Na pobudo Ministrstva za okolje in prostor je v okviru projekta EcoLex Life, ki ga izvaja družba Tax-Fin-Lex, od 21. do 23. januarja 2019 potekala tridnevna specializirana delavnica o institutu okoljske odgovornosti. Vsebina delavnice je izhajala iz Direktive o okoljski odgovornosti, saj je prav ta v vseh članicah EU vpeljala pravila okoljske odgovornosti, ki temeljijo na načelu onesnaževalec plača.

Delavnico sta vodila tuja strokovnjaka, ekotoksikolog dr. Joshua Lipton ter Jennifer Peers, višja sodelavka in znanstvenica v organizaciji ABT Associates.

V uvodnem delu delavnice je zbrane nagovoril tudi minister za okolje in prostor Jure Leben in izpostavil: »Delavnice, kot je današnja, izboljšajo učinkovitost okoljskega prava. Z optimizmom me navdaja takšna številčna udeležba. Največji izziv pri ohranjanju zelene Slovenije je namreč ozaveščanje, pri tem ohranjanju pa vsak od nas igra odločilno vlogo. Tu ne mislim le na podjetja, ampak mora vsak posameznik prevzeti breme morebitnega onesnaževanja.«

Med udeleženci delavnice je bil tudi dr. Hans Lopatta iz EU Direktorata za okolje, ki je opozoril na pomen Direktive o okoljski odgovornosti in dejstvo, da okoljska škoda v državah EU povzroča neprekinjeno izgubljanje biodiverzitete na evropskih tleh: »Na nivoju Evropske komisije tako trenutno delamo na večletnem programu dela 2017 - 2020 za izboljšanje izvajanja Direktive o okoljski odgovornosti na področju baze znanja, finančne varnosti za kritje okoljske škode, splošnega razumevanja direktive, administrativnih podpor in ocenitve programa usposabljanja.«

Tudi glavni cilj projekta EcoLex Life je ozaveščanje vseh deležnikov o okoljski odgovornosti, s posebnim poudarkom na ozaveščanju gospodarskih subjektov, ki se svoje odgovornosti in možnih posledic okoljske škode še vedno v polnosti ne zavedajo. Delavnica je tako bila zasnovana v dveh sklopih – prvi je bil namenjen širšemu krogu deležnikov in je pokrival bistvene poudarke Direktive o okoljski odgovornosti, drugi pa je bil specializiran in namenjen osebam, ki se pri svojem delu posredno ali neposredno srečujejo z obvladovanjem okoljskih tveganj, presojanjem in ocenjevanjem primerov okoljskih škod ali vodenjem postopkov sanacijskih ukrepov.

Dogodka se je udeležilo okoli 50 udeležencev, med njimi tudi predstavniki večjih gospodarskih družb, okoljski inženirji in predstavniki vseh ključnih državnih organov, ki delujejo na področju varstva okolja.

Prvi dan delavnice sta predavatelja predstavila glavne poudarke direktive, in sicer načelo onesnaževalec plača, različne oblike sanacijskih ukrepov, postopek ugotavljanja, ali gre za primer okoljske škode, standarde različnih oblik okoljske odgovornosti, možne ugovore, vloge in dolžnosti pristojnih državnih organov ter onesnaževalcev. Na praktičnem primeru sta predstavila tudi analizo enakovrednosti virov in druge možne pristope pri določitvi sanacijskih ukrepov. Ker je kombiniranje sanacijskih ukrepov zelo kompleksen strokovni proces, v katerem se združuje znanje večjega števila strok ob hkratnem upoštevanju ekonomskih vplivov, so bili vsi ti vidiki na delavnici nazorno predstavljeni tudi s pomočjo študije slovenskega primera okoljske škode.

