Tedenski pregled pravnih, davčnih in finančnih novosti / 28. februar 2017 / številka 7

»Ne moreš razmišljati samo o tem, kaj ti bo država dala in kaj ti je dolžna dati, ne da bi ti njej kaj dal.« S tem stavkom je mag. Mojca Kunšek najbolje ponazorila, kje tiči 'skrivnost' njenega uspeha pri številnih pomembnih spremembah, ki jih je doživel Ajpes, ki ga vodi šele tri leta. »V Ajpesu se zavedamo, da so podatki namenjeni predvsem uporabi državljanov, zato smo začeli intenzivno promoviranje oziroma ozaveščanje javnosti o tem, kako si lahko pomagajo s podatki Ajpesa v vsakdanjem življenju.« Mag. Mojca Kunšek je naša današnja gostja v rubriki Pogovor.

V tokratni Temi tedna predstavljamo prispevek mag. Tamare Prezelj iz revije Denar z naslovom Dražje poenostavitve. V okviru vzpostavitve enotnega območja DDV znotraj EU in s ciljem zmanjšanja ovir za čezmejno e-trgovanje, ki izhajajo iz predpisanih administrativnih obveznosti, je Evropska komisija preverila učinkovanje veljavnih pravil o kraju obdavčitve in zaznala, da je en od razlogov, da podjetja ne opravljajo čezmejnih e-transakcij v večji meri, tudi ta, da so stroški izpolnjevanja obveznosti, povezanih z administriranjem v drugih državah članicah EU, predvsem za mala in srednja podjetja, previsoki.

S pravnega področja izpostavljamo članek Ali se ničnostna sankcija razteza tudi na bančne kredite, ki niso neposredno namenjeni financiranju nakupa lastnih delnic?, nikakor pa po svoji zanimivosti ne zaostaja prispevek Predhodna vprašanja in identično dejansko stanje v razmerju med kazenskim in civilnim postopkom. Z davčnega področja tokrat objavljamo članek Avtomobili in DDV, s finančnega področja pa članek z naslovom Kreativna uporaba računovodskih standardov ter vpliv na izkaze.

Vabljeni k branju!

Pogovor
Mag. Mojca Kunšek: Ponosna sem na svoj kolektiv

Mojca Kunšek

TFL Glasnik:

Ga. Mojca Kunšek, ste magistrica ekonomije z bogatimi izkušnjami na davčnem in finančnem področju, zadnja tri leta direktorica Ajpesa. Na kaj ste najbolj ponosni v dosedanji karieri?

Mojca Kunšek:

Kar zadeva kariero, sem najbolj ponosna na to, da sem lahko postala direktorica Ajpesa. Mislim, da je to vrhunec moje kariere, čeprav so mi tudi leta v gospodarstvu prinesla bogate izkušnje.

TFL Glasnik:

Ajpes je javna institucija, katere temeljno poslanstvo je zbiranje vseh vrst podatkov za uporabnike. Moram reči, da tudi uporabniki opažamo, da se je marsikaj spremenilo. Zanima me, kaj vse ste v tem triletnem obdobju spremenili?

Mojca Kunšek:

Čeprav sem spletno stran Ajpesa uporabljala že prej, sem kmalu po svojem prihodu ugotovila, da imamo v Ajpesu ogromno podatkov, ki so namenjeni predvsem obvladovanju poslovnih tveganj, vendar jih državljani premalo uporabljajo. Tudi naključna konverzacija s podjetniki, poslovneži ali ekonomsko stroko je pokazala, da niti ne vedo, kaj vse država ponuja in po čem državljani skromno posegajo, saj sploh ne vedo, kaj vse je na voljo, niti da je večina tega brezplačna.

V Ajpesu se zavedamo, da so podatki namenjeni predvsem uporabi državljanov, zato smo začeli intenzivno promoviranje oziroma ozaveščanje javnosti o tem, kako si lahko pomagajo s podatki Ajpesa v vsakdanjem življenju. Začeli smo obiskovati različne dogodke in različna srečanja strokovnih združenj, kjer smo predstavljali naš portal, podatke in storitve. Prav tako smo ugotovili, da na točkah VEM, na katerih v bistvu registriramo več kot polovico gospodarskih subjektov in samostojnih podjetnikov v Sloveniji, podjetniki skozi registracijski postopek ne dobijo dovolj ustreznih informacij in da je pomembno, da so naši zaposleni čim bolj usposobljeni. To pomeni, da smo med drugim navezali stik tudi z davčnim inštitutom, da smo se lahko bolje izobraževali na davčnem področju, našo spletno stran pa smo v celoti obnovili in je zaživela kot sodobna stran, namenjena sodobnemu uporabniku, v začetku januarja.

Mojca Kunšek

TFL Glasnik:

Kar veliko stvari za tri leta. Predvsem je impresivno, da ste sami začutili potrebo po približevanju uporabniku, da pač niste neka agencija tam nekje gori. Kako ste zaznali to potrebo in kako ste 200 zaposlenih spravili v takšne premike?

Mojca Kunšek:

Najprej moram povedati, da sem ponosna na ves kolektiv in da od prvega dne gojim zaupanje, saj sem tudi sama potrebovala uvajalni čas. Po drugi strani me veseli, da v veliki meri pristopajo k svojemu delu entuziastično in tako, kot da bi bilo to njihovo lastno podjetje. Res je, da sem jim ves čas polagala na srce, da kjer koli sedimo, smo ena velika družina, ki  bo uspešna le, če bo složna. Po drugi strani so bile temu v prid že prej postavljene ustrezne podlage. Še pred mojim prihodom je bila namreč odpravljena krajevna pristojnost, kar pomeni, da se na e-ravni vloge rešujejo ne glede na to, ali so bile vložene v Kopru ali Murski Soboti. Kdor prvi dobi primer, ga potegne iz aplikacije in ga reši.

Druga zadeva je, da smo kot agencija zavezani, da vsako leto opravimo anketo o zadovoljstvu uporabnikov, katerih pobude za spremembe vsako leto obravnavamo. Kot imetnik certifikata kakovosti ISO9001:2008 smo zavezani k procesu stalnih izboljšav.

Mojca Kunšek

TFL Glasnik:

Lepo je poslušati, da se nekdo v javni upravi zaveda, kaj uporabniki res potrebujejo. Verjetno je potrebno veliko energije, da premakneš vse zaposlene. Zlasti ker se zadnje čase srečujemo z neuspehi na področju povečevanja uspešnosti javne uprave. Torej se to da.

Mojca Kunšek:

Pred mojim prihodom se ne vodilni kadri ne zaposleni niso izobraževali na področju voditeljstva, komunikacije in motivacije zaposlenih. Ljudje so bili prepričani, da delajo po najboljših močeh in najbolj prav. Treba je tudi vedeti, da je večina zaposlenih tukaj že vrsto let, da je povprečna starost relativno visoka, kar pa je obenem naš adut, še posebno pri odgovornem pristopanju k delu in strankam.

Prav tako sem tisto, kar sem govorila oziroma govorim, poskušala tudi udejanjiti. Pomembno mi je, da so zaposleni zadovoljni in pripadni, da čutijo, da so vsak po svoje pomemben element pri doseganju ciljev. Tako sem med drugim edina dosedanja direktorica v zgodovini Ajpesa, ki sem vse zaposlene obiskala na njihovem delovnem mestu v 12 izpostavah po Sloveniji. Prav tako dosledno vodimo ciljno usmerjene letne razgovore, spodbujamo aktivnosti za zdravje pri delu, kar je potrdila tudi nagrada za družbeno odgovorno delovanje HORUS za leto 2016.

