TFL Glasnik:
G. Jadek, ste ugledni odvetnik v odvetniški pisarni Jadek-Pensa, ki je ena najbolj cenjenih na področju gospodarskega prava. Pisarno ste podedovali, tradicijo pa nadaljujejo vaši sinovi. Prvo vprašanje je vedno: na kaj ste najbolj ponosni?

Srečo Jadek: 
Na dejstvo, da se pisarna razvija, da uspešno sledimo stroki in da se znamo spopadati z vsakodnevnimi novimi izzivi.

TFL Glasnik:
Dejansko dihate z gospodarstvom in poznate vse probleme. Ste denimo največji poznavalci stečajev, poznate mednarodno poslovanje družb, sodelujete z multinacionalkami. Zato bi vas vprašala, kakšna je vaša ocena ustreznosti zakonodaje v Sloveniji in kaj najbolj pogrešate?

Srečo Jadek:
Kar zadeva zakonodajo, ta verjetno ni toliko problematična, bolj je problematična implementacija. Po drugi strani je morda večja negotovost v poslih tudi zaradi nerazvite sodne prakse: oboje izhaja iz tega, da so zmogljivosti v Sloveniji, če jih primerjamo z razvitimi okolji, manjše. Ko investitor ocenjuje neki poslovni podjem in se srečata slovensko poslovno in pravno okolje s pravnim in poslovnim okoljem razvitejše države, se to čuti. To je problem, ki se ga je treba najprej zavedati in ga ustrezno rešiti.

Pri pripravi zakonodaje je pomembno, da je ta tudi racionalna in enostavna. Poleg tega menim, da se v Sloveniji premalo zavedamo, da ni treba vedno iskati tople vode, če je ta že odkrita. Če je torej mogoče urejati stvari na primeren način tako, kot so to nekje že uspešno naredili, ni treba iskati novih, inovativnih rešitev. Ta inovativnost terja ogromne kapacitete v dizajnu in potem v implementaciji. Bojim pa se, da včasih inovativni dizajn in nato implementacija ne prineseta dobrega rezultata, tudi zaradi omejenosti resursov.

TFL Glasnik:
Ali menite, da je problem zgolj v velikosti, ki že statistično gledano prinese manjše število strokovnjakov, ki zmorejo reševati zahtevne zadeve?

Srečo Jadek:
Menim, da nas je premalo za vse naloge, za vse znanje, za vse funkcije, ki jih mora neka država opravljati. Tudi v poslih, vse se giblje na premajhnih obratih. Včasih ni znanja, dodati je treba še slovansko-sredozemsko okolje, ki se ne more primerjati s severnim okoljem. Na koncu premajhni obrati pripeljejo do tega, da premalo znamo in premalo naredimo.

TFL Glasnik:
Vem da ste po naravi perfekcionist, kar se odraža v odličnosti – in tudi v vaši ekipi. Kako to preseči, kaj predlagate, ker po drugi strani vendarle imate potrditve, o katerih govorite, da jih ni.

Srečo Jadek:
Okolje mora biti zahtevnejše, kot je, in tudi sami moramo od sebe zahtevati, da naredimo več, kot naredimo. Tako je, tekmujemo z okoljem, v katero smo umeščeni, saj danes 800 ali tisoč kilometrov zračne razdalje ne pomeni nič, govorimo o sekundah po internetu. Zato pravim, da na tako majhnem prostoru ne moreta bivati dva tako različna pristopa. Če govoriva o insolvencah, ki jih malo bolje poznam, naj povem za primerjavo, da na Nizozemskem neki postopek 'pre-packaged insolvenčnih prestrukturiranj', strokovnjaki za insolvenčno pravo bodo vedeli, o čem govorim, sploh ni reguliran. Ampak pravniki, poslovni svet in sodniki ravnajo po dobri praksi, ne da bi bil postopek zakonsko reguliran, tako da preden se začne uradni sodni insolvenčni postopek, dolžnik neformalno pride do sodnika, sodnik neformalno imenuje stečajnega upravitelja in začnejo razmišljati (sodnik pa že neformalno nadzira dolžnika), kako bi to insolvenco rešili. Pripravijo načrt in šele potem se začne insolvenčni postopek po zakonu. Izkušnje Nizozemcev s takšnim ravnanjem so dobre, ker je takšen vnaprej pripravljen načrt prestrukturiranja po uradnem začetku insolvence mogoče hitro implementirati, kar je dobro za vse deležnike.

