Tedenski pregled pravnih, davčnih in finančnih novosti / 10. januar 2017 / številka 1

V prvi letošnji številki TFL Glasnika gostimo dva znana obraza, oba pravnika in nekdanja ministra. Katarina Kresal in Aleš Zalar sta skupaj ustanovila Evropski center za reševanje sporov. »Za oba je to lep skupek izkušenj. Zadovoljna sva, da nam je uspelo postaviti nekaj novega, institucijo, kot je pri nas še ni bilo. Z veseljem razmišljava o tem, kako bo videti čez deset let.« Zalar pa dodaja: »Rad rečem, da uživam privilegij, ker lahko na določene probleme v družbi gledam z različnih zornih kotov. Osemnajst let sem jih gledal kot sodnik, potem kot minister, zdaj pa gledam na te istovrstne probleme s pozicije nekoga, ki deluje v zasebnem sektorju – sicer v neprofitnem zavodu, pa vendarle imamo vsak dan stike s posamezniki in podjetji, zato mislim, da je dodana vrednost tega, da delava skupaj v okviru tega centra, ravno v tem večjem razumevanju vseh akterjev, ki se znajdejo v kakršnih koli težavah, kadar se obračajo na naš center za rešitev teh težav.«

V tokratni Temi tedna predstavljamo uvodni članek Simona Kolenca z naslovom Neprestane spremembe MSRP in spremljava le teh. Mednarodne standarde računovodskega poročanja (MSRP standardi) razvija in vzdržuje Odbor za mednarodne računovodske standarde. Namenjeni so predvsem uporabi entitetam javnega interesa, kot so finančne ustanove in borzne družbe.

S pravnega področja izpostavljamo članek Uveljavljanje izločitvene pravice v stečajnem postopku, nikakor pa po svoji zanimivosti ne zaostaja prispevek Uveljavljanje varstva pravic iz delovnega razmerja. Z davčnega področja tokrat objavljamo članek Višje obresti, s finančnega področja pa članek z naslovom (Ne)prodornost notranjih revizorjev.

Vabljeni k branju!

Pogovor
Katarina Kresal in Aleš Zalar: Mediacija prinaša spremembo v paradigmi Slovencev

Katarina Kresal in Aleš Zalar

TFL Glasnik:
Oba sta pravnika, oba sta nekdanja ministra in spet sodelujeta. Za začetek bi rekla, da predstavlja Evropski center za reševanje sporov, ki sta ga ustanovila, alternativo sodišču. A bi najprej vprašala, na kaj sta najbolj ponosna v vajinih dosedanjih karierah?

Katarina Kresal:
Za oba je to lep skupek izkušenj. Zadovoljna sva, da nam je uspelo postaviti nekaj novega. Vsaj jaz. Na to gledam kot na poseben uspeh, da nama je uspelo najine pestre izkušnje z različnih področij prava nadgraditi z močno politično izkušnjo in postaviti institucijo, kot je pri nas še ni bilo. Pa ne samo pri nas, tudi na zahodnem Balkanu. Ta institucija živi in se zelo hitro razvija. To je meni, in verjamem, da tudi Alešu, v poseben ponos. Z veseljem razmišljava o tem, kako bo videti čez deset let.

Aleš Zalar:
Rad rečem, da uživam privilegij, ker lahko na določene probleme v družbi gledam z različnih zornih kotov. Osemnajst let sem jih gledal kot sodnik, potem kot minister, zdaj pa gledam na te istovrstne probleme s pozicije nekoga, ki deluje v zasebnem sektorju – sicer v neprofitnem zavodu, pa vendarle imamo vsak dan stike s posamezniki in podjetji, zato mislim, da je dodana vrednost tega, da delava skupaj v okviru tega centra, ravno v tem večjem razumevanju vseh akterjev, ki se znajdejo v kakršnih koli težavah, kadar se obračajo na naš center za rešitev teh težav.

TFL Glasnik:
Ali je ministrovanje pri nas stigma ali odpira vrata? Kako je zaznamovalo vaju?

Katarina Kresal:
Kakor se pustiš, tako pa je. Midva to vidiva kot prednost, saj bi brez izkušnje, ki sva jo dobila kot ministra, težko delala vse, kar delava. Naša institucija ni samo mesto, kjer rešiš spor, je tudi mesto, kjer se posvetuješ o tem, kako v realnem življenju ali v poslovanju na splošni ravni vzpostaviti sistem reševanja sporov, na projektni ravni pa na tem področju svetujemo tudi državam in ministrstvom.

Skorajda ni institucije, ki bi imela na enem mestu zbranih toliko izkušenj. Mirno lahko rečem, da če ne bi bilo politične in ministrske izkušnje, bi bil ta paket bistveno bolj nepopoln in ta center ne bi mogel tako hitro postati to, kar je danes. Tako da, ko gledam nazaj, vidim samo dobro v tem, da sva imela možnost biti ministra.

Aleš Zalar:
To je tipičen pogled liberalca, ker je za liberalce značilen optimizem, in jaz lahko temu samo pritrdim. Dodal bi, da pri nas najbrž ni tako znano, da naš center ne rešuje samo konkretnih sporov, temveč postavljamo sisteme za reševanje sporov. Ne le v posameznih večjih podjetjih, temveč tudi v državah. To dejavnost smo razširili tudi na popolno podporo pravosodnim reformam, reformam na področju notranjih zadev, policije, varnostnih in obveščevalnih služb. Če se vrnem k vašemu osnovnemu vprašanju: kolikor se naša dejavnost vse bolj usmerja v tujino, toliko bolj pride do izraza najina minula ministrska izkušnja.

Katarina Kresal in Aleš Zalar

 

TFL Glasnik:
Ni dvoma o obilici znanja vaju obeh. Vi, gospod Zalar, ste že na sodišču uvedli alternativne oblike reševanja sporov, na kar Slovenija ni bila navajena. Gre za spreminjanje paradigme in vi ste vdrli v sistem, za katerega je pregovorno znano, da se v njem radi prepiramo. Kako ste se soočali z vsem tem, kako se je Slovenija odzvala na to dodatno ponudbo?

Aleš Zalar:
Začetek je bil res zelo pogumen, ker takrat v Sloveniji ni obstajal noben normativni okvir ali tradicija mediacije. Ni bilo ne mediatorjev ne nikogar, ki bi jih usposabljal – začeli smo s popolne ničle. A se je izkazalo, da smo izbrali pravi trenutek za to novost, prave ljudi, ki so se leta 2001 vključili v ta takrat še eksperimentalni program, in smo znali dobro povezati vse ključne akterje, to pa so sodniki, odvetniki, ministrstvo za pravosodje in sodni svet, varuh človekovih pravic in ne nazadnje širša javnost. Iz tega se je potem dokaj hitro razvila praksa vzpostavljanja mediacije tudi pri drugih sodiščih, in če danes pogledamo nazaj, je bil ta razvoj izjemno uspešen in hiter, zato je danes Slovenija ne le v regionalnem merilu, temveč tudi v svetovnem uvrščena med države, ki so zgled na področju mediacije.

Katarina Kresal:
Lahko dodam svojo odvetniško izkušnjo, saj sem bila v tistem času še odvetnica. Tisti pravi in izkušeni odvetniki vedo, da je najbolj zadovoljna tista stranka, ki jo rešiš pred sodiščem ali čim prej spraviš s sodišča, in mediacija je odlično orodje za to. Mediacija se je dobro prijela tudi zato, ker so odvetniki hitro spoznali, da so stranke izjemno zadovoljne, če se spor reši sporazumno, če se ohrani dober odnos z nasprotno stranjo.

