STA novice / Dostop poslancev do informacij po ocenah dober, a z možnostjo izboljšanja (tema)

Za potrebe opravljanja poslanske funkcije imajo poslanci zagotovljen dostop do določenega obsega informacij različnih institucij, organov in podjetij. Informacije lahko pridobijo tudi preko poslanskih vprašanj in preko javnih predstavitev mnenj.

Dodatno lahko informacije pridobivajo preko preiskovalnih komisij. Zakon, ki ureja parlamentarno preiskavo, namreč določa, da so vlada, upravni organi, organizacije, ki opravljajo javno službo, in vsi nosilci javnih pooblastil dolžni kadarkoli dovoliti preiskovalni komisiji dostop do dokumentacije, s katero razpolagajo. Tudi sodišča so ji dolžna predložiti tiste dele spisov, ki se nanašajo na predmet preiskave.

Tudi vsako delovno telo DZ lahko od vlade in drugih državnih organov zahteva pojasnila in podatke, ki jih potrebuje pri opravljanju svojih nalog. Pri tem še posebej izstopata komisija za nadzor nad delom obveščevalnih in varnostnih služb ter komisija za nadzor proračuna in drugih javnih financ.

Po poslovniku DZ imajo poslanci tudi pravico do vpogleda v spise in gradivo, ki se hrani v službah DZ in njegovih delovnih telesih.

Zakonodaja sicer določa, da so poslanci dolžni varovati tajne podatke, s katerimi so se seznanili pri svojem delu.

Po mnenju Brgleza poslansko pridobivanje informacij relativno dobro

Predsednik državnega zbora Milan Brglez ocenjuje, da pridobivanje informacij za poslance poteka relativno dobro, da pa bi se ga dalo še izboljšati. Najpogosteje se po njegovih besedah težave pojavijo zaradi nedorečenih postopkov. "Zato bi morali na tem področju narediti več. Ne s predpisi, ampak z višjo politično kulturo v državi," je dejal za STA.

Glede pridobivanja tajnih podatkov pravi, da slednje urejajo pristojni zakoni, sam pa meni, da bi morali tisti, ki te podatke lahko pridobijo, ravnati izjemno previdno: "Sočasno pa na drugi strani organi ne bi smeli stvari označevati kot tajno samo zato, da jih lahko vidi omejen krog posameznikov. A smo spet pri demokratični kulturi."

V zadnjem času sta se s težavo pri pridobivanju podatkov soočili predvsem komisija za nadzor obveščevalnih in varnostnih služb ter preiskovalna komisija, ki preiskuje zlorabe v bančnem sistemu. Prva od ministrstva za notranje zadeve ni v celoti dobila internega pravilnika o prikritih metodah dela kriminalistične policije, druga pa je dolgo časa opozarjala, da od bank ne dobi potrebnih podatkov v zvezi z odobravanjem posojil v državnih bankah.

Obeh primerov Brglez, kot je dejal, ne more ocenjevati, ker ju ne pozna dovolj dobro. "Vsekakor pa menim, da bi morali vsi organi v državi ravnati tako, da bi omogočali pregled nad njihovim delovanjem, a hkrati ravnali vedno v korist države. Žal na Slovenskem nismo vedno priča ne prvemu ne drugemu," je dejal. Pristojni odbori oziroma komisije bi po njegovem podatke morali dobiti, če imajo za to interes. "Nikoli pa se teh podatkov ne bi smelo uporabiti za morebitna politična obračunavanja," je dodal.

Prelesnikova: Preprečiti je treba nepooblaščen dostop do zaupnih podatkov

Informacijska pooblaščenka Mojca Prelesnik pravi, da so pristojnosti informacijskega pooblaščenca v zvezi s pravicami glede dostopanja do podatkov s strani poslancev zelo omejene (na osebne podatke iz zbirk osebnih podatkov), kljub temu pa to področje pozna tudi kot nekdanja generalna sekretarka DZ.

"Glede na veljavne določbe zakonskih predpisov ter poslovnika DZ bi težko govorili o tem, da imajo poslanci omejen dostop do podatkov. Prav nasprotno, lahko govorimo o izredno širokih pooblastilih," je ocenila za STA.

Pri tem izpostavlja veliko odgovornost, "ki se je poslanci morajo zavedati, kadar se v zvezi s svojim delom seznanijo z različnimi vrstami varovanih oziroma zaupnih podatkov". "Poskrbljeno mora namreč biti, da pri tem ne prihaja do nepooblaščenega dostopanja do varovanih podatkov. Prav tako pa teh podatkov brez ustrezne pravne podlage poslanci ne smejo posredovati nikomur tretjemu," je dejala.

V zadnjem času je aktualen primer objave dokumentov o nakupu tehničnih ovir, ki jih je država postavila ob meji s Hrvaško. Dokumenti so namreč označeni s stopnjo tajnosti interno, direktor zavoda za blagovne rezerve Anton Zakrajšek pa je nedavno za STA dejal, da se mu zdi pomenljivo, da so dokumenti prišli v javnost po tistem, ko jih je na mizo dobila pristojna parlamentarna komisija.

Ker poslanci težav pri pridobivanju podatkov nimajo pogosto, se Prelesnikovi postavlja vprašanje, ali gre razlog za posamezne zaplete resnično iskati zgolj v preozkih pooblastilih, a pri tem tudi dodaja, da informacijski pooblaščenec o tem ne more presojati.

Glede konkretnih primerov komisije za nadzor obveščevalnih in varnostnih služb ter preiskovalne komisije, ki preiskuje zlorabe v bančnem sistemu, se ne želi opredeljevati. Pravi pa: "Vedno kadar ena pravica trči v drugo, ali gre za različne predpise, je potrebno tehtati od primera do primera katera pravica prevlada, kar je seveda naloga sodišča."

Slovenski poslanci pri pridobivanju informacij v podobnem položaju kot kolegi iz tujine

Poslanci v Sloveniji lahko splošne informacije, ki jih potrebujejo pri svojem delu, pridobivajo podobno kot njihovi kolegi v drugih državah EU, kaže primerjalni pregled, ki je zajel Finsko, Grčijo, Poljsko, Romunijo in Španijo in je objavljen na spletnih straneh DZ. Od držav iz primerjalnega pregleda se Slovenija bolj ali manj razlikuje le v tem, v katerem zakonskem predpisu je urejeno to vprašanje. Na Finskem in v Španiji je to vprašanje urejeno v ustavi, v Grčiji in Romuniji s poslovnikom državnega zbora, na Poljskem pa z zakonom o poslancih.

Večje razlike so pri pridobivanju tajnih podatkov. V nekaterih državah se na primer za pridobitev tajnih podatkov zahteva dodatno varnostno preverjanje poslancev (Romunija in Poljska) in njihovo dodatno usposabljanje (Poljska). Na Poljskem se poslanec z izjavo tudi obveže, da bo podatke varoval tako med mandatom, kot tudi po njem. V Španiji lahko za dostop do tajnih podatkov poleg komisij in odborov DZ zaprosijo tudi poslanske skupine. Ko za tajne podatke zaprosi odbor ali komisija, lahko vlada izjemoma tudi zahteva, da se z njimi seznani le predsednika odbora. V Grčiji pa lahko organ poslancu zavrne dostop do podatkov, če bi lahko razkritje vplivalo na preiskavo sodnih, upravnih in drugih oblasti.