Sklep o podaljšanju pripora se lahko izda samo v primeru, ko pripor zoper obtoženca še teče oziroma se dejansko izvaja, ne pa v primerih (kakršen je obravnavani), ko je obtoženec na prostosti in se ne nahaja v priporu.
Predlog se zavrne
Za odločanje o začasni odredbi pred uvedbo postopka pred delovnim sodiščem ni pristojno to sodišče, ampak okrajno sodišče.
Vrhovno sodišče opozarja, da v skladu s 25. členom Ustave pravica do pravnega sredstva pomeni, da mora biti vsakomur zagotovljena pravica izpodbijanja oblastne odločitve, vendar se po nastopu pravnomočnosti ta ustavna pravica izčrpa. Iz 25. člena Ustave tako izhaja zgolj jamstvo dvostopenjskega postopka.
Z delno spremembo odločitve sodišča prve stopnje po višjem sodišču je odločitev o predlogu okrožnega državnega tožilca za odreditev pripora obtožencu postala pravnomočna. S tem je bila izčrpana pravica do pravnega sredstva obtoženca zoper navedeno odločitev, obtožencu pa je bila tekom postopka omogočena pravica do dvostopenjskega odločanja.
Pri izreku ukrepa omejitve gibanja na Center za tujce ne gre za kazenski postopek in ne za ugotavljanje tožnikove kazenske odgovornosti za kazniva dejanja, niti omejitev gibanja ni kazen, ampak je preventivni ukrep zoper prosilca za mednarodno zaščito, ki se na tej pravni podlagi nahaja na ozemlju Republike Slovenije, do odločitve o njegovi prošnji. Zato za pridržanje iz razloga po četrti alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 (med drugim, kadar je to nujno potrebno zaradi varstva osebne in premoženjske varnosti) ni treba ugotavljati prosilčeve krivde za dejanja, ki pomenijo grožnjo navedenim vrednotam. Zadošča objektivno dejstvo, da je prosilec taka dejanja storil in da je za preprečitev nadaljevanja teh dejanj nujno potrebno izreči najstrožji ukrep omejitve gibanja na Center za tujce.
Revizija se dopusti glede vprašanja:
Ali je mogoče identifikacijo domnevne žrtve trgovine z ljudmi šteti za samostojno upravno zadevo, o kateri mora policija odločiti s posamičnim (u)pravnim aktom, če veljavna nacionalna zakonodaja ne določa posebnega identifikacijskega postopka, vrste akta, pristojnega organa oziroma organizacijske enote, pravnih učinkov odločitve in posebnega pravnega sredstva?
Institut prenosa pristojnosti ni namenjen temu, da bi stranka prek njega izražala subjektivno nezadovoljstvo nad delom sodišča (v danem primeru niti ne razpravljajočega sodišča, marveč sodišča, ki le deluje v isti zgradbi). Ta procesni inštrument prav tako ni namenjen odpravljanju in sankcioniranju morebitnih nepravilnosti dela sodišča ali njegovih uslužbencev.
Predlog se zavrne.
V konkretnem primeru videz zunanje objektivne nepristranskosti sodišča druge stopnje ni okrnjen. Peti toženec je kot stranka postopka le posredno povezan s sodiščem druge stopnje (na sodišču je zaposlena njegova hči). V več postopkih na sodišču druge stopnje je bila udeležena tožnica in ne peti toženec (oče zaposlene). Tesnejša zveza petega toženca s sodiščem druge stopnje tako ni izkazana.
Ker je upnik vložil predlog za nadaljevanje izvršbe z novim izvršilnim sredstvom (izvršbo na nepremičnine) in je kot prvo navedel nepremičnino, ki leži na območju Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu, je za dovolitev izvršbe tudi z novim izvršilnim sredstvom, tudi za nepremičnine, ki ležijo na območju drugega sodišča, v celoti pristojno Okrajno sodišče v Slovenj Gradcu. Za samo izvršbo pa do nadalje pristojno tisto sodišče, na območju katerega leži posamezna nepremičnina.
Subjektivni občutek, da določeno sodišče stranki sodi krivično, ni razlog, ki bi lahko utemeljeval prenos pristojnosti - že zato ne, ker bi sodišče sicer posegalo v zakonsko ureditev pristojnosti vsakič, ko bi stranka na sodišče naperila očitek t. i. krivosodja.
Predlog ne izpolnjuje zahtev iz četrtega odstavka 367.b člena ZPP - ne zadosti zahtevam po natančnosti in konkretnosti. Večina vprašanj izhaja s stališča, da je sodišče ugotovilo nekaj, česar ni, oziroma, da je za pravno odločilno štelo določeno dejstvo, ki ga ni. Predlagateljica le niza svoja neobrazložena in dokazno nepodprta stališča, s katerimi izraža nestrinjanje z odločitvama sodišč prve in druge stopnje. Ob tem ugotovitve in razloge obeh sodb zanemari ter se z razlogi sodišča druge stopnje vsebinsko ne sooči. Iz predloga tudi niso razvidne okoliščine, ki bi kazale na splošno pomembnost zastavljenih pravnih vprašanj.
Predlog za dopustitev revizije je zaradi pomanjkanja postulacijske sposobnosti nedovoljen.
Predlog se zavrne.
Predlagatelja predloga nista vložila po pooblaščencu, ki je odvetnik, temveč sama, pri čemer nista niti zatrjevala niti izkazala, da imata opravljen pravniški državni izpit. Za vložitev predloga zato nimata postulacijske sposobnosti.
Predlog se zavrne.
Revizija se dopusti glede vprašanj: (1) Ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialnopravne določbe 341. člena OZ in načelo akcesornosti pripoznave zastaranja? in (2) Ali je sodišče druge stopnje ob spremembi sodbe sodišča prve stopnje kršilo določbe 360. člena ZPP, ker obrazložitev ne dosega zahtevanega standarda obrazloženosti sodbe sodišče druge stopnje?
Če ima udeleženec poleg stalnega prebivališča začasno prebivališče v kakem drugem kraju in se da po okoliščinah domnevati, da bo tam prebival daljši čas, je krajevno pristojno tudi sodišče začasnega prebivališča udeleženca. Ker udeleženka že dlje časa prebiva na drugem naslovu in bo tam zaradi izvrševanja varnostnega ukrepa očitno prebivala še naprej, je v konkretnem primeru podana krajevna pristojnost sodišča na območju začasnega in stalnega prebivališča. Vrhovno sodišče mora zato ugotoviti, kje je smotrneje voditi postopek.
Predlog se zavrne.
Tovrstni sklepi ne pomenijo dokončne ureditve razmerja med udeleženci postopka, temveč so po svoji naravi primerljivi z začasnimi odredbami.