TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Točka 3 prvega odstavka 197. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 3/07 - uradno prečiščeno besedilo, 93/07, 28/09, 51/10, 26/11, 53/14 in 54/15) se razveljavi, kolikor ureja poplačilo tudi za terjatve iz naslova zakonitih preživnin, ki so zapadle v obdobju pred enim letom pred izdajo sklepa o izročitvi nepremičnine kupcu.

Človekova pravica do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave varuje tudi terjatve in hipoteke. Pogodbena hipoteka in z njo po načelu akcesornosti povezana zavarovana denarna terjatev sta s 33. členom Ustave zavarovana premoženjska celota.     Tudi pravica do zakonite preživnine, kolikor se v izvršbi uveljavlja kot denarna terjatev, je denarna terjatev zasebnega prava, ki je varovana tudi s človekovo pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave.    Točka 3 prvega odstavka 197. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju, ki določa za preživninske terjatve, ki so zapadle pred enim letom od izdaje sklepa o izročitvi nepremičnine upniku, prednostno poplačilo pred poplačilom hipotekarnih upnikov, posega v ustavno varovane pravice hipotekarnih upnikov.    Upravičenje do prednostnega poplačila je bistven opredelilni element pogodbene hipoteke. Prednost pri poplačilu je del njenega jedra in je tako ključna za doseganje pravnega in ekonomskega namena hipoteke, da je v temelju varovana tudi neposredno s 33. členom Ustave.    Ker presojana zakonska določba jemlje v trenutku nastanka hipoteke, glede na upniku dosegljive podatke, pridobljeno poplačilno prednost hipotekarnih upnikov v razmerju do upravičencev do zakonitih preživnin kot konkurirajočih terjatev, dejansko izključuje sistemsko ustaljena pravila glede prednosti pri poplačilu. Preživninski upravičenci uživajo privilegiran položaj v vrstnem redu upnikov, in sicer zato, ker so njihove terjatve varovane ne le lastninsko, temveč tudi s 34. členom ter prvim odstavkom 50. člena, 54. in 56. členom Ustave. Točka 3 prvega odstavka 197. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju redistribuira premoženje od ene skupine subjektov k drugi. Ekonomsko breme te redistribucije je visoko koncentrirano. Stroška socialnega varstva preživninskih upravičencev v tem obsegu ne nosi preživninski zavezanec niti prek davkov razpršeno celotna družbena skupnost, pač pa le hipotekarni upniki. Izpodbijana določba krni in slabša pogoje pogodbenih hipotek oziroma niža njihovo premoženjsko vrednost, zato posega v pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave hipotekarnih upnikov.   Poseg v lastninsko pravico hipotekarnih upnikov po teži pretehta nad težo koristi preživninskih upravičencev in zato ni ožje sorazmeren. Država namreč z njim breme solidarnosti nalaga subjektu, ki ni država, niti ni sorodstveno ali drugače povezan s preživninskim upravičencem. Izpodbijana ureditev sili hipotekarne upnike k prevzemu ekonomskega bremena neplačanih zakonitih preživnin, ki je v povprečju relativno večje od bremena neplačanih preživnin, ki ga prevzema država prek tekočega delovanja svojega jamstvenega sklada le za eno vrsto preživnin. Prenos navedenega bremena je po višini odvisen od vsakokratne višine pred enim letom od izdaje sklepa o izročitvi nepremičnine kupcu zapadlih preživnin, priglašenih v nepremičninski izvršbi, in ni po višini omejen. Ker poseg ni sorazmeren v ožjem pomenu, nedopustno posega v človekovo pravico do zasebne lastnine (33. člen Ustave) hipotekarnih upnikov.