Kot odvetnica sem v slednjem videla izjemno dodano vrednost, ko so si stranke po letih, ko so se gledale postrani, na koncu mediacije podale roke in si celo rekle, da mogoče bi pa še kdaj lahko sodelovale. To je lepa nagrada za odvetnika, da stranka odide s sodišča z dobrim občutkom. Takšna stranka se tudi rada vrne k temu odvetniku. Zakaj hodimo po pomoč k pravnikom? Da se naši problemi čim hitreje rešijo. Nihče si ne želi biti dvajset let na sodišču.

Katarina Kresal in Aleš Zalar

 

TFL Glasnik:
Ali nam lahko postrežete s še nekaj številkami? Kakšni so prihranki? V času in denarju.

Katarina Kresal:
Največji prihranki pri mediaciji so ravno pri času in denarju – pri dveh valutah, ki ju vedno primanjkuje. Na področju držav EU je bila narejena obsežna raziskava, ki je dala zelo konkretne številke – pri sporu, ki se namesto na sodišču reši z mediacijo, se privarčuje v povprečju 14.000 evrov in 400 dni. Če se mediacija kombinira z arbitražo je še dodatnih 100 dni časovnega prihranka. Če upoštevamo, da gre pri tem za povprečje vseh članic EU, potem nam je lahko jasno, da so te številke v državah, kjer so sodni zaostanki veliki, še bistveno večje.

Aleš Zalar:
Časovni prihranki so odvisni od tega, kako kompleksna je zadeva, najpreprostejša primerjava pa je naslednja: povprečno traja mediacija dve do tri ure, povprečni sodni postopek pa traja več let. Če si kdo vzame le ti dve izhodišči za izračune, je vsakomur jasno, da so to izjemni časovni prihranki, ki se zlahka preračunajo v finančne prihranke, saj je čas denar.

 

TFL Glasnik:
Spet se vrnimo h ključnemu vprašanju: ali se Slovenci zavedamo vsega tega? Najprej je tu evropska paradigma, ki ni bila nikoli naklonjena tovrstnemu reševanju sporov, v Ameriki pa je ravno obrnjeno. Pri njih se le en odstotek gospodarskih sporov rešuje pred sodišči, pri nas pa je ravno narobe, en odstotek se jih reši z mediacijo. Kakšno prihodnost lahko pričakujemo?

Katarina Kresal:
Midva se zelo trudiva, da bi bila prihodnost, kar zadeva reševanje sporov, bliže Ameriki. Amerika je zibelka alternativnih oblik reševanja sporov, saj je njihova filozofija reševanja sporov drugačna. Verjetno tudi zato, ker je sojenje tam bistveno dražje kot pri nas, pa tudi zato, ker je posel eno, čustva pa drugo. Ti narediš vse, da bi ohranil posel ali da bi ohranil neke medsebojne odnose v življenju. Na sodišču, kjer navadno eden zmaga, drugi pa izgubi, to težko dosežeš. Ko enkrat prestopiš sodni prag, zelo težko zakrpaš medsebojne odnose.

V nekaterih državah so že dojeli, da je to kontraproduktivno. Morda gre za splet tudi zgodovinskih okoliščin, midva pa na naših predavanjih ugotavljava, da ljudje preprosto premalo vedo o teh postopkih – da sploh so in kakšne so posledice teh postopkov. Ne vedo, da lahko spor rešijo z enako močjo, kot bi ga rešili na sodišču. Da je tisto, kar na koncu dobijo v roke, izvršljivo, da ima uradno moč in da ne gre kar za neki papir. Ravno to izobraževanje je verjetno tisto, kar bo čez nekaj let prineslo spremembo v paradigmi Slovencev.

Katarina Kresal in Aleš Zalar

 

TFL Glasnik:
To velja seveda za gospodarske spore, za spore v javnem sektorju in seveda tudi za spore med fizičnimi osebami, ki jih je največ, zato je verjetno ta zadnji oreh najtežje streti. Kakšne so vajine izkušnje na tem področju?

Aleš Zalar:
Res je, da je statistično gledano sporov med fizičnimi osebami največ in imajo v tem pogledu posamezniki slabši položaj kot podjetja. Slednja lahko do določene mere nastanek spora načrtujejo. Podjetje stopa v poslovna razmerja, sklepa pogodbe in seveda ve, da lahko pride do določenih težav pri interpretaciji pogodbe, pri izvrševanju pogodbe, spoštovanju pogodbenih določb. Zato lahko podjetja ta del poslovnega tveganja zavarujejo na takšen način, da v osnovni pogodbi predvidijo, da če pride do kakršnega koli spora v zvezi s tem poslovnim razmerjem, se bo spor reševal v izbranem postopku – ne nujno v sodnem postopku. Lahko recimo z mediacijo, arbitražo, kombiniranim postopkom.

Pri posameznikih je stvar drugačna, saj spor med njimi ali med njimi in državo večinoma nastane ne toliko v povezavi z nekim poslovnim razmerjem. Zato je to tveganje pri posameznikih težje. Mogoče je denimo, da ob sklepanju najemne pogodbe vstavim mediacijsko klavzulo, če pa uveljavljam odškodninski zahtevek zoper zavarovalnico, ki mi noče povrniti določene škode, za katero jaz trdim, da je bila zavarovana, potem je toliko težje, če zavarovalnica tega ni predvidela v svojih splošnih pogojih.

V bistvu je glavno breme prepričevanja in ozaveščanja posameznikov na sodiščih. Ko se posameznik prek odvetnika obrne na sodišče, takrat dobi informacijo in povabilo sodišča, naj razmisli o tej možnosti. Enako informacijo prav tako dobijo podjetja, kot rečeno, imajo podjetja pri tem veliko prednost, žal pa podjetja pri nas tega še vedno ne izkoriščajo v dobršni meri. Kar je po svoje presenetljivo.

Katarina Kresal:
In je posledica tega nepoznavanja. To bi se moralo reševati že v šolah. Za pravne fakultete vem, da to uvajajo, nisem čisto prepričana, ali to delajo tudi ekonomske fakultete. Preprosto, ljudje, ki se ukvarjajo z usmerjanjem ljudi, vodenjem procesov, sklepanjem pogodb, bi morali vedeti, kaj pomenijo te klavzule in kaj prinašajo. Verjetno bo treba začeti precej prej kot s predavanji, ki jih izvajamo mi.

Katarina Kresal in Aleš Zalar

 

TFL Glasnik:
Kako vidita področje mediacije čez denimo pet let? Ne mislim na prihranke v odstotkih. A bomo naredili tipske pogodbe s členom o oblikah reševanja sporov?

Aleš Zalar:
Mediacija v Sloveniji niti približno ni izkoristila vseh potencialov. Eno od področij, kjer bi mediacija dosegla izjemne finančne prihranke za vse stranke v sporu, so davčni spori. Slovenija še ne ponuja mediacije v davčnih sporih, razvite države pa jo štejejo kot eno najuspešnejših metod reševanja davčnih sporov. Naš center je že pred časom eni od prejšnjih vlad predlagal razmislek o tem, da bi se vsaj eksperimentalno preizkusil na tem področju, vendar nismo naleteli na veliko razumevanja.

Treba bo spet sorazmerno hitro poskusiti, če želimo, da Slovenija ohrani svojo konkurenčno prednost. V davčnih sporih je stranka v sporu država in davčno okolje mora biti prijazno ne le glede tega, kako visoke so davčne obremenitve za podjetja in za posameznike, ampak tudi glede tega, na kakšen način se razrešujejo nesoglasja, do katerih normalno prihaja najprej pri obračunavanju davkov in potem pri njihovem plačevanju.

