Sodišče je glede na ugotovljeno relevantno dejansko stanje (tožnik je v tistem obdobju več kot 90 % delovnega časa opravljal svoje delo kontrolorja neporušnih preiskav pri naročnikih toženke v R Avstriji) pravilno uporabilo materialno pravo pri presoji statusa tožnika kot napotenega delavca in ne delavca na službeni poti.

Svojo odločitev je sodišče prve stopnje dovolj natančno obrazložilo že s pojasnilom, zakaj šteje ustni dogovor glede višine plače za relevanten in upošteven. Nadalje je pravilno štelo, da je tožnik poleg ustno dogovorjene bruto urne postavke 14,00 EUR za vsako opravljeno uro dela v tujini, v kolikor je delal v pogojih, zaradi katerih mu dodatek pripada, dodatno upravičen še do plačila dodatkov k plači za nadurno delo, nočno delo in delo ob nedeljah in praznikih. Glede na ugotovljeno, da je toženka nadure izplačevala mesečno sproti, jih je tako pravilno priznalo tudi sodišče prve stopnje, ne glede na sicer v pogodbi o zaposlitvi dogovorjeno neenakomerno razporeditev delovnega časa. Pravilno je prvostopenjsko stališče, da so dodatki k plači zakonsko določene minimalne pravice, ki se jim tožnik kot delavec ne more vnaprej odpovedati.

Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je toženka dokazala obstoj utemeljenega poslovnega - ekonomskega in organizacijskega razloga, zaradi katerega je prenehala potreba po delu tožnika na delovnem mestu konstruktor III, na katerem je bil zaposlen.

Ker je tožnik ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 2. 2024, ki mu jo je toženka odpovedala z izpodbijano odpovedjo, že izpolnjeval pogoje za varstvo pred odpovedjo po prvem odstavku 114. člena ZDR-1 in ker pri sklenitvi te pogodbe o zaposlitvi ni šlo za odpoved pogodbe s ponudbo nove po prvem odstavku 91. člena ali po 92. členu ZDR-1, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da takšno varstvo ob podaji izpodbijane odpovedi za tožnika ni več veljalo.

Očitek v zvezi s kršitvijo bolniškega staleža zaradi opravljanja pridobitne dejavnosti in odpotovanja iz kraja bivanja je dovolj konkretiziran, da tožnik ve, kaj se mu očita, prav tako je mogoče preizkusiti pravočasnost podane odpovedi. Iz izredne odpovedi izhaja, da je bil tožnik od dne 15. 11. 2022 dalje na bolniškem staležu, toženka pa je 13. 11. 2023 ugotovila, da v času bolniškega staleža ni spoštoval navodil pristojnega zdravnika oziroma je v tem času opravljal pridobitno delo, prav tako je brez odobritve pristojnega zdravnika odpotoval iz kraja svojega bivanja.

ZDR-1 sicer ne določa, da mora biti zagovor nujno v ustni obliki, vendar pa drugi odstavek 85. člena ZDR-1 določa, da delodajalec ni dolžan izvesti zagovora, torej kakršnegakoli - ne pisnega ne ustnega, kadar bi bilo to glede na okoliščine primera neupravičeno pričakovati. Toženka je dokazala obstoj takšnih okoliščin (resne grožnje tožnika, zaradi katerih sta se zakoniti zastopnik in družbenica toženke bala za svoje življenje), zato ni bila dolžna tožniku omogočiti niti pisnega zagovora pred izredno odpovedjo.

Vrednost plačila za dejansko delo opredeljuje izhodiščni plačni razred višje vrednotenega delovnega mesta, ne pa tudi napredovanja, dosežena na delovnem mestu po formalno sklenjeni pogodbi o zaposlitvi. Tožnik je za dejansko opravljeno delo urednika osrednjih oddaj prejel plačilo v višini izhodiščnega plačnega razreda tega delovnega mesta, zato je neutemeljen ugovor, da je izgubil pravico do ustreznega plačila za delo iz 44. člena ZDR-1, ker se izhodiščni plačni razred urednika osrednjih oddaj ni povišal za napredovanja, dosežena na delovnem mestu urednik oddaj.

Zgolj zato, ker je bil s strani sodišča prve stopnje sklep o preklicu aneksa razveljavljen (in je torej aneks glede na odločitev sodišča prve stopnje v delu, ki ni predmet pritožbene graje, še vedno veljaven), še ne pomeni, da je tožnica do izplačila tega dodatka upravičena. Kot je pravilno odločilo sodišče prve stopnje, tožnica do dodatka ni avtomatično upravičena že na podlagi veljavnosti aneksa, kot se zmotno zavzema v pritožbi, temveč je za presojo v tej zadevi bistveno vprašanje, ali je tožnica naloge, za katere bi ji položajni dodatek pripadal, dejansko opravljala.

Ker tožnica nalog vodje kuhinje po vrnitvi s porodniškega dopusta ni več opravljala (to delo je bilo dodeljeno drugi sodelavki), je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo zahtevek za plačilo položajnega dodatka iz tega naslova - za izvrševanje pooblastil v zvezi z vodenjem notranje organizacijske enote.