Že prvi mesec po prihodu sem odkrila, da je delovanje v javnem sektorju podvrženo tudi različnim omejitvam, kar je dodatno otežil ZUJF (zakon za uravnoteženje javnih financ, op. a.). Predvsem se je pokazala ogromna kadrovska vrzel, zlasti na področju informatike in prava. Z najožjimi sodelavci sem zato pripravila utemeljitve in resornemu ministrstvu utemeljila nujno potrebne zaposlitve za zagotovitev realizacije zaupanih nam državnih projektov. Zaprosili smo za štiri ljudi, dobili smo dovoljenje za tri in voz se je premaknil. Moji najožji sodelavci so ugotovili, da želim resno delati, da želim, da se ekipa pomlajuje – da se ljudem ne le nalaga delo, temveč se jim zagotovi osnovne resurse. Po drugi strani država ve, da smo zanesljiv partner, da bomo izpeljali neko aplikacijo, če smo to obljubili in če bomo imeli za to ustrezen čas in resurse.

Mojca Kunšek

TFL Glasnik:

Poleg prepričljivosti je bila očitno pomembna tudi jasna vizija. Kako bi se primerjali z, namerno bom rekla, drugimi institucijami v državni upravi? Ministrstvo za javno upravo ravno tako producira veliko podatkov za državljane, omenili pa ste problem, da uporabniki ne vedo, kaj je na voljo. Kako narediti ta preboj? Kako se postaviti do drugih komercialnih ponudnikov, ki nadgrajujejo te podatke?

Mojca Kunšek:

To je pravzaprav težko vprašanje. Verjetno smo drugačni ravno zato, ker imamo stik s strankami, saj lahko prek točk VEM začutimo, kje je problem. Pa ne samo, kako se registrirati, temveč tudi kako je potem z izpolnjevanjem vseh obveznosti. Menim, da bi veliko manj samostojnih podjetnikov propadlo, če bi bili bolje obveščeni, če bi vedeli, katere obveznosti jih čakajo in kako jih izpolniti. Mislim, da je še premalo tega izobraževanja.

Ko sva z Ivanom Simičem premlevala našo davčno zasnovo, sva ugotavljala, da manjka izobraževanja že v fazi izobraževanja potencialnih podjetnikov. Lani smo v 24 izobraževalnih institucijah pripravili izobraževanje o poti podjetništva, da so državljani pripravljeni na to pot in da vedo, kaj jih čaka. Slovenija je mlada država, saj do leta 1991 nismo imeli ne podjetništva ne davkov. Tudi ne marketinga in ne prodaje. V vseh teh segmentih smo zato šibki, in to je najbrž generacijski problem. Če doma ves čas govoriš o podjetništvu, bodo tvoji otroci to dojemali drugače. Ne moreš pa razmišljati samo o tem, kaj ti bo država dala in kaj ti je dolžna dati, ne da bi ti njej kaj dal.

Mojca Kunšek

TFL Glasnik:

Kaj so vaši cilji za Ajpes v prihodnjih letih?

Mojca Kunšek:

V Ajpesu v prihodnjih dveh letih načrtujemo vrsto projektov. Za leto 2017 lahko izpostavim predvsem projekt poenostavitve prijav gostov v turizmu, ker se po sprejemu zakona o gostinstvu spreminja tudi prijava gosta. Prej so goste prijavljali v štiri institucije, zdaj se jih bo le v Ajpesov portal. Drugi veliki projekt je register dejanskih lastnikov podjetij, k čemur je Slovenija zavezana z evropsko direktivo. Urad za preprečevanje pranja denarja nas je  pooblastil, da vzpostavimo ta register, ki naj bi zaživel konec leta. Tretji projekt pa je modernizacija analitičnega orodja FI-PO.

Na mednarodnem področju imamo za letos predvidene tri projekte. En projekt je BRIS (Business Registers Interconnection System), ki ga vodi evropska komisija. Ta sistem moramo vzpostaviti do junija, v njem bodo določeni podatki iz poslovnega registra na voljo in povezljivi z drugimi registri v državah EU. Potem imamo projekt LOU – vsi pravni subjekti, ki vstopajo na mednarodne finančne trge, so namreč dolžni pridobiti mednarodni identifikator (LEI), nad  podeljevanjem katerega bedi posebna mednarodna institucija GLEIF, mi pa smo že v akreditacijskem postopku, ki naj bi ga končali do konca leta.

Ostane nam še ena odprta zadeva, in sicer sodelovanje pri nastanku balkanskega poslovnega registra pod pokroviteljstvom srbske registrske agencije. Projekt financira Evropska banka za obnovo in razvoj, Ajpes pa je zraven povabljen kot strokovni sodelavec.

Mojca Kunšek

TFL Glasnik:

Zadnje vprašanje: kakšno je vaše sporočilo Slovencem?

Mojca Kunšek:

Moje sporočilo je, da morajo biti samozavestni in pogumni, si pomagati in sodelovati, biti radovedni in posegati po informacijah, podatkih in primerih, odgovorno stopati na nova pota in se zavedati, da če je volja, je tudi pot.

Pogovarjala se je: Zlata Tavčar
Foto: KoKa PressKatja Kodba, s.p.

Mojca Kunšek

Tema tedna
Dražje poenostavitve

Tamara Prezelj

piše: mag. Tamara Prezelj, vir: revija Denar, številka 469/2017

Poenostavitev, ki bo praznila žepe končnih potrošnikov. V okviru vzpostavitve enotnega območja DDV znotraj EU in s ciljem zmanjšanja ovir za čezmejno e-trgovanje, ki izhajajo iz predpisanih administrativnih obveznosti, je Evropska komisija preverila učinkovanje veljavnih pravil o kraju obdavčitve, in zaznala, da je en od razlogov, da podjetja ne opravljajo čezmejnih e-transakcij v večji meri, tudi ta, da so stroški izpolnjevanja obveznosti, povezanih z administriranjem v drugih državah članicah EU, predvsem za mala in srednja podjetja, previsoki.

Problem zadeva predvsem čezmejne dobave blaga znotraj EU (prodaja končnim kupcem po spletu) in opravljanje elektronskih, RTV-storitev in storitev oddajanja (v nadaljevanju digitalne storitve).

V tej zvezi je komisija preučila tudi položaj davčnih zavezancev iz tretjih držav, ki opravljajo podobne transakcije, in ugotovila, da so ti pri dobavah blaga manjših vrednosti v konkurenčni prednosti v primerjavi z dobavitelji iz EU, medtem ko so v nekaterih primerih, ko opravljajo čezmejne digitalne storitve, diskriminirani.

Dobave blaga končnim kupcem v EU po spletu

Dobave blaga, ki se prodaja končnim kupcem (oziroma nezavezancem) po spletu, za namene DDV imenujemo pošiljčni posli ali prodaje na daljavo. Zanje velja, da je kraj obdavčitve v državi članici EU, v kateri se odpošiljanje blaga konča (praviloma v državi prebivališča kupca), ko letni obseg teh dobav preseže mejni znesek, ki ga določi posamezna država, in se giblje okoli 35.000 ali 100.000 evrov. Dokler dobavitelj tega zneska ne doseže, obračunava domači DDV (pravilneje: DDV države, iz katere je blago odposlano kupcem).

Davčni zavezanec torej najprej obračunava domači DDV, kasneje v koledarskem letu, ko preseže omenjeni mejni (neto) znesek dobav1, in se kraj obdavčitve premakne v državo kupca, pa se je dolžan identificirati, obračunavati DDV, izdajati račune pod DDV-številko, oddajati DDV-obračune, hraniti dokumentacijo in izpolnjevati druge obveznosti po pravilih, kot jih določa država obdavčitve.

Mali davčni zavezanec je v enakem položaju, le da so njegove dobave oproščene plačila DDV po 1. odstavku 94. člena ZDDV-1 vse dotlej, dokler ne doseže praga za obvezno identifikacijo v Sloveniji, po tem obračunava slovenski DDV in spremlja promet po posameznih državah članicah EU ter se, ko preseže prag v kateri od njih, tam identificira (lahko pa se celo zgodi, da se je dolžan identificirati v državi kupca celo prej kot v Sloveniji).

Kadar dobavitelj blago, ki ga prodaja po spletu, nabavlja v tretjih državah, je od strukture verige transakcij odvisno, kako bo z DDV v EU:

  • če izvoz iz tretje države opravi dobavitelj blaga (ki je lahko trgovec ali proizvajalec), bo uvoz v EU dolžan opraviti zavezanec s sedežem iz EU, ki blago v nadaljevanju prodaja končnim kupcem. Glede na to, da se blago večinoma pošilja po pošti, se bo sprostilo v prost promet (uvozilo) praviloma v državi kupca, kjer se odpošiljanje konča, kar pomeni, da je nadaljnja dobava opravljena na ozemlju države kupca in obdavčena ne glede na dejansko dosežen promet. Po našem mnenju se taka transakcija namreč ne obravnava več kot pošiljčni posel, temveč kot dobava brez prevoza ali odpošiljanja na ozemlju države uvoza,
  • če bi zavezanec (ali tretja oseba v njegovem imenu in za njegov račun) blago uvozil v državo članico, ki ni država končnega kupca, bi se štelo, da je bilo blago odposlano ali odpeljano končnemu kupcu iz države članice uvoza. V tem primeru bi zavezanec pri uvozu plačal uvozni DDV, če bi vrednost pošiljke presegla 22 evrov (oprostitev DDV pri uvozu za pošiljke manjših vrednosti določa 1. točka 1. odst. 51. člana ZDDV-1 na podlagi 2. točke 1. odst. 50. člena: »Plačila DDV so oproščene pošiljke neznatne vrednosti, poslane neposredno iz tujine. Oprostitev se ne nanaša na tobak in tobačne izdelke, alkohol in alkoholne pijače ter parfume in toaletne vode. Skupna vrednost blaga v posamezni pošiljki, ki se šteje za neznatno, ne sme presegati zneska, ki ga določi minister, pristojen za finance.« V nadaljevanju pa, odvisno od obsega prodaje, DDV države uvoza ali DDV države kupca. Če država uvoza ni država sedeža prodajalca, bi potreboval DDV-številko države uvoza na začetku, kasneje pa tudi DDV-številke držav, iz katerih so njegovi kupci,
  • če je izvoznik blaga iz tretje države, kjer je blago nabavil, v EU davčni zavezanec, ki prodaja blago po spletu, bo kupec pri uvozu moral plačati DDV države uvoza (tj. domače države), pri čemer so pošiljke manjše vrednosti (do 22 evrov) oproščene plačila DDV. Enako velja, če blago po spletu končnim kupcem v EU neposredno prodaja podjetje iz tretje države.

Vidimo, da zaradi pravil, ki določajo kraj obdavčitve, prihaja do različne obravnave pošiljk glede na to, ali blago izvira iz EU ali tretje države oziroma v odvisnosti od tega, kako prispe v EU.

Opravljanje digitalnih storitev prejemnikom iz EU, ki niso davčni zavezanci (so končni kupci)

Od 1. januarja 2015 dalje velja, da kadar so telekomunikacijske storitve, storitve radijskega in televizijskega oddajanja ali elektronske storitve, zlasti tiste iz Priloge I a ZDDV-1, opravljene osebi, ki ni davčni zavezanec, je kraj opravljene storitve kraj, kjer ima ta oseba sedež, stalno ali običajno prebivališče. Pri tem sicer ni pomembno, ali gre za kupca iz EU ali tretje države, vendar dejstvo, da je kupec iz EU, pomeni, da DDV obveznost nastane in da je DDV dolžan obračunati dobavitelj. Kako je z obdavčitvijo, kadar je kupec iz tretje države, je potrebno preveriti v državi kupca. Obveznost obračuna davka bo nastala, če država obdavčitev določa po sedežu ali prebivališču kupca, ne pa tudi, če šteje, da je kraj obdavčitve v državi izvajalca storitve.

Zgornje pravilo pomeni, da bi moral dobavitelj v vsaki državi, kjer so prejemniki njegovih storitev, pridobiti DDV-številko, obračunati DDV po tamkajšnji stopnji, izdajati račune, oddajati obračune in izpolnjevati druge obveznosti po pravilih države kupca.

Da bi se izognili težavam, do katerih vodi tak način določanja kraja obdavčitve, se je hkrati z uvedbo tega pravila zavezancem dalo na voljo možnost, da vstopijo v posebno ureditev in vse obveznosti iz naslova opravljanja digitalnih storitev za končne kupce znotraj EU izpolnjujejo v svoji domači državi, kar pomeni, da prijavijo opravljanje tovrstnih transakcij davčnemu organu v domači državi, ta pa jih vpiše v poseben register.

V posebnem obračunu DDV mora tak davčni zavezanec navesti slovensko identifikacijsko številko za DDV in za vsako članico potrošnje, v kateri je nastala obveznost za plačilo DDV, skupno vrednost opravljenih telekomunikacijskih storitev, storitev oddajanja ali elektronskih storitev v obračunskem obdobju brez DDV in skupni znesek pripadajočega DDV te države članice, razdeljenega po davčnih stopnjah. Navesti mora tudi uporabljene davčne stopnje in skupni znesek dolgovanega DDV.

Na ta način se zavezanec sicer izogne identifikaciji in oddajanju DDV-obračunov v drugih državah članicah, še vedno pa mora poznati DDV-stopnje, pravila za izdajanje in shranjevanje računov ipd. države kupca.

Pravilo za določanje kraja obdavčitve digitalnih storitev, opravljenih končnim kupcem v EU, velja tudi za davčne zavezance iz tretjih držav. Tudi oni imajo na voljo podobno ureditev kot zavezanci iz EU, tj. možnost, da svoje administrativne obveznosti do vseh držav članic EU v tej zvezi izpolnjujejo zgolj v eni, izbrani državi. Vendar pa lahko to posebno ureditev (t. i. neunijska ureditev) po trenutno veljavnih pravilih uporabi zgolj tisti davčni zavezanec, ki znotraj Unije nima niti sedeža niti stalne poslovne enote in ki ni kakor koli drugače zavezan k identifikaciji za namene DDV znotraj EU. Ta zavezanec tudi ne more uporabiti ureditve za zavezance iz EU (t. i. unijske ureditve). Posledica tega je, da morajo tisti zavezanci iz tretjih držav, ki opravljajo kakršne koli druge transakcije znotraj EU ali imajo v EU poslovno enoto, v zvezi z digitalnimi storitvami DDV obračunavati v vseh državah, kjer imajo njihovi kupci sedež2 ali prebivališče, kar pomeni, da se morajo, za razliko od zavezancev iz EU ali zavezancev, ki v EU nimajo poslovne enote ali DDV številke, identificirati in oddajati DDV obračune povsod tam, kjer so kupci njihovih storitev. Na mestu je vprašanje, koliko dobaviteljev te obveznosti dejansko izpolnjuje oziroma koliko DDV na ta način uide EU, pa tudi, ali ne predstavljajo ti zavezanci nelojalne konkurence drugim dobaviteljem.

Predlagane spremembe – splošno

Opis delovanja in posledic zgoraj navedenih pravil za določanje kraja obdavčitve je že na prvi pogled zadosten razlog za to, da ugotovimo, da je administriranje pri nekaterih transakcijah, ki se opravljajo končnim kupcem, zapleteno, obremenjujoče, stroškovno neugodno in da zavira razvoj čezmejnega poslovanja. Še posebej, če gre za male zavezance z manjšim obsegom poslovanja in predvsem za tiste, ki tovrstne transakcije opravljajo zgolj občasno.