To je samo eno področje, za katero sem prepričan, da bi ga morali v petih letih razviti do te mere, da bi lahko rekli, da Slovenija ponuja mediacije tudi v teh zadevah.

Katarina Kresal:
Tu ima pomembno vlogo politika, saj postavlja vrednote in okvire, znotraj katerih naj se družba razvija. Družba se razvija tudi pri dojemanju načinov za reševanje sporov. V preteklosti je bilo veliko narejenega. Zakonodaja s tega področja je dobra, tako v mediaciji in arbitraži kot pri reševanju sodnih sporov, v nekaj zakonov so prišle izrecne določbe, da država podpira mediacijo, lahko pa bi bilo narejeno bistveno več. Predvsem na področju, ki ga je omenil Aleš, gre pa seveda tudi za načelno izražanje podpore temu postopku s tem, da sama država daje soglasja za mediacijo. Njeni predstavniki ali predstojniki organov to možnost zelo redko uporabijo in s tem nevede dajejo antispodbudo.

Tipičen primer je bila naša vlada, ki je dala veliko spodbud …

Aleš Zalar:
Uvedli smo pravilo, da država vselej poda soglasje k sodelovanju v mediacij, razen če oceni, da obstajajo posebni razlogi, zaradi katerih mediacija ne bi bila primerna. Potem so v vladi, ki je sledila, v okviru varčevalnih ukrepov to določbo črtali, kar je nesmiselno.

Po drugi strani pa, kot je Katarina omenila, imamo zelo dober normativni okvir za mediacijo, vendar na nekaterih področjih ta okvir ni zaživel v praksi. Naj spomnim, da je bil recimo izrecno noveliran zakon o zakonu o finančnem poslovanju ter postopkih prestrukturiranja in insolventnosti. Vključene so bile številne modalitete mediacije, ki bi jih lahko upniki, dolžniki in tečajni upravitelji s pridom izkoriščali, skrajšali postopke in ustvarjali finančne prihranke, a se v praksi nihče od teh tega ne poslužuje.

Razlogi za to so lahko različni, vsekakor pa bi bilo smiselno narediti analizo in ugotoviti, zakaj se to dogaja.

Katarina Kresal in Aleš Zalar

 

TFL Glasnik:
Omenili ste davčno področje, kjer bi bili prihranki največji. Ali imate kakšno oceno? Ali so še druga področja v državnem sektorju, kjer bi bili z uvedbo mediacije doseženi prihranki?

Aleš Zalar:
Ko gre za mediacijo pri davčnih sporih, smo v našem centru naredili zelo natančno analizo primerov v ZDA in Angliji. Anglija je bila tista, ki je zadnja uvedla sistematično mediacijo v davčne spore, naredila analizo v luči pobranih davkov in ugotovila, da se je obseg prostovoljne izpolnitve davčnih obveznosti povečal za 15 do 20 odstotkov in s tem tudi prilivi v proračun. Angleži so v prvi fazi šli v pilotne projekte, naredili so analizo in ugotovili, da je to vsekakor smiselna in koristna metoda, in so jo razširili na vso državo.

Nekaj podobnega bi lahko naredila tudi Slovenija. Glede na to, kako majhna je, bi to naredila mnogo lažje.

Katarina Kresal:
To analizo smo pokazali pristojnemu ministrstvu, ker se nam je zdelo, da bi lahko bilo koristno, a smo dobili značilen odgovor nekoga, ki se ne poglobi v zadevo, da se država nima kaj poravnavati okoli davkov. Da davke je pač treba plačati. Tu je treba začeti: pri razumevanju in znanju odločevalcev.

 

TFL Glasnik:
Pa smo spet naokoli – v javni upravi potrebujemo visoko kvalificirane ljudi, da bo bolje. Mar to pomeni: dobrodošla nazaj?

Katarina Kresal:
Hvala za kompliment, vendar smo zdaj na ECDR odlična ekipa in imamo pred sabo še veliko ciljev, ki jih želimo doseči.

Aleš Zalar:
Dnevni občutki so mnogo bolj pozitivni kot takrat, ko smo bili v politiki. Tu nikoli ne greš spat s kepo v želodcu in se ne zbujaš ves tresoč, ali naj odpreš časopis ali ne, ker natančno veš, kaj bo pisalo o tebi.

Katarina Kresal in Aleš Zalar

 

Katarina Kresal:
Danes nas javnost ocenjuje predvsem po tem, kaj smo naredili, kako kakovostno je nekaj narejeno, in to je pravo olajšanje. Na žalost so v politiki dobre stvari pogosto spregledane, fokus javnega zanimanja pa je čisto nekje drugje.

 

TFL Glasnik:
Zdaj vama tujina priznava rezultate, ki ste jih omenili. Na koncu mojih pogovorov sledi vedno enako vprašanje, kakšno je vaše sporočilo Slovencem?

Aleš Zalar:
Odgovor je odvisen od tega, ali se pogovarjamo o vprašanju reševanja sporov ali na splošno. Menim, da je sporočilo, ki ga lahko Slovenec prenese komur koli na svetu, da živimo v relativno urejeni državi, z normalnim demokratičnim sistemom, v državi, ki je izjemno varna, ki ima izjemne potenciale, ne samo v naravi, temveč tudi v ljudeh, da mnogi med temi ljudmi zastopajo Slovenijo na vseh celinah, ker so uspešni, in smo lahko ponosni na to, da smo Slovenci.

Samo na nas je, da ta ponos na neki način spremenimo tudi v iniciativo. Ne samo tisto, ki jo potrebujemo za to, da se Slovenija razvija, temveč da lahko kot država dajemo iniciativo tudi drugim. Nobenega razloga ni, da smo pretirano skromni ali celo ponižni. Čas je, da se Slovenija postavi na svoje noge tudi v mednarodnih razmerjih, ker lahko na marsikaterem področju, ne samo na tem, na katerem delujeva midva, daje dobre zglede in tudi dobre nasvete.

Katarina Kresal:
Danes sem bila na podelitvi priznanj Univerze v Ljubljani, kjer je imel profesor Michael W. Appel izjemno zanimiv govor, ki ga je sklenil z mislijo, da je največja vrednota v neki družbi znanje, ki mora biti dostopno vsakemu posamezniku. Znanje je treba šteti kot neke vrste dediščino, ki jo starejši prenašajo na mlajše, zato bi moralo biti zastonj in dostopno vsakemu. Ne bi se mogla bolj strinjati s tem, ker me je to spomnilo na eno glavnih tez, ki sem jih zagovarjala kot politik: uspešen, zadovoljen in samozavesten narod je tisti, ki je dobro izobražen, in v tem času, ko nas z vseh koncev in krajev bombardirajo s polinformacijami, dezinformacijami in populizmi, bi si ljudje morali vzeti čas in razmisliti o tem, kaj slišijo, pretehtati, komu in kaj verjeti, ter se odpreti za nova znanja, ker jih le tako nihče ne bo prinašal okoli, in samo tako si bomo znali krojiti prihodnost, ki smo je vredni, in si, kot je rekel Aleš, izboriti svoje mesto pod soncem.

Pogovarjala se je: Zlata Tavčar
Foto: Katja Kodba, KoKa Press

Katarina Kresal in Aleš Zalar

Tema tedna
Neprestane spremembe MSRP in spremljava le teh (1. del - Uvod)

Simon Kolenc

piše: Simon Kolenc FCCA, CFA, Poslovni biser in Izobraževalna hiša Cilj

Zakaj MSRP?