Udeleženci so spoznali, da mora povzročitelj okoljske škode povrniti okolje v prvotno stanje, pri čemer jih je najbolj presenetila dodatna zahteva po nadomestitvi začasnih izgub naravnih virov. Začasne izgube namreč nastajajo od datuma nastale škode do takrat, ko se v okolju vzpostavi prvotno stanje. V tem vmesnem času okolje trpi dodatne izgube, saj na primer še vedno nima enakega števila vrst, osebkov, kakovosti habitata, vode itd. in ne more opravljati vseh svojih ekoloških vlog. Kot sanacija tako ne zadostuje le povrnitev okolja v prvotno stanje. Poleg tega mora onesnaževalec izvesti tudi kompenzacijske ukrepe, s katerimi izvede dodatne izboljšave v okolju (na istem območju ali na nadomestnem območju) in z njimi kompenzira izgube, ki jih je okolje utrpelo v vmesnem času.

Jennifer Peers, višja sodelavka in znanstvenica v organizaciji ABT Associates, ki svoje raziskovanje usmerja v raziskovanje vplivov onesnaževanja in podnebnih sprememb na okolje, je izpostavila: »Pomembno se mi zdi, da podjetja slišijo več o svojih odgovornostih in načinih, kako lahko pomagajo pri ohranjanju okolja. Še posebej se bomo posvetili področju kompenzacijskega izboljšanja zemlje, kjer države Evropske unije še niso veliko naredile. Tako bomo pogledali primere tega koraka uresničevanja Direktive o okoljski odgovornosti.«

Ekotoksikolog dr. Joshua Lipton je med drugim izpostavil, da je za podjetja pomembno, da vedo, kako lahko izboljšajo svoj odziv na okoljske incidente. »Današnja delavnica je pomembna, saj smo temo okoljske odgovornosti personalizirali, se o njej pogovarjali in jo tako naredili bolj dostopno in manj zastrašujočo za uporabnike,« je pojasnil.

Drugi in tretji dan delavnice sta predavatelja udeležence popeljala skozi natančne analize in kalkulacije okoljske škode, potrebnih sanacijskih ukrepov in obveznosti onesnaževalcev ter pristojnih organov. Spoznavanje zahtev instituta okoljske odgovornosti je med drugim potekalo tudi preko sodelovanja v delovnih skupinah, katerim sta predavatelja v reševanje razdelila praktične primere. Udeleženci so izpostavili pomembnost in koristnost sodelovanja različnih profilov oziroma predstavnikov različnih državnih organov in institucij, ki imajo v postopkih presojanja in sanacije primerov okoljskih škod ključno vlogo. Kot organizatorji smo dobili kar nekaj prošenj po organiziranju podobnih delavnic, kjer bi na primer vsako leto obnavljali znanje in reševali fiktivne primere, vse z namenom priprav na morebitne potrebe po hitrem in učinkovitem odzivu na nepričakovane okoljske nesreče.

Več o projektu EcoLex Life in Direktivi o okoljski odgovornosti si preberite na portalu EcoLex Life!

Pripravila: Lea Tomažič, Tax-Fin-Lex
Foto: Katja Kodba, KoKa Press

piše: doc. dr. Lidija Robnik

Napoved mora vložiti davčni zavezanec (fizična oseba, samostojni podjetnik), ki je odsvojil vrednostne papirje in druge deleže ter investicijske kupone v letu 2018. Napoved je treba oddati najkasneje do 28. februarja 2019.

Napovedi ne vložijo zavezanci, ki so:

• odsvojili dolžniške vrednostne papirje,
• odsvoji kapital (ki ni dolžniški vrednostni papir) po 20 letih imetništva,
• dosegli dobiček ali izgubo pri prvi odsvojitvi delnic ali deležev v kapitalu, pridobljenih v procesu lastninskega preoblikovanja podjetij, v skladu s predpisi, ki urejajo lastninsko preoblikovanje podjetij. Za prvo odsvojitev velja prva odsvojitev podedovanih delnic ali deležev v kapitalu, ki jih je zapustnik pridobil v procesu lastninskega preoblikovanja podjetij,
• dosegli dobiček pri odsvojitvi investicijskih kuponov, ki jih je imetnik pridobil z zamenjavo delnic pooblaščene investicijske družbe, ali delnic investicijske družbe, ki je nastala iz pooblaščene investicijske družbe.

