TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Zakon o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 32/12 – uradno prečiščeno besedilo, 47/13 in 87/14) in Zakon o odvetništvu (Uradni list RS, št. 18/93, 24/01, 54/08, 35/09 in 97/14) sta v neskladju z Ustavo.   Državni zbor mora protiustavnost iz prejšnje točke odpraviti v roku enega leta po objavi te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije.   Do odprave ugotovljene protiustavnosti se hišna preiskava odvetniške pisarne, preiskava elektronskih naprav ter zaseg predmetov, listin in naprav odvetnika dovoljujejo in opravljajo na način, določen v 60. do 63. točki obrazložitve te odločbe.   Zoper odločitev sodnika iz 60. točke obrazložitve te odločbe, da se ne dovoli izločitev podatkov, vsebovanih v listinah oziroma na drugih nosilcih podatkov, iz obsega preiskovalnega dejanja, je dovoljena pritožba v roku treh dni po vročitvi odločitve sodnika. Pritožbo lahko vložita odvetnik ali predstavnik Odvetniške zbornice Slovenije, ki sta izločitev zahtevala med izvedbo preiskovalnega dejanja zaradi varstva odvetniške zasebnosti. S pritožbo se lahko uveljavljajo očitki glede ustavnosti oziroma zakonitosti sodne odredbe, s katero je bilo dovoljeno preiskovalno dejanje, ter varstvo pred vpogledom in razkritjem podatkov, ki so varovani z odvetniško zasebnostjo tako, da vpogled vanje in zaseg nosilcev podatkov ni dopusten. O pritožbi odloči pristojno višje sodišče v roku treh dni po njenem prejemu s sklepom, ki se vroči pritožniku in preiskovalnemu sodniku ter policiji, če ji je preiskovalni sodnik prepustil izvršitev preiskovalnega dejanja. Pritožba zadrži izvršitev odločitve sodnika, da se ne dovoli izločitev podatkov iz obsega preiskovalnega dejanja.   Z izvedenimi preiskovalnimi dejanji na podlagi odredb Okrožnega sodišča v Ljubljani: ? št. IV Kpd 54914/2013 z dne 18. 11. 2013 (Odvetniška družba Jernejčič – Peternelj in partnerji, odvetnik Andrej Jernejčič), ? št. IV Kpd 54914/2013 z dne 18. 11. 2013 (Odvetniška pisarna Vladimir Bilić, odvetnik Vladimir Bilić), ? št. IV Kpd 54914/2013 z dne 18. 11. 2013 (odvetnica Alja Markovič Čas) so bile kršene pravice iz 35. člena, prvega odstavka 36. člena in prvega odstavka 37. člena ter pravici iz prvega odstavka 23. člena in 25. člena Ustave.     Prepovedujejo se nadaljnji posegi v odvetniško zasebnost na podlagi odredb iz prejšnje točke. Preiskovalna dejanja se ne smejo izvajati brez navzočnosti predstavnika Odvetniške zbornice Slovenije ter brez spoštovanja jamstev, ki izhajajo iz 3. in 4. točke tega izreka.   Vsi predmeti, podatki, listine in dokumentacija v vseh oblikah, ki so bili zaseženi v preiskovalnih dejanjih pri pritožnikih, opravljenih na podlagi odredb iz 5. točke tega izreka, morajo biti nemudoma dani na vpogled pritožnikom, pri katerih so se preiskovalna dejanja izvedla, njihovim morebitnim odvetnikom oziroma zastopnikom in predstavniku Odvetniške zbornice Slovenije. Pritožniki in predstavnik Odvetniške zbornice Slovenije imajo pravico ugovarjati njihovemu zasegu na način in po postopku, določenem v 3. točki tega izreka.   Ustavna pritožba Odvetniške zbornice Slovenije zoper odredbi Okrožnega sodišča v Ljubljani št. III Kpd 6446/2014 z dne 8. 10. 2014 in št. III Kpd 6446/2014 z dne 4. 12. 2014 se zavrže.  