Mednarodne standarde računovodskega poročanja (MSRP standardi) razvija in vzdržuje Odbor za mednarodne računovodske standarde (Odbor). Namenjeni so predvsem uporabi entitetam javnega interesa, kot so finančne ustanove in borzne družbe. Cilj je vzpostaviti enoten globalen sistem računovodskega poročanja, ki omogoča primerljivost entitet ne glede na trg, državo ali dejavnost. Odbor želi vzpostaviti visoko kakovostne standarde, ki prikažejo zanesljive in primerljive finančne informacije.

Globalno gledano so MSRP zahtevani ali dovoljeni v več kot 50% držav oziroma borz, merjeno na podlagi BDP ali števila podjetji, ki kotirajo na borzi. Marsikje pa so uporabljeni kot osnova za pripravo lokalnih standardov.

Tudi v Sloveniji so MSRP preko zakonodajnih okvirov prisotni že od sredine prejšnjega desetletja. Sprva so prešle na MSRP družbe katerih vrednostni papirji kotirajo na borzi, banke, zavarovalnice in druge finančne institucije. V letu 2016 so MSRP postali obvezni za uporabo v konsolidiranih računovodskih izkazih. Posledično SRS 2016 ne opredeljujejo več konsolidiranih računovodskih izkazov.

Enako kot v drugih državah EU tudi v Sloveniji veljajo MSRP katere je sprejela EU. Praktično vsi standardi, ki jih sprejme Odbor so prej ali slej sprejeti tudi v EU. Primer ne sprejetja »vmesnega« standarda je MSRP 14 (IFRS14 Regulatory deferral accounts), kjer se je EU odločila, da bo počakala s sprejemom do objave končnega standarda. Podobno se je že zgodilo ko je EU kljub vmesnim fazam sprejemanj delov MSRP 9 s strani Odbora, počakala na celotni standard MSRP 9, katerega je potem v celoti sprejela.

Spreminjanje MSRP

Kot omenjeno v uvodu, so MSRP globalni standardi, kar pomeni, da se morajo opredeliti do velikega števila potencialnih dogodkov, ki so specifični za razne industrije ali razna okolja poslovanja. To pa pomeni, da so zelo kompleksni in kljub temu, da je vloženo veliko časa in napora pri pripravi in sprejemu določenega standarda, se v praksi velikokrat izkaže, da je sprejeti standard nezadosten ali celo v določenih primerih neprimeren.

Predvidevam, da so se že vsi bralci MSRP (tako kot jaz) srečali s tem, da so brali določen standard ali njegov del in si niso znali niti predstavljati, kaj v praksi bi določena zahteva standarda pomenila in ali ima določen del standarda vpliv tudi na njihovo delo. Zavedati se moramo, da so standardi globalni in pokrivajo razne ekonomske oblike poslovanja in entitete s katerimi se mi v Sloveniji ne srečujemo.

Ne glede na to pa je potrebno redno spremljati, kaj se dogaja s standardi. Včasih se sprejemajo novi standardi, kateri opredeljujejo stvari, ki prej niso bile opredeljene, drugič sprejeti standardi zamenjajo obstoječe standarde, ki se posledično prenehajo uporabljati.

Veliko sprememb ali izboljšav se tudi nanaša na obstoječe standarde. Te spremembe ali izboljšave pa so lahko bistvene ali ne. Kot bistvene jaz mislim tiste spremembe, ki na novo opredeljujejo pravila obravnave in vplivajo tudi na računovodsko evidentiranje. Kot ne bistvene pa mislim na primer na spremembe ko se določene dele standarda, ki niso več smiselni izbriše ali se doda v standard dodatna pojasnila oziroma odstrani nepotrebna pojasnila.

Ko uporabniki začnejo uporabljati MSRP hitro ugotovijo, da se je v SRS pojavljalo relativno malo sprememb, da so SRS bistveno lažji za razumevanje in da MSRP zahteva dosti več časa za spremljanje in tudi za izobraževanje zaposlenih. In žal je potrebno vse spremembe prebrati, da lahko ugotovimo ali vplivajo na nas ali ne.

Glede kompleksnosti se SRS in MSRP ne moreta primerjati, saj so (kot je bilo omenjeno v uvodu) MSRP globalni standardi in se posledično morajo ukvarjat s stvarmi, katere se marsikomu v Sloveniji zdijo teoretične. Če primerjamo na primer razvitost finančnih trgov v Sloveniji ter vrst finančnih instrumentov s katerimi operirajo slovenske družbe s finančnimi instrumenti na voljo na razvitih trgi opazimo veliko razliko.

Spremembe ali posodobitve MSRP

Primer sprememb v MSRP, ki jih je sprejela EU in so začele veljati s 1.1.2016:

  • Spremembe v MSRP 10, MSRP 12 in MRS 28 povezane z naložbenim podjetjem
  • Spremembe v MRS 27 glede uporabe kapitalske metode v ločenih računovodskih izkazih
  • Spremembe v MRS 1 povezana s pobudo razkritji (disclosure initiative)
  • Letne Izboljšave MSRP cikla 2012-2014
  • Spremembe v MRS 16 in MRS 38 v povezavi s pojasnil glede sprejemljivih načinov amortizacij
  • Spremembe v MSRP 11 glede obračunavanja pridobitve deleža v skupni operaciji
  • Spremembe MRS 16 in MRS 41 glede plodonosnih trajnic

Primer sprememb, katere bo EU predvidoma potrdila v 2017 in začnejo veljati s 1.1.2017:

  • Spremembe v MRS 12 glede pripoznavanja terjatev za odloženi davek iz nerealiziranih izgub
  • Spremembe v MRS 7 povezane s pobudo razkritji (disclosure initiative)

Odprtih je še več sprememb, dopolnitev ali izboljšav tako na strani odbora, ki jih v tem trenutku še proučuje in pripravlja, kot tudi že sprejetih sprememb s strani odbora, ki so v fazi proučitve in sprejema s strani EU. Med drugim se na primer v prihodnosti pričakujejo bistvene spremembe glede zahtev o primarnih računovodskih izkazih, predvsem kar se tiče postavk v izkazu vseobsegajočega donosa.

Med naštetimi spremembami 2016 in 2017 se opazi veliko sprememb »starih« standardov, prav tako pa tudi že sprememb standardov, ki so bili sprejeti in implementirani pred kratkim (recimo sklop konsolidacijskih standardov).

Nekatere spremembe vplivajo na vse pripravljavce računovodskih izkazov v skladu z MSRP, druge spremembe pa vplivajo samo na določene pripravljavce in še to v različnih obsegih. Zato je še toliko bolj pomembno redno spremljanje sprememb preden začnejo veljati, da se lahko poslovodstvo opredeli ali bodo spremembe vplivale na njihovo poročanje in v kakšni meri, ter da se oceni ali je potrebno posegati tudi v informacijsko podporo, da se bo lahko poročanje prilagodilo novim zahtevam.

Nenazadnje pa tudi standardi (MRS 8.31) zahtevajo, da se poslovodstvo že pri pripravi računovodskega poročila opredeli, ali in v kakšni meri bodo novi standardi in spremembe standardov, ki še ne veljajo na dan poročanja, v prihodnosti vplivale na poročanje podjetja.

Že sprejeti standardi, ki začnejo veljati v prihodnjih letih

S 1.1.2018 začneta veljati popolnoma nova standarda (MSRP 9 Finančni instrumenti, ki nadomesti MRS 39 ter MSRP 15 Prihodki, ki nadomesti MRS 11, MRS 18, SOP-31 in OPMSRP 13, 15 in 18). Oba sta bila že sprejeta v EU. Hkrati oba zahtevata pretežno retrospektivno implementacijo, kar pomeni, da bo potrebno pri obeh prilagoditi otvoritev na prvi dan primerljivega obdobja, ki je prikazan v računovodskih izkazih. Torej v večini primerov ju bo potrebno implementirati na dan 1.1.2017.

V 2017 se pričakuje, da bo EU sprejela tudi MSRP 16 Najemi (ki nadomesti MRS 17). Ko bo sprejet bi se bilo smiselno vprašati, ali bi ga podjetje predčasno začelo uporabljati in sicer na dan 1.1.2018. S tem bi podjetje sprejelo vse tri standarde na isti dan. Posledično bi se v letu 2018 pripravilo otvoritev na 1.1.2017 za vse tri na enkrat. Seveda je ta odločitev odvisna od vpliva sprememb na posamezno podjetje. Namreč, če že MSRP 9 in/ali MSRP 15 pomembno vplivata na poročanje podjetja, potem se je mogoče nesmiselno obremenjevati še z istočasnim sprejemom MSRP 16.

V prispevkih v nadaljevanjih si bomo pogledali bistvene lastnosti sprejetih posameznih standardov MSRP 9 in MSRP 15 in njun vpliv na poročanje.

Strokovni članki
Uveljavljanje izločitvene pravice v stečajnem postopku

Nina Plavšak

piše: Nina Plavšak, doktorica pravnih znanosti

Izločitvena pravica je pravica lastnika stvari ali imetnika druge premoženjske pravice, da se iz stečajne mase izloči premoženje, ki ne pripada stečajnemu dolžniku. Pri katerih položajih in kako je treba uveljaviti izločitveno pravico v stečajnem postopku? Odgovore na ta vprašanja bom poglobljeno razložila na že 10. Dnevih insolvenčnega prava 25. in 26. januarja 2017, tokrat na Pravni fakulteti v Ljubljani. V nadaljevanju povzemam najpomembnejša stališča o teh vprašanjih.

Ko presojamo učinke stečajnega postopka in prodaje v stečajnem postopku za lastninsko pravico in druge pravice, ki imajo lahko značilnost izločitvene pravice v stečajnem postopku, moramo upoštevati, da ZFPPIPP teh učinkov ne ureja celovito, temveč določa le nekatera posebna pravila. Zato moramo pri presoji teh učinkov in pravilni uporabi posebnih pravil ZFPPIPP upoštevati tudi splošna pravila stvarnega prava. Temeljna, splošna pravila stvarnega prava ureja SPZ. Čeprav se imenuje zakonik, SPZ ne ureja celovito vseh pravnih institutov stvarnega prava nepremičnin. Pomemben del pravil, ki urejajo stvarnopravna razmerja glede nepremičnin, vključuje tudi ZZK-1.

Glede učinkov začetka stečajnega postopka na stvarne pravice ZFPPIPP v 279. členu določa, da začetek stečajnega postopka ne vpliva na ločitveno pravico in terjatev, zavarovano z ločitveno pravico, ter na izločitveno pravico.

Poleg stvarnih pravic, ki z začetkom stečajnega postopka pridobijo pravno lastnost ločitvene oziroma izločitvene pravice, lahko ob začetku stečajnega postopka glede nepremičnine obstajajo tudi druge vrste stvarnih pravic. ZFPPIPP za nobeno vrsto stvarnih pravic ne določa (posebnega) pravila, po katerem bi začetek stečajnega postopka povzročil določeno pravno posledico za te stvarne pravice. Posledice začetka stečajnega postopka za nekatere vrste varovalnih stvarnih pravic (predznamovanih pravic) ureja ZZK-1.

Nadaljnja pravna dejanja ali opustitve teh dejanj v stečajnem postopku imajo lahko pravne posledice za stvarne pravice. Te pravne posledice so odvisne od vrste stvarne pravice. Od vrste stvarne pravice je tudi odvisno, kako jo lahko njen imetnik uveljavi po začetku stečajnega postopka.

Uveljavljanje pričakovane lastninske pravice

Pridobitelj z izročitvijo in prevzemom notarsko overjenega zemljiškoknjižnega dovolila (torej z začetkom učinkovanja razpolagalnega pravnega posla v relativnem razmerju do odsvojitelja) pridobi pričakovano lastninsko pravico. Pri tem moramo biti pozorni, da je notarska overitev podpisa na zemljiškoknjižnem dovolilu nujna predpostavka pridobitve pričakovane lastninske pravice (23. člen SPZ). Pričakovana lastninska pravica namreč nastane šele, ko se izpolnijo vse druge predpostavke za pridobitev resnične lastninske pravice, razen predpostavke, katere izpolnitev lahko pridobitelj doseže samostojno, neodvisno od volje (brez sodelovanja) odsvojitelja. Pridobitelj potrebuje, da bi dosegel vknjižbo lastninske pravice v njegovo korist in s tem pridobil resnično lastninsko pravico, listino z vsebino zemljiškoknjižnega dovolila, na kateri je odsvojiteljev podpis notarsko overjen (41. člen ZZK-1).

Če je odsvojitelj (bodoči stečajni dolžnik) pridobitelju izročil zemljiškoknjižno dovolilo za vknjižbo lastninske pravice v korist pridobitelja, na katerem je bil odsvojiteljev podpis (podpis zakonitega zastopnika pravne osebe - odsvojitelja) notarsko overjen pred začetkom stečajnega postopka, lahko pridobitelj tudi po začetku stečajnega postopka z zemljiškoknjižnim predlogom uveljavlja in doseže vknjižbo lastninske pravice v svojo korist (prva alineja 3. točke tretjega odstavka 94. člena ZZK-1) in s tako vknjižbo pridobi resnično lastninsko pravico. To pomeni, da v takem primeru pridobitelju ni treba uveljavljati izločitvene pravice (izločitvenega zahtevka) v stečajnem postopku.

Celoten članek je dostopen za naročnike!

Višje obresti

Tanja Kaltnekar

piše: Tanja Kaltnekar, vir: revija Denar, številka 467/2016

Kar je ustavno sodišče enkrat že odpravilo, je država uvedla še enkrat.

Z novim letom bo davčni organ pričel obračunavati nove (višje) obrestne mere v številnih primerih, kot na primer pri izdaji odmerne odločbe v davčnoinšpekcijskem postopku, pri samoprijavi, pri odlogu plačila ali obročnem plačilu davčne obveznosti itd. Vsi, ki se jim to lahko zgodi, naj v zadnjih dneh decembra razmislijo, ali lahko letos še kaj ukrenejo, da jih po 1. januarju 2017 ne presenetijo visoke zamudne obresti, predpisane z novim ZDavP-2J, na katere do zdaj nismo računali. Zamudne obresti za nepravočasno plačilo davka, ki znašajo 9,01 odstotka, ostajajo nespremenjene.

Spremembe in dopolnitve ZDavP-2, konkretno novela ZDavP-2J, pomembno spreminja obstoječi sistem »zamudnih« obrestnih mer, vezan na medbančno obrestno mero (euribor).

Na začetku poudarjam, da se nova ureditev ne nanaša na višino zamudnih obresti, ki se zaračunavajo v primeru nepravočasnega plačila davka (določba 96. člena ZDavP-2). Omenjena zamudna obrestna mera še vedno znaša 9,01 odstotka letno oziroma 0,0247 odstotka dnevno. Vse ostale obrestne mere pa se dejansko spreminjajo, tako da bomo imeli po novem letu opraviti le še s fiksnimi obrestnimi merami in nič več z obrestno mero euribor. Temu bo prilagojen tudi izračun zamudnih obresti na spletni strani davčnega organa.

