Pravica do izjave, kot bistvena vsebina pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave RS, zagotavlja posamezniku možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev o njegovi pravici, in sicer tako o dejanskih kot o pravdnih vidikih zadeve, to pa še preden je sodna odločitev sprejeta. V konkretni zadevi je glede na zgoraj že predstavljeno, sodišče prve stopnje s tem, ko je izpodbijano odločitev o neutemeljenosti dela ugovora dolžnice naslonilo na dejanske trditve (in pravna stališča) upnika, kot jih je ta podal v odgovoru na ugovor, ki dolžnici ni bil vročen in ji v zvezi z njimi ni bilo omogočeno, da se o njih izjavi, dolžnici kršilo pravica do izjave po 22. členu Ustave RS ter s tem uresničilo kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ.