Mag. Miha Šipec je diplomiral in magistriral na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani, izpopolnjeval se je na inštitutu Max-Planck v Münchnu in na Institute of International and Comparative Law v Londonu. Skoraj 15 let je delal kot sodnik (najprej na Okrožnem sodišču v Ljubljani, nato pa na Višjem sodišču v Ljubljani), zdaj pa je že 15 let odvetnik. Kot odvetnik se ukvarja predvsem s civilnimi in gospodarskimi zadevami ter z zastopanjem strank v postopkih pred Ustavnim sodiščem RS.

Je avtor več člankov in knjige Sodno varstvo industrijske lastnine (GV Založba, Ljubljana 1998) ter redaktor in avtor pretežnega dela knjige Začasne odredbe v civilnih sodnih postopkih, postopkih pred upravnimi sodišči, ustavnim sodiščem in v upravnem postopku (GV Založba, Ljubljana 2001).

V javnosti je zelo odmevala zmaga vaše stranke Janeza Janše (iz Kranja) oziroma njegove družbe Infohip proti Republiki Sloveniji, zaradi katere mu je morala država plačati rekordnih 3,5 milijona evrov odškodnine za nerazumno dolgo sojenje. Ali držijo govorice, da je državno pravobranilstvo v tej zadevi naredilo hudo napako?

Razlogi, zaradi katerih se o tej zadevi toliko piše v medijih, so sicer meni precej nejasni. Znesek iztožene odškodnine je res precej visok, vendar je država že večkrat izplačala višje odškodnine, pa o tem ni nihče pisal. Morda je za medije zanimiv že zgolj priimek in ime direktorja moje stranke (smeh). Sicer pa je zadeva v medije prišla z več kot pol leta zamika, prav v času prizadevanj ministra za pravosodje, da »naredi red« na Državnem pravobranilstvu.

V zadevi Infohip¹ je državno pravobranilstvo res naredilo »hudo napako«. Ko mu je bila v letu 2006 tožba, s katero smo zahtevali odškodnino za premoženjsko škodo zaradi nerazumnega odlašanja s sodnim odločanjem, vročena, namreč niso vložili odgovora na tožbo. Pravijo, da je tožbo nekje izgubila administracija pravobranilstva, in sicer še preden je sploh prišla do kateregakoli pravobranilca.

V omenjeni zadevi je v takšni procesni situaciji – in to kar deset let – tekel le postopek glede izdaje zamudne sodbe, pozitivne ali negativne. O tem, da je šest let več kot sto spisov tičalo v predalih kranjskega okrajnega sodišča, in o dejanskih premoženjskih posledicah vsega tega se vsebinsko skorajda ni razpravljalo. V desetih letih postopka v tej odškodninski pravdi se je bolj ali manj na raznoraznih sodiščih opravljalo le »seciranje « tožbe oziroma njene (ne)sklepčnosti. Teh deset let postopka v odškodninski pravdi je zame sicer mnogo bolj šokantnih kot to, kar je leta prej počelo kranjsko okrajno sodišče. Tako dolgo se je namreč vleklo zgolj seciranje nekaj stavkov iz tožbe in njihovo postavljanje v neke strašno sofisticirane pravne kontekste. Število sodb in sklepov vseh mogočih sodišč v razne smeri, nam v prid, nato nam v škodo, je bilo neverjetno. Izdane so bile štiri prvostopenjske sodbe, tri drugostopenjske sodbe in sklepi, štiri sodbe Vrhovnega sodišča, dve odločbi in trije sklepi Ustavnega sodišča. Nekaj sodnih odločb v zadevi pa bo še izdanih. Del odškodninskega zahtevka iz iste tožbe je namreč še odprt.

Da sodišče šest let ne naredi ničesar, je res nesprejemljivo. Zakaj je pravzaprav pravda potekala tako počasi?
Šestletno ležanje več kot sto pravd v predalih kranjskega sodišča je seveda prav tako nedopustno. Vendar pa je vsaj po mojem mnenju deset let »pingponga« med sodišči do odločitve zgolj o zamudni sodbi nekaj še bistveno hujšega. Če bi vprašali kateregakoli od vsaj 20 sodnih akterjev tega postopka, bi seveda vsak od njih rekel, da so sodili »by the book«, govorili bi o nekih – med postopkom – spremenjenih pravnih konceptih, pa tudi o povsem legitimnih različnih pogledih na neka hudo sofisticirana pravna vprašanja. Vendar že preprosta zdrava pamet pove, da je s takim postopkom – in tudi njegovimi akterji na sodiščih – nekaj zelo hudo narobe. Z mojo stranko sva obremenitve takega desetletnega in po mojem mnenju povsem nesmiselnega postopka sicer zdržala in na kocu iztožila lepo odškodnino. Vendar pa marsikdo tega ne bi zdržal, saj bi prej obupal ali pa med postopkom finančno propadel.

Odškodninska pravda v zadevi Infohip je po mojem mnenju zelo tipičen primer hudega pomanjkanja zdrave pameti v sodstvu in pri sodnikih, pomanjkanja neke zelo osnovne senzibilnosti za vsebino in pomen zadev, ki jih imajo sodišča in sodniki pred sabo, pomanjkanje odpora zoper absurdnost neke vrste odločanja ter pomanjkanja občutka za vlogo njih samih v pravnem sistemu. Šlo je za nekaj, nad čemer se bolj na filozofski ravni pogosto zelo utemeljeno razburja zlasti dr. Andraž Teršek. Četudi naj bi se sodišča res morala tako zelo ukvarjati z raznimi domnevno hudo zapletenimi pravnimi koncepti in različnimi pogledi nanje, je deset let postopka zgolj o sklepčnosti neke tožbe v kakršnikoli pravni državi nekaj, česar ne sme biti. Če si kot sodnik akter česa takega, bi se moral na neki točki zelo zamisliti in soditi drugače.

Zadeva Infohip pa je pokazala še nekaj, kar je prav tako hud problem v slovenskem sodstvu, in sicer nekakšen »prastrah« pred tem, da bi sodstvo in sodniki koreniteje posegali v realno življenje. Tega sicer nihče ne bo priznal, vendar pa je bil precej očiten vzrok za tako intenzivno seciranje besed iz Infohipove tožbe in za do absurda pripeljano operiranje z nekimi domnevno zapletenimi pravnimi koncepti po mojem mnenju v tem, da so se sodniki rednih sodišč obsodbi države za plačilo tolikšne odškodnine hoteli na vsak način izogniti. Verjetno tudi zato, da ne bi bili izpostavljeni kakšni kritiki. Celo na račun tega, da so tožbo, na katero pravobranilstvo ni odgovorilo in bi temu lahko sledila le še zamudna sodba, po vsej sili poskušali razglasiti za nesklepčno. Šlo je za isti »prastrah « pred odločanjem, za katerega lahko nosiš odgovornost, ki zelo pogosto vodi v mnogokrat povsem nepotrebno razveljavljanje sodb in s tem v prelaganje dokončne odločitve na nekoga drugega in v prihodnost. Vsega tega je – to pa zlasti odvetniki zelo dobro vemo – pred našimi sodišči ogromno.

Boj s temi »prastrahovi« je šel v zadevi Infohip prek rednih sodišč vseh treh stopenj do Ustavnega sodišča. Menim, da se je celo Ustavno sodišče odločilo, da bo zadevo »presekalo « le zato, ker je bilo vsega že preveč, ker so imeli pred sabo res zelo hud primer povsem nesmiselnih poskusov Vrhovnega sodišča tožbo po vsej sili razglasiti za nesklepčno. Prvi tak poskus je pomenila sodba Vrhovnega sodišča iz leta 2011, ki je zahtevala nič več in nič manj kot to, da bi morali najti konkretnega sodnika, odgovornega za nedopustno odlašanje s sojenjem, in izpostaviti ter dokazati njegovo konkretno napako. To pa je bilo v situaciji, v kateri je bila v Kranju v tistem času polovica sodniških mest nezasedenih, ko Infohipovi spisi nekaj časa sploh niso bili dodeljeni nobenemu sodniku, seveda nemogoče. Omenjeno sodbo je Ustavno sodišče leta 2013 odpravilo z odločbo, ki je izrecno priznala odgovornost države tudi za »sistemsko pogojene« sodne zaostanke. Leta 2013 je nato sledil drugi poskus Vrhovnega sodišča, da bi Infohipovo tožbo razglasilo za nesklepčno; tokrat tako, da tistega, kar je bilo v njej vsaj trikrat izrecno zapisano, v tožbi nekako niso videli. Z odločbo v letu 2015, ki je odpravila tudi to drugo sodbo Vrhovnega sodišča, je Ustavno sodišče tako odločanje označilo za »nerazumno«. Šele na podlagi te odločbe Ustavnega sodišča nam je Vrhovno sodišče odškodnino nato vendarle priznalo.