1. Odmerne odločbe, izdane v davčnoinšpekcijskem postopku – 7-odstotne

Doslej je skladno s 95. členom ZDavP-2 veljalo, da davčni organ za naloženo davčno obveznost za čas od trenutka, ko bi davek moral biti plačan, vendar ni bil, in do izdaje odločbe, obračunava obresti po medbančni obrestni meri euribor, kar navadno ni pomenilo nekega bistvenega povišanja davčne obveznosti. Po novem se bodo za ta čas obračunavale zamudne obresti po 7-odstotni letni obrestni meri, kar je bistveno več.

Glede na to, da zakon nima nekih posebnih prehodnih določb, se bo nova stopnja obresti uporabljala za vse postopke, nove in stare (začete pred letom 2017), pri katerih še ni bila izdana odločba. Glede na razlage davčnega organa se bodo višje obresti obračunavale za vse postopke, ki so bili začeti pred 1. januarjem 2017, za postopke, v katerih je bilo ob začetku uporabe že vloženo pravno sredstvo in za ponovne postopke. Slednje gre razumeti, da bodo vsi, ki jim bo odločba izdana v letu 2017, ne glede na okoliščine, da se je sam postopek pričel pred 1. januarjem 2017, da so bile na primer vložene pripombe, ali da se izvaja ponovni postopek, ker je bila prvotna odločba odpravljena, morali plačati obresti po višji stopnji. Vsi, ki bodo imeli ponovne postopke, v katerih bo davčni organ ponovno izdal odmerno odločbo, bodo morali doplačati obveznost zaradi višjih zamudnih obresti, čeprav so obveznost sicer plačali že po prvotni odločbi pred 1. januarjem 2017. Tako izvajanje ponovnih postopkov bo zavezance lahko pripeljalo v slabši položaj, kot če ne bi vlagali pritožbe ali tožbe, zato je tovrstna interpretacija s strani davčnega organa zelo sporna.

Ob tem je potrebno poudariti, da smo tovrstne zamudne obresti imeli že pred septembrom 2005, ko jih je ustavno sodišče odpravilo, zdaj pa jih je država ponovno uvedla.

2. Odlog ali obročno plačilo davčne obveznosti – 2 odstotka

Kadar je davčni organ na osnovi vloge zavezanca odobril obročno plačilo davčne obveznosti, ali zavezancu omogočil odlog plačila le-te, se je za čas odloga oziroma obročnega plačila obračunavala obrestna mera, vezana na euribor. Od 1. januarja 2017 dalje bo davčni organ pri vseh odločbah, ki jih bo izdal v teh zadevah, obračunal 2-odstotno letno obrestno mero. Pri tem ne bo pomembno, ali je bila vloga vložena v letu 2016 ali v 2017. Posledično ni odveč dodati, da se morajo vsi, katerih vloge so še v reševanju, potruditi, da bi odločitev prejeli še v tem letu, saj bo razlika v obrestih lahko kar občutna, sploh če gre za večje zneske davčne obveznosti.

Nova 2-odstotna obrestna mera velja za fizične osebe in trenutno tudi za vse druge zavezance. Če se bo višina referenčne obrestne mere (ROM) za izračun državne pomoči, ki jo objavi Evropska komisija, zvišala in bo presegla 2 odstotka, se bo zvišala tudi omenjena obrestna mera za zavezance, ki niso fizične osebe. Za zdaj je ROM še precej pod 2 odstotka, zato za vse velja enotna 2-odstotna obrestna mera.

3. Predložitev samoprijave – 3 odstotke

Če bo davčni zavezanec vložil:

se bo od 1. januarja 2017 na odmerjeno davčno obveznost oziroma odtegljaj obračunavala 3-odstotna letna obrestna mera. Obrestna mera ne bo več vezana na čas, ki je minil od trenutka, ko bi bilo potrebno predložiti obračun, ampak je za vse primere določena v enaki višini. Še vedno ostane v veljavi določba, da samoprijava z obračunom učinkuje samo v primeru, ko se dodatna davčna obveznost v trenutku predložitve samoprijave tudi poravna.

Izpostaviti velja še predložitev napovedi (in ne obračuna) na podlagi samoprijave. V vseh primerih, ko je bila ali bo vložena napoved kot samoprijava v letu 2016 in bo odločba o odmeri davka izdana v letu 2017, se bodo obračunale zamudne obresti po 3-odstotni obrestni meri. Vse tiste napovedi, ki so jih predvsem fizične osebe vložile letos in ne bodo rešene do konca tega leta, bodo za zavezance pomenile višje plačilo zamudnih obresti, zato se velja potruditi in vztrajati, da davčni organ tovrstne odločbe izda še letos.

Celoten članek je dostopen za naročnike!

(Ne)prodornost notranjih revizorjev

revija SIR*IUS

piše: dr. Franc Koletnik, vir: revija SIR*IUS, številka 6/2016

Avtor postavlja temeljno vprašanje, ali je tudi v poslovni organizaciji in drugih umetnih sistemih, v katerih deluje notranja revizija, enaka ali podobna variabilnost, kot jo zasledimo v naravnih sistemih. Postavlja domnevo, da tudi tu deluje selekcija, npr. med podjetji in deležniki znotraj njih. Zdrava konkurenca je ključno sredstvo, ki izločuje šibkejše in poganja močnejše. V avtorjevem primeru je predmet proučevanja notranjerevizijska populacija, v kateri je iskal odgovore na vprašanje, kateri "strokovni geni" naših notranjih revizorjev delajo selekcijo in vodijo do boljših in pogostejših ter do slabših in redkejših rešitev. Raziskuje razumevanje (ne)prodornosti, ki je ključ za obstoj in razvoj notranjih revizorjev in njihove dejavnosti.

1. UVOD

Na soočenjih z notranjimi revizorji pa tudi v prispevkih je opaziti, da jih preveva pesimizem, neprodornost in skoraj vdajanje v usodo ter način poklicnega vedenja in delovanja, ki ne koristi ne njim ne sami stroki in uporabnikom njihovih storitev. Zato so me zanimali vzroki in pogledi na razumevanje vseh plati prodornosti, brez katere ni zdravega napredka in svetle prihodnosti. Ta je namreč imperativ obstoja in razvoja vseh živih in umetnih sistemov v naravi, poslovnem življenju in drugje. Ozrimo se samo na Darwinov nauk o naravni evoluciji, s katerim je dokazal, da šibkejši izumirajo in jih nadomeščajo močnejši. Govori o genetski variabilnosti organizmov, ker njihovi procesi nenehno ustvarjajo razlike in posledično postajajo nekatere različice pogostejše, druge pa redkejše.

Avtor prispevka razkriva razumevanje prodorne misli v notranjerevizijski stroki, to je dovolj vljudne in poštene agresivnosti revizorjev, in jo predstavi z naslednjih zornih kotov:

• pojmovanje prodorne misli v revizijski stroki,

• elementi prodornega mišljenja in ravnanja,

• ovire, ki preprečujejo in/ali poslabšujejo strokovno prodornost,

• ključni načini in poti za odpravo in bistveno zmanjšanje ovir v stroki.

1.1. Zadana naloga

Predmet raziskave je (ne)prodornost notranjih revizorjev, od katere je odvisna nadaljnja usoda njihove dejavnosti. Razlog je v tem, da živimo v poslovnem svetu, ki je zelo konkurenčen, dinamičen, negotov, od vsakega deležnika se pričakuje, da bo v okviru svojih sposobnosti in kompetenc v največji meri prispeval k večanju dodane vrednosti, kar se posledično kaže v težnji po stalnem obstoju in razvijanju poslovne osebe. Takšna potreba izhaja iz splošnih razvojnih teženj in posledično spremenjenih zahtev v notranji reviziji. Vsak posameznik si mora postaviti karierni cilj, če želi v svojem poklicu dosegati ali se približati liku vrhunskega notranjega revizorja (nem. Spitzenrevisor).

