Tožena stranka je tožnici v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitala, da je naklepoma huje kršila pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, kršitev pa ima vse znake kaznivega dejanja ter da je storila hujše kršitve pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, s tem, da tožene stranke ni obvestila o spremembi kraja bivanja, s čimer je delodajalcu povzročila materialno škodo. Toženi stranki, ki skladno z določbo 2. odstavka 82. člena ZDR nosi dokazno breme in je dolžna dokazati utemeljen razlog, ki opravičuje izredno odpoved, ni uspelo dokazati, da je tožnica storila v izredni odpovedi očitane kršitve z znaki kaznivega dejanja goljufije, navedene v izredni odpovedi, oz. hujše kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja (storjene naklepno ali iz hude malomarnosti) oziroma, da se dnevno ni vozila na delo iz A., ampak iz B. (kjer ima stalno prebivališče), ter da so ji bile zato neupravičeno izplačani previsoki potni stroški. Zato je izpodbijana izredna odpoved podana iz razloga po 1. in 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR nezakonita.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – krivdni razlog
Tožnik je s svojim neupravičenim izostankom kršil pogodbene obveznosti ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, kar je utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga po 3. alineji 1. odstavka 88. člena ZDR.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca – odpravnina – odškodnina za čas odpovednega roka – nepopolno ugotovljeno dejansko stanje – obrazložitev odpovedi
Tožnik (delavec) je toženi stranki podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. S tožbenim zahtevkom uveljavlja plačilo odpravnine in odškodnine za čas odpovednega roka (drugi odstavek 112. člena ZDR). Za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka je bistveno, ali je tožnik pogodbo o zaposlitvi odpovedal iz utemeljenega razloga in v skladu z zakonom (po postopku, kot je določen v prvem odstavku 112. člena ZDR) in znotraj rokov po drugem odstavku 110. člena ZDR).
Navedba in obrazložitev okoliščin in interesov, zaradi katerih delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka, v sami izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni pogoj za njeno zakonitost. Okoliščine in interese namreč stranka lahko navaja ter dokazuje v sodnem postopku.
ZDR člen 111, 111/1, 111/1-1. ZKP člen 83. URS člen 22. ZPP člen 8.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi – nezakonito pridobljeni dokazi – uporaba nezakonito pridobljenih dokazov v individualnem delovnem sporu – izločitev dokazov – pravica do enakega varstva pravic – načelo proste presoje dokazov – obrazložitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi
ZDSS-1 in ZPP, ki se subsidiarno uporablja v delovnih sporih, ne poznata instituta izločitve dokazov iz spisa, kot ga ureja ZKP v 83. členu. Zaradi različne narave kazenskega in pravdnega postopka v ZDSS-1 in ZPP ni pravil o prepovedi uporabe dokazov, kot jih vsebuje ZKP. Ta prepoved je namenjena zagotavljanju pravnih jamstev, ki jih ima obdolženec v kazenskem postopku, kjer mu nasproti stoji država. Z izločitvijo dokazov v kazenskem postopku se torej varujejo pravice obdolženca, hkrati pa ni poseženo v pravice nobenega drugega posameznika. V pravdnem postopku (delovnem sporu) pa si nasproti stojita dve s procesnega vidika enakovredni stranki in v primeru, da uporabe določenega dokaza ne dopustimo, s tem pride do posega v pravice nasprotne stranke - v njeno ustavno pravico do dokaza kot dela pravice do izjave v postopku.
V sodni praksi VS RS je bilo zavzeto stališče, da uporaba dokazov, pridobljenih s kršitvijo človekovih pravic (pravice do zasebnosti), v pravdnem postopku (ali individualnem delovnem sporu) ni nujno nezakonita. Izvedba dokaza, pridobljenega s kršitvijo pravice do zasebnosti, v pravdnem postopku je lahko dopustna, če za to obstajajo utemeljene okoliščine.
Dejstvo, da tožena stranka v obrazložitvi odpovedi ni navedla, znaki katerega kaznivega dejanja so podani pri ravnanju, ki se očita tožeči stranki, ne vpliva na zakonitost presojane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku po določilu 111/1-1 ZDR. Delodajalec je namreč v odpovedi dolžan opredeliti očitano kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, tako da iz te opredelitve izhaja konkretna kršitev in vsi znaki kaznivega dejanja, ki jih ima ta kršitev, ni pa dolžan kršitve pravno kvalificirati oz. navesti, znaki katerega kaznivega dejanja so podani. Četudi kršitev pravno okvalificira, sodišče na njegovo kazenskopravno kvalifikacijo ni vezano. Vezano je le na dejanske navedbe, s katerimi delodajalec v odpovedi utemeljuje znake kaznivega dejanja.
Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 233, 233/2. ZDSS-1 člen 43. ZIZ člen 272, 272/1.
začasna odredba – izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi – odsotnost z dela zaradi bolezni – zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi – zavarovanje nedenarne terjatve – verjetno izkazana terjatev – navodila zdravnika
Iz določbe 233. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (po kateri je za odhod iz kraja bivanja vedno potrebna odobritev osebnega zdravnika) ne izhaja zaključek, da je o navodilih glede ravnanja v času zadržanosti od dela pristojen odločati izključno osebni zdravnik. Nasprotno, v drugem odstavku 233. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja je izrecno določeno, da morajo zavarovancu dati navodila o ravnanju v času zadržanosti od dela osebni zdravnik ali imenovani zdravnik ali zdravstvena komisija.
Za odhod izven kraja bivanja je vedno potrebna odobritev pristojnega zdravnika.
sodnik - plačilo razlike plače – osnova za obračun plače
V 45. členu ZSS ni bilo določeno in ne predvideno posebno odločanje državnega zbora o določanju osnove sodniške plače. Določeno je bilo le, da velja osnova, kot je določena za obračun plače poslanca tudi za obračun sodniške plače. Vsebinsko to pomeni, da velja vsakokratna osnova za obračun poslanske plače, določena po pravilih, ki veljajo za določitev osnove poslanske plače, tudi za sodniško plačo. Izhodišče take ureditve je bila predpostavka, da se ohranja razmerje med sodniško in poslansko plačo, kakor je bilo to razmerje vzpostavljeno ob uveljavitvi ZSS
Glede na dejstvo, da je bila osnova za obračun sodniške plače v času, na katerega se nanaša tožnikov tožbeni zahtevek, določena z ZZDODP, torej z zakonom, niso utemeljene navedbe, da naj bi šlo za kršitev ustavne določbe o pravici do sodnega varstva pred neodvisnim sodiščem, ker naj bi bila sodniška plača oziroma osnova za njen obračun določena s podzakonskim aktom.
V primeru, ko delovno razmerje že preneha, mora delavec uveljavljati sodno varstvo v roku, določenem v 3. odstavku 204. člena ZDR, torej v 30 dneh od dneva, ko je izvedel za kršitev pravic. Tožnik je že ob prijavi na inšpektoratu vedel, da ga je delodajalec odjavil iz obveznih zavarovanj in da je prejel obvestilo s strani upravne enote, da mora vrniti vizo. S tem dnem je izvedel, da so mu bile kršene njegove zatrjevane pravice iz delovnega razmerja, zato bi moral tožbo vložiti v 30 dneh, in ker tega ni storil je treba njegovo tožbo zavreči.
Tožnica, ki ni zmožna za delo na delovnem mestu čistilka, na katerega je razporejena, zmožna pa je za drugo delo z omejitvami v polnem delovnem času, se razvrsti v III. kategorijo invalidnosti. Tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti je neutemeljen, ker tožnica ni popolnoma nezmožna za pridobitno delo.
Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku (policistu) iz razloga po 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR (očitala mu je, da je bil na delovnem mestu pod vplivom alkohola), je bila v sodnem postopku razveljavljena, ker nadrejeni delavec po tem, ko je tožnik odklonil preizkus alkoholiziranosti, tožniku ni odredil še strokovnega pregleda, na podlagi katerega bi se dalo ugotoviti, da je bil tožnik v spornem obdobju pod vplivom alkohola. Dejstvo, da je tožena stranka sprejela nezakonito izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi in da je storila napake pri presoji dokazov o tožnikovi alkoholiziranosti na delovnem mestu, namreč samo po sebi še ne predstavlja nedopustnega ravnanja. Nedopustno ravnanje tožene stranke bi bilo namreč podano šele v primeru, če bi pri svojem odločanju zavestno ravnala zoper predpise, vendar tožnik v postopku na prvi stopnji nikoli ni podal trditev v tej smeri (prvi odstavek 7. člena ZPP). Zato ni podlage za presojo, da je podano nedopustno ravnanje tožene stranke zaradi nezakonito izrečene izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka torej ni ravnala arbitrarno in samovoljno, ampak nezakonito, ker ni storila vsega, da bi se ustrezno prepričala o tožnikovi alkoholiziranosti. Takšna napačna presoja pa ne pomeni protipravnega ravnanja, ki bi imelo za posledico odškodninsko odgovornost tožene stranke.