Evropska komisija se je lotila priprave predloga, s katerim želi tovrstne težave odpraviti ali jih vsaj zmanjšati, zato je v tej zvezi na podlagi svojih pristojnosti pripravila predlog sprememb, ki bodo posegle v besedila Direktive o DDV 2006/112/ES, Uredbe (EU) št. 282/2011 o določitvi izvedbenih ukrepov za Direktivo o DDV, Direktive 2009/132/ES o določitvi področja uporabe člena 143(b) in (c) Direktive o DDV3 in Uredbe (EU) št. 904/2010 o upravnem sodelovanju in boju proti goljufijam na področju DDV. Spremembe se bodo implementirale postopoma, v obdobju med letoma 2018 in 2021.

Spremembe pri mini VEM

Po predlogu se bo uporaba mini VEM-sistema (tj. unijske in neunijske posebne ureditve za poročanje digitalnih storitev, opravljenih končnim kupcem) z letom 2021 z digitalnih razširila tudi na poročanje prodaj blaga, ki izvira iz EU, in nekaterega blaga iz tretjih držav, na daljavo.

Poleg tega se bo rok za oddajo posebnih obračunov podaljšal in ne bo več 20., ampak 30. v mesecu, ki sledi koledarskem trimesečju. Popravki napak se ne bodo več delali s popravki preteklih obračunov, ampak se bodo vključevali v tekoči obračun, s čimer zavezancem ne bo več potrebno oddajati več obračunov hkrati, podaljšanje roka za oddajo pa bo najbrž tudi zmanjšalo število potrebnih popravkov.

Spremembe na področju spletne prodaje blaga

Po letu 2021 se bo torej prodaja blaga na daljavo poročala po mini VEM-sistemu, kar bo dalo dobaviteljem možnost, da vse dobave poročajo v domači državi, zato se bodo sedanji mejni zneski ukinili. Namesto tega se bo določilo, da je kraj obdavčitve za dobave v obsegu do 10.000 evrov domača država dobavitelja, nad tem obsegom prometa pa se bo kraj obdavčitve prenesel v državo kupca. Mejni prag 10.000 evrov bo z letom 2018 najprej uveden za digitalne storitve, z letom 2021 pa bo postal splošen in bodo vanj vključeni tudi pošiljčni posli.

Posebni obračun, v katerem se trenutno poročajo opravljene digitalne storitve, se bo razširil tudi na dobave blaga na daljavo.

Pravila za izdajanje računov po sedanji ureditvi določajo države obdavčitve, kar pomeni, da se je zavezanec dolžan seznaniti s pravili in jih upoštevati, kot veljajo v državi kupca. Po novem bo za pošiljčne posle veljalo, da se računi zanje izdajajo po zakonodaji domače države zavezanca tudi, ko se kraj obdavčitve prenese v državo kupca.

Za prodajo blaga na daljavo, uvoženega iz tretjih držav ali tretjih ozemelj in z notranjo vrednostjo največ 150 evrov, se bo uvedla posebna ureditev. Uporabljala se bo za prodajo na daljavo tistega blaga, ki se bo uvozilo iz tretje države v državo članico, ki ni država, v kateri se konča prevoz pridobitelju. Da bi se omogočilo uporabo posebne ureditve tudi v primerih, ko je država članica uvoza država kupca, se bo z dopolnitvijo direktive v teh primerih ustvaril poseben obdavčljivi dogodek, za katerega se bo lahko uporabila posebna ureditev.

Kadar se bo DDV prijavil v okviru te posebne ureditve, ga pri uvozu ne bo več potrebno plačati, zato se bo uvoz v teh primeru opredelil kot oproščen. Carinskemu organu bo v ta namen potrebno najkasneje ob vložitvi carinske deklaracije predložiti veljavno identifikacijsko številko kot dokazilo o prijavi transakcije v posebno ureditev.

Oprostitev plačila DDV pri uvozu pošiljk manjših vrednosti se bo ukinila.

Za blago v pošiljkah z vrednostjo pod 150 evrov, za katero se DDV ne bi obračunaval prek uvoza, bodo morale države članice osebi, ki bo blago predložila carinskim organom, tj. javni pošti ali hitri pošti/kurirjem, omogočiti, da prijavijo in plačajo DDV za te pošiljke v elektronski obliki na podlagi mesečne prijave, vložene za račun določenega zavezanca. Zaradi nadaljnje poenostavitve se predlaga, da bi se za vse tovrstno blago uporabljala splošna stopnja DDV, nižja pa le, če bi oseba, ki ji je blago namenjeno, to izrecno zahtevala. Vendar bi bila v tem primeru potrebna običajna carinska deklaracija.

Prodajalec, ki nima sedeža v EU, bi moral imenovati davčnega zastopnika, ki bi v državi identifikacije v njegovem imenu in za njegov račun izpolnjeval davčne obveznosti, razen če bi mu država identifikacije (pod predpisanimi pogoji) dala ustrezno dovoljenje, ali če bi šlo za dobavitelja s sedežem v državi, s katero ima EU sklenjen sporazum o medsebojni pomoči.

Zavezanci, ki bodo kupovali blago po spletu od zavezancev, ki bi uporabljali posebno ureditev, bodo imeli pravico do odbitka tako zaračunanega DDV na podlagi dopolnitve določbe o formalnih pogojih za uveljavljanje pravice do odbitka.

Spremembe pri digitalnih storitvah

Na področju digitalnih storitev se bo v letu 2018 uvedel prag 10.000 evrov. Šele nad njim se bo kraj obdavčitve prenesel v državo kupca. Do tega zneska bo kraj obdavčitve v domači državi davčnega zavezanca, nad tem zneskom bo lahko uporabljal mini VEM. Zavezanci se bodo lahko odločili, ali bodo omenjeni prag upoštevali ali se bodo v mini VEM vključili že prej, torej tudi ko v koledarskem letu (še) ne bodo presegli 10.000 evrov prometa.

Po novem bo za digitalne storitve izrecno predpisano, da se računi zanje izdajajo po zakonodaji domače države zavezanca. Obdobje za shranjevanje računov ne bo več nujno 10 let, ampak takšno, kot ga bo predpisala država članica identifikacije davčnega zavezanca.

S spremembo pogojev za uporabo neunijske mini VEM ureditve se bo davčnim zavezancem iz tretjih držav, ki v EU nimajo niti sedeža niti stalne poslovne enote (vendar so ali bi morali biti identificirani znotraj EU na drugi podlagi), omogočila njena uporaba. S tem se jim ne bo več potrebno identificirati v vsaki državi, kjer opravljajo digitalne storitve za končne kupce.


ZAKLJUČEK

Zavezanci naj bi s predlaganimi spremembami povečali obseg čezmejnega trgovanja, v primeru manjšega obsega transakcij brez potrebe po registraciji v drugi državi ali uporabe mini VEM sistema, pri preseganju praga pa bodo lahko uporabljali mini VEM in s tem še vedno pravila matične države glede vsebine računa in shranjevanja dokumentacije (razen davčnih stopenj, ki bodo še vedno v pristojnosti držav obdavčitve).

Prodajalci blaga iz tretjih držav bodo lahko uporabljali mini VEM, s čimer se bodo poenostavili carinski postopki, ko pa mini VEM ne bodo uporabljali, bodo za te transakcije veljali poenostavljeni carinski postopki.

Izvajalci poštnih storitev bodo morali prilagoditi svoje sisteme do leta 2021, ko bodo vse komercialne pošiljke v EU predmet DDV, saj bo oprostitev za pošiljke manjših vrednosti prenehala veljati. Iz tega razloga se bo povečal obseg dela carinskih organov, rešitve se bodo iskale v posodobitvah IT-sistemov.