V raziskavi smo postavili dve bistveni tezi:

Prva teza

Obstoj in razvoj vsake organizacije, tudi vsakega podjetja, sta stalno ogrožena in posledično tudi notranja revizija; zato je potrebna prodornost, ki to ogrožanje preprečuje in/ali odpravlja.

Razlogi za našo trditev so v delovanju poslovnih organizacij, ki so izpostavljene ključnim razvojnim trendom, v katerih morajo iskati svoje priložnosti in odpravljati ovire na ključnih področjih:

decentralizacija in globalizacija: rastoče potrebe po zanesljivih in učinkovitih usmerjevalnih in usklajevalnih procesih;

kompleksnost: rastoča potreba po zanesljivosti in varnosti podatkov;

odgovornost: zmote in naraščajoče potrebe po obvladovanju tveganj pri poslovodnikih in nadzornikih, ker so ti odgovorni za uspeh in poslovna tveganja;

dinamika: potrebe po orodjih za pravočasno – zgodnje prepoznavanje tveganj;

globalnost in kompleksnost zahtevata obsežnejša znanja po zaščiti lastnine, projektnem vodenju ipd.;

optimizacija stroškov: kontinuirano iskanje rešitev za varčevanje in zniževanje stroškov.

Druga teza

Zavedanje glede ogroženosti vodi do iskanja odgovorov o razumevanju (ne)prodornosti ter vzrokih in rešitvah za odpravo ključnih zaviralnih dejavnikov.

Posebnosti razvojnih teženj v gospodarstvu so hkrati priložnost in nevarnost za nosilce notranje revizije, ki se sočasno seznanjajo z naslednjimi posebnostmi:

nova vizija, nove naloge in novi cilji notranje revizije: preverjanje gospodarnosti, optimizacija stroškov, harmonizacija poslovnih funkcij v okviru strateškega načrtovanja, uporaba učinkovitejših in zanesljivejših orodij (načinov, metod in tehnik) za delo v notranji reviziji (visoka revizijska tveganja pri uporabi nestatističnega vzorčenja, slabo poznavanje procesov in raznovrstnih tveganj pri njihovem uresničevanju);

učinkovitejše obvladovanja tveganj: preslabo razmejevanje tveganj od negotovosti, ki jim ni mogoče določiti stopnje verjetnosti; poznavanje aktualnih ključnih tveganj in ključnih kontrol; ključna tveganja so tista, ki zaradi srednje in/ali verjetnosti (lahko) povzročijo organizaciji pomembne in zelo pomembne posledice; ključna tveganja, ki so zelo verjetna in (lahko) povzročijo zelo pomembne posledice, treba se jim je izogniti ali postaviti visoko raven notranjih kontrol; prednost predhodnemu (ex ante) in ne naknadnemu (ex post) preverjanju rešitev, večanje potreb po samoocenjevanju in avtomatizaciji notranjih kontrol ter kontinuiranem revidiranju (Continuous Auditing);

organizacija in presečišča: vedno večje sodelovanje v ustvarjanju verige vrednosti in posledično vedno večje kooperativnosti in rastoča potreba po optimiranju stroškov ustvarjajo potrebo po stalnem prilagajanju težišča in prednosti delovanja v notranjem revidiranju; potrebno je vedno večje preventivno delovanje za obvladovanje (preprečevanje in minimiziranje) tveganj, zato je potrebno usklajevanje z drugimi procesi, zlasti še s strateškim načrtovanjem v organizaciji; prisotna so specifična področja revidiranja in usklajevanja med funkcijami, kar ustvarja potrebo po specifičnih – posebnih notranjerevizijskih poslih, na primer na področjih projektov nakupov ciljnih podjetij (skrbnih pregledov, študij o prevzemih in združitvah podjetij ter drugo);

revizijsko načrtovanje: obvladovanje in optimizacija stroškov sta glavna dejavnika za preživetje podjetja v mednarodni konkurenci, zato so potrebni ukrepi za zniževanje stroškov; dinamično prilagajanje nastalim tveganjem zahteva kratkoročne cikle načrtovanja; letni načrti revidiranja so nadomeščeni s kratkoročnimi in premikajočimi (nem. rollierende) predvidevanji;

veščine in profili, obvladovanje (novega) znanja: vedno večja usmerjenost od proizvodnih k razvojnim procesom; znanje (revizijske in druge kompetence) je mednarodni dejavnik komparativne prednosti in konkurence; mednarodno sodelovanje na področju razvoja in raziskav ogroža odtok znanja; potreba po novih znanjih (pravni, projektni menedžment, intelektualna lastnina, okrepljeno znanje o psihologiji človeka, o sistemih in metodah IT; o prevarah; specifična znanja v dejavnostih); potrebno je optimalno vključevanje prvin (resursov) in orodij v učinkovitejše obvladovanje znanja; demografske slabosti, potrebe po daljši delovni dobi kažejo na nevarnost pomanjkanja strokovnih, torej tudi revizijskih kadrov;

revizijska orodja: (o)krepitev dela revizorja z IT; zaščita in varovanje podatkov; preverjanje v razmerah povezanih rešitev na področjih informacijske in komunikacijske tehnologije; uporaba mednarodno uveljavljenih rešitev (samoocenjevanje, revizija obvladovanja tveganj v poslovnih procesih; kvantitativne metode presojanja; preventivno obravnavanje gospodarskega kriminala; uporaba orodij za načrtovanje in uresničevanje ter dokumentiranje ob podpori IT-tehnologije (metode avtomatičnega preverjanja, continuous auditing in drugo);

kakovost in standardi v notranji reviziji: mednarodni standardi so ključne norme za nadaljnji razvoj stroke in merilo profesionalnosti in preglednosti v delovanju notranje revizije.

Celoten članek je dostopen za naročnike revije SIR*IUS!

Uveljavljanje varstva pravic iz delovnega razmerja

Katarina Rajgelj

piše: Katarina Rajgelj, vir: revija Odvetnik, št. 5(78)/2016

Procesni položaj delavcev v delovnem razmerju pri nas ni ustrezno urejen. Varstvo pravic delavcev urejajo različni zakoni in tako delavec pogosto ne ve, po katerem zakonu in kateri postopek naj sproži za uspešno uveljavljanje svojih pravnih interesov in zakonsko določenih pravic, pred kom in v kakšnih rokih.

Po delovnopravnih predpisih lahko varstvo svojih pravic zahteva delavec, torej oseba, ki je v delovnem razmerju, pa tudi tista oseba, ki trdi, da so podani elementi delovnega razmerja, čeprav delo opravlja na podlagi civilne pogodbe, ter neizbrani kandidat. Varstvo pravic je pravica delavca, da v postopku predsodnega varstva zahteva od delodajalca, da izpolni obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi ali da odpravi storjene kršitve, in da v postopku pred delovnim sodiščem izpodbija odločitve ali ravnanja delodajalca, s katerimi so kršene njegove pravice. Predsodno varstvo pravic iz delovnega razmerja je tisto varstvo, ki ga delavec uveljavlja pred organi delodajalca oziroma pred drugimi (nesodnimi) organi, na primer pred arbitražo, če je tako določeno z zakonom ali kolektivno pogodbo. Sodno varstvo pravic iz delovnega razmerja je varstvo, ki ga na podlagi zakona (Zakon o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1, Zakon o pravdnem postopku – ZPP) lahko delavec zahteva s tožbo pri delovnem in socialnem sodišču.

Temeljni zakon, ki ureja pravice in obveznosti iz delovnega razmerja, je Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1). Če ni s posebnim zakonom določeno drugače, ureja ta zakon tudi delovna razmerja delavcev, zaposlenih v državnih organih, v lokalnih skupnostih in v zavodih, drugih organizacijah ter pri zasebnikih, ki opravljajo javno službo (prvi odstavek 2. člena ZDR-1).

Zasebni sektor

Uveljavljanje varstva pravic iz delovnega razmerja delavcev zasebnega sektorja je razmeroma neproblematično, sodna praksa v takih primerih pa je tudi najbolj enotna. V zasebnem sektorju delavci varstvo svojih pravic uveljavljajo v skladu z 200. členom ZDR-1, pri čemer je za nedenarne terjatve predvideno posredno sodno varstvo, kar pomeni, da mora delavec, če meni, da delodajalec ne izpolnjuje obveznosti iz delovnega razmerja ali da krši katero od njegovih pravic iz delovnega razmerja (npr. ne zagotavlja letnega dopusta v obsegu, predvidenem v ZDR-1 ali kolektivni pogodbi), zahtevo za odpravo kršitve ali izpolnjevanje obveznosti najprej nasloviti na delodajalca (prvi odstavek 200. člena ZDR-1). Ta mora o delavčevi zahtevi odločiti v osmih delovnih dneh po vročeni pisni zahtevi delavca, po poteku tega roka pa delavec lahko zahteva sodno varstvo v 30 dneh pred pristojnim delovnim sodiščem (drugi odstavek 200. člena ZDR-1). Takšna t. i. »notranja pot« pri delodajalcu je torej procesna predpostavka za sodno varstvo. V primeru pomanjkanja procesne predpostavke t. i. »notranje poti« sodišče o sporu ne more vsebinsko (meritorno) odločati.

Nadalje je poseben 30-dnevni rok za uveljavljanje sodnega varstva skladno z ZDR-1 predviden v sporih, ki se nanašajo na nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi ali drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi ali na odločitve o disciplinski odgovornosti. V teh primerih delavec sodno varstvo uveljavlja neposredno pred sodiščem, ne da bi pred tem zahteval odpravo kršitve pri delodajalcu. Enako velja za neizbranega kandidata, ki meni, da je bila pri izbiri kršena zakonska prepoved diskriminacije (četrti odstavek 200. člena ZDR-1).

Če te procesne predpostavke niso izpolnjene, sodišče po predhodnem preizkusu tožbo zavrže, ker je bila tožba vložena prezgodaj – ne da bi se delavec predhodno z zahtevo za odpravo kršitve obrnil na delodajalca, ali prepozno, po izteku roka, predvidenega za uveljavljanje sodnega varstva (drugi odstavek 42. člena ZDSS-1, 274. člen ZPP).

Denarne terjatve vsi delavci (ne glede na to, ali so zaposleni v zasebnem ali javnem sektorju) po četrtem odstavku 200. člena ZDR-1 lahko uveljavljajo neposredno pred sodiščem (torej ne da bi prej uporabili notranjo pot pri delodajalcu), ZDR-1 pa za uveljavljanje teh terjatev tudi ne določa posebnih prekluzivnih rokov. Kopja sodne prakse so se lomila pri vprašanju, kdaj gre za čisto denarno terjatev (omogočeno je neposredno sodno varstvo) in kdaj gre za nedenarno terjatev (potrebna je notranja pot pri delodajalcu). Medtem ko niso bili problematični zahtevki, ki so se nanašali na primer na izplačilo regresa, premalo izplačane plače, dnevnice, se je zataknilo pri zahtevkih, ki so se nanašali na izplačilo plače za dejansko opravljeno delo (delavec je dejansko opravljal drugo, po navadi delo višje vrednotenega delovnega mesta, in ne dela, za katerega je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi). S tem v zvezi se je v sodni praksi izoblikovalo stališče, da je terjatev, s katero delavec (oziroma javni uslužbenec) zahteva plačilo za dejansko opravljeno delo, čista denarna terjatev, za čisto denarno terjatev gre tudi v primeru izplačila dodatkov, ki so v odločbi o plači, pogodbi o zaposlitvi oziroma v sistemizaciji delovnih mest opredeljeni. Takrat predhodni postopek pri delodajalcu ni potreben.

Posebno pozornost je treba nameniti tudi uveljavljanju varstva pravic v primerih transformacije pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas se uveljavlja po poteku pogodbe neposredno pred sodiščem (rok 30 dni), če pogodba za določen čas še ni potekla in je torej delavec še vedno v delovnem razmerju, pa mora na delodajalca najprej nasloviti zahtevo za odpravo kršitve.

Enako velja za primere, ko so podani vsi elementi delovnega razmerja, delavec in delodajalec pa v nasprotju z drugim odstavkom 13. člena ZDR-1 nimata sklenjene pogodbe o zaposlitvi, temveč kakšno od pogodb civilnega prava (npr. avtorsko pogodbo). Dokler razmerje med delavcem in delodajalcem, za katerega delavec navaja, da ima elemente delovnega razmerja, še traja, lahko delavec na podlagi prvega in drugega odstavka 200. člena ZDR-1 zahteva od delodajalca ugotovitev delovnega razmerja in izročitev pisne pogodbe o zaposlitvi ter v nadaljevanju sodno varstvo v določenem roku. Ko pa razmerje, za katerega delavec navaja, da ima elemente delovnega razmerja, že preneha, mora delavec uveljavljati neposredno sodno varstvo pred sodiščem v roku iz tretjega odstavka 200. člena ZDR-1, torej v 30 dneh od dneva, ko je takšno razmerje prenehalo oziroma ko je delavec izvedel za kršitev pravice. Enako velja za javni sektor in torej uveljavljanje pravic po Zakonu o javnih uslužbencih (ZJU).

V zvezi s postavitvijo tožbenih zahtevkov v primeru uveljavljanja transformacije zaradi podanih elementov delovnega razmerja je do nedavnega sodna praksa zagovarjala stališče, da je treba v sporih za ugotovitev obstoja delovnega razmerja (ko obstajajo elementi delovnega razmerja), v primeru, ko je »civilno razmerje« med strankama prenehalo, postaviti tudi zahtevek za ugotovitev nezakonitega prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi.To naziranje pa je bilo z odločbama Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 258/2015 z dne 5. aprila 2016 in VIII Ips 270/2015 z dne 19. aprila 2016 preseženo. V teh dveh odločbah je Vrhovno sodišče sledilo pravnemu stališču, da zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja za nedoločen čas že sam po sebi pomeni in vključuje priznanje tega razmerja tudi po prenehanju civilnega razmerja, zato poseben zahtevek, da je delovno razmerje nezakonito prenehalo, ni potreben. Pojasnilo je, da je od delavca, ki šele vloži tožbo za ugotovitev obstoja delovnega razmerja (ki jo utemeljuje z obstojem elementov delovnega razmerja), neutemeljeno zahtevati, da postavi tudi zahtevek za ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja (ali pogodbe o zaposlitvi), saj takega razmerja (niti take pogodbe) formalno še ni.

Celoten članek je dostopen za naročnike!

Novi predpisi

Spremenjeni predpisi

Novi predlogi zakonov

Opomnik, Lex-Koledar, Seminarnik

Ne pozabite spremljati Opomnika davčno-finančnih obveznosti ter Koledar veljavnosti pravnih aktov za dnevno obveščenost o pravnih aktih, ki so začeli ali prenehali veljati oz. se uporabljati. Aktualni seminarji s pravnega, davčnega in računovodsko-finančnega področja pa so zbrani v Seminarniku.

Prejšnje številke TFL Glasnika si lahko ogledate v Arhivu številk.