TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

S sklepom Višjega sodišča v Ljubljani št. I Kp 53384/2014 z dne 15. 4. 2016 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani št. I Ks 53384/2014 z dne 8. 4. 2106 je bila pritožniku kršena pravica iz 22. člena Ustave v zvezi s prvim odstavkom 19. člena Ustave.   Sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. I Kp 53384/2014 z dne 14. 6. 2016 in sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani št. I Ks 53384/2014 z dne 7. 6. 2016 se razveljavita in zadeva se vrne Okrožnemu sodišču v Ljubljani v novo odločanje.   Okrožno sodišče v Ljubljani mora o priporu zoper pritožnika odločiti najkasneje v 24 urah po vročitvi te odločbe.   Do vročitve odločitve sodišča iz prejšnje točke izreka ostane pritožnik v priporu.

Zadostnost obrazložitve v postopku, v katerem se preverja obstoj pogojev za pripor, je bistvena ne le zaradi ustavnoprocesnih jamstev, zagotovljenih s pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, temveč tudi zato, da ima posameznik uvid v konkretne razloge, ki po oceni sodišča utemeljujejo poseg v njegovo pravico do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave. Konkretne okoliščine so namreč odločilne za presojo, ali je pripor, ki pomeni hud poseg v eno najvišje varovanih človekovih pravic, sploh dopusten. Ustrezna obrazložitev je hkrati tudi pogoj za preizkus razumnosti sprejete odločitve.   Sodišča nevarnost ponovitve kaznivega dejanja na podlagi obstoja subjektivne okoliščine, zaradi katere menijo, da je pri pritožniku podan razlog ponovitvene nevarnosti, najprej utemeljujejo z oceno mnenja izvedenca klinične psihologije. Ta presoja sodišč pa ni konkretizirana. Ostaja zgolj na ravni splošnosti, saj se omejuje na iztrgane dele izvedenskega mnenja kliničnega psihologa in hkrati tudi ne odgovori, zakaj pritožnik nima prav, ko opozarja, da iz celotnega mnenja izhaja drugačna ocena izvedenca. Na podlagi te, zgolj navidezne presoje, zato tudi ni mogoče govoriti, da je mnenje za pritožnika obremenjujoče.   Dejstvo je, da morajo sodišča ob vsakem podaljšanju pripora ponovno preveriti obstoj vseh ustavnih pogojev za dopustnost posega v pravico do osebne svobode. Osvežitev dokazne podlage namreč narekuje tudi izrecno opozorilo pritožnika, da je bilo izvedensko mnenje izdelano že na začetku sodne preiskave in da je v priporu že osemnajst mesecev. Tudi tega sodišča niso opravila.    Sodišča obstoj nevarnosti, na katero sklepajo iz obstoja subjektivne okoliščine, zaradi katere menijo, da je podan razlog ponovitvene nevarnosti, utemeljujejo tudi z oceno izpovedb prič. Sodišča presoje tudi v tem delu ne konkretizirajo. Izrecno konkretizirajo le del izpovedbe ene priče in povzamejo njegovo izpovedbo v delu, ki se nanaša na "seznam za fentanje". Ko pa obstoj ponovitvene nevarnosti oprejo na izpovedbo drugih prič, sodišča konkretno ne navedejo, kaj točno je določena priča izpovedala in zakaj na podlagi ocene njene izpovedbe štejejo, da ta utemeljuje obstoj subjektivne okoliščine, ki je upoštevna pri ugotavljanju obstoja pripornega razloga.   Taka navidezna presoja zato ne omogoča ocene, ali so razlogi sodišča, s katerimi utemeljujejo dopustnost posega v osebno svobodo na tej podlagi, razumni.    Ker sodišča zahtevi po konkretizaciji presoje niso zadostila, so z izpodbijanimi sklepi kršila pravico pritožnika iz 22. člena Ustave v zvezi s prvim odstavkom 19. člena Ustave. Zaradi te kršitve ni mogoče preveriti, ali so sodišča o posegu v pritožnikovo pravico do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave odločila v skladu z ustavnimi pogoji.