Odločbe Ustavnega sodišča v zadevi Infohip sicer seveda ne omenjajo, da naj bi ustavni sodniki pri odločanju uporabljali (tudi) »zdravo pamet«. Vendar pa sam menim, da je šlo prav za to. Odločilen je bil – in tudi če ni bil, bi moral biti – namreč neki naš argument – bolj z robov korektnega pravniškega argumentiranja – da če do premoženjske odškodnine zaradi nedopustnega odlašanja s sodnim odločanjem ne prideš niti takrat, kadar se država sploh ne brani, potem do takšne odškodnine v situacijah vloženega odgovora na tožbo ne bo mogla nikoli priti nobena žrtev takšnega ravnanja. Ampak do tega bi morala že leta prej priti redna sodišča, in ne šele po skoraj desetih letih postopka Ustavno sodišče.

Vaš velik odvetniški uspeh je bilo tudi vodenje zadev, ki so pripeljale do ustanovitve občine Ankaran. Tudi v tem primeru ste sodelovali kot pooblaščenec ustavnega pritožnika. Sicer moram reči, da z vidika državljana in davkoplačevalca nisem bil navdušen nad drobitvijo enotne občine Koper.
Ustanovitev občine Ankaran² z odločbo Ustavnega sodišča je bila še bolj tipična zadeva, v kateri je šlo za odločanje sodišča, ki je (takrat) samo sebe in svoje poslanstvo jemalo resno, bilo senzibilno za problem, ki ga je obravnavalo, problema se je lotilo resno, pa čeprav na koncu z odločitvijo, ki bi jo kdo lahko označil za kontroverzno. Odmev zadeve v javnosti, tudi strokovni, je bil porazen: od stališč o »koncu parlamentarne demokracije «, po mnenju enega od v zadevo hudo vpletenih poslancev celo o »pravosodnem državnem udaru«, pa do stališč o razmetavanju denarja davkoplačevalcev za še eno majhno občino in še o marsičem. Ampak vse to je bila zgolj dirigirana negativna medijska kampanja. Zadeva je šla »v nos« marsikomu z vplivom, z denarjem, z vsakovrstnimi interesi in temu primerno se je stimuliralo negativno pisanje o odločitvi, celo tako, ki naj bi bilo videti kot strokovna pravniška argumentacija. Z uravnoteženjem tega pisanja se nismo kaj posebej trudili in ključna poanta te zadeve se je tako v obilici pisanja o vsem drugem izgubila.

Upor prebivalcev Ankarana, ki je v vodil v ustanovitev njihove samostojne občine, se je začel zaradi popolnoma »norih« gradbenih projektov koprskega župana in njegovih prijateljev. Ena mojih prvih zadev s tem v zvezi je bil ustavni spor zoper projekte, ki bi v Ankaran pripeljali nekaj tisoč počitniških apartmajev v ogromnih, do šestnadstropnih betonskih stavbah, ki bi tako rekoč celotnemu Ankaranu vzele pogled na morje. Koprska občinska oblast je županovemu prijatelju prodala celo že zgrajeno ankaransko pokopališče in sprejela prostorsko ureditev, po kateri naj bo tudi tam apartmajsko naselje. Pokopališče so uničili in na njem začeli graditi počitniške apartmaje. Podobnih, zelo invazivnih posegov koprske občinske oblasti v Ankaran in v življenje njegovih prebivalcev je bilo še veliko. In krajani so se uprli ter z veliko večino na referendumu izglasovali lastno občino, ki bi jo Državni zbor moral ustanoviti, saj je pravno vezan na izid referenduma, kot je to nato reklo Ustavno sodišče. Državni zbor pa občine ni ustanovil, celo takrat ne, ko mu je to izrecno naložila odločba Ustavnega sodišča. Zato je občino z odločbo ustanovilo kar Ustavno sodišče samo. Odločitev je brez dvoma pravno popolnoma korektna, ne glede na to, kaj so o njej takrat pisali profesor dr. Ivan Kristan in še kdo.

V tej zadevi je bistveno predvsem to, da je Ustavno sodišče ob tej odločbi pokazalo neko izrazito odzivnost za bistvo problema, ki je bilo, če poenostavim, v tem, da je bilo takrat storiti nekaj takega preprosto »prav« ali »pravično«. Ne glede na to pa z odločitvijo pravno ni popolnoma nič narobe, pogoje za ustanovitev občine je Ankaran po takrat veljavnem zakonu izpolnjeval, ne nazadnje je več kot pol slovenskih občin manjših od ankaranske. Če se takrat Ustavno sodišče ne bi ustrezno odzvalo na obravnavani problem, občine Ankaran lahko tudi ne bi ustanovilo. Vendar pa si ne morem predstavljati, da na odločanje v prid ustanovitvi omenjene občine ne bi vplival na primer tudi način izpodbijanja pobude za ustanovitev občine Ankaran, ki si ga je privoščil koprski župan na javni obravnavi pred Ustavnim sodiščem. Očitek o uničenem ankaranskem pokopališču je župan namreč zavračal tako, da je na javni obravnavi prešteval ankaranske mrtvece, ugotavljal, da jih je na leto le dobrih deset in da bo glede tako malo umrlih Ankarančanov menda lahko on sam iz Kopra odločal, kam naj se jih pokoplje.

Kot strokovnjaka za ustavno pravo vas je Odvetniška zbornica Slovenije (OZS) v prvem postopku izbire predlagala za ustavnega sodnika; na koncu sta bila v Državnem zboru izvoljena dr. Špelca Mežnar in Marko Šorli. Ker se niste v predsednikovem roku prijavili sami, se zdi, da je bil poznejši predlog OZS prepozen.
V prvem od obeh letošnjih postopkov me je upravni odbor OZS res predlagal za ustavnega sodnika. Za to kandidaturo sem takrat dal svoje soglasje, saj sem menil, da bi s petnajst leti opravljanja sodniške funkcije in nato s petnajst leti samostojne odvetniške dejavnosti, z dvema izdanima strokovnima knjigama, z magisterijem in z zelo uspešno prakso odvetniškega zastopanja prav pred Ustavnim sodiščem lahko bil kredibilen kandidat za ustavnega sodnika. Prepričan sem bil, da bi moral imeti predlog za mojo kandidaturo veliko težo že zaradi OZS kot predlagatelja, pa tudi zato, ker bi (sem) bil sploh prvi kandidat za ustavnega sodnika z resnimi odvetniškimi izkušnjami.

Če prav razumem, je bil predlog za mojo kandidaturo tudi odziv OZS na stanje, povzročeno s prvim delom tega postopka, ki ga je začel predsednik države z objavo »Poziva za zbiranje predlogov možnih kandidatov za dve prosti mesti ustavnih sodnikov«. Na ta poziv je predsednik države dobil devet predlogov; vseh devet kot nekakšne »samoprijave« kandidatov. Marsikdo je pričakoval, da bo pri oblikovanju predloga predsednik republike upošteval tudi pravne strokovnjake, ki jih bo kot primerne za ustavne sodnike morda ocenil on sam in jih bo nato povabil h kandidaturi. Če se ne motim, so vsi slovenski ustavni sodniki vse do leta 2016 postali ustavni sodniki na podlagi takih predsednikovih povabil. Najbrž je osebe, ki naj se jih povabi h kandidaturi, prejšnjim predsednikom sugerirala kakšna kredibilna oseba ali institucija. V prvem, spomladanskem postopku je bila ena izmed takih institucij OZS s predlogom za mojo kandidaturo. Glede na to, kdo je bil med devetimi na predsednikov poziv prijavljenimi kandidati, in zlasti, kdo vse ni bil, so takrat zagotovo obstajali še drugi predlogi predsedniku za kandidate, ki se na »razpis« niso prijavili. Vendar pa se je povsem v nasprotju z dotedanjo prakso spomladanska procedura nato v končni fazi speljala v upoštevanje predsednikovega poziva kot nekakšnega »razpisa za uradniško delovno mesto«, na katerega se moraš v roku prijaviti, sicer si iz postopka izločen. Šlo je za izbiro med devetimi, v roku (samo) prijavljenimi kandidati, politične stranke so se uskladile za dva od njih, ki ju je predsednik države nato predlagal, državni zbor pa izvolil.