Odvetniška zasebnost, ki je varovana s 35., 36. in 37. členom Ustave, se nanaša na dejstva, razmerja, stvari, prostore, podatke in komunikacije, ki imajo vsebinsko zvezo z opravljanjem odvetnikovega poklica. Prek nje se varujeta tako zasebnost odvetnika kot zasebnost njegovih strank, ki se povezujeta v neločljivo kompleksno celoto, temelječo na medsebojnem zaupanju in pričakovanju zaupnosti, ki tvori jedro razmerja med odvetnikom in njegovo stranko. Vrednostna podlaga odvetniške zasebnosti je zato potreba po varovanju zaupnosti poslovnih razmerij med odvetnikom in njegovimi strankami. Zaupni so podatki o stranki, ki so pri odvetniku, kot tudi odvetnikova korespondenca s stranko ter njegovo svetovanje stranki. Ta dolžnost varovanja podatkov, ki so jih odvetniku zaupale stranke, je bistveni temelj zaupnega razmerja med odvetnikom in njegovo stranko. Svoje dolžnosti varovanja zaupnosti nasproti stranki pa odvetnik ne more učinkovito izvrševati, če mu ni hkrati, še posebej v razmerju do države, zagotovljena pravica, da se v odvetniško zasebnost nedopustno ne posega.    Zbir zaupnih informacij, povezanih z odvetniškim poklicem, ki sestavljajo odvetniško zasebnost, ni varovan le v odvetniških pisarnah, pač pa povsod, kjer odvetnik opravlja svojo dejavnost. Zato so vse take lokacije varovane v okviru prostorskega vidika odvetniške zasebnosti. Ne varuje se prostor kot tak, pač pa zasebnost v njem. Ker se v prostorih, varovanih z odvetniško zasebnostjo, nahaja veliko zaupnih informacij, ima prostorski vidik zasebnosti pri odvetnikih posebno težo.    Odvetnikova pravica do zasebnosti ni varovana kot absolutna. Vendar morajo biti za dopustnost poseganja v odvetniško zasebnost poleg splošnih pogojev dopustnosti poseganja v človekove pravice izpolnjena še posebna jamstva, ki se nanašajo na prostorski in komunikacijski vidik zasebnosti, ki jih izrecno določa Ustava (drugi do četrti odstavek 36. člena in drugi odstavek 37. člena Ustave). Za dopustnost posegov se zahteva vnaprejšnja sodna odločba; tudi če gre za poseg v tisti del odvetniške zasebnosti, ki je varovan le s 35. členom Ustave, ker je ta poseg po naravi stvari tako hud in prepleten s posebnimi vidiki zasebnosti.    Poleg splošnih in posebnih ustavnih zahtev, ki veljajo za posege v zasebnost drugih oseb, je treba upoštevati še, da so odvetniki pri izvrševanju svojega poklica v posebnem ustavno varovanem položaju. Tako je zaradi varovanja človekovih pravic odvetnikovih strank. Zakonodajalec mora ustvariti ustrezno zakonsko podlago za posege v odvetniško zasebnost tako glede pogojev za odreditev posega v odvetniško zasebnost kot tudi za način izvajanja posega v vsakem posamičnem primeru. Zakonska podlaga mora ustrezati zahtevam posebnega varstva odvetniške zasebnosti.    Hišna preiskava pri odvetniku, zaseg listin in predmetov ter preiskava elektronskih naprav posegajo v odvetniško zasebnost. Učinkovito preprečevanje, odkrivanje in preganjanje kaznivih dejanj oziroma uvedba in potek kazenskega postopka so ustavno dopustni cilji za poseganje v človekove pravice in temeljne svoboščine, praviloma tudi v odvetniško zasebnost. Vendar pravica obdolženca do obrambe in privilegij zoper samoobtožbo preprečujeta, da bi se izdala sodna odredba za preiskovalno dejanje pri odvetniku, ki je zagovornik osebe, zoper katero se vodita predkazenski ali kazenski postopek, glede podatkov, ki so v zvezi z zaupnim razmerjem zagovorništva med odvetnikom kot zagovornikom in obdolženo osebo.    Če obstaja ustavno dopusten cilj za poseg v odvetniško zasebnost, je poseg s preiskovalnimi dejanji dopusten, če je to nujno za uvedbo ali vodenje kazenskega postopka. Poseg v odvetniško zasebnost je nujen, če je že iz sodne odredbe, ki ga dovoljuje, razvidno, zakaj je do informacij oziroma podatkov, ki so v neposredni zvezi s prav točno določenim kazenskim postopkom, mogoče priti prav s preiskavo odvetniške pisarne in zakaj druga preiskovalna dejanja za njihovo pridobitev ne zadostujejo. Ustava poleg tega zahteva, da je z vidika nujnosti posega vsak poseg v odvetniško zasebnost po obsegu omejen na najmanjšo zadostno mero. To pomeni med drugim tudi to, da preiskovalci ne smejo imeti možnosti niti zgolj trenutnega dostopa do vseh podatkov v odvetniški pisarni in drugih enako varovanih prostorih oziroma na odvetnikovih strežnikih ali računalnikih, torej po naravi stvari tudi do podatkov, katerih zaseg ni nujen za izpolnitev namena preiskave ali celo že z vidika cilja ni dopusten. Zakonska ureditev, ki široko in obsežno dostopanje preiskovalcev do podatkov omogoča, protiustavno posega v odvetniško zasebnost.     