Na podlagi napovedi izda davčni organ odločbo o višini dohodnine od dobička iz kapitala v 30 dneh od dneva vložitve napovedi oziroma do 30. aprila tekočega leta za preteklo leto. Rok za plačilo davka je 30 dni od dneva vročitve odločbe.

Napoved za odmero dohodnine od dobička od odsvojitve vrednostnih papirjev in drugih deležev ter investicijskih kuponov zavezanec odda:

• elektronsko prek storitve elektronskega poslovanja FURS eDavki,
• osebno ali po pošti pri pristojnem finančnem uradu.

Davčna osnova od dobička iz kapitala je razlika med vrednostjo kapitala ob odsvojitvi in vrednostjo kapitala ob pridobitvi.

V nadaljevanju nekaj praktičnih nasvetov:

• koliko obresti od depozitov ste prejeli v letu 2018, so vam banke in hranilnice že sporočile do konca januarja 2019;
• napoved morate vložiti, če ste prejeli obresti na denarne depozite pri bankah in hranilnicah v Sloveniji ali pri bankah drugih držav članic EU v vrednosti več kot tisoč evrov, sicer napovedi ne vlagajte. V primeru celotnega prejema obresti vpišite celoten znesek, dohodnina pa bo odmerjena le od dela, ki presega tisočaka.

V primeru, da ste opravili več kot deset obdavčljivih odsvojitev kapitala, morate napoved vložiti prek sistema eDavki.

Kapitalski dobiček in izguba se lahko pobotata, vendar to ni običajna praksa. V primeru, da je izguba večja od dobička, se ne more izkoristiti v celoti, prav tako se ne more prenesti v prihodnje leto. V napovedi lahko uveljavimo pobot dobička ali izgube iz prodaje dveh ali več nepremičnin ali nepremičnine in finančnega kapitala (vrednostni papirji, investicijski kuponi, deleži v družbah). Podatki za znižanje pozitivne davčne osnove oziroma dobička za izgubo, ki je dosežena pri odsvojitvi nepremičnin, se v napovedi vpišejo pod točko šest.

V primeru, da smo prodali nepremičnino, smo oproščeni plačila davka, če smo bili vsaj tri leta lastnik nepremičnine, imeli to obdobje tam tudi stalno prebivališče in v njej tudi dejansko bivali.

Napoved lahko vložite prek eDavkov, če imate digitalno potrdilo, po pošti ali osebno na finančnem uradu.

piše: Katja Filipčič, univerzitetna diplomirana pravnica, doktorica pravnih znanosti, izredna profesorica in prodekanja za kakovost na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani

Pred bolonjsko prenovo je študent pridobil pravniško diplomo po štirih letih študija – s takšno izobrazbo mu je bil dostopen pravniški državni izpit in lahko je opravljal vsa pravniška dela. Če se je želel še izobraževati, je imel v okviru visokošolskega sistema veliko možnosti: specialistični študij, (znanstveni) magistrski študij in doktorski študij. Z vsakim od teh študijev je pridobil višjo stopnjo izobrazbe.