Kaj menite o sedanjem sistemu izbire in izvolitve ustavnih sodnikov? Nekdanji ustavni sodnik mag. Matevž Krivic predlaga parno število ustavnih sodnikov in njihovo transparentno nazorsko uravnoteženost. Po mnenju profesorja dr. Mateja Avblja pa bi morali po zgledu Sodišča EU oblikovati sedemčlansko telo vrhunskih domačih in tujih pravnih strokovnjakov, ki bi izbiralo primerne kandidate za ustavne sodnike.
Kolega Krivica izjemno spoštujem, s svojo energijo in znanjem je po mojem mnenju res zelo veliko pomembnega premaknil. Vendar pa so njegova stališča o nekakšni potrebi po sledenju »uravnoteženi nazorski usmerjenosti« v postopkih izbiranja ustavnih sodnikov po mojem mnenju z dobrini nameni tlakovana pot v pekel. Kako naj bi se sploh ugotavljala neka nazorska usmerjenost, kaj naj bi se presojalo, kaj je pri nas sploh »levo« in kaj »desno« ipd. Ne predstavljam si, kako naj bi se ljudi »nazorsko izmerilo« in nato razvrstilo v en ali drug nazorski pol. Morda razen kakšnega posameznika, ki je izrazito usmerjen v en ali drug pol, so pravzaprav vsi potencialni kandidati za ustavne sodnike po mojem mnenju v navedenem nazorskem smislu lahko le »neuvrščeni« ter tako, očitno, za izbor ustavnih sodnikov po Krivičevem sistemu povsem neprimerni. Ideje o upoštevanju nazorske uravnoteženosti med dvema političnima poloma sicer temeljijo na predstavi o slovenski družbi kot obremenjeni z nekakšno »bipolarno motnjo«, kot o družbi le dveh nazorskih polov, in ne morda treh, petih ali nobenega.

Ideje kolega Krivica o nazorskem razvrščanju na »leve« in »desne« je sicer v celoti podrlo že dogajanje v spomladanskem postopku za prva dva ustavna sodnika. Postopek, ki je zaradi dveh razpisanih mest potekal za dve mesti ustavnih sodnikov hkrati, se je povsem očitno – pa je komaj kdo kaj protestiral – speljal v neko veliko koalicijo političnih strank, kjer so »desni« izvolitev kandidata »levih« pogojevali z izvolitvijo njihovega »desnega« kandidata, in obratno. Pri tem uporabljeni kriteriji pa niso bili v tem, da naj bo kandidat tistemu, ki se zanj odloča, svetovnonazorsko bližje, pač pa v tem, da mora biti s strani enega političnega pola izbran kandidat izrecno opredeljen ali vsaj percipiran kot »naš« in kot drugemu polu nasprotujoč oziroma celo sovražen. In za odločitev o tem, kdo bo »naš«, da bomo z njim politično trgovali, ter kdo bo »ne naš« in bo z njim trgovala nasprotna stran, so bili pomembni bolj ali manj le – prav nič nazorski – pogledi kandidata na en sam sodni postopek, namreč na kazensko zadevo Patria. Vsaj izvolitev Marka Šorlija za ustavnega sodnika je bila po mojem mnenju povsem očitna simbolna izvolitev osebe, ki naj bi bila v zadevi Patria na »desni« strani. Podobne simbolne izvolitve se bodo očitno zgodile tudi v drugem letošnjem postopku. Med 23 kandidati iz jesenskega postopka sta namreč vsaj dva kandidata, ki s stališča uvrščanja glede na zadevo Patria zelo izrazito predstavljata »desnega « oziroma »levega« kandidata (kandidatko). Po moji oceni je že zdaj jasno, da bosta oba v ponovni velikokoalicijski uskladitvi tudi izvoljena za ustavna sodnika.

Morda še na kratko o ideji dr. Avblja, ki je prav tako nerealna. Politične stranke, ki z dvotretjinsko večino odločajo tudi o spremembi Ustave, ki bi bila za to potrebna, moči odločanja o ustavnih sodnikih ne bodo spustile iz rok. Zdaj že ne, drugače bi morda bilo lahko le, če bi se drugače razmišljalo že ob pisanju slovenske Ustave …

Zakaj pravzaprav še noben odvetnik ni postal ustavni sodnik?
Odvetniki, ki bi lahko bili odlični ustavni sodniki, zagotovo obstajajo. Vendar pa je že odločanje v spomladanski proceduri pokazalo, zakaj nas na Ustavnem sodišču ni. Kdor je kot odvetnik kdaj naredil ali dosegel vsaj kaj približno resnega, iz sistema političnega trgovanja glede na »naše« in »ne naše« že v osnovi izpade. V mojem primeru bi si človek predstavljal, da bi pozitivne točke pri kandidiranju morali dajati uspehi pri zastopanju na Ustavnem sodišču. Pa seveda ni tako in ob takem sistemu odločanja tudi ne more biti tako. Kdo od politikov, ki v Državnem zboru odločajo o izvolitvi ustavnih sodnikov, pa me bo zaradi zadev, kot sta Infohip in občina Ankaran, imel rad in me štel za »njihovega« ter bo politično trgoval meni v prid? Tisto, kar je vsaj po mojem mnenju bistveni del odvetniškega dela, je predvsem uveljavljanje ali obramba pravic šibkih zoper močnejše, tudi in zlasti zoper državno in še katero drugo oblastno delovanje. Oblast oziroma država odvetnikov ne potrebuje. V kazenskih zadevah jo zastopajo državni tožilci, v civilnih državni pravobranilci, v upravnih sporih se ministrstva in druge državne institucije branijo same s svojimi pravniki. Odvetniki smo praviloma na drugi strani, zoper oblast ali državo. In če zoper oblast ali državo kaj dosežeš, te oblastniki – tudi tisti iz Državnega zbora oziroma političnih strank – seveda ne bodo imeli radi, ne boš »njihov«, niti od drugega političnega pola, nasprotovali ti bodo popolnoma vsi, tako levi kot desni ter tudi vsi vmes.

Zadeva, povezana z občino Ankaran, čeprav predstavlja velik odvetniški uspeh in očiten znak visoke pravniške usposobljenosti, je najbolj plastičen dokaz, zakaj oblast – tudi poslanci, ki ustavne sodnike volijo – odvetnikov ne mara, jih že v osnovi ne šteje za »naše« ter jih ne podpira pri njihovem kandidiranju za javne funkcije. Občino Ankaran je Ustavno sodišče ustanovilo zato, ker je Državni zbor odklonil izvršitev odločbe Ustavnega sodišča, ki mu je nalagala ustanovitev te občine. Odločba Ustavnega sodišča o ustanovitvi občine Ankaran je bila neposredna kritika Državnega zbora in poslancev.

Zdi se, da odvetnik ne more postati sodnik niti na rednem sodišču, čeprav je doktor znanosti in ima objavljenih veliko strokovnih člankov (v mislih imam odvetnico dr. Anito Napotnik). Je to odraz splošnega odklonilnega odnosa dela javnosti do odvetništva, kar vpliva tudi na odločitve Državnega zbora?
Neki precej iracionalen odpor proti odvetnikom in tudi odvetništvu zagotovo obstaja. Ko sem z običajno odvetniško hitro hojo nekoč lovil neko sodno obravnavo in sem ignoriral prošnjo za denar nekega klošarja na Miklošičevi, se je ta odzval zelo jasno: »J(…) se, ziher si odvetnik.« Zakaj ima averzijo do odvetnikov tudi t. i. politična javnost, pa sem že pojasnil. Primer kolegice Napotnikove je le eden izmed izrazov istega. Za to, da je odvetnik moteč in da je nato sankcioniran, kot dr. Anita Napotnik, očitno niti ni potreben tako eklatantno uspešen odvetniški napad na domnevne pravice »politične javnosti«, kot se je zgodil v zadevi Infohip ali pri občini Ankaran. Da ti odklonijo imenovanje v javno funkcijo, v primeru dr. Napotnikove na funkcijo višje sodnice, zadošča že zgolj nikoli kot kakorkoli sporno pojasnjeno odvetniško zastopanje neke domnevno »sumljive« gospodarske družbe. Če malo karikiram: prej kot v kakršnokoli javno funkcijo v tej državi je slovenski odvetnik lahko izvoljen za predsednika Evropske nogometne zveze, in prej – ker o tem pač ne odloča slovenski parlament – tudi za sodnika Evropskega sodišča za človekove pravice.

Do zdaj so bili za ustavne sodnike večinoma izvoljeni karierni sodniki, uradniki in profesorji prava. Skratka nihče, ki bi videl in občutil učinkovanje prava v realnem življenju. Anton Lajovic, pravnik in skladatelj, je leta 1932 v Jutru zapisal, da samo »odvetnik stoji sredi tega živega življenja, zato od blizu vidi in v živo občuti vse one globoke rane, ki jih more v posameznem sporu zasekati ljudem jurisdikcija, ki je izpodrsnila stoječa na napačnih miselnih tleh«.³ Kako bi lahko to spremenili; bi morala biti tudi OZS bolj aktivna?
Odlično; in očitno je Lajovic problem zaznal že pred skoraj sto leti. Natanko v to smer je šlo tudi razmišljanje OZS ob moji kandidaturi za ustavnega sodnika v spomladanskem postopku. V 25 letih in med nekaj desetimi osebami v tej funkciji na Ustavnem sodišču res nikoli ni bilo nikogar, ki bi imel kakršnekoli izkušnje z resnim odvetniškim zastopanjem strank ustavnih in drugih sodnih sporov, z vpogledom v to, kaj stranka v takem postopku pričakuje in kaj z neko vrsto odločitve res dobi ali česa ne dobi, v to, kaj v realnosti omogočajo ali povzročajo umotvori slovenske zakonodaje, in tudi v to, kako so v realnem življenju videti pravni standardi, o katerih Ustavno sodišče in še kakšno drugo sodišče nato podaja neke poglobljene razlage. Ideja, da je res že skrajni čas za ustavnega sodnika z resnimi odvetniškimi izkušnjami, niti ne prihaja le iz odvetniških krogov, ampak jo zagovarja tudi nekdanji ustavni sodnik profesor dr. Ciril Ribičič.

Tudi sicer je po mojem mnenju popolnoma jasno, da o vprašanjih, ki tako ali drugače skoraj vedno zadevajo realno poslovanje subjektov na trgu, realne socialne probleme, realne birokratske nesmisle in realno izgubljeno vlogo človeka v odtujenem pravnem sistemu, zelo težko odloča skupina ljudi, od katerih nihče s tem nikoli ni imel kakšne relevantne izkušnje, saj so – z izjemo kakšnega leta pri enem ali dveh – vsi bili vse življenje le javni uslužbenci, sodniki, profesorji, tožilci, morda uradniki na kakem ministrstvu ali na Ustavnem sodišču. Kako naj bi bila OZS »bolj aktivna«, pa ne vem. Po mojem mnenju bi bila to težko, »bolj aktiven « bi moral biti predvsem kdo drug ali pa bi se, v kar pa ne verjamem, moral zelo spremeniti sistem.

V drugem postopku izbire ustavnih sodnikov niste več želeli sodelovati. Zakaj ste se tako odločili?
V času po spomladanski proceduri so me te ambicije minile. Pa ne zgolj zato, ker v postopku izbire ustavnih sodnikov, kakršen je bil (in tak bo očitno tudi ostal), tako in tako ne bi imel nobenih možnosti. In tudi ne zgolj zato, ker sem se šele zdaj natančno pozanimal, kaj in koliko res daje 62. in tudi 65. plačni razred (smeh). Bolj in bolj mi je tudi iz drugih in nadaljnih razlogov postajalo jasno, da samega sebe ne vidim več na Ustavnem sodišču. H kandidaturi me je namreč precej motiviral moj vtis o Ustavnem sodišču kot za realne življenjske probleme senzibilni instituciji. Po mojih precej bogatih izkušnjah z Ustavnim sodiščem – kot odvetnik sem vodil več kot 20 postopkov – je bilo omenjene senzibilnosti nekoč veliko. Ugotavljam pa – z zamudo sicer in brez te zamude že za spomladansko kandidaturo ne bi dal soglasja – da so ti časi bolj in bolj preteklost. Približno od tedaj, ko je Ustavnem sodišču predsedoval dr. Ernest Petrič, se je po mojem mnenju kar precej spremenilo. Ankaranski odločitvi, pa še kakšni drugi iz tistega časa, so sledile debate o po mnenju nekaterih preveč »aktivističnem« Ustavnem sodišču. Počasi je nato prišlo do obrata v smeri večje zadržanosti Ustavnega sodišča, z vedno manj omenjene občutljivosti za realne probleme ljudi in sistema. Da se razumeva, načelo ustavnosti in zakonitosti seveda velja in ga sprejemam, ampak precej široka diskrecija glede odločanja o pravnih niansah pa tudi obstaja. In te diskrecije ima Ustavno sodišče kar veliko, zlasti pri odločanju, s katerim se nihče kaj dosti ne ukvarja, je pa izjemno pomembno, namreč pri odločanju o tem, ali neko ustavno pobudo ali ustavno pritožbo sodišče sprejme v obravnavo ali ne. O tem, ali naj se v nekem primeru vsebinsko štejejo za izčrpana vsa pravna sredstva pred rednimi sodišči, ali neki akt učinkuje neposredno ali ne, ali je podan (zadostni) pravni interes za ustavni spor, Ustavno sodišče odloča z zelo veliko diskrecije. In odločanje o tem je usodno za skoraj 90 odstotkov ustavnih pobud ali pritožb; toliko jih Ustavno sodišče namreč ne sprejme v obravnavo. Pri tem odločanju pa v zadnjem obdobju čutim precej več »birokratskega « odločanja in manj dovzetnosti sodišča za življenjski problem stranke ali za sistemski pomen neke ustavne pobude oziroma pritožbe. Vsaj nekaj mojih zadnjih ustavnih pritožb in pobud je bilo zagotovo takih, da bi – življenjsko ali sistemsko gledano – morale biti sprejete v obravnavo, pa niso bile.

Vse bolj v smer »birokratskega« odločanja pa gre zlasti tudi način, na katerega teh 90 odstotkov ustavnih pritožb in pobud Ustavno sodišče ne sprejme v obravnavo. Zakon mu sicer omogoča, da sklepa o nesprejemu v obravnavo ne obrazloži. To ni dolžnost, temveč zgolj možnost, ki pa je v zadnjem času uporabljena v skoraj vseh primerih. V preteklosti si kdaj še dobil vsaj nekaj obrazložitve o tem, v zadnjem času pa vedno le en vsebinsko prazen stavek. In to tudi v situacijah, v katerih odvetnik napiše na primer 20 strani natančne obrazložitve ustavne pritožbe ali pobude. Stranki, za katero si napisal teh 20 strani utemeljitve in ti je to tudi plačala, je tak zgolj en vsebinsko prazen stavek precej težko pojasniti …

Naslednja točka, kjer ima Ustavno sodišče tudi precej diskrecije, zadeva t. i. načelo koneksnosti oziroma možnost Ustavnega sodišča, da presojo neke ustavne pritožbe razširi na ustavno presojo (tudi) zakona, na katerem izpodbijani akt temelji. Tudi pri uporabi te možnosti je bilo Ustavno sodišče v preteklosti dokaj široko, po mnenju nekaterih seveda preveč »aktivistično«. Tako so v omenjeni prvi ankaranski odločbi pri odločanju o neki precej parcialni ustavni pobudi z uporabo načela koneksnosti na primer generalno razveljavili določbo Zakona o graditvi objektov, na podlagi katere se je izdajalo tisoče gradbenih dovoljenj v postopkih z investitorjem gradnje kot edino stranko postopka. To je pomenilo, da kdorkoli drug, tudi če naj bi se mu na mejo postavilo šest nadstropij betona, ni bil stranka postopka in ni mogel ničesar uveljavljati. Z navedeno odločbo in še z nekaterimi drugimi je Ustavno sodišče tudi po tej poti precej »aktivistično« posegalo v pravni sistem. In tudi tega je po mojem mnenju v zadnjem času precej manj kot pred nekaj leti.

Ali se bo Ustavno sodišče – z uporabo načela koneksnosti ali kako drugače – odločilo parcialen problem razširiti v razreševanje nekega širšega sistemskega vprašanja, je odvisno tudi od tega, kako svojo vlogo v sistemu razume Ustavno sodišče samo. Ob množici vloženih ustavnih pritožb in/ali pobud ima Ustavno sodišče veliko priložnosti za bolj aktivno poseganje v sistem. Vendar pa jih – vsaj v zadnjem času – zelo redko izkorišča. Mnogo odvetnikov in njihovih strank na primer že leta pričakuje, da se bo Ustavno sodišče nekoč vendarle malo bolj korenito »vtaknilo « v zakonodajne nesmisle, ki so v nebo vpijoči. Med le-te spada na primer slovenski stečajni zakon (Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju – ZFPPIPP). V ZFPPIPP je vsaj pol določb le referenca na druge določbe zakona, te druge določbe pa reference naprej na neke nadaljnje člene ali odstavke in tako prek nekaj korakov prideš nazaj na prvo določbo. Avtorjem zakona celo zmanjka črk abecede za označevanje z novelami zakona uzakonjenih novih vmesnih členov zakona … Uporabniki pa imamo ogromne probleme pri uporabi takšnega zakona. Vendar pa se Ustavno sodišče v vse to in še v marsikaj podobnega nekako kar ne »vtakne«. Tako je ravnalo tudi v eni od mojih zadnjih ustavnih pritožb, ki bi jo ob zadostni dovzetnosti za življenjski problem stranke in za sistemski pomen zadeve moralo sprejeti v obravnavo ter se ob njej tudi bolj generalno »vtakniti« v že omenjeni ZFPPIPP.

Podobnih primerov takega »birokratskega« funkcioniranja Ustavnega sodišča je po mojem mnenju v zadnjem času vedno več. Obrat v tako smer je meni jasen, pa tudi to, da v nekem doglednem času ni upanja za radikalen obrat v nasprotno smer. In (tudi) to me je vodilo v odločitev, da samega sebe ne vidim več v sestavi takega sodišča.

Čeprav delo Ustavnega sodišča obravnavam tudi kritično, pa je zame še vedno bolj ali manj edina konstantno kredibilna institucija slovenskega pravnega reda.

Avtor intervjuja: Andrej Razdrih, odvetnik v Ljubljani in odgovorni urednik revije Odvetnik
Originalna objava: revija Odvetnik, št. 5(78)/2016
Foto: Boštjan Vrhovec

¹ VSL sklep I Cpg 1019/2006, VSL sodba in sklep I Cpg 1116/2008, VSL sodba I Cpg 1367/2013, sodba VR RS III Ips 123/2009, Sodba in sklep VS RS III Ips 9/2013, Sodba VS RS III Ips 69/2014, Dopolnilna sodba VS RS III Ips 98/2015, Odločba US RS Up-695/11, odločba US RS Up-642/13, Up-239/15 (še neodločeno).

² Odločbe US RS, št. U-I-137/10, U-I-114/11 in U-I-159/09.

³ Lajovic, A.: Slovenski odvetnik in naša duhovna kultura (ponatis članka), Odvetnik, št. 4 (62) – oktober 2013.

piše: Simon Kolenc FCCA, CFA, Poslovni biser in Izobraževalna hiša Cilj

V uvodnem prispevku smo govorili, zakaj in na kakšne načine se spreminjajo ter konstantno razvijajo in posodabljajo MSRP. Opozorili smo na dva standarda, ki sta ju sprejela tako Odbor kot tudi EU in bosta stopila v veljavo s 1. januarjem 2018. To sta popolnoma nova standarda (MSRP 9 – Finančni instrumenti, ki bo nadomestil MRS 39, in MSRP 15 – Prihodki, ki bo nadomestil MRS 11, MRS 18, SOP-31 ter OPMSRP 13, 15 in 18).

V tem prispevku si bomo pogledali bistvene lastnosti standarda MSRP 9 in njegov vpliv na poročanje.

Težave z MRS 39

Mnogi uporabniki računovodskih izkazov so Odboru sporočili, da so zahteve iz MRS 39 težko razumljive ter da jih je težko uporabljati in interpretirati. Še posebej so postali uporabniki glasni med svetovno finančno krizo leta 2008 in po njej.

Med glavnimi kritikami so bile tudi naslednje:

1. Klasifikacija finančnih instrumentov:

Logika klasifikacije je nedosledna, zato je težko razumljiva in jo je težko izvajati. Kategorija »posojila in terjatve« je opredeljena s pravno obliko. Kategorija »na razpolago za prodajo (RZP)« je opredeljena po namenu in sposobnosti imetnika. Kategorija »v posesti do zapadlosti (PDZ)« pa je opredeljena tako s pravno obliko kot tudi z namenom in sposobnostjo imetnika.

2. Slabitve (nastale izgube)

Po modelu nastalih izgub (»incured loss model«), ki je predpisan v MRS 39, je pripoznavanje kreditnih izgub prepozno in ne dohaja realnosti, kar je bilo zelo opazno med svetovno finančno krizo leta 2008, ko kreditne izgube niso mogle tako hitro dohajati realnih poslabšanj v ekonomiji.

Poleg tega je opazno pri bankah (na katere pa imajo opredelitve slabitev največji vpliv) razhajanje med zahtevami MRS 39 in kapitalskimi zahtevami Basla II (ki uporablja model pričakovanih izgub – »expected loss model«).

3. Obračunavanje varovanja pred tveganjem

Togost zahtev MRS 39 glede pogojev, ki morajo biti izpolnjeni, da se lahko uporabi računovodska obravnava varovanja pred tveganji, je družbe odvračala od njene uporabe. Primera sta konstantno spremljanje in izračunavanje učinkovitosti varovanja pred tveganji tako vnaprej kot za nazaj. In le-to mora biti v striktnem razponu med 80 in 125 odstotki.

In kadar te omejitve niso izpolnjene, je treba računovodsko obravnavo varovanja pred tveganji prekiniti, in to do takrat, dokler omejitve zopet niso izpolnjene.

MSRP 9

MSRP 9 uvaja nova merila za razvrstitev finančnih instrumentov v kategorije, in sicer na podlagi modela poslovanja družbe in lastnosti instrumenta. Hkrati pri slabitvah uvaja model pričakovanih izgub. Posledično bo novi standard najbolj vplival na izkaze finančnih institucij. Hkrati pa se pričakuje, da se bodo podjetja zaradi poenostavitev pri računovodskem obravnavanju varovanja pred tveganji več odločala za njegovo uporabo.

Klasifikacija in merjenje finančnih instrumentov

V skladu z MSRP 9 so na voljo tri skupine:

a) Model odplačne vrednosti (MOV)

b) Poštena vrednost preko izkaza vseobsegajočega donosa (PVIVD)

1. i. s poznejšim prenašanjem v IPI (dolžniški instrumenti)
2. ii. brez prenašanja v IPI (lastniški instrumenti)

c) Poštena vrednost preko izkaza poslovnega izida (PVIPI)

Opredelitev pa se opravi glede na poslovni model podjetja in vsebinske lastnosti instrumentov.

a) Model odplačne vrednosti

V to skupino je na podlagi poslovnega modela mogoče vključiti finančne instrumente, s katerimi organizacija zbira pogodbene denarne tokove, ki so izključno glavnica in obresti. Primeri takih instrumentov so terjatve do kupcev, posojila in obveznice. Seveda morajo biti »navadni« (plain vanilla), da zadostijo pogojem »denarni tokovi samo iz poplačila obresti in vračila glavnice«. V MRS 39 sta bili uvrščeni dve skupini, ki sta uporabljali model odplačne vrednosti, in sicer skupina »posojila in terjatve (L&R)« ter skupina »držanje do zapadlosti (HTM)«.

b) Model PVIVD

V to skupino podjetje vključi dolžniške instrumente, kadar sta njegov cilj zbirati pogodbene denarne tokove do zapadlosti ali pa prodaja pred tem. Zopet morajo biti instrumenti »navadni«. Organizacija pa uporablja to skupino zaradi zagotavljanja likvidnosti ali usklajevanja sredstev z obveznostmi (ročnost, trajanje, likvidnost itn.).

V to skupino je mogoče uvrstiti tudi lastniške instrumente (kotirajoče ali nekotirajoče).

Razlika je v poznejšem prenašanju učinkov iz izkaza vseobsegajočega donosa (IVD) v izkaz poslovnega izida (IPI). Namreč, v primeru dolžniških instrumentov se ob prodaji predhodno nabrani učinki v IVD prenesejo (reciklirajo) v IPI, v primeru lastniških instrumentov pa ne.

c) Model PVIPI

V to (residualno) skupino bodo uvrščeni finančni instrumenti, ki ne bodo izpolnjevali pogojev za ostale skupine, oziroma kadar bosta cilja podjetja trgovanje in sprotno doseganje dobička ali pa bo podjetje izbralo možnost poštene vrednosti preko IPI. Hkrati so v tej skupini izvedeni instrumenti, ki niso namenjeni varovanju pred tveganji.

Merjenje finančnih obveznosti

Kadar se finančne obveznosti merijo po pošteni vrednosti preko izkaza poslovnega izida, se bo morala sprememba poštene vrednosti zaradi lastnega kreditnega tveganja pripoznati v izkazu vseobsegajočega donosa in ne v izkazu poslovnega izida.

Slabitve (pričakovane izgube)

Najpomembnejša sprememba je model oslabitve, ki temelji na pričakovanih izgubah in ne več na historičnih ali preteklih izgubah (incured loss model). Poleg preteklih podatkov o izgubah in izterjavi je treba v oceno vključiti tudi ocene prihodnjih dogodkov in vplivov okolja. Največji vpliv čutijo banke že nekaj let, saj novi standard zahteva veliko modeliranja in obdelave podatkov.

Kot je bilo v uporabi do sedaj, pa standard za poslovne terjatve omogoča poenostavljen pristop, kjer se lahko ocenjujejo vseživljenjske pričakovane kreditne izgube glede na zgodovinske izkušnje.

Varovanje pred tveganji

Računovodsko varovanje pred tveganji je v MSRP 9 bolj usklajeno z aktivnostmi upravljanja s tveganji in sledi logiki, da varovanje pred tveganji ne sme ustvarjati vrednosti samo od sebe, temveč je namenjeno uravnavanju IPI in IVD glede na spremembe v varovanih postavkah, tako da pripozna kontra učinke in zmanjšuje vpliv tveganj na rezultat.

Predvsem se je zmanjšalo administrativno omejevanje, in sicer tako, da ni retrospektivnega testiranja, ni več 80- do 125-odstotnih mej za določanje učinkovitosti, temveč so poudarjeni kvalitativni faktorji ocenjevanja učinkovitosti, ni več prekinjanja in ponovnega ščitenja, temveč se lahko uporabi rebalansiranje.

Koliko časa za uvajanje

Glede na posamezne študije, ki jih je opravila svetovalna družba Deloitte, naj bi uvajanje MSRP 9 trajalo nekje tri leta. Vpliv standarda je predvsem velik za finančne institucije, in to v največji meri za banke.

V tokratnem delu smo si pogledali, kaj novega prinaša standard MSRP 9, v naslednjem pa si bomo pogledali bistvene lastnosti drugega sprejetega standarda, ki prav tako začne veljati s 1. januarjem 2018, in sicer MSRP 15 – Prihodki iz pogodb s kupci.

piše: dr. Jaka Cepec, docent na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani

Financiranje finančnega prestrukturiranja insolventnega dolžnika oziroma dolžnika, ki mu insolventnost šele grozi, je seveda eno izmed pomembnejših, a v Sloveniji še zelo neraziskanih področij sistema insolvenčnega prava, osvetlil pa ga bom na že 10. Dnevih insolvenčnega prava 25. in 26. januarja 2017 na Pravni fakulteti v Ljubljani.

Pomen izpostavljene teme je še toliko večji v luči celotne spremembe paradigme postopkov finančne reorganizacije, ki so od klasičnega modela prisilne poravnave (kjer so celotno tveganje prestrukturiranja nosili upniki, ki so reševal dolžnika z moratoriji na poplačilo terjatev, zmanjšanjem terjatev in/ali podaljšanjem ročnosti), spreminja v moderen sistem praktično neomejenega nabora poslovno finančnih orodji za prestrukturiranje, ki sistemsko vsebuje rešitve, kot so transformacija dolžniškega kapitala v lastniškega, razlikovanje položaja finančnih in drugih terjatev itd. ZFPPIPP je v tem pogledu povsem moderen evropski zakon, ki na primerljiv način ureja možnosti tako lastniškega kot dolžniškega financiranja insolventnega dolžnika. Temeljna razlika tako ni v zakonski ureditvi, ampak predvsem v finančnih in drugih sposobnostih kapitalskega trga, tradiciji in pravno-ekonomskih izkušnjah na tem področju. Ravno pomanjkanje izkušenj in tradicije ter strah pred možnostjo zlorab pa so verjetno botrovali morda ne najbolj učinkoviti rešitvi, ki nepotrebno omejuje obseg dovoljenega dodatnega dolžniškega financiranja oziroma priznan obseg financiranja kot strošek postopka. V prispevku obravnavana omejitev bi v praksi namreč lahko predstavljala nepotrebne omejitve, pri sicer zelo fleksibilnem in modernem sistemu postopkov finančnega prestrukturiranja.

Vire financiranja dolžnika načeloma vedno delimo na lastniške in dolžniške. Za lastniške vire financiranja je značilno, da pomenijo povečanje osnovnega kapitala, ki pa se lahko opravi bodisi z novimi vložki (denarnimi ali stvarnimi) bodisi s transformacijo dolžniškega kapitala v lastniškega. Dokapitalizacija je najosnovnejša in najočitnejša oblika financiranja ter je povezana s povečanjem osnovnega kapitala dolžnika. Osnovni kapital lahko povečajo obstoječi družbeniki, obstoječi upniki s svežimi sredstvi ali s transformacijo dolžniškega kapitala v lastniškega, dokapitalizacijo pa lahko, običajno v obliki prevzema, opravijo tudi povsem novi vlagatelji, ki do zdaj z dolžnikom še niso bili v upniško-dolžniškem razmerju.

Pomembnost zmožnosti dolžniškega financiranja insolventnega dolžnika poudarjajo tako UNCITRAL-ove smernice za oblikovanje pravil insolvenčnega prava kot tudi Temeljna načela modernega insolvenčnega sistema, ki jih je pripravila Evropska banka za obnovo in razvoj (EBRD). EBRD pri tem poudarja predvsem možnost dolžniškega financiranja s superprednostnim položajem teh terjatev. Pomembnost zmožnosti dolžniškega financiranja insolventnih dolžnikov prikazujejo tudi empirične študije, ki dokazujejo, da zmožnost pridobivanja svežega kapitala pozitivno korelira z znižanjem verjetnosti likvidacije kot končnim izidom insolvenčnega postopka.

Celoten članek je dostopen za naročnike!

piše: Nevenka Simić Mićunović, vir: revija Denar, številka 466/2016

Čas pridobitve nepremičnine je datum pravnomočnosti sodne odločbe.

Določitev datuma pridobitve nepremičnine in odmera davka od dobička iz kapitala pri odsvojitvi nepremičnine sta lahko usodno odvisna od odmere davka na promet nepremičnin. O tem priča ta članek, v katerem opisujem odločitev vrhovnega sodišča v primeru pridobitve lastninske pravice na podlagi priposestvovanja. Gre za sicer redke primere v praksi, vendar jih je, da bi se izognili morebitnim nevšečnostim, vsekakor dobro poznati.

Priposestvovanje po stvarnopravnem zakoniku (SPZ)

Predmet Zakona o davku na promet nepremičnin (ZDPN-2) je odplačni prenos lastninske pravice na nepremičnini, katerega najpogostejša pojavna oblika je pravni posel na podlagi prodajne pogodbe, s katero se prodajalec zavezuje, da bo nepremičnino izročil kupcu, ta pa bo na njej pridobil lastninsko pravico. V prvi fazi posla gre za prenos lastninske pravice, v drugi fazi pa za pridobitev lastninske pravice, ki se realizira z vpisom v zemljiško knjigo. Odplačni prenos lastninske pravice med drugim zajema tudi priznanje (so)lastninske pravice:

• pri gradnji čez mejo,
• zaradi povečanja vrednosti nepremičnine,
• razdelitev solastnine, če ta presega lastninski delež posameznega solastnika in ga je solastnik dobil plačanega.

Priznanje oziroma pridobitev lastninske pravice se realizira tudi na podlagi priposestvovanja. Pri slednjem gre za originaren način pridobitve lastninske pravice. Smisel oziroma namen instituta priposestvovanja je predvsem v varnosti pravnega prometa, ker omogoča, da po preteku priposestvovalne dobe dejansko stanje nepremičnine postane tudi njeno pravno stanje. Dobroverni lastniški posestnik nepremičnine pridobi lastninsko pravico na njej po preteku desetih let. Dejanski (de facto) lastnik postane s priposestvovanjem tudi pravni (de iure) lastnik nepremičnine.

Za pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem morajo biti izpolnjene predvidevanja, kot so dobra vera (fides), lastniška posest (possessio) in pretek časa (tempus). Do priposestvovanja lahko pride le v primerih, ko posestnik (kupec nepremičnine) hkrati s posestjo ni pridobil tudi lastninske pravice, ker niso bili izpolnjeni vsi pogoji za pridobitev lastninske pravice.

Če pogledamo na primeru:

V preteklosti je bila sklenjena prodajna pogodba, ki pa ni vsebovala intabulacijske klavzule, česar kupec ni vedel oziroma ni bil zadostno pozoren. Po preteku določenega časa je želel nepremičnino prodati v dobri veri in prepričan, da je pravni lastnik nepremičnine, vendar je šele takrat ugotovil, da ni bil opravljen vpis v zemljiško knjigo. Ob prisotnosti vseh prej omenjenih okoliščin (dobrovernost, lastniška posest in čas) lastniški posestnik s priposestvovanjem postane (tudi) pravni lastnik nepremičnine. Če davek na promet nepremičnin ni bil plačan ob pridobitvi nepremičnine v posest, ga je potrebno plačati ob priposestvovanju.

Ugotovljeno je torej, da se pri priposestvovanju plača davek na promet nepremičnin, razen če je bil davek plačan že ob sklenitvi prodajne pogodbe v preteklosti.

Celoten članek je dostopen za naročnike!

piše: mag. Damjana Rant, vir: revija SIR*IUS, številka 6/2016

Pogled na zgodovinski razvoj računovodstva kaže povezanost njegovega razvoja z gospodarjenjem gospodinjstev in razvojem profesionalnega računovodstva v organizacijah. Glede na rezultate raziskav računovodenja gospodinjstev v različnih zgodovinskih okoliščinah lahko sklepamo, da je z rednim računovodenjem ter uporabo pravil preudarnega in previdnega sprejemanja odločitev ekonomsko stisko, s katero se srečuje vse več gospodinjstev, mogoče ublažiti. Spoznanja iz zgodovine računovodenja gospodinjstev imajo tako verjetno še danes svoj pomen in vlogo. V prispevku predstavljamo zgodovinski razvoj računovodske dejavnosti v gospodinjstvih v evropskem kulturnem prostoru in na Japonskem ter priporočila za njeno izvajanje.

Pri tem izpostavljamo tudi redke vire s področja računovodstva gospodinjstev v Sloveniji (od Vodnika 1797 do Turka 1981 in 2010), ki smo jih našli z zgodovinsko raziskavo (2016). Prispevek zaključujemo s pregledom ključnih spoznanj, ki lahko koristijo računovodstvu gospodinjstev še danes.

1. OPREDELITEV GOSPODINJSTVA IN RAČUNOVODSTVA V NJEM

Obstajajo različne opredelitve pojma gospodinjstvo. Po Turku (1981, str. 15–16) je to "celota medsebojno povezanih sestavin, ki omogočajo proces zadovoljevanja potreb v njem". Mogoče ga je opredeliti tudi kot (Turk, 2009, str. 109) osebno porabljajočo enoto, ki je lahko samsko gospodinjstvo, družinsko gospodinjstvo ali organizacijsko gospodinjstvo. Zaradi svoje potrošne narave se gospodinjstva v pojmovanju temeljnih gospodarskih kategorij (prejemki in izdatki, stroški, dohodki, prihodki in odhodki ter premoženje) razlikujejo od organizacij – poslovnih sistemov – podjetij kot proizvodnih enot. Obstoj gospodinjstev ter neposrednih potreb v njem namreč pogojujejo življenjski cilji, želje ter prednosti njegovih posameznih članov (Turk, 2010, str. 66–68).

Kot ugotavlja Turk (2010, str. 42), je najpomembnejša razlika glede pojmovanja gospodarskih kategorij v gospodinjstvih pri opredelitvi stroškov, saj so v gospodinjstvu to življenjski stroški, povezani z zadovoljevanjem potreb članov gospodinjstva. Zato v gospodinjstvu nikoli ne moremo govoriti o stroških, ki bi postali odhodki v trenutku pojava tamkajšnjih prihodkov. V gospodinjstvu niti ni mogoče govoriti o kakem poslovnem izidu, temveč le o zadostnosti oziroma nezadostnosti denarnih sredstev za zadovoljevanje neposrednih potreb njegovih članov v obdobju ali o prihranku oziroma zapravku kot povečanju oziroma zmanjšanju čistega premoženja gospodinjstva (Turk, 2010, str. 42–45).

Gospodinjstvo v sodobnem svetu je odprt ekonomski sistem, katerega temeljna predpostavka je pridobitno delo članov gospodinjstva, ki je osnova za preskrbo denarnih sredstev za nakup izdelkov in storitev na trgu za zadovoljevanje neposrednih potreb članov gospodinjstva (Kutsch, 1997, str. 205). Sredstva, ki so pridobljena zunaj gospodinjstva, so porabljena ali za dom ali za dejavnosti, ki so tesno povezane z domom (Sheaffer, 1917, str. 14). Romantično dojemanje idealnega doma tako soobstaja s skrajno racionalnima dejavnostma, kot sta ekonomika gospodinjstva in vodenje njegovega računovodstva. Osebne finance, ekonomika in menedžment gospodinjstva ter družina pa so neločljivo povezani z računovodstvom gospodinjstev (Walker in Llewellyn, 2000, str. 425–426).

Pogled na zgodovinski razvoj računovodstva kaže povezanost njegovega razvoja z gospodarjenjem gospodinjstev. Računovodstvo se je v gospodinjstvih začelo razvijati z razvojem pisave in opismenjevanjem, kar dokazujejo tako najzgodnejši zgodovinski zapisi iz Egipta in Mezopotamije (Carmona in Ezzamel, 2007) in sodobne raziskave, ki so bile opravljene v ekonomijah, kjer sicer poteka trgovanje, vendar pa pismenost ni samoumevno prisotna (Jacobs in Kemp, 2002). Šele iz računovodstva, ki so ga prakticirala gospodinjstva in posamezniki, se je razvilo računovodstvo v podjetjih kot stroka, saj so bile dejavnosti gospodinjstva v enostavnih ekonomijah tesno povezane z gospodarjenjem, vendar pa so se poslovne knjige le redko vodile posebej za "podjetje" in posebej za gospodinjstvo (Fagerberg, 1954, str. 356).

Na podlagi izsledkov tujih raziskav in svojega raziskovanja računovodstva gospodinjstev v nadaljevanju prispevka predstavljamo prakso računovodstva v gospodinjstvih skozi čas na evropskem in japonskem kulturnem področju, njeno spodbujanje skozi poučno literaturo ter koristi računovodenja gospodinjstev, ki so bile ugotovljene z njegovim raziskovanjem.

2. PRAKSA IN SPODBUJANJE RAČUNOVODSTVA V GOSPODINJSTVIH SKOZI ČAS

2.1. Praksa računovodenja v gospodinjstvih skozi čas v evropskem kulturnem prostoru

Najstarejše literarno delo o menedžmentu v gospodinjstvu je Xenophonovo delo Oeconomicus. Prav ta grški klasik (Haskins, 1903, str. 1) je odgovoren za izraza ekonomija in ekonomika. 2300 let je knjiga ostala "knjiga vseh knjig" o gospodarjenju. Aristotel (v: Haskins, 1903, str. 1) je uporabil njegov naslov Oeconomica za eno svojih del, Cicero (prav tam, str. 1) pa je v svojih mladih letih napisal podobno razpravo v latinščini. Imitacija Xenophonove razprave je izšla v času renesanse v Firencah pod naslovom Della Famiglia(Haskins, 1903, str. 1). Italijanska različica je zvesto sledila vsebini izvirnika: mlado nevesto popelje po hiši ter ji kot kraljico vseh vrlin priporoči odkritosrčnost. Ta naj bi se odražala tudi s skrbnostjo, ki jo bo kot gospodarica posvečala vodenju računovodstva gospodinjstva (Haskins, 1903, str. 1–2; Walker in Llewellyn, 2000, str. 433).

Ob pregledovanju gospodinjskih knjig srednjega veka je mogoče spoznati, da so v zgodovini gospodarice bogatih in veličastnih gospodinjstev pretehtale vsak izdatek. Npr., ob pregledovanju gospodinjskih knjig Bess Hardwiške (angl. Bess of Hardwicke) se je marsikdo čudil njeni pazljivosti glede vsakega še tako majhnega izdatka. Kljub tam zapisanemu vodilu, "izogibati se nepotrebnim izdatkom ali odpadku česarkoli", je slovela po skrbnosti, radodarnosti in gostoljubnosti (Haskins, 1903, str. 14–15).

Haskins (1903, str. 15) je bolj kot varčnost, ki se je zrcalila v računovodskih zapisih, občudoval presenetljivo popolnost rezultatov, ki so bili doseženi s primitivnimi orodji, ki so bila na voljo v najzgodnejši dobi ohranjenih zapisov. Knjige so bile namreč napisane kot dnevniki misli in dogodkov, vpisi pa so bili večinoma podobni memorandumu (zapiskom) v nečitljivi latinščini. Gospodinjske knjige so se le redko vodile kot računovodske knjige, kot jih poznamo danes. Zapis števil je bil najpogosteje v obliki rimskih številk in kar v tekstovni obliki, le poredko pa v stolpcih, kar je še dodatno oteževalo seštevanje.

Ženska srednjega veka naj bi bila (Haskins, 1903, str. 12) spoštovana zaradi svoje sposobnosti gospodarjenja, in to ne glede na to, ali je bila to lady na fevdalnem posestvu, gospodarica meščanskega domovanja ali skrbnica skromne kmečke koče. Da se je enaka miselnost nadaljevala še najmanj v 19. stoletje, potrjuje zelo zgovoren naslov raziskave How to secure your husbund's esteem s podnaslovom Računovodenje in patriarhat v britanskem srednjem razredu v 19. stoletju (angl. Accounting and private patriarchy in the British middle class houshold during the nineteenth century), v kateri Walker (1998) ugotavlja, da so navodila za računovodenje v gospodinjstvih pogosto svetovala, da si bodo ženske zaslužile spoštovanje svojih mož predvsem z vestnim gospodinjskim računovodenjem.

Pregled raziskav na temo računovodstva v gospodinjstvih kaže največjo dinamiko na tem področju v Veliki Britaniji. Tam sta bili ob prelomu tisočletja opravljeni dve raziskavi. Prva (Northcott in Doolin, 2000) je bila opravljena z intervjuvanjem predstavnikov desetih gospodinjstev. Namen raziskave je bil dobiti vpogled v štiri področja računovodske prakse: (1) proračun (budgetiranje), (2) vzpostavitev in vzdrževanje evidenc, (3) podlage za odločanje in (4) dolgoročno finančno načrtovanje. Druga raziskava (Pahl, 2000) je bolj sociološka, saj je bila bolj kot v same tehnike računovodenja usmerjena v razmerja med partnerji v gospodinjstvu, ki so bila posledica zbiranja denarja v skupni fond, odgovornosti za porabo denarja in vodenja evidenc o porabi denarja.

V anglosaškem prostoru so bile z uporabo mikrozgodovinske metode, ki pomeni intenzivno raziskavo dogodka, predmeta, prizorišča ali osebka (Sharpe 1991; Tilly 1990; Williams 1999 v: Carnegie in Walker, 2007b, str. 211), opravljene raziskave gospodinjskih knjig, ki so jih vodili pomembni pripadniki določenih slojev ali pomembne osebe tedanjega časa.

Gospodinjske knjige so bile tudi predmet raziskave o računovodstvu gospodinjstev v Avstraliji, kjer sta Carnegie in Walker (2007a, 2007b) skušala najti skupne lastnosti ohranjenih računovodskih zapisov v gospodinjstvih. V Nemčiji (Piorkowsky, 2000) pa je bila pred zasnovo t. i. nove gospodinjske knjige (nem. Das neue Haushaltsbuch) v letu 1993 zastavljena empirična raziskava o računovodstvu gospodinjstev.

Northcott in Doolin (2000, str. 483) sta v svoji raziskavi ugotovila, da je pri računovodenju v gospodinjstvih najpogostejši poudarek na denarnem toku, spremljanju stanja na varčevalnih računih ter spremljanju stanja na transakcijskih računih, medtem ko je bil manj pogost poudarek na stanju sredstev in obveznosti ali na bilančni izravnavi. V isti raziskavi je bilo ugotovljeno še, da obstajajo velike razlike v obsegu in periodičnosti evidentiranja.

Večinoma je prevladovalo mnenje, da računovodskega evidentiranja ni treba izvajati vsakodnevno, temveč je to pogosto sovpadalo s tedenskimi nakupi ali s prejemom mesečne plače ali drugih plačil. Ugotovljeno je bilo (prav tam, str. 483), da nekateri vodijo zelo natančne računovodske evidence, medtem ko se drugi zanašajo na grobe ocene na podlagi bančnih izpisov. Tretji evidentirajo samo pomembne ali večje nakupe, medtem ko četrti to počnejo samo zaradi poenostavitve komuniciranja s tretjimi, kot so banke, davčni urad, ali za uveljavljanje reklamacij.

Z empiričnimi raziskavami (Northcott in Doolin, 2000, str. 480; Komori in Humphrey, 2000, str. 456; Piorkowsky, 2000, str. 525) je bilo najpogosteje zaznano kratkoročno predračunavanje denarnih tokov. V praksi se gospodinjski predračun praviloma omejuje na načrt prejemkov in izdatkov (Turk, 2009, str. 109). Glede na relativno odsotnost takih ohranjenih zapisov večinoma nima formalne oblike v obliki pisnega dokumenta, ampak je predračunavanje najbrž najpogosteje prisotno v obliki dogovarjanja v družinskem krogu (Carnegie in Walker 2007a, str. 53).

Celoten članek je dostopen za naročnike revije SIR*IUS!

piše: dr. Ana Božič Penko, vir: revija Pravni letopis, letnik 2016

Obligacijsko pravo je živo pravo. Še posebej to velja za odškodninsko pravo. To varuje premoženjske in nepremoženjske vrednote. Nepremoženjske vrednote in načini njihove kršitve se s časom in družbenimi razmerami spreminjajo. Pravno varstvo mora tem spremembam slediti in se jim prilagajati. Večinoma je to mogoče brez sprememb obligacijskih predpisov, le z njihovo razlago. Pomembno vlogo pri tem ima sodna praksa, ki ima prav tako zasluge za razvoj pojma nepremoženjske škode v zadnjem času. Prispevek se ukvarja z aktualnimi vprašanji nepremoženjske škode v novejši praksi Vrhovnega sodišča, predvsem ali Obligacijski zakonik pravno priznane oblike nepremoženjskih škod in upravičence do odškodnine določa taksativno ali primeroma, ali oškodovancu pripada odškodnina za nepremoženjsko škodo zaradi kršitve pogodbe.

V zvezi z vprašanjem podedljivosti odškodnine za nepremoženjsko škodo opozori tudi na odločbo Ustavnega sodišča U-I-88/15-9, Up-684/12-32 z dne 15. 10. 2015, s katero je bilo ugotovljena neustavnost v Obligacijski zakonik prevzete določbe 201. člena prej veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih, ki je podedljivost odškodnine pogojevala s pravnomočnostjo sodbe.

Splošno sprejeto je prepričanje, da je Zakon o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), ki je po osamosvojitvi Republike Slovenije ostal poglavitni pravni vir obligacijskega prava v državi, dokaj ustrezno urejal odnose med ljudmi, da je upošteval primerjalno pravna spoznanja in evropsko pravno tradicijo in da so bile njegove osnovne rešitve v skladu s slovensko pravno miselnostjo. Zato je bila njegova temeljna koncepcija prenesena v Obligacijski zakonik (v nadaljevanju OZ).

V pretežnem delu velja to tudi za pravno področje nepogodbenih nepremoženjskih škod. Interpretativno določbo o tem, kaj se šteje za nepremoženjsko škodo, vsebuje 132. člen: enako kot po ZOR povzročitev telesnih in duševnih bolečin in strahu drugemu ter dodatno, na novo, še okrnitev ugleda pravne osebe. Duševne bolečine nato OZ razčleni (1) glede na izvor na tiste, ki jih oškodovanec trpi zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, razžalitve dobrega imena in časti, okrnitve svobode ali osebnostne pravice (prvi odstavek 179. člena), smrti bližnjega (prvi odstavek 179. člena in prvi odstavek 180. člena), posebno hude invalidnosti bližnjega (drugi odstavek 180. člena) in kršitve dostojanstva (181. člen), ter (2) glede na osebo, zoper katero je bilo storjeno škodno dejanje, na duševne bolečine zunanjega izvora, ki jih oškodovanec trpi zaradi smrti ali posebno težke invalidnosti bližnjega, in na druge (prej naštete) duševne bolečine lastnega izvora, ki jih oškodovanec trpi zaradi posega v lastno telesno in (ali) duševno integriteto.  Za doslej navedene nepremoženjske škode fizične osebe, tako za že nastale (179. do 181. člen) kot za bodoče (182. člen), je oškodovanec upravičen do denarne odškodnine. Nedenarna satisfakcija je določena za primer kršitve osebnostne pravice, in sicer kot zaveza oškodovalcu preklicati izjavo, s katero je bila povzročena kršitev, objava sodbe ali popravka ali drugo dejanje, s katerim je mogoče doseči namen, ki se doseže z odškodnino (178. člen).

Za nepogodbene nepremoženjske škode, ki se popravljajo z denarno odškodnino, je za fizične osebe po OZ ohranjena (že pred uveljavitvijo ZOR in tudi po njej v delu teorije grajana) subjektivna koncepcija, objektivna koncepcija pa je sprejeta za nepremoženjsko škodo pravnih oseb.

V sodni praksi že od obdobja veljavnosti ZOR v zvezi z nepogodbeno nepremoženjsko škodo fizičnih oseb prevladujejo stališča, da je njihov krog zaprt (da zakon ureja numerus clausus nepremoženjskih škod), da so pravno priznana škoda samo z zakonom določene posledice posega v oškodovančevo telesno in (ali) duševno integriteto (telesne in duševne bolečine in strah), da v krog upravičencev do denarne odškodnine poleg neposrednih oškodovancev spadajo samo v zakonu izrecno navedeni posredni oškodovanci, da je funkcija odškodnine v oškodovančevi satisfakciji.

V hierarhiji vrednot so nepremoženjske nad premoženjskimi; med ustavnimi določbami prevladujejo tiste, ki varujejo prve. Njihovo odškodninsko varstvo pred slovenskimi sodišči je široko, ni pa, kot to velja za premoženjske pravice, neomejeno. S časom in spremenjenimi družbenimi razmerami se nepremoženjske vrednote spreminjajo. Spreminjajo se tudi načini njihove kršitve. Varstvo, če naj bo učinkovito, mora slediti obojemu. Ali obligacijski predpisi, ki z izjemo manjših novosti, ki jih je prinesel OZ, veljajo že skoraj štiri desetletja, tako varstvo še lahko dajejo?

Teorija meni, da temeljne rešitve odškodninskega prava ne potrebujejo prenove, a dodaja pomislek, da se sodišča (pre)togo odzivajo na spremenjene družbene razmere. Ugotavlja tudi, da se pojem nepremoženjske škode v novejši sodni praksi vendarle razvija. Zato je utemeljen razmislek o primernosti vztrajanja pri navedenih stališčih, ki v sodni praksi prevladujejo, in če bi pretehtala presoja, da niso več ustrezna, ali jih je mogoče spremeniti brez normativnih sprememb.

Celoten članek je dostopen za naročnike!