Komisija si obeta, da se bodo kot posledica sprememb znižali skupni stroški izpolnjevanja obveznosti za podjetja za 55 odstotkov oziroma 2,3 milijarde evra, da se bo izboljšala konkurenčnost med podjetji iz EU v primerjavi s podjetji iz tretjih držav, da se bo povečalo e-trgovanje znotraj EU in da bodo narasli prihodki držav članic do leta 2021 za 7 milijard evrov letno zaradi višjih stopenj izpolnjevanja obveznosti in odprave oprostitve plačila DDV pri uvozu pošiljk manjših vrednosti. Omenjenih 7 milijard bo šlo v proračune držav članic seveda iz žepov končnih potrošnikov.


Opombe:
1 DDV države kupca se obračunava ne glede na skupni promet v tekočem letu tudi v primeru, če je zavezanec vstopni prag za identifikacijo presegel v preteklem koledarskem letu.
2 Čeprav je nezavezanec ali končni kupec praviloma fizična oseba, pa to ni nujno, gre lahko tudi za pravne osebe, ki ne štejejo za davčne zavezance.
3 Določa oprostitev plačila DDV pri uvozu pošiljk manjše vrednosti.

Strokovni članki
Ali se ničnostna sankcija razteza tudi na bančne kredite, ki niso neposredno namenjeni financiranju nakupa lastnih delnic?

Sonja Ilovar Gradišar

piše: Sonja Ilovar Gradišar, univerzitetna diplomirana pravnica, magistrica pravnih znanosti, okrožna sodnica, Okrožno sodišče v Ljubljani.

Ničnost je najostrejša in skrajna sankcija, ki se jo mora tako zakonodajalec, kadar sam načelno določa, katera dejanja tako ogrožajo javni interes, da je nujna sankcija ničnosti, kot sodišče, v pristojnosti katerega je vrednotenje teže kršitve in njenih posledic, lotevati s tresočo roko. Ničnost namreč posega v načelo pravne varnosti in lahko prizadene pravni položaj in interese tretjih oseb.

Kljub temu pa Zakon o gospodarskih družbah (ZGD-1) zelo pogosto že sam opredeljuje sankcijo kršitve njegovih pravil, in to najhujšo sankcijo – ničnost. Takšen primer je tudi nedovoljeno pridobivanje lastnih delnic (247. člen ZGD-1), za katero je v zakonu določena pravna posledica prepovedanih poslov, to je ničnost, po drugi strani pa zakon napotuje na posebni korporacijskopravni zahtevek po 233. členu ZGD-1. Navedena dvojnost v pravni teoriji in sodni praksi odpira več vprašanj, tudi o teh pa bo govora na dogodku Aktualna vprašanja gospodarskega prava 22. in 23. marca na Pravni fakulteti v Ljubljani.

Nekatera teh vprašanj so na primer, ali ima družba poleg posebnega korporacijskopravnega zahtevka po 233. členu ZGD-1 tudi splošni obligacijskopravni vrnitveni zahtevek po Obligacijskem zakoniku (OZ), in, ali se tudi za korporacijskopravni vrnitveni zahtevek subsidiarno uporabljajo splošna pravila OZ o kondikcijah. Za razliko od prepovedi pridobivanja lastnih delnic po 247. členu ZGD-1, pa zakon ne določa civilnopravne sankcije za kršitev prepovedi vračila in obrestovanja vložkov, ki je določena v 227. členu ZGD-1 (čeprav prepoved pridobivanja lastnih delnic izhaja iz načelne prepovedi vračila vložkov). Pravna teorija ima tukaj različna stališča, od stališča ničnosti vsakega pravnega posla, s katerim se krši načelo prepovedi vračila in obrestovanja vložkov, do stališča, da pravna posledica kršitve izplačilne prepovedi ni ničnost pravnega posla, sklenjenega med družbo in delničarjem, saj zakon določa drugo sankcijo, in sicer poseben korporacijskopravni zahtevek po 233. členu ZGD-1. Vmesno stališče je, da ničnost velja za odkrita, na pa za prikrita vračila vložkov.

Tako v posle (derivativnega) pridobivanja lastnih delnic (ki je v zakonsko določenih primerih dopustno) kot v posle, katerih učinek je prepovedano vračilo vložka, so pogosto vključene banke, ki tak posel financirajo z zagotovitvijo kredita družbi ali družbeniku.

Celoten članek je dostopen za naročnike!

Avtomobili in DDV

Rosana Dražnik

piše: Rosana Dražnik, vir: revija Denar, številka 468/2016

Kdaj si lahko odbijamo DDV pri nabavi avtomobilov in kdaj ga moramo ob prodaji obračunati?

Avtomobili so za nekatere strast, za druge le prevozno sredstvo. Vsekakor pa si večina danes ne zna predstavljati življenja brez njih. Stroški, ki jih imamo z njihovo nabavo in uporabo, pa so v veliki meri odvisni tudi od davkov. Na nabavno ceno vplivata predvsem davek na motorna vozila in davek na dodano vrednost (v nadaljevanju: DDV). V nadaljevanju si bomo podrobneje ogledali, na kaj moramo biti pozorni pri transakcijah z avtomobili z vidika DDV.

Eno od osnovnih načel EU je prost pretok ljudi, blaga in kapitala. Posledica tega, ki jo lahko opazimo na naših cestah, je, da ima kar nekaj Slovencev avtomobile z registrskimi tablicami iz EU, predvsem Nemčije. Vendar to ne bo tema tokratnega prispevka. V pričujočem prispevku bo namreč predstavljen izključno vidik nakupov in prodaj avtomobilov.

Nakup in prodaja novega avtomobila

Z vidika DDV-zakonodaje je predvsem pri pridobitvah vozil iz EU in dobavah (prodajah) v EU pomembno vprašanje, ali je vozilo novo ali rabljeno. Pri tem nam DDV-zakonodaja predpisuje merila, kdaj se neko vozilo šteje za novo in kdaj za rabljeno. Podano pa imamo tudi definicijo prevoznih sredstev za namene DDV. V prvi alineji drugega odstavka 3. člena ZDDV-1 je določeno, da se med prevozna sredstva štejejo tudi kopenska motorna vozila, namenjena za prevoz oseb in blaga, s prostornino motorja nad 48 kubičnih centimetrov in močjo motorja nad 7,2 kilovata. Mednje sodijo torej tudi vsi avtomobili.

V tretjem odstavku istega člena je določeno, katera prevozna sredstva štejejo kot nova za namene DDV-zakonodaje, in sicer kot nova štejejo tudi kopenska motorna vozila, ki so bila dana v uporabo pred manj kot šestimi meseci ali z njimi ni bilo prevoženih več kot 6000 kilometrov. Če smo z avtomobilom prevozili manj kot 6000 kilometrov ali je bil dan v uporabo pred manj kot šestimi meseci1, se tak avtomobil za namene DDV še vedno šteje kot nov. To je pomembno, kadar pridobimo avtomobil iz druge države članice EU ali ga tja prodamo.

Predmet obdavčitve z DDV so skladno z 2. točko prvega odstavka 3. člena ZDDV-1 tudi pridobitve blaga znotraj Unije, ki jih na ozemlju Slovenije opravi za plačilo davčni zavezanec v okviru opravljanja svoje ekonomske dejavnosti ali pravna oseba, ki ni davčni zavezanec2. V primeru novih prevoznih sredstev, torej tudi novih avtomobilov, se kot pridobitev znotraj Slovenije šteje tudi pridobitev, ki jo opravi katerakoli druga oseba, ki ni davčni zavezanec. Kadar pridobimo iz EU avtomobil, od katerega prve uporabe je preteklo manj kot šest mesecev, ali s katerim je bilo prevoženih manj kot 6000 kilometrov, je nabava torej vedno obdavčena z DDV v Sloveniji. Pri tem ni pomembno, kdo je kupec.

Podrobneje so pravila glede pridobitve novega prevoznega sredstva iz EU urejena v 24. členu Pravilnika o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju PZDDV). Oseba, ki ni registrirana za DDV, mora pridobitev novega avtomobila prijaviti davčnemu organu v 15 dneh od dneva pridobitve na obrazcu DDV-PPS. Obrazec lahko predloži v papirni obliki ali elektronski obliki po sistemu e-davki. DDV odmeri davčni organ. Dokazilo o plačilu pa je pogoj, da je avtomobil mogoče registrirati.

Dobava novih avtomobilov v drugo državo članico EU je vedno oproščena DDV (46. člen ZDDV-1). Pri tem je potrebno dodatno izpolniti določene obveze iz 26. člena PZDDV. Oseba, ki ni registrirana za DDV, mora ob dobavi novega avtomobila v EU davčnemu organu v 8 dneh od opravljene dobave predložiti obrazec DDV-DPS. Obrazec lahko predloži v elektronski obliki po sistemu e-davki ali v papirni obliki.

Da bi se tudi v primeru davčnih zavezancev, ki niso registrirani za DDV, oziroma tistih, ki so registrirani pod posebnimi pogoji3, pa v primeru nakupa in prodaje novih avtomobilov v EU za to transakcijo postanejo davčni zavezanci, zagotovilo nevtralnost v sistemu DDV, imajo ti davčni zavezanci v primeru dobave novega avtomobila kupcu v drugo državo članico EU pravico do odbitka vstopnega DDV, plačanega pri nakupu tega avtomobila v Sloveniji. Pri tem pa znesek DDV, ki ga lahko odbijejo, ne sme biti višji od zneska, ki bi ga obračunali pri prodaji tega avtomobila, če transakcija ne bi bila oproščena DDV. Pravica do odbitka DDV se lahko uveljavi v trenutku dobave novega avtomobila v EU.

Za avtomobile, ki jih pridobijo davčni zavezanci, registrirani za DDV, so pravila določena v petem in šestem odstavku 24. člena PZDDV, in sicer mora oseba, ki pridobi novo prevozno sredstvo, to pridobitev prijaviti na DDV-PPS-obrazcu, ki ga odda v elektronski obliki po sistemu e-davki, razen če je avtomobil pridobljen za nadaljnjo prodajo. V slednjem primeru obrazca DDV-PPS ni potrebno oddati. Kot bo razvidno tudi kasneje, pa se v praksi poraja kar nekaj vprašanj, kdaj šteje, da je bil avtomobil pridobljen za nadaljnjo prodajo. Kateri pogoji morajo biti izpolnjeni, da lahko zatrdimo, da je bil avtomobil pridobljen za nadaljnjo prodajo, v DDV-zakonodaji ni podrobneje pojasnjeno, se je pa na tem področju precej spremenila praksa FURS v zadnjih letih. V primeru pridobitve novega ali rabljenega vozila iz EU v povezavi z oddajo PPS-obrazca, je trenutno veljavno pojasnilo FURS, ki ga je objavil Generalni finančni urad na svojih spletnih straneh 17. 11. 2016. Skladno s tem mora davčni zavezanec, registriran za DDV, ob vsaki pridobitvi avtomobila iz EU oddati DDV-PPS-obrazec, če želi registrirati to vozilo v Republiki Sloveniji. Torej tudi, če trgovci z avtomobili kupijo avtomobil za nadaljnjo prodajo in ga v Sloveniji registrirajo zgolj za namene testnih voženj ali kakršnekoli druge namene začasne rabe, je potrebno vedno ob pridobitvi oddati tudi DDV-PPS-obrazec.

Če davčni zavezanec, registriran za DDV, proda nov avtomobil kupcu v drugo državo članico, se to za namene DDV šteje kot oproščena dobava v EU. Pri tem je potrebno biti pozoren, če je kupec avtomobila fizična oseba, saj je v tem primeru potrebno po portalu e-davki oddati še obrazec DDV-DPS, in sicer v osmih dneh od opravljene dobave.

Pri nakupu in dobavi novega avtomobila v Sloveniji ni posebnosti, saj veljajo splošna DDV-pravila. Torej ob dobavi avtomobila prodajalec, ki je DDV-zavezanec, obračuna in plača DDV, razen če si ob nabavi tega vozila DDV ni mogel odbijati. Če pa bi vozilo, ki šteje kot novo, za namene DDV prodala oseba, ki ni registrirana za DDV, pa bi bila prodaja zunaj sistema DDV, če so izpolnjeni osnovni pogoji, da torej ne gre za prodajo v okviru opravljanja ekonomske dejavnosti. Enako bi veljalo, če bi vozilo v Sloveniji prodal mali davčni zavezanec.

Celoten članek je dostopen za naročnike!

Kreativna uporaba računovodskih standardov ter vpliv na izkaze

revija Poslovodno računovodstvo

piše: mag. Albin Kordež, vir: revija Poslovodno računovodstvo, številka 4/2016

V prispevku obravnavamo merjenje poštene vrednosti sredstev družb v skladu z Mednarodnimi računovodskimi standardi. Obsežna določila standardov sicer zelo natančno opredeljujejo, kdaj se pristopi k preverjanju nadomestljive vrednosti sredstev in kako se ta ugotavlja, vseeno pa je odločitev o tem prepuščena poslovodstvu, ki se zanjo lahko odloči, ali pa tudi ne. Na konkretnih primerih prikazujem, do kakšnih razlik pri teh odločitvah prihaja, predvsem pa kako velike posledice ima to lahko tudi na rezultate celotnega gospodarstva Slovenije. Prav tako na konkretnih primerih izkazov gospodarskih družb pokažem, kako so takšne in podobne razlike lahko obravnavane kot postavke izkazov tekočega leta, lahko pa tudi kot računovodska napaka.

Osnovna usmeritev izdelave računovodskih izkazov je v tem, da z njimi podamo »resničen in pošten prikaz« ali »pošteno predstavitev« finančnega položaja gospodarske družbe ter njenega poslovnega izida in denarnih tokov, kot se običajno glasi pozitivno mnenje v Poročilu neodvisnega revizorja. V računovodskih izkazih naj bi bila torej sredstva ovrednotena po pošteni vrednosti, kar je opredeljeno v več računovodskih standardih.

Mednarodni standardi računovodskega poročanja v poglavjih 13 in 36 tako dokaj natančno (na 70 straneh) opredeljujejo način merjenja poštene vrednosti sredstev in obveznosti družbe ter tudi obveznost in način slabitve sredstev, v kolikor njihova knjigovodska vrednost presega nadomestljivo vrednost. V standardih so opisane razne metode ugotavljanja poštene in/ali nadomestljive vrednosti posameznih sredstev, katere naj bi pri ocenjevanju upoštevalo poslovodstvo družbe. Kljub natančnim določilom pa je seveda prepuščeno poslovodstvu družbe, da prvič

- oceni, ali obstajajo znaki (indici), da knjigovodske vrednosti sredstev odstopajo od nadomestljivih tržnih vrednosti, in drugič,

- da se odloči za preverjanje nadomestljive vrednosti.

Cenitev sredstev izdelajo pooblaščeni cenilci v skladu s predpisanimi metodami, pri čemer pa se prav tako lahko srečamo z različnimi zaključki. Cenitve najpogosteje temeljijo na prihodnjih donosih, na sedanji vrednosti pričakovanih prostih denarnih tokov, kjer pa je veliko neznank, veliko ocen, ki lahko pripeljejo do pomembno različnih vrednosti.

