Tožnik je bil predan Nemčiji. Pooblaščenke tožnika s tožnikom nima več stikov, tudi ne preko tretje osebe in tako tožnik nima več pravnega interesa za tožbo.
Vsak, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih interesov s tožbo v upravnem sporu, mora za to izkazati pravni interes, ki mora kot procesna predpostavka za vsebinsko obravnavanje tožbe obstajati ves čas postopka, na njegov obstoj pa je sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti. Če sodišče ugotovi, da tožnik nima več pravnega interesa za tožbo, jo kot nedovoljeno zavrže.
Okoliščina, da je tožnik zapustil nastanitvene kapacitete v Ljubljani in se ni vrnil že skoraj 1 leto, je v obravnavani zadevi izkazana.
Upravni akt, ki se izpodbija, zaradi odločitve tožnika, da zapusti Slovenijo in se vanjo ne vrne, očitno ne posega več v pravico ali neposredno na zakon oprto korist tožnika.
Tožena stranka je pravilno ugotovila, da obstajata oba razloga za zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene iz prve in druge alineje 52. člena ZMZ-1.
V kolikor je neka država z odlokom določena kot varna izvorna država, se to domneva, tožnik pa bi moral izkazati, da zanj ta država ni varna. Takih individualnih okoliščin, ki bi kazale na to, da zanj osebno ta država ni varna, pa tožnik ni izkazal.
V obravnavani zadevi je ključnega pomena to, da na podlagi tožnikovih izjav ni mogoče zaključiti, da je imel v Turčiji težave zaradi svoje rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini, kar pomeni, da njegove navedbe ne ustrezajo definiciji mednarodne zaščite, kot je opredeljena v 27. členu ZMZ-1 (niso podani razlogi preganjanja).
Tožnik je svobodno izbral, da je samovoljno zapustil azilni dom pred odločitvijo o njegovi tožbi v upravnem sporu. Tako je evidentno, da nima več namena čakati na odločitev sodišča, ki bi zanj lahko pomenila izboljšanje njegovega pravnega položaja.
Izpodbijani sklep v delu zavrnitve zahtevka ni zakonit, saj temelji na petem odstavku 17. člena ZOdv, ki v času izdaje sklepa, 24. maja 2023, ni (več) veljal.
Tožnik in njegovi družinski člani si po plačilu nastanitvenih stroškov, ne morejo privoščiti niti nakupa prehrambenih izdelkov v višini 172,69 EUR na osebo. Tudi za pokritje ostalih osnovnih življenjskih stroškov (za oblačila, obutev, higieno, frizerja, farmacevtskih izdelkov) nimajo (dovolj) denarja. Denarno nadomestilo v dodatni višini 444,70 EUR na mesec, ki ga tožnik uveljavlja s predlagano začasno odredbo, bo zagotovilo vsaj nekoliko višja sredstva za pokritje nastanitvenih stroškov. Brez tega bi tožnik verjetno moral opustiti osnovnošolsko izobraževanje, ki je po Ustavi obvezno, ogroženo bi bilo lahko celo njegovo preživetje in preživetje njegovih družinskih članov.
Res je kot trdi tožena stranka, da tožnik ni izkazal, da mu brez izdane začasne odredbe grozi izguba stanovanja. Vendar je po presoji sodišča verjetno, da bodo tožnik in njegovi družinski člani, če ne bodo zmogli plačevati stroškov nastanitve (poleg najemnine tudi obratovalne stroške), ostali brez strehe nad glavo, kar jih bo zagotovo pahnilo v eksistenčno stisko.
Tožena stranka meni, da ima tožnik za razreševanje svoje socialne stiske na voljo druge mehanizme npr. izredno denarno socialno pomoč, pomoč občine, nevladnih organizacij, prilagoditev življenjskih stroškov, iskanje cenejšega bivališča ali soudeležbe pri stroških. To sicer drži, vendar pa je tožnik navedel, da je bila ta finančna pomoč enkratne narave in da nanjo ne more več računati. Te navedbe tožena stranka ni prerekala.
Življenjsko logično in pričakovano je, da osnovni življenjski stroški (za nastanitev, prehrano, higieno in zadovoljitev drugih osnovnih življenjskih potreb) nastajajo vsak mesec sproti in jih je tudi plačevati treba sproti. Če tožnik in njegovi družinski člani ne bodo imeli dovolj sredstev niti za plačevanje osnovnih stroškov, bodo ogroženi.Težko popravljivo škodo predstavlja situacija, ki pomeni ogrožanje preživljanja posameznikov.