Večina dogodkov, ki jih je izpostavila tožnica, je bila posledica legitimnih vodstvenih in organizacijskih odločitev toženke ter reševanje običajnih delovnih situacij, nekajkrat pa je šlo za malomarna ravnanja oziroma napake, kar ne ustreza definiciji trpinčenja.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da predmet pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas ne more biti le delo pri točno določenem uporabniku (prim. prvi odstavek 61. člena ZDR-1), saj se napotitev sme nanašati le na začasno, in ne na trajno delo napotenega delavca pri posameznem uporabniku. Da je bilo tristransko razmerje, ki je bilo vzpostavljeno med tožnikom, tretjo oziroma prvo toženko in drugo toženko, vseskozi dejansko realizirano na navedeni način, izhaja tudi iz razlogov sodišča prve stopnje. Ti potrjujejo, da je tožnik v času trajanja delovnega razmerja s tretjo in prvo toženko opravljal delo VTV le za drugo toženko, njegovo delo pa se ni v ničemer razlikovalo od dela tistih VTV, ki so bili zaposleni pri drugi toženki (agencijski delavci, ki so opravljali to delo, so bili integrirani v delovni proces druge toženke). Bistveno je, da je druga toženka pri sodelovanju z agencijami (vključujoč tretjo in prvo toženko) uporabljala posredovano delovno silo na način, ki je predstavljal zlorabo dela agencijskih delavcev (med njimi tožnika).

V podobnih sporih je bilo že sprejeto stališče, da odgovornost druge toženke v primeru ugotovljene zlorabe poslovnega modela IPS oziroma v tem sporu agencijskega dela ni le subsidiarna in tudi ne le klasična odškodninska, temveč je odgovorna delavcu za plačilo (razlik) plač in drugih prejemkov iz delovnega razmerja. V ta okvir spada tudi v tem sporu prisojena reparacija, tj. plača, znižana za prejeto nadomestilo za brezposelnost.

Pri določitvi višine tožnikovega prispevka po tretjem odstavku 153. člena OZ je treba upoštevati tako objektivno odgovornost toženke kot tudi krivdne opustitve pravil varnega dela. Pretežni vzrok za nastanek škodnega dogodka je v velikem tveganju za nastanek nesreč, ki je neločljivo povezano z delom razopaževanja na višini, in opustitvi dodatnega ukrepanja toženke kljub ustaljeni nepravilni praksi vzpenjanja po opažu. Toženka kljub nedopuščanju plezanja po opažu ni zadostno nadzirala delavcev, ki so zelo pogosto opravljali delo tako, da so plezali po opažu v notranjosti jaška brez uporabe varnostne opreme. Dodatno tveganje pa je povzročil še tožnik, ki je pri delu razopaževanja opustil uporabo lestve. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da porazdelitev odgovornosti v razmerju 70 % (toženka) napram 30 % (tožnik) ustrezno odraža težo krivdnih opustitev in objektivno tveganje dela na višini.

Bistveno je, da je bil tožnik, invalid III. kategorije, 27. 8. 2025 in 4. 9. 2025, ko mu toženka očita kršitve, na čakanju na delo. Dela ni opravljal iz razlogov na strani delodajalca, toženke, ker mu ni zagotovila premestitve na ustrezno delovno mesto. Obveznosti iz delovnega razmerja ni kršil (kršil bi jih, če se na poziv na delo ne bi odzval, kot je pravilno razlogovalo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi). Tožnik ni kršil niti 37. člena ZDR-1, kot neutemeljeno ponavlja toženka v pritožbi. Kršitev prepovedi škodljivega ravnanja (delavec se je dolžan vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja pri delodajalcu, materialno ali moralno škodujejo ali bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca) povezuje s nespoštovanjem invalidske odločbe, kar je pravno zgrešeno. Na podlagi invalidske odločbe je tožnik pridobil pravico do premestitve na ustrezno delovno mesto, česar pa ni mogoče razumeti kot prepovedi izvajanja vsakršnih aktivnosti izven dela, pri katerih ne bi bile upoštevane omejitve. Iz navedenega razloga je nebistveno, kot je pravilno utemeljilo sodišče prve stopnje, ali je tožnik pri delu, ki ga je opravljal zase, v prostem času, presegel omejitve iz invalidske odločbe.

Delavcu iz naslova opravljanja višje vrednotenega dela pripada plačilo v višini izhodiščnega plačnega razreda višje vrednotenega delovnega mesta, ki se ne more povečati za že dosežena napredovanja na nižje vrednotnem delovnem mestu, se pa izhodiščni plačni razred poveča za en plačni razred, če je delavec na nižje vrednotnem delovnem mestu dosegel oziroma presegel izhodiščni plačni razred višje vrednotenega delovnega mesta.

Če bi bil namreč tožnik premeščen na delovno mesto, dela katerega je dejansko opravljal, bi s 1. 12. 2022 na podlagi drugega stavka prvega odstavka 19. člena ZSPJS prejemal za en plačni razred višje plačilo. Sodišče prve stopnje je zato pravilno smiselno uporabilo drugi stavek prvega odstavka 19. člena ZSPJS in tožniku za obdobje od decembra 2022 priznalo razliko v plači v višini enega plačnega razreda, saj se toženka ne more ogniti obveznosti plačila za dejansko opravljeno delo s tem, da je tožniku zgolj odrejala višje vrednotno delo, ni pa ga plačala za tako opravljeno delo. S tem se tožniku ni priznal prenos napredovanj, ki jih je dosegel na delovnem mestu policist SR-NDM (napredoval je za več kot en plačni razred), tega tudi ni zahteval, ampak le pravica do plačila za dejansko opravljeno delo po 44. členu ZDR-1. Dodatno priznanje enega plačnega razreda iz drugega stavka prvega odstavka 19. člena ZSPJS k plačnim razredom, ki jih je tožnik dosegel na svojem delovnem mestu, zato predstavlja plačilo za opravljeno bolj zahtevno delo.