Če to primerjamo z našim režimom, ki ni slab, saj ima dobra ogrodja, a je vse skupaj precej togo, vidimo dva svetova. Mi imamo zakon, ki je sodobnejši od nizozemskega, vendar sta nizozemsko pravosodje in poslovni svet zmogla znanje, zaupanje in hrabrost, da te stvari regulirata na bolj poslovni in verjetno uspešnejši način. Ne predstavljam si, kaj bi v Sloveniji pisali časopisi, če bi ravnali kot Nizozemci, verjetno bi pisali, da so se vse zmenili vnaprej. Seveda so se zmenili, saj to je dobro za vse. To je mogoče samo v primeru, da si deležniki zaupajo in vedo, kaj delajo. Pogoj za zaupanje so razkritja, kar pomeni veliko dela, razumevanje vsebin, kar temelji na strokovnosti. Obojega nam v Sloveniji včasih zmanjka.

TFL Glasnik:
Ali lahko za tiste, ki ne poznajo naših podrobnosti, razložite, kako to poteka pri nas.

Srečo Jadek:
Težko je razložiti na hitro in na kratko. Če govorimo o 'pre-packaged insolvenčnem prestrukturiranju', pri nas takšno ravnanje ni zakonsko urejeno in ga v izvedbi kot takšnega ni. V enem postopku, če bo sreča mila, se bo nekaj takšnega zgodilo. To 'pre-packaged insolvenčno prestrukturiranje' ni prava primerjava reševanja insolvence pri nas in v razvitejših državah. Hotel sem le povedati, kako fleksibilno pravosodje, tako kot je recimo na Nizozemskem, lahko na široko razmišlja o reševanju insolvence. Kako širok horizont diskrecij so si vzeli na Nizozemskem. In očitno javnost, tudi poslovna, to podpira, saj je to postala utečena dobra praksa, ki jo vzdržujejo. Zdaj spreminjajo predpis tako, da bi takšno ravnanje uredili z zakonom. Pri nas pa vidim, da sodišča in upravitelji morda preveč boječe vsebinsko posegajo v postopke in jih ne kreirajo dovolj strokovno in ambiciozno. Dobro reševanje insolvence je namreč tisto, ki pravično in hitro reši staro in kreira novo vrednost. S tem seveda ne govorim o tem, da je naš predpis slab, je dober in moderen, morda mu manjka malo prostora za kreativnejši pristop reševanja insolvence.

TFL Glasnik:
Regulativa marsikaj omogoča, lahko bi se torej tudi naša sodišča vključila na takšen način.

Srečo Jadek:
Odgovoril bi z mislijo nekega Angleža na insolvenčnem seminarju pred leti, ko je bilo postavljeno sorodno vprašanje. Dejal je: 'Mi v Angliji ne znamo več delati dobrih avtomobilov, znamo pa delati zelo dobre sodnike.' Dobrega insolvenčnega sodnika je treba vzgojiti. Pravo razumemo in ga znamo, vendar je potreben čas za vzgojo, razmišljanje, prakso, ki pripelje do smelih in dobrih rešitev. Z danes na jutri ni mogoče spremeniti celega procesa, proces pa mora začeti teči, da bo na koncu nekam prišel. Ob tem imam kar nekaj pomislekov, ali ravnamo v tej smeri dovolj ambiciozno.