Bolonjski proces je takšno podobo izobraževanja temeljito spremenil. Pravniški študij je postal dvostopenjski (kar je deležno številnih kritik tako pri nas kot v tujini[1]), za obe stopnji pa je potrebnih skupaj pet let študija: opravljanje pravniškega državnega izpita je mogoče le po zaključenih obeh stopnjah študija. Zaradi vse hitrejšega razvoja prava pa je nadaljnje izobraževanje še nujnejše, kot je bilo v »predbolonjskih časih«. In kakšne so možnosti zanj? Visokošolski sistem ponuja le še eno stopničko v pridobivanju stopnje izobrazbe, to je doktorski program (zakonodaja ne pozna več specialističnega in tudi ne znanstvenega magistrskega študija). Novo znanje je sicer mogoče dobiti na različnih seminarjih in posvetih, vendar gre praviloma za krajša, nekajurna izobraževanja, ki zajamejo le ozka pravna vprašanja ali pa so zaradi časovne omejenosti obsojena na posredovanje zgolj osnovnega znanja o neki širši pravni temi. Možnosti za izobraževanje so tako: ali nekajurni seminar (ali več njih), na katerem so udeleženci lahko povsem pasivni poslušalci, ali pa zahteven, štiriletni doktorski študij, s številnimi izpiti in pisanjem obsežnega znanstvenega teksta. »Vmesne« možnosti ni.

Zato se je Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani odločila oblikovati program za izpopolnjevanje,[2] poimenovan »Specializacija znanj s področja prava«, s katerim želimo zapolniti opisano vrzel, ki jo je v izobraževanje pravnikov prinesla bolonjska reforma študija. Žal je zaradi zakonodaje ne more zapolniti v formalnem smislu in tistim pravnikom, ki se ne odločijo za vpis v doktorski program, ponuditi višjo stopnjo izobrazbe od magistrske. Ne nadomešča torej starega znanstvenega magisterija (omogoča pa vsem tistim, ki ga niso utegnili dokončati, mnogi z večino opravljenih izpitov, finančno ugodnejši vpis[3] in priznavanje opravljenih obveznosti), pomembneje pa je, da s programom za izpopolnjevanje fakulteta zapolnjuje vrzel v izobraževanju pravnikov vsebinsko: pravnikom (in tistim, ki se pri svojem delu srečujejo s pravnimi vprašanji) ponuja možnost nadaljevanja izobraževanja v okviru 3-mesečnih modulov.

In v čem se program za izpopolnjevanje razlikuje od seminarjev, na katerih pravniki že sedaj pridobivajo nova znanja? Razlikuje se v poglobljenosti, obsegu, v prepletu teorije s prakso (program bomo izvajali skupaj z Vrhovnim sodiščem RS, Odvetniško zbornico Slovenije (OZS) in Odvetniško akademijo OZS) in v intenzivnem učenju novega znanja, preverjenega preko seminarskih nalog, izpitov in zaključne naloge. In navsezadnje je treba poudariti, da je bil program za izpopolnjevanje »Specializacija znanj s področja prava« kot ustrezen in kakovosten prepoznan v zahtevnem postopku, ki je tekel najprej na Univerzi v Ljubljani in se po številnih presojah zaključil z izdajo odločbe o akreditaciji Nacionalne agencije RS za kakovost v visokem šolstvu (NAKVIS). To mu daje tudi formalno težo, prejme pa udeleženec tudi uradno potrdilo akreditirane institucije o uspešno opravljenem akreditiranem programu z navedbo modula (področja prava). Prepričani smo, da bosta kakovost izvajalcev – tudi iz vrst sodnikov, odvetnikov, notarjev in drugih »strokovnjakov iz prakse« – in programa zelo hitro povzročili, da bo uspešen zaključek tega študija ne le dejavnik uspešnejšega dela, temveč tudi izbire pravnikov s strani delodajalcev. Program izpopolnjevanja »Specializacija znanj s področja prava« je namreč neke vrste most med široko pravno izobrazbo, ki jo zasledujemo z želenim enovitim pravnim študijem, in (bolj) praktičnim usposabljanjem, torej kakovostnim stikom teorije in prakse. Ključna je torej uravnoteženost obeh pristopov k študiju, saj se pretirana obrtniška specializacija brez široke pravne izobrazbe ne obnese in ni v interesu ne družbe ne stroke.[4]