Značilno je, da se kljub objektivno možnim velikim razponom v dobljenih vrednostih cenilci in poslovodstva odločijo za neko vrednost, ki je potem uporabljena v izkazih in ki se razume kot »poštena« vrednost. Da je »poštena« vrednost nekih sredstev na primer točno 1.049.906.616 evrov (in mogoče še kakšen stotin), čeprav bi se ob samo nekoliko drugačnih predpostavkah lahko gibala med denimo 0,7 ali 1,2 milijarde evrov. Seveda se tem dilemam ne moremo izogniti, saj v izkazih ne moremo uporabljati vrednosti od-do, vseeno pa bi v pojasnilih lahko vsaj opozorili na možne razpone vrednosti, ki bi sicer izkazovali pomembno drugačen »pošten finančni položaj« družbe. Poglejmo nekaj konkretnih primerov odločitev poslovodstev družb glede vrednotenja sredstev, ki so pomembno vplivala na rezultate teh družb in celo celotnega gospodarstva Slovenije. Ti bi lahko bili ob drugačnih odločitvah tudi pomembno drugačni.

V preteklem letu (2015) so se za preverjanje nadomestljive vrednosti sredstev odločili v eni največjih in tudi najbolj razvpitih družb v Sloveniji, v Termoelektrarni Šoštanj d.d. Cenilce so zadolžili, da preverijo vrednost naložbe v blok 6. Družba je v zadnjih nekaj letih v novogradnjo vložila skupaj 1,4 milijarde evrov in to naložbo je v letu 2015 aktivirala. Naložbo so prenesli iz postavke »v pridobivanju« med redno opremo, saj so v mesecu maju 2015 začeli poskusno obratovanje bloka 6. Navedeni znesek nepremičnin in opreme se verjetno skoraj v celoti nanaša na omenjeni novi blok Termoelektrarne Šoštanj, saj iz letnega poročila in javnih podatkov ni razvidno, da bi imela Termoelektrarna še kake druge večje naložbe.

Vrednost naložbe so ocenjevali predvsem z vidika prihodnjih donosov in izračunali, da je »realna« današnja vrednost te naložbe le približno milijarda evrov, kar je zahtevalo slabitev naložbe za več kot 400 milijonov evrov (točno 408.538.936 evrov). Družba je imela sicer še vedno pozitivni denarni tok iz osnovnega poslovanja in cenitev nanj ni vplivala, prav tako ne na sposobnost pokrivanja tekočih obveznosti. Seveda pa se je za ta znesek znižala vrednost osnovnih sredstev družbe in kapitala, torej premoženja lastnikov. Ta znesek (slabitev vrednosti) je pomenil tudi dodatnih 408 milijonov izgube družbe, saj standardi zahtevajo, da podjetje pripozna izgubo zaradi oslabitve (tč. 1, MRS 36).

V Letnem poročilu družbe za leto 2015 so zapisali:

» (...) da so bile pri cenitvah sredstev, ki sodelujejo pri osnovni dejavnosti posamezne denar ustvarjajoče enote upoštevane naslednje predpostavke:

- vrednost je ocenjena z metodo sedanje vrednosti pričakovanih prostih denarnih tokov (vrednost pri uporabi),

- preizkus oslabitve je bil narejen na podlagi dolgoročnih projekcij poslovanja denar ustvarjajočih enot, za katere se je izvajal preizkus oslabitve, in sicer so bile upoštevane razne predpostavke (borzne cene električne energije, cene emisijskih kuponov – te naj bi se v 2015 bistveno spremenile glede na napovedi iz 2014, povprečna letna proizvodnja električne energije, količina izkopanega premoga …),

- upoštevane so dolgoročne projekcije do leta 2040 po omenjenih gibanjih cen, kasneje (do leta 2054) pa po cenah iz leta 2040,

- za analizirano obdobje so bile uporabljene različne diskontne stopnje, konkretno 5,48 % po letu 2018, upoštevan nominalni WACC po obdavčitvi pa 7,59 %.«

Pri izračunu vrednosti so torej cenilci upoštevali široko paleto vseh možnih spremenljivk in na podlagi mednarodnih projekcij ter ocen poslovodstva izračunali vrednost naložbe v višini omenjene približno milijarde evrov ali 400 milijonov evrov manj od knjižne vrednosti.

Glede na padanje cen električne energije in nizke donose je bila odločitev poslovodstva družbe za preveritev nadomestljive vrednosti vsekakor upravičena. A podobne razmere so veljale tudi leto pred tem, ko pa so v letnem poročilu (2014) zapisali precej drugačne ugotovitve:

»Za sredstva v gradnji, ki se pretežno nanašajo na nadomestni blok 6, je v noveliranem investicijskem programu, revizija 5 (september 2012), načrtovano, da je pri 7 % diskontni stopnji neto sedanja vrednost investicije pozitivna in da je interna stopnja donosa 7,75 %; v noveliranem investicijskem programu, revizija 6 (izdaja december 2014), je pri uporabi diskontne stopnje po metodi tehtanega povprečja stroškov kapitala WACC 5,89 %, neto sedanja vrednost pozitivna, ISD je 6,19 %. Na podlagi cenitve je družba slabila (ostale) nepremičnine, naprave in opremo v skupnem znesku 59 milijonov evrov, blok 6 pa se zaradi pozitivne neto sedanje vrednosti pri uporabi diskontne stopnje po metodi tehtanega povprečja kapitala WACC 5,89 % ni slabil.«

Celoten članek je dostopen za naročnike!

Predhodna vprašanja in identično dejansko stanje v razmerju med kazenskim in civilnim postopkom

Aleš Galič

piše: dr. Aleš Galič, vir: revija Pravni letopis, letnik 2016

Avtor obravnava dva položaja, ko se sodišče v pravdnem postopku srečuje s kazensko sodbo oziroma vprašanjem obstoja kaznivega dejanja. Za predhodno vprašanje gre v tistih redkih primerih, ko je obstoj civilnopravne obveznosti odvisen od obstoja kaznivega dejanja. Če kazenskega postopka še ni bilo je sporno, ali tedaj domneva nedolžnosti pravdnemu sodišču preprečuje, da bi samostojno odločalo o obstoju kaznivega dejanja. Glede predhodnih vprašanj je pravdno sodišče vezano na kazensko obsodilno in oprostilno sodbo, sporna pa je vezanost na kazensko zavrnilno sodbo. Pri identičnem dejanskem stanju, je pravdno sodišče, ki obravnava isti historični dogodek kot ga je pred tem kazensko sodišče, vezano le na kazensko obsodilno sodbo.

1. Uvod

Obstoj kaznivega dejanja predstavlja predhodno vprašanje v pravdi v tistih primerih, ko je nujen pogoj za nastanek določene pravne posledice na civilnopravnem področju, in je zato v pravdi od vprašanja, ali je bilo storjeno kaznivo dejanje, odvisna odločitev o tožbenem zahtevku.

Če kazenski postopek še ni bil zaključen, se postavlja predvsem vprašanje, ali lahko pravdno sodišče o obstoju kaznivega dejanja kot o predhodnem vprašanju odloča samo ali pa z ustavo zagotovljena domneva nedolžnosti to preprečuje. Če pa je bil kazenski postopek že izveden, se je treba vprašati, na kakšne odločbe kazenskega sodišča je pravdno sodišče vezano – ali na obsodilno, oprostilno, zavrnilno sodbo ter različne sklepe, s katerimi se kazenski postopek lahko konča. O identičnem dejanskem stanju govorimo, ko obstoj kaznivega dejanja ni pogoj za nastanek določene civilnopravne posledice, ampak gre zgolj za primer, ko sodišče v pravdnem postopku obravnava isti historični dogodek, kot ga je predhodno že obravnavalo sodišče v kazenskem postopku, ko je ugotavljalo obstoj kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti.