Delodajalec mora delavcu zagotoviti ustrezno plačilo za opravljeno delo (42. člen ZDR), torej plačo z dodatki (126. do 129. člen ZDR), povračilo stroškov v zvezi z delom (130. člen ZDR) in plačilo regresa za letni dopust (131. člen ZDR).
nova odmera pokojnine – nadurno delo – obnova postopka
Tožnica, ki ji je bila starostna pokojnina priznana in odmerjena s pravnomočno odločbo z dne 3. 8. 2009, je dne 27. 12. 2010 vložila zahtevo za ponovno odmero pokojnine z upoštevanjem plač za delo preko polnega delovnega časa od leta 1971 do 1983. Takšno zahtevo je toženec nezakonito zavrgel, saj bi jo moral obravnavati tudi kot predlog za obnovo postopka.
regresni zahtevek zavoda – nezgoda pri delu – delo z viličarjem - odškodninska odgovornost delodajalca – objektivna odgovornost
Za odgovornost delodajalca za škodo, ki jo povzroči njegov delavec zadostuje, da je škoda nastopila v posledici naklepa ali velike malomarnosti pri njej zaposlenega delavca, za odgovornost delavca pa je potrebno, da je škoda nastala zaradi storjenega kaznivega dejanja.
Določba 272. člena ZPIZ-1 ureja situacijo, kadar delodajalec napram zavodu odgovarja zaradi poškodbe delavca pri delu, določba 271. člena pa ureja objektivno odgovornost delodajalca za delavca, ki je pri delu ali v zvezi z njim poškodoval zavarovanca tožeče stranke.
ZZVZZ člen 23, 23//4, 23/5. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 44, 44/2, 45, 45/1, 45/1-2.
zdraviliško zdravljenje – pogoji za odobritev
Če ni dokazan vsaj eden izmed pogojev iz 44. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (bistveno izboljšanje zdravstvenega stanja za daljši čas, povrnitev funkcionalnih in delovnih sposobnosti, preprečitev napredovanja bolezni ali slabšanja zdravstvenega stanja za daljši čas, zmanjšanje pogostosti zadržanosti od dela zaradi bolezni ali zdravljenja v bolnišnici), zavarovanec ni upravičen do zdraviliškega zdravljenja.
Čeprav tožničin mož kot lastnik podjetja posluje z izgubo, ne gre za razloge, na katere ne more vplivati, zato je tožnica upravičena do denarne socialne pomoči le zase in za otroke, ne pa tudi za moža.
pritožbeni razlogi v sporu majhne vrednosti – izpodbijanje dejanskega stanja
Ker je zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja nedovoljeni pritožbeni razlog, so pritožbene navedbe v tem pritožbenem postopku neupoštevne in se pritožbeno sodišče o njih ne opredeljuje.
Tožena stranka svojih obveznosti iz delovnega razmerja (plačila za delo, plačila stroškov v zvezi z delom, plačila sorazmernega dela regresa) v razmerju do tožnika ni izpolnila, zato je tožnik upravičen do plačila vtoževanih zneskov.
Tožena stranka je tožnika v postopku izbire kandidata za opravljanje dela hišnika vzdrževalca kot iskalca zaposlitve zaradi osebnih okoliščin (vložene tožbe) postavila v neenakopraven položaj napram drugim kandidatom, zato je tožniku odškodninsko odgovorna po splošnih pravilih civilnega prava (peti odstavek 6. člena ZDR).
Po 39. členu ZPIZ-1 se starostna pokojnina odmeri od mesečnega povprečja plač, ki jih je zavarovanec prejel, oziroma zavarovalnih osnov, od katerih so mu bili obračunani prispevki, v katerihkoli zaporednih 18-ih letih zavarovanja po 1. 1. 1970, ki so zanj najugodnejša. Zato osebnega dohodka, ki ga je tožnik prejel za delo preko polnega delovnega časa v letu 1969, ni mogoče všteti v pokojninsko osnovo.