Sekcija: Iz prakse za prakso, vir: revija SIR*IUS, številka 1/2019

IZHODIŠČE

Program zagotavljanja in izboljševanja kakovosti notranje revizije (odslej: Program) omogoča poleg ocene skladnosti notranje revizije s Standardi (2017) in z drugimi podlagami za strokovno delo (zakonodajo) ter oceno, ali se notranji revizorji ravnajo po etičnih kodeksih, tudi presojo uspešnosti in učinkovitosti notranje revizije ter prepoznava možnosti za izboljšavo. Program mora vključevati tako notranje kot zunanje presoje. Notranje presoje morajo vključevati stalno spremljanje delovanja notranje revizije in občasno samoocenjevanje. Stalno spremljanje delovanja notranje revizije je Odbor Sekcije preizkušenih notranjih revizorjev pri Slovenskem inštitutu za revizijo obravnaval in objavil v prispevku Iz prakse za prakso v reviji SIR*IUS, št. 4/15, izvedbo občasnega samoocenjevanja pa v prispevku Iz prakse za prakso v reviji SIR*IUS, št. 2/18.

Uspešnost in učinkovitost notranje revizije je mogoče meriti tudi s kazalniki delovanja. Pri tem je treba določiti in izbrati ključne kazalnike delovanja ter njihove ciljne vrednosti.

Na podlagi predstavljenega izhodišča je bila sprejeta naslednja strokovna razlaga.

STROKOVNA RAZLAGA

Standard 1311 – Notranje presoje določa, da morajo notranje presoje vključevati stalno spremljanje delovanja notranje revizije in občasna samoocenjevanja ali presoje drugih oseb v organizaciji, ki dovolj dobro poznajo notranje revidiranje. Glavni namen občasnih samoocenjevanj ali presoj je nenehno izboljševanje notranje revizije, tudi na področju njene uspešnosti in učinkovitosti. Eden izmed načinov merjenja uspešnosti in učinkovitosti notranje revizije je uporaba ključnih kazalnikov delovanja (angl. Key Performance Indicators, KPI). Nalogo in odgovornost za določitev teh ima vodja notranje revizije.

Kazalniki delovanja so pogosto ozki in osredotočeni na preprosta merila, ki se običajno nanašajo na izpolnitev letnega notranjerevizijskega načrta v okviru predvidenega finančnega in kadrovskega načrta. V praksi mora vodja notranje revizije razviti primerne kazalnike delovanja in določiti ustrezne (načrtovane) ciljne vrednosti zanje.

Najprej se mora vodja notranje revizije osredotočiti na pričakovanja in zadovoljstvo ključnih deležnikov postopka notranjega revidiranja, inovativnost in zmožnost notranje revizije, na njeno poslanstvo in strategijo za dosego tega poslanstva. Zato je treba prepoznati ključne notranje in zunanje uporabnike notranjerevizijskih storitev; na tej osnovi pa razviti merjenje uspešnosti in učinkovitosti notranje revizije.

Merila uspešnosti in učinkovitosti so lahko kvantitativna in kvalitativna. Pomembno je, da vodja notranje revizije (po svoji strokovni presoji) izbere kombinacijo kvantitativnih in kvalitativnih kazalnikov, saj lahko tako ene kot druge primerja s preteklim stanjem in z določeno (načrtovano) ciljno vrednostjo.

Pri določitvi kazalnikov delovanja vodja notranje revizije ne sme pozabiti, da morajo biti le-ti "ključni" – to pomeni, da določi tiste kazalnike, ki so pomembni za doseganje postavljene strategije in letnega načrta notranje revizije. Pri tem pazi, da izbere primerno število kazalnikov. Kar zadeva pogostost merjenja, je le-ta odvisna od posameznega kazalnika in odločitve vodje notranje revizije. Nekateri kazalniki se nanašajo na letno raven, kot je npr. kazalnik izpolnitve letnega načrta; drugi pa se nanašajo na trimesečno, mesečno ali drugo poljubno obdobje, kot je npr. kazalnik odstotka uresničenih priporočil notranje revizije, ki je lahko pogostejši kot letni, npr. mesečni.

Celoten članek je dostopen za naročnike!