2. Identična dejanska stanja

Razen v zelo redkih primerih (na primer dolžina zastaralnega roka odškodninske obveznosti, člen 352/1 OZ) nastanek pravne posledice na civilnopravnem področju ni nikoli odvisen od ugotovitve, da je bilo storjeno kaznivo dejanje. Obstoj civilnopravne obveznosti se presoja po pravilih civilnega prava in ob tem se pravdnemu sodišču ni treba opredeljevati, ali iz obravnavanega dejanskega stanja, ki je podlaga nastanka civilne obveznosti, izhaja tudi, da je bilo storjeno kaznivo dejanje. Iz nekega dejanja (historičnega dogodka) lahko izvira civilna,na primer odškodninska obveznost tako v primeru, ko to dejanje predstavlja tudi kaznivo dejanje, kot v primeru, ko kaznivega dejanja ni bilo. Civilna odgovornost je namreč strožja od kazenske – kar je treba razumeti v smislu, da je prag kazenske odgovornosti višji kot prag civilne odgovornosti oziroma da se storilec lažje izogne kazenski kot civilni odgovornosti.

Primeri, ki to konkretno dokazujejo, so številni: v civilnem pravu je včasih uveljavljena objektivna odgovornost (149. člen OZ); kar je v kazenskem, ki izhaja iz strogega spoštovanja načela krivde (4. člen KZ), seveda nekaj nepojmljivega; določena kazniva dejanja so lahko povzročena le naklepno, za odškodninsko obveznost vedno zadošča malomarnost; starostna meja deliktne odgovornosti (137. člen OZ) je nižja kot starostna meja kazenske odgovornosti (71. člen KZ), institut actio libera in causa je do neprištevnega storilca v civilnem pravu (136.člen OZ) strožji kot v kazenskem (člen 16/3 KZ), tudi mimo tega instituta v civilnem pravu neprištevni storilec lahko odgovarja (iz razloga pravičnosti; glej 146. člen OZ), v kazenskem seveda ne, strožja so pravila o odgovornosti pri udeležbi (na primer člen 186/4 OZ); pravila o dokaznem bremenu so v civilnem pravu (načelo povezanosti trditvenega in dokaznega bremena) za storilca bolj neugodna kot v kazenskem (in dubio pro reo) itd. Ponekod (ne sicer pri nas) je enako tudi z dokaznim standardom (na primer v ZDA: v civilnem pravu zadošča večja verjetnost – preponderance of evidence, v kazenskem pravu pa onstran utemeljenega dvoma – beyond reasonable doubt). Civilna odgovornost je torej strožja od kazenske, in zato iz nekega obravnavanega dejanskega stanja lahko izhaja civilna obveznost, čeprav to dejanje ni obenem tudi kaznivo dejanje. Obstoj kaznivega dejanja zato razen v zelo redkih primerih ni predhodno vprašanje v pravdi.

Seveda pa so pogosti primeri, ko pravdno sodišče, ko ugotavlja obstoj civilnopravnih posledic (na primer odškodninske obveznosti), obravnava isto dejansko stanje oziroma isti historični dogodek (na primer prometno nesrečo), na podlagi katerega je predhodno v kazenskem postopku, z vidika obstoja kaznivega dejanja (na primer povzročitev prometne nesreče iz malomarnosti; 325. člen KZ) odločalo kazensko sodišče. V takšnih primerih gre za to, da pravdno in kazensko sodišče, vsako s svojega vidika, obravnavata identično dejansko stanje. Na takšne primere, torej ko se pravdno sodišče srečuje z identičnim dejanskim stanjem, na podlagi katerega je predhodno že odločalo kazensko sodišče, se nanaša 14. člen ZPP, ki določa, da je pravdno sodišče vezano na pravnomočno kazensko obsodilno sodbo. Pravdno sodišče torej, ko gre za identična dejanska stanja (drugače kot pri kaznivem dejanju kot predhodnem vprašanju) v ničemer ni vezano na kazensko oprostilno sodbo. Zakaj je takšna ureditev nujna, je iz povedanega jasno: čeprav ni bilo storjeno kaznivo dejanje, še vedno lahko obstaja civilna odgovornost (ki je strožja). Vezanost na kazensko obsodilno sodbo pa je tudi logična: če določeno dejanje utemeljuje sklep o obstoju kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti, potem je še toliko bolj gotovo (argumentum a fortiori), da iz istega dejanja izvira tudi (strožja) civilna odgovornost. Pravnopolitični razlog, ki je narekoval takšno ureditev, je (kot ugotavlja avstrijsko ustavno sodišče) varovanje avtoritete kazenske obsodilne sodbe; ugotovitev v kazenski obsodilni sodbi, doseženih v postopku, ki izhaja iz načela materialne resnice, naj ne bi bilo več mogoče postavljati pod vprašaj v kateremkoli drugem kasnejšem postopku. Poleg tega takšna vezanost olajšuje delo pravdnemu sodišču in preprečuje javnosti težko razumljive neskladnosti
med sodnimi odločbami.

Zgornje ugotovitve, da je civilna odgovornost strožja od kazenske, so bile vodilo zakonodajalcu, da je na abstraktni ravni uzakonil le vezanost pravdnega sodišča na kazensko obsodilno, ne pa tudi na oprostilno sodbo. Seveda pa so pogosti tudi primeri, ko se presoja pravdnega sodišča povsem pokriva s presojo kazenskega sodišča – ko torej glede civilne (ne)odgovornosti ni nič strožjega od kazenske odgovornosti. Vendar je treba poudariti, da bi bilo napačno v takšnih primerih šteti, da je pravdno sodišče vezano tudi na kazensko oprostilno sodbo. Razlogovanje v smislu, »da je kazensko sodišče ugotovilo silobran (in s tem pomanjkanje protipravnosti) po povsem enakih kriterijih, kot bi to storilo pravdno sodišče, da zato ne gre za primer, ko je civilna odgovornost strožja od kazenske in s tem tudi ni razloga za omejitev vezanosti le na obsodilno kazensko sodbo«, je napačno iz dveh razlogov. Prvi razlog je že v tem, da zakon pač vezanosti na kazensko oprostilno sodbo ne določa (enako kot tudi na primer v razmerju med dvema pravdnima postopkoma iz istega historičnega dogodka /na primer glede dveh vrst škode iz iste nesreče/ eno sodišče ni vezano na ugotovitve, ki jih vsebuje obrazložitev sodbe drugega sodišča). Drugi razlog pa je v spoštovanju načela kontradiktornosti: če bi bilo pravdno sodišče vezano na kazensko oprostilno sodbo (na primer glede obstoja silobrana), bi to pomenilo, da gre sodba, izdana v kazenskem postopku, v škodo osebe, ki v kazenskem postopku ni bila stranka (tožnika v pravdnem postopku) in na tek in rezultat tega postopka ni mogla vplivati.Presumpcija nedolžnosti s tem ni prekršena, saj pravdno sodišče ne ugotavlja kazenske odgovornosti, in tudi v obrazložitvi sodbe pravdnega sodišča ni izrekanja o tem, da je toženec storil kaznivo dejanje oziroma dejanje, ki ima znake kaznivega dejanja.

Celoten članek je dostopen za naročnike!

Novi predpisi

Spremenjeni predpisi

Novi predlogi zakonov
Opomnik, Lex-Koledar, Seminarnik

Ne pozabite spremljati Opomnika davčno-finančnih obveznosti ter Koledar veljavnosti pravnih aktov za dnevno obveščenost o pravnih aktih, ki so začeli ali prenehali veljati oz. se uporabljati. Aktualni seminarji s pravnega, davčnega in računovodsko-finančnega področja pa so zbrani v Seminarniku.

Prejšnje številke TFL Glasnika si lahko ogledate v Arhivu številk.