TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Zahteve za varstvo zakonitosti zagovornikov obsojenih A. A., B. B. in C. C. se zavrnejo.

II. Obsojeni A. A., B. B. in C. C. so dolžni plačati vsak sodno takso v višini 1.000,00 EUR.

Pripravljalna dejanja so sama po sebi vrednostno nevtralna, kriminalno (kazensko) vsebino pa dobijo šele, ko jih povežemo z namenom storiti kaznivo dejanje. Gre za poseben namen storilca, da bo izvršil določeno kaznivo dejanje, ki običajno velja za izjemno nevarno oziroma resno; posebnega namena storilca pri pripravljalnih dejanjih izvršiti kaznivo dejanje pa se ne sme zamenjevati s subjektivnimi znaki kaznivih dejanj, kot na primer „z namenom“, ko gre za psihične procese.

Kadar je zakonski znak kaznivega dejanja dovolj opredeljen in ni pomensko odprt, je mogoče tudi v dejanskem opisu konkretnega življenjskega primera pri navedbah zakonskega znaka uporabiti enako pojmovno opredelitev in ga nato obravnavati kot dejstvo.

Sprejem obljube je sporazum, dogovor, lahko je izrecen ali tih, lahko gre za sprejem s konkludentnim dejanjem, med tistim, ki nagrado obljublja oziroma daje, in tistim, ki jo sprejema, ali sprejme obljubo nagrade, darila, ali koristi. Komunikacijski način je lahko viden navzven tako, da pusti zaznavne sledi v zunanjem svetu, lahko pa gre za prikrito ravnanje (in praviloma je tako), ki se tudi manifestira v zunanjem svetu in so okoliščine takšne komunikacije znane le vpletenim. Seveda pa je v slednjem primeru dokazovanje kaznivega dejanja bistveno bolj zahtevno.

Sodišče ugotavlja odločilna dejstva, ko razpolaga z neposrednimi dokazi, neposredno s temi dokazi. Glede na okoliščine konkretnega primera pa lahko odločilna dejstva ugotavlja šele s sklepanjem iz posrednih dejstev oziroma indicev. Indici imajo vlogo posrednih dokazov, ki kažejo na odločilna dejstva z logičnim sklepanjem. Sodišče pri indični sodbi sklepa iz znanih na neznana dejstva, ko na podlagi indicev, z uporabo pravil in izkušenj ter pravil logičnega sklepanja, sklepa na odločilna dejstva. Lahko obstaja cel niz teh dejstev, na podlagi katerih sodišče sprejme sklep o odločilnem dejstvu. Sodišče izvede tako cel niz sklepov, iz katerih preko niza posredno relevantnih dejstev s pomočjo pravil izkušenj in logike pride do sklepa o neposredno relevantnih dejstvih. Takšno sklepanje seveda ni samovoljno in arbitrarno, sodišče mora obrazložiti, kako na podlagi posrednih dejstev sklepa na naslednja posredna dejstva, in kako pride do zaključka o obstoju relevantnih dejstev. Vsaka sodniška ocena dokazov v bistvu pomeni kalkulacijo verjetnosti. Zato ni dovolj, da sodba temelji na sodniškem prepričanju in šepetu intuicije, pač pa mora temeljiti na dokazih, pri indični sodbi na sklenjenem krogu indicev, ki utemeljujejo sprejeto odločitev na ravni gotovosti (onkraj razumnega dvoma).

Če gre za dokaze pridobljene v tujini po tujem pravu brez sodelovanja naše države, je mogoče od tuje države pričakovati, da bo ravnala po svoji zakonodaji. Od tujih organov ni mogoče zahtevati, da spoštujejo določbe pravne ureditve in ustave druge države (naše pravne ureditve in naše ustave) in tiste določbe, ki se lahko nanašajo le na organe države, na območju, na katerem država izvaja suverenost. Vseh določb 36. člena Ustave (nedotakljivost stanovanja), po kateri se hišno preiskavo lahko opravi le ob predhodni sodni odredbi in v navzočnosti dveh prič, za presojo zakonitosti dokazov, ki so bili pridobljeni v tujini za potrebe tujega kazenskega postopka, ne bo mogoče uporabiti. EKČP v 8. členu ne določa, da bi morali biti pri hišni preiskavi navzoči dve priči, prav tako tudi ne določa, da je za hišno preiskavo potrebno vnaprejšnja sodna odredba. Po praksi ESČP zadostuje, da je standardom iz 8. člena EKČP zadoščeno tudi, če je omogočena (učinkovita) naknadna sodna kontrola. Naše sodišče presoja, ali so bili dokazi s hišnimi preiskavami v tujini pridobljeni na način, ki bi pomenil kršitev človekovih pravic oziroma kršitev pravice do zasebnosti. Določbi o predhodni sodni kontroli oziroma sodni odredbi in navzočnosti dveh prič, sta procesni določbi, ki se lahko nanašata le na naše organe. Če je ugotovljeno, da je bila sodna kontrola, kar zahteva 8. člen EKČP, omogočena naknadno kot v konkretnem primeru, je bilo standardu zakonitosti hišne preiskave v tuji državi zadoščeno. Drugačna procesna ureditev v tuji državi (Finski) je tako bila v skladu z mednarodno priznano pravico do zasebnosti, zato ni ovire, da se dokazi, pridobljeni pri hišnih preiskavah na Finskem, ne bi mogli uporabiti v našem kazenskem postopku (tako kot naša država pa tudi Finska ščiti nedotakljivost stanovanja v 10. členu Ustave, ki določa, da je zagotovljena nedotakljivost doma vsakega človeka in da morajo biti ukrepi, ki omejujejo pravico do nedotakljivosti stanovanja in so potrebni za zagotavljanje temeljnih pravic in svoboščin ali za preiskavo kaznivega dejanja, zakonsko določeni).

Privilegij zoper samoobtožbo, katerega bistvo je prostovoljnost, je ustavna kategorija iz 29. člena Ustave, pouk po 227. členu ZKP pa je sredstvo za zaščito tega privilegija. Važno je, da je bil (na Finskem) ustrezen pravni pouk osumljencem dan in da so imeli možnost izbire, ali se bodo zagovarjali ali pa se bodo branili z molkom. Določba 227. člena ZKP o zapisu pouka je procesna določba, ki se uporablja na ozemlju naše države, zato ni mogoče pričakovati, da bo v postopku pred sodiščem druge države, ki ima drugačno procesno ureditev o zapisu poukov, zapisan procesni standard iz ZKP.