Veljavna zakonodaja omogoča, da je obseg vpogleda in zasega listin in (elektronskih) podatkov oziroma njihovih nosilcev, ki ju po lastni volji izvršijo preiskovalci, izredno širok in zajame tudi podatke in listine, ki niso navedeni v sodni odredbi za dovolitev preiskovalnega dejanja. Odvetnik in predstavnik Odvetniške zbornice Slovenije sicer lahko izrazita nestrinjanje s tem, ne moreta pa doseči omejitve posega in tega, da bi se odločitev o njem prenesla na neodvisen in nepristranski organ. V odvetniški pisarni in drugih enako varovanih prostorih in na elektronski napravi odvetnika so koncentrirane zaupne informacije, glede katerih je po naravi stvari treba urediti poseben način njihovega preiskovanja, da se zadosti ustavni zahtevi po izkazani nujnosti posega v vsakem posameznem primeru. Zato mora zakon natančneje urediti tudi sámo izvedbo sicer ustrezno sodno odrejenega posega v odvetniško zasebnost.   Če je ustavno dopustni cilj mogoče doseči z ukrepom, ki je blažji od zakonsko predvidenega, zakonska ureditev ne dosega nujnosti posegov v odvetniško zasebnost. Za omejevanje poseganja v odvetniško zasebnost na ustavno dopustne in nujne primere prideta v poštev dva blažja ukrepa: navzočnost odvetnika in predstavnika Odvetniške zbornice Slovenije pri preiskovalnih dejanjih pri odvetniku ter možnost odvetnika in predstavnika Odvetniške zbornice Slovenije ugovarjati vpogledu v določene podatke oziroma njihovemu zasegu, pri čemer mora o dovoljenosti posega imeti zadnjo besedo sodnik, ki o tem nepristransko odloči. Ta sodnik je edini predstavnik državne oblasti, ki sme opraviti (sicer po naravi stvari v določeni meri neizbežen) vpogled v podatke, ki niso cilj odredbe za preiskovalno dejanje, ker je treba od njih podatke, ki so cilj odredbe, šele ločiti.    Že navzočnosti odvetnika in predstavnika Odvetniške zbornice Slovenije zakonodaja ne ureja dosledno, končno odločanje o dopustnosti posegov v odvetniško zasebnost pa je praviloma prepuščeno policiji. Odvetnik in predstavnik Odvetniške zbornice Slovenije tako ne moreta preprečiti posegov v odvetniško zasebnost, ki niso nujni ali so celo že glede na cilj nedopustni. To pa pomeni, da izpodbijana ureditev dopušča prekomerne posege v zasebnost, ki imajo nepopravljive posledice, splošna zakonska prepoved razkritja tajnosti drugih listin in predmetov pa je izvedbeno prazna, ker vzpostavlja le cilj, ne pa tudi procesne poti, s katero bi udeleženci postopka lahko ta cilj dosegli. Zato je v neskladju s 35. členom, prvim odstavkom 36. člena in prvim odstavkom 37. člena Ustave.   Odvetniku, ki ni obdolženec, in predstavniku Odvetniške zbornice Slovenije zakonska ureditev ne zagotavlja nobenih pravnih sredstev zoper odredbo o preiskovalnem dejanju. Zato posega v človekovo pravico iz 25. člena Ustave. Kadar preiskovalni sodnik opravo preiskovalnega dejanja prepusti policiji, pa je to, da zakonska ureditev ne določa sodne kontrole njene odločitve, poseg že v pravico do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave. Za ta poseg ni ustavno dopustnega cilja, zato je zakonodajalčeva opustitev v neskladju z navedenima členoma Ustave.    Preiskovalna dejanja pri pritožnikih so bila opravljena na podlagi protiustavne zakonske ureditve. Predstavniku Odvetniške zbornice Slovenije ni bila omogočena navzočnost ob vseh fazah izvedbe preiskovalnega dejanja, ki posega v odvetniško zasebnost. Policija je samostojno, ne da bi bilo proti njeni odločitvi zagotovljeno sodno varstvo, odločila o tem, katere listine in elektronske naprave bodo zasežene. Kolikor so pritožniki podali ugovore glede obsega, zasega in pregledovanja podatkov, so jih preiskovalci izrecno ali de facto zavrnili. Odločitev o sporu med odvetnikom oziroma predstavnikom Odvetniške zbornice Slovenije in policisti, ki so izvajali preiskovalna dejanja, torej ni bila prepuščena neodvisnemu organu. Pritožnikom, ki niso bili osumljenci kaznivih dejanj, niso bila na voljo pravna sredstva zoper odredbo o preiskovalnem dejanju in njeno izvršitev. Pritožnikom so bile zato kršene človekove pravice iz prvega odstavka 23. člena, 25. člena, 35. člena, prvega odstavka 36. člena in prvega odstavka 37. člena Ustave.    Ker so bile izpodbijane sodne odredbe v pomembnem delu izvršene, glede na naravo stvari njihovih učinkov ni mogoče izničiti tako, da bi se odredbe razveljavile in bi se zadeva vrnila preiskovalnemu sodniku v novo odločanje. V takem primeru se Ustavno sodišče omeji na ugotovitev njihovih kršitev, če to lahko privede do izboljšanja pravnega položaja pritožnikov. Ker sporne sodne odredbe delno še povzročajo pravne učinke, je Ustavno sodišče prepovedalo nadaljevanje poseganja v odvetniško zasebnost, ne da bi se pri tem upoštevala jamstva, ki jih zagotavlja Ustava in ki jih je Ustavno sodišče z odločitvijo o oceni ustavnosti zakonske ureditve razložilo v tej odločbi.