Naša insolvenčna zakonodaja ima orodja, vendar je postopkovno relativno trda. Sodnikom ne pušča dosti manevrskega prostora. Imam občutek, da še tam, kjer je prostor in bi bilo nujno, da bi bila sodnik in upravitelj kreativnejša, bolj angažirana in hrabra, tudi zaradi aferic, ki jih publicirajo časopisi, delujeta v krču, neambiciozno in po liniji najmanjšega odpora. Zaradi takšnega pristopa se ne razvija dobra praksa in tudi stroka ne napreduje. Zdaj se bodo verjetno dogajale prodaje družb v okviru stečajnih postopkov, kakovostna prodaja pomeni določen način ravnanja, in če tega ni, ne bo kakovostnih prodaj. Tudi kupcev ne bo, ker so kupci po svetu vajeni prodajnih procedur, pri nas pa se svetovalcev ne najema zaradi stroškov, ker imamo zgrešeno gledanje na stroške. In ker brez nič ni nič, se bomo na koncu spraševali, zakaj so bile dobre družbe slabo prodane.«

TFL Glasnik:
Ali je to sploh mogoče preprečiti? Sami pravite, da ko mediji izvejo, nastanejo zgodbe.

Srečo Jadek:
Mediji ne smejo vplivati na strokovno vodenje postopkov. Treba je vedeti, narediti in stati za odločitvami. Treba je imeti zdrav pogled, argumente in zaupanje. Ko je propadel proizvajalec avtomobilov Moris, so Angleži pred leti vložili 1,3 milijona funtov za strokovni pregled in odkritje razlogov, zakaj je družba postala insolventna, ali so obstajale možnosti, ki bi rešile družbo propada, ali je bilo ravnanje poslovodstva pravilno, ali obstajajo odgovornosti itd. Tako so prišli tudi do rezultatov, ki so bili pomembni za nadaljnjo prakso. Ukrep je, predvidevam, tudi vzgojno vplival na javnost v smislu, da bodo velike insolvence raziskane.

TFL Glasnik:
Kaj bomo sploh še lahko prodajali? Multinacionalke umikajo svoje sedeže iz Slovenije. Kaj sploh še delamo? Imamo sicer vrsto uspešnih družb, a vendarle. Glavni korpus je šel.

Srečo Jadek:
Ni šel, Slovenci smo ga sami razbili. Če bi kdo kaj odnesel, bi to nekje ostalo. A ni, ker je razbito. Iz razbitega stekla ni mogoče ničesar narediti. Tega finančnega kapitala ni več – na eni strani imamo multinacionalke, ki slovenskega prostora prav posebno ne potrebujejo. Vidim na pravnem področju: 'copy-pastajo' svoje zadeve, kaj pa imamo mi v Sloveniji posebnega v pravu. Od lastnega kapitala je ostalo malo in je potreben resen razmislek, kje lahko dodajamo vrednost.

Pravno svetovanje? Govorim o celem korpusu pravnega svetovanja in ne samo o advokaturi – ena stvar je, če nekaj ustvarjaš, drugo pa je, če dobiš recimo iz Belgije njihov dokument in si vprašan zgolj, ali je v skladu s slovensko zakonodajo. Na tak način sama po sebi lahko zamira tudi pravna stroka. Brez dobrih pravnikov pa je kot brez dobrih zdravnikov.

TFL Glasnik:
Glavni akcelerator vsega mora biti vendarle gospodarstvo.

Srečo Jadek:
Res je. Dobivam vtis, da je veliko manjših podjetij, ki so se uspešno razvijala, dobro poslovala, niso pa razvijala lastnih struktur in organizacije, propadlo brez potrebe. Nam se je kapitalizem zgodil čez noč, marsikje je posel prehitel organizacijo, stroko. Ni enako voditi strukturo z 20 ali 100 zaposlenimi – in takšni skoki so se dogajali pri hitrem razvoju nekaterih podjetij pri nas. Podjetniki niso najemali svetovalcev, vsak je odkrival svojo toplo vodo, vsak je 'vedel', kaj narediti, samo hlastali so za poslom, organizacijo, strokovnost pa so zanemarjali. Razvoj podjetja in podjetništva je stroka; država in druge strukture se s tem niso pravočasno ukvarjale. Nekatera podjetja so bila neprimerno organizirana, premalo strokovno vodena, finančna kriza pa je potem razkrila te probleme v še večji ostrini.

TFL Glasnik:
Za konec še to: kakšno je vaše sporočilo Slovencem?

Srečo Jadek:
Strokovnost. In več dela.

Pogovarjala se je: Zlata Tavčar
Foto: Barbara Reya