TFL Glasnik:
Ga. Medeja Lončar, dvanajst let ste v raznih tehnoloških podjetjih delali na vodilnih mestih v marketingu in prodaji, od leta 2007 vodite podjetje Siemens Slovenija. Zanimiva kariera – je tehnologija vaša posebna strast ali zgolj naključje?

Medeja Lončar:
V Siemensu sem od leta 2003 in sem na začetku prevzela področje telekomunikacij. S spreminjanem Siemensa, ko je Siemens odprodajal dežele telekomunikacij, se je ponudila priložnost na tem mestu. Leta 2007 sprva nisem niti verjela, da se bodo odločili za žensko, zato sem šla na razgovor za to mesto zelo sproščeno. In sem bila kar presenečena. Bil je čas, ko se je Siemens začel spreminjati, imela sem šefinjo, ki je še zdaj zelo velika pospeševalka ženskega menedžmenta. Bila sem ji zanimiva, kar pa ni pomenilo, da sem imela kaj več privilegijev.

Moram reči, da ne gre za to, da bi imela kakšno posebno strast do tehnologije, saj si včasih rečem, zakaj ne delam v kakšnem kozmetičnem ali drugačnem podjetju in bi mi bilo dosti lažje in lepše. Morda ti tehnologija sčasoma pride tudi v kri. Res pa je, da je tudi mož elektroinženir in mi ni tuj ta način razmišljanja mojih kolegov tehnikov, po drugi strani je izziv toliko večji, ker se moraš malo bolj potruditi. Že v maloprodaji v Kovinotehni, kjer sem začela, je šlo za tehnične izdelke, nato zelo specializirane telekomunikacije v Simobilu. Veste, v tehnologiji je razvoj zelo hiter in mislim, da je to tisto, kar me vleče bolj kot ta tehnološki moment. Hitremu razvoju se moraš prilagajati in s tem rasteš tudi sam. Osebna rast pa mi je večja prioriteta kot sama pozicija; človek se mora razvijati in ohranjati osebno kondicijo.

TFL Glasnik:
Vaš izziv ni samo v tem, da iščete razvoj v tehnoloških dejavnostih, temveč tudi v vodenju neke družbe, ki je sestavni del svetovnega koncerna.

Medeja Lončar:
To je poseben izziv za tiste, ki niso nikoli delali v okolju neke multinacionalke, osebno pa menim - in ko se pogovarjam z mladimi, ki prihajajo, jim to povem - da je to zelo dobra šola. V tej šoli pridobiš nekaj sistematičnosti, procesov, saj so multinacionalke na organizacijski ravni zelo dobro organizirane, kar je njihova prednost, a tudi njihova slabost. Vse to pač prinaša toliko več administracije in neko malo večjo počasnost in togost v internih procesih. Kot vodja denimo nimaš toliko fleksibilnosti, kot bi jo imel v nekem slovenskem podjetju. Po drugi strani implementiraš neke strategije, ki so pripravljene drugje in jih moraš prilagajati na trg, kar ni vedno preprosto. Odlično pa je, da imaš dostop do vrhunskega znanja na vseh področjih: od menedžmenta do core businessa in marketinga. Vse, kar je najnovejšega na tem področju, ti je zelo hitro na voljo. Zanimivo je, da razumeš, kako poslovni svet deluje z globalnega vidika, ker si v stiku z globalnimi strategijami in v povezavi do lokalne ravni.

TFL Glasnik:
Kaj pa je naloga Siemensa v Sloveniji? Kaj lahko takšna korporacija prispeva k razvoju v Sloveniji in ali gre le za širjenje mreže?

Medeja Lončar:
Nadaljevala bi pri prejšnjem razmišljanju o delu v multinacionalki. To delo ti daje drugačen pogled na to, kako Slovenija deluje na globalni ravni, ko se zaveš tržne in siceršnje majhnosti in še bolj tega, kako hiter in fleksibilen moraš biti v primerjavi z drugimi. Mi, ki smo del multinacionalk, gledamo to iz dneva v dan in si mislimo, da bi se tudi kot država morali bolj zavedati tega, ne biti zgolj zaverovani vase, kar nam res ne pomaga.

Kar zadeva našo vlogo lokalno v Sloveniji, kjer nimamo proizvodnje in tehnološkega razvoja, smo v bistvu prodajna organizacija. Imamo pa servisne storitve in smo neka podaljšana roka korporacije pri izvedbi raznih projektov. Delamo pri zelo zahtevnih projektih in smo marsikdaj promotor in nekakšen advokat za Siemensove stranke v Sloveniji pri njihovih željah in načrtih. Slednje se mi zdi zelo pomembno, ker pri tem ne delujemo kot čisti prodajniki. V glavnem gre za prenose tehnologij in za razne inženiringe ter je koordinacija različnih partnerjev in strokovnjakov zelo pomembna.

TFL Glasnik:
Katera pa so področja, na katerih delate?

Medeja Lončar:
Zanimivo je, da smo izjemno navzoči na področju industrije: na področju avtomatizacije in pogonske tehnike delamo praktično z velikim delom slovenske industrije. Zelo smo povezani z nekaterimi velikimi dobavitelji v avtomobilski industriji, delamo v kemijski in farmacevtski industriji.

Potem imamo drugo področje, ki ga imenujemo infrastruktura in mesta, na katerem gre za železniško, torej prometno infrastrukturo. Ponujamo tehnično podporo in delujemo bolj tako, da imamo lokalne partnerje – distributerje in integratorje, ki uporabljajo naše produkte, mi pa ponudimo tehnično podporo. Vsi drugi segmenti temeljijo na podpori in ne le na prodaji, ker ne delamo na področju končnih kupcev.

Poleg omenjenega prometa delamo še pri proizvodnji, prenosu in distribuciji energije. Smo eni redkih, ki na področju energetike delamo na vseh treh segmentih, potem na segmentu tehnične opreme objektov in energetske učinkovitosti v stavbah, na teh segmentih delamo z lokalnimi parterji.

Poudarila bi in to je bistveno za nas, to nas razlikuje od konkurence: pomembna je naša lokalna navzočnost, saj večine naše tuje konkurence ni v Sloveniji. Odločili so se, da pridejo samo za projekte. Mi imamo v Sloveniji več kot sto zaposlenih, ob tem delamo z ogromno lokalnimi partnerji, kar naši kupci cenijo in nam tudi konkurenca priznava, da je to naša korporativna prednost.

TFL Glasnik:
Kako vidite to z naložbami, ki so zadnje čase v stagnaciji? Kako se Siemens sooča s tem izzivom v Sloveniji?

Medeja Lončar:
Tako kot vsi drugi. Nič nam ni lepše kot drugim, in to toliko bolj, ker je večji del našega delovanja vezan na naložbe v javnem sektorju: energetika, medicina, železniška infrastruktura. Upad naložb v Sloveniji jasno vpliva tudi na naš posel v Sloveniji in se moramo tudi mi prilagajati. Korporacije se zelo hitro prilagajajo, to sklepam tudi iz pogovorov z drugimi, ki delajo v mednarodnih podjetjih. Vsi so pod velikim pritiskom. Naša majhnost ni bila nikoli ovira, ta naša togost pa to postaja. Pomanjkanje vizije in rasti je resna težava za tuja podjetja v Sloveniji in se kar bojujemo, saj je trenutni trend v združevanju v regionalne centre, kje bodo ti centri – v Sloveniji, na Hrvaškem ali v Srbiji. Seveda je jasno, da se moramo racionalizirati, in smo že interno uvajali nekatere optimizacije v regiji.

TFL Glasnik:
Morda za konec, kakšni so načrti za naprej – vaš osebni izziv in Siemensovi načrti.

Medeja Lončar:
Moj izziv na zelo kratek rok je bil – in menim, da mi je uspelo – kako ohraniti podjetje, saj je tudi Siemens šel skozi fazo velikih sprememb glede tega, kako pokrivati določene trge. Ohranila sem firmo, lahko pa bi se nam zgodilo, da bi se močneje preoblikovala. Doživeli bomo nekaj sprememb, ampak bi rekla, da firma ostaja dovolj močna, na daljši rok pa bi se precej veselila razvoja Slovenije na vseh teh področjih. Če se bo Slovenija razvijala, bo v tem tudi del naše možnosti na področju vrhunskih tehnologij in je pred nami zagotovo kar nekaj področij, na katerih pričakujem v prihodnosti kar velik razvoj.

TFL Glasnik:
Katera področja so to?

Medeja Lončar:
Energetska učinkovitost, ne le zgradb, temveč tudi v industriji. Pred nami je zagotovo področje pametnih omrežij, kjer se bo ogromno vlagalo in kjer bi lahko bila Slovenija med hitrejšimi, saj je bila tudi do zdaj. Vedno sem bila ponosna na to, da je bila Slovenija tako hitra pri uvajanju nekaterih novih tehnologij – zdaj pa smo začeli zaostajati. Res se bomo morali nehati ukvarjati sami s seboj in začeti misliti naprej.

Pogovarjala se je: Zlata Tavčar
Foto: Žiga Okorn, http://www.okorn.si