TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Členi 162, 163, 164, 165, 166, 167, 168 in 169 Zakona o elektronskih komunikacijah (Uradni list RS, št. 109/12 in 110/13) se razveljavijo. Operaterji iz prvega odstavka 163. člena Zakona o elektronskih komunikacijah morajo nemudoma po objavi te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije uničiti vse podatke, ki jih hranijo na podlagi izpodbijanih določb.

Z določitvijo obvezne in neselektivne hrambe nekaterih prometnih podatkov vseh komunikacij pri telefoniji v fiksnem omrežju, mobilni telefoniji, pri dostopu do interneta, internetne elektronske pošte in internetne telefonije (za 14 oziroma 8 mesecev) nastajajo pri operaterjih obsežne zbirke osebnih podatkov uporabnikov teh storitev, iz katerih je mogoče izluščiti zelo natančne ugotovitve o njihovem zasebnem življenju. Takšna obdelava osebnih podatkov pomeni poseg v pravico posameznika do varstva osebnih podatkov (prvi odstavek 38. člena Ustave). Obvezna in neselektivna hramba prometnih podatkov pomeni izrazit poseg v pravico do varstva osebnih podatkov zaradi obsega oseb, ki jih ukrep prizadene, in narave podatkov, ki se hranijo, ter dejstva, da se z nastankom obsežnih zbirk osebnih podatkov celotne populacije izrazito poveča tveganje nezakonitega dostopa do teh podatkov. Invazivnost posega izostri tudi dejstvo, da osebe, katerih podatki se hranijo, o hrambi in morebitni kasnejši uporabi podatkov niso obveščene, zato lahko hramba podatkov pri njih ustvari neoprijemljivi občutek stalnega nadzora, to pa lahko vpliva na izvrševanje drugih pravic, predvsem pravice do svobodnega izražanja in obveščanja (prvi odstavek 39. člena Ustave). Za poseg v pravico do varstva osebnih podatkov je imel zakonodajalec ustavno dopusten cilj, in sicer preprečevanje, preiskovanje in pregon hudih oblik kaznivih dejanj, obramba države in zaščita državne varnosti z namenom zagotavljanja varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter drugih temeljnih pravnih dobrin pred protipravnimi napadi nanje. Izpodbijani ukrep je tudi primeren za dosego navedenih ciljev, čeprav v določenih primerih zaradi tehničnih obvodov ali posebnih načinov uporabe telekomunikacijskih storitev, ki omogočijo anonimno uporabo, cilja v določenem obsegu ni mogoče doseči. Ukrep je neprimeren, kadar sredstvo za dosego cilja ni v razumni zvezi s tem ciljem in kadar s sredstvom navedenega cilja v nobenem primeru ni mogoče doseči. Izpodbijani ukrep ni nujno potreben. Obvezna in neselektivna hramba prometnih podatkov nujno pomeni, da se z njo posega v pretežni meri v pravice tistih, ki z nameni, zaradi katerih so bili v prvi vrsti ti podatki zbrani, nimajo oziroma ne bodo imeli niti posredne zveze in niso dali povoda za takšen poseg v njihovo pravico do varstva osebnih podatkov. Hkrati se hranijo tudi podatki tistih komunikacij, katerih zaupna oziroma anonimna uporaba je nujna za dosego njihovega namena. Izpodbijana ureditev ni zamejila hrambe podatkov na določeno časovno obdobje, geografsko območje ali krog oseb, ki bi lahko bile v določeni zvezi z namenom, ki ga ukrep zasleduje. Zakonodajalec tudi ni pojasnil razlogov za določitev roka hrambe v dolžini 14 mesecev za podatke v zvezi z javno dostopnimi telefonskimi storitvami oziroma 8 mesecev za druge podatke in s tem tudi ne razlogov, zakaj krajši rok hrambe ne bi zadostil namenu, ki ga zasleduje. Ukrep tudi ni nujno potreben, ker zakonodajalec obdelave osebnih podatkov ni zamejil le na preiskovanje, odkrivanje in pregon hudih kaznivih dejanj. Ker je zakonodajalec z določitvijo obvezne hrambe prometnih podatkov izrazito posegel v pravico do varstva osebnih podatkov, hkrati pa ni skrbno odmeril okoliščin, na podlagi katerih bi ta poseg zamejil le na tisto, kar je še nujno potrebno za dosego namena, je s tem nesorazmerno posegel v pravico do varstva osebnih podatkov iz prvega odstavka 38. člena Ustave. Zato je izpodbijana ureditev protiustavna.