Začasna odredba ne sme onemogočiti doseganja učinkov, ki bi jih utemeljevala zavrnilna sodba. Vendar pa na to stališče ni mogoče opreti odločitve o predlagani začasni odredbi, če se s tem tožniku v teku sodnega postopka odvzame vsako možnost, da odvrne nastanek nenadomestljive ali nepopravljive škode. V skladu s 23. členom Ustave mu mora biti zagotovljena pravica do učinkovitega sodnega varstva, pri čemer je eden izmed vidikov učinkovitosti te pravice tudi zagotovitev ustreznih procesnih sredstev, ki preprečujejo, da bi v času postopka pred sodiščem prišlo do ravnanj, ki bi povzročila, da sodno varstvo ne bi več moglo doseči svojega namena.
Tožnik si med nekajdnevnim bivanjem ni mogel ustvariti celostne slike o pogojih nastanitve v Republiki Bolgariji in da je tožena stranka v odgovoru na tožbo življenjsko prepričljivo pojasnila, da je zaradi krepitve migracijskih tokov občasna prezasedenost reden pojav v nastanitvenih kapacitetah večine držav članic, tudi Republike Slovenije.
Standard bivanja in oskrba prosilcev v bolgarskem azilnem sistemu nista oslabljena do te mere, da bi to pomenilo življenje v nečloveških razmerah in je zato tožena stranka lahko upravičeno izključila obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v tej državi.
Tožnik utemeljeno ugovarja, da je toženka kršila njegovo pravico do izjave glede dokaznega uspeha in ugotovitev toženke, ki je svojo negativno odločitev oblikovala na podlagi domnevnih protislovij in domnevnih nekonsistentnih izjavah tožnika. Na podlagi načela zaslišanja stranke, se mora dati stranki pred izdajo odločbe možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembna za odločbo. Organ svoje odločbe ne sme opreti na dejstva, glede katerih vsem strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo, razen v primerih, določenih z zakonom. Načelo zaslišanja stranke ima v upravnem postopku poseben pomen, saj posamezniku kot stranki zagotavlja položaj subjekta in ne zgolj objekta odločanja. Zaradi tega je pravica do zaslišanja tudi ustavna pravica, ki temelji na načelu enakega varstva pravic in na ustavnem varstvu človekovega dostojanstva. Toženka je kršila pravila upravnega postopka s tem, da pred izdajo odločbe tožniku ni dala možnosti, da bi se izjasnil o okoliščinah, ki jih je toženka štela za malo verjetne, čeprav je na njih oprla svojo odločbo. Kršitev načela zaslišanja stranke se šteje za absolutno bistveno kršitev pravil upravnega postopka. V skladu z načelom zaslišanja stranke bi morala toženka tožnika soočiti z ugotovljenimi neskladji, ugotovitvami in mu dati možnost, da jih pojasni. To možnost je dobil šele z vročitvijo izpodbijane odločbe, ko se je torej upravni postopek na prvi stopnji že končal. Načelo zaslišanja stranke vključuje tudi pravico stranke, da se izjavi o uspešnosti dokaznega postopka, česar tožniku v upravnem postopku ni bilo zagotovljeno. Organ pa odločbe ne sme opreti na dejstva in okoliščine, glede katerih stranki ni bila dana možnost, da se o njih izjasni, in ki so pomembna za odločbo.
V skladu z 18. (a) točko 2. člena Uredbe 651/2014 je za ugotavljanje, ali je določena fizična ali pravna oseba podjetje v težavah, če celotni kapital podjetja ne dosega polovice vpisanega osnovnega kapitala oziroma izgube podjetja presegajo polovico osnovnega kapitala. Zato tožnikove navedbe, da bi lahko na podlagi poenostavljenega zmanjšanja osnovnega kapitala v celoti pokril izgube podjetja, tako da te ne bi presegale polovice vpisanega osnovnega kapitala, in da podjetje, ki bi lahko svoje nakopičene izgube že v letu 2019 pokrilo z enostavno bilančno operacijo poenostavljenega zmanjšanja osnovnega kapitala, ne ustreza opredelitvi podjetja v težavah po 18. točki 2. člena Uredbe 651/2014, niso pravno relevantne za odločitev v tej zadevi.
Glede na hujše kršitve hišnega reda tožnika, ponekod z elementi nasilništva in napada na varnostnika, preprečevanje opravljanja dela zaposlenih, uživanje alkohola v azilnem domu, kraje tujega premoženja, kršitev Zakona o tujcih, so po mnenju tožene stranke izpolnjeni pogoji za omejitev gibanja na podlagi prvega, drugega in četrtega odstavka 84. člena ZMZ-1. Milejši ukrepi, ki bi omogočali nadaljevanje bivanja na območju azilnega doma, pa so neprimerni in neučinkoviti, saj je nesporno, da gre v primeru tožnika za agresivno osebo, ki je občasno pod vplivom alkohola, ki neprestano krši hišni red kljub večkratnim izrečenim opozorilom po prenehanju kršitev, ki ovira delo zaposlenih, ki krade znotraj in zunaj azilnega doma in ki je hkrati storilec kaznivega dejanja po 299. členu KZ-1.
Ne glede na to, kateri pogoj prvega odstavka 24. člena ZKZ kmet izpolnjuje (ob izpolnjevanju ostalih pogojev), pridobi status kmeta, ki je eden. ZKZ ne določa oziroma omogoča več statusov kmetov.
Sklep o prekinitvi postopka ni upravni akt iz 2. člena ZUS-1 niti ni eden izmed drugih aktov, ki jih je mogoče skladno z zakonom izpodbijati v upravnem sporu, saj z njim postopek odločanja o izdaji upravnega akta ni bil obnovljen, ustavljen ali končan.
Tožnik je ob vložitvi prošnje v Republiki Sloveniji posedoval vizum, ki je potekel več kot šest mesecev pred tem procesnim dejanjem, česar tožena stranka niti ni prerekala, tožnik pa v tem času ni zapustil ozemlje držav članic. V takih okoliščinah se je odgovornost za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito v skladu z drugim pododstavkom četrtega odstavka 12. člena Uredbe Dublin III prenesla na Republiko Slovenijo.
Naravo in resnost nevarnosti nečloveškega ravnanja, ki grozi prosilcu zaradi predaje v drugo državo članico v postopku sprejema po Uredbi Dublin III je treba oceniti na podlagi podatkov o tistih pomanjkljivostih azilnega sistema, ki so upoštevne v okoliščinah, v katerih se bo prosilec znašel po predaji, so po presoji sodišča pomembne tiste sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku, ki se nanašajo na obravnavanje prosilcev za mednarodno zaščito, ne pa pomanjkljivosti, ki se nanašajo na druga ravnanja organov države članice.
Tožeča stranka kot primarni razlog za izdajo začasne odredbe uveljavlja, da iz nasprotja med izrekom in obrazložitvijo izpodbijane odločbe izhaja realna nevarnost, da bo izvršilni organ pri izvršbi izpodbijane odločbe odstranil tudi kovinske stebre (kandelabre) in ne LCD prikazovalnikov, ki so nanje pritrjeni. Zatrjevana nevarnost nastanka te škode ni podana. Izrek izpodbijane odločbe namreč ni omejen zgolj na navedbo ID številk spornih objektov, temveč jih v nadaljevanju izrecno in vsebinsko opredeljuje. Tako iz besedila izreka izpodbijane odločbe izhaja, da so enostavni objekti za obveščanje in oglaševanje sestavljeni iz kovinske konstrukcije, ki je pričvrščena na kovinske drogove (kandelabre), in iz vstavljenih svetlobnih prikazovalnikov - predvajalnikov (LCD displejev). Izrek torej izrecno in nedvoumno razlikuje med kovinskimi drogovi (kandelabri), ki nastopajo zgolj kot nosilci, na katere so enostavni objekti pričvrščeni, ter LCD prikazovalniki skupaj s kovinsko konstrukcijo, ki sestavljajo enostavne objekte za obveščanje in oglaševanje, katerih odstranitev je z izrekom naložena. Tega ne spremeni niti dejstvo, da izrek res vsebuje ID številke, ki predstavljajo kovinske drogove (kandelabre), kot to trdi tožeča stranka. Vendar bi moral organ, ki bi izvrševal izpodbijano odločbo, izrek izpodbijane odločbe razlagati v celoti in bi iz celotnega besedila izreka nedvomno ugotovil, da se naložena obveznost odstranitve oglaševalskih objektov nanaša na LCD prikazovalnike in ne na same kovinske drogove (kandelabre). Tudi tožena stranka je v odgovoru na predlog za izdajo začasne odredbe v tem sodnem postopku izrecno potrdila, da se izpodbijana odločba nanaša izključno na odstranitev LCD prikazovalnikov, ki so na kovinske stebre zgolj pričvrščeni in ne na same kovinske stebre (kandelabre). Ker je organ, ki je izpodbijano odločbo izdal, hkrati tudi organ, ki bi bil pristojen za izvršbo izpodbijane odločbe, zatrjevana nevarnost odstranitve kovinskih stebrov (kandelabrov), ki so hkrati nosilci za LCD prikazovalnike, ni izkazana kot resnična in konkretna nevarnost nastanka škode.
Premoženjska škoda sama po sebi praviloma ne dosega praga težko popravljive škode v smislu drugega odstavka 32. člena ZUS-1, ker je praviloma nadomestljiva. Vrhovno sodišče RS je v ustaljeni upravnosodni praksi poudarilo, da je o materialni škodi kot o nepopravljivi oz. težko popravljivi škodi za tožečo stranko mogoče govoriti le, če posega na primer v preživljanje tožeče stranke oziroma — pri pravnih osebah — pomembno posega v njeno dejavnost in to ne le začasno ali odvrnljivo. Težka popravljivost poslovne škode pri pravnih osebah je podana zlasti, kadar gospodarski subjekt ne more uresničiti svojih poslovnih načrtov oziroma izpolniti že dogovorjenih pogodbenih obveznosti, kar bistveno posega v njegovo poslovanje, na primer v nabavo osnovnih surovin ali obratovalnih sredstev oziroma novih investicij. Na tak bistven poseg v dejavnost pravne osebe pa je mogoče sklepati šele na podlagi celovitega prikaza predlagateljevega finančnega stanja, poslovanja oziroma obsega celotne dejavnosti.
Tožnik je izvorno državo zapustil zaradi boljšega zaslužka, ker mora preživljati družino, in ne zaradi kakšnega drugega razloga.
Odtegovanje minimalnih pogojev za preživetje mora biti torej v določeni meri usmerjeno na tožnika, kajti tveganja, kateremu je na splošno izpostavljeno prebivalstvo ali del prebivalstva države, same zase običajno ne predstavljajo individualne grožnje, ki bi jo bilo mogoče priznavati kot resno škodo.
Rok za tožbo je prekluziven in ga ni mogoče podaljšati. Zamuda roka narekuje zavrženje tožbe.
V tovrstnih postopkih obstoji obveznost toženke, da v ta postopek v skladu s 143. členom ZUP povabi osebo, za katero se je v okviru inšpekcijskega postopka izkazalo, da bo prevzemnik dokumentacije, ki vsebuje tajne podatke, česar prvostopenjski organ nesporno ni storil. Udeležbo v postopku je tožniku sicer omogočil z vročitvijo odločbe in zagotovitvijo pravice do pritožbe, pri čemer drugostopenjski organ, četudi je iz obrazložitve odločbe moč razbrati, da naj bi tožnik v takih postopkih imel pravico priglasiti udeležbo v postopku, tovrstne kršitve ni saniral.
Toženka (prvostopenjski organ) je z vročitvijo odločbe očitno ocenila, da tožnik pravni interes za udeležbo v postopku ima, le-ta pa s tekom postopka in izdajo določbe ni bil seznanjen prej, zato je bila na toženki obveznost pred začetkom ugotovitvenega postopka k udeležbi v postopku povabiti osebe, za katere ugotovi, da imajo pravni interes za udeležbo v postopku. Tako bi morala pred izdajo izpodbijane odločbe, zlasti pa po sprejetju odločitve, da se bo dokumentacija prenašala k tožniku, slednjega obvestiti o začetku navedenega postopka, ga seznaniti z odgovorom Urada Vlade RS za varovanje tajnih podatkov in E. ter morebitnih drugih dokazih, mu omogočiti, da se o njih izjavi ter predloži svoje dokazno gradivo. Ker toženka tega ni storila, je zagrešila absolutno bistveno kršitev pravil upravnega postopka po 2. točki drugega odstavka 237. člena ZUP.
Tožnik se 26. 1. 2026 samovoljno zapustil prostore azilnega doma v Ljubljani in se vanje ni vrnil.
Iz tožnikovega ravnanja je razvidno, da je prenehal njegov namen počakati na sodno odločitev, ki bi lahko bila v njegovo korist, s tem pa tudi, da izpodbijana zavrnilna odločba očitno ne posega več v njegovo pravico, ki jo je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito.
V konkretnem primeru gre za hujše kršitve z elementi kaznivih dejanj uživanja, prometa in preprodaje drog in vnosa prepovedanih substanc v Azilni dom, tatvine in oviranja dela zaposlenih, zato izrek milejšega ukrepa ni na mestu. S svojimi ravnanji je tožnik namreč poleg sebe ogrožal tudi druge prosilce ter zaposlene. Posledično niso utemeljene posplošene tožbene navedbe, da je toženka s pridržanjem tožnika na prostore Centra za tujce prekomerno posegla v njegovo svobodo in ni tehtala sorazmernosti. Toženka je sorazmernost v izpodbijani odločbi namreč pravilno presojala v razmerju do milejšega ukrepa zadrževanja na območje azilnega doma, zato izrečeni ukrep pridržanja na prostore Centra za tujce glede na okoliščine obravnavane zadeve ni nesorazmeren.