Zakonska ureditev organu za BPP nalaga, da v primerih, kjer je očitno, da prosilec glede na stanje stvari nima možnosti za uspeh, prošnjo za dodelitev BPP zavrne. V upravnosodni praksi gre pri tem predvsem za zadeve, v katerih obstaja formalna ovira za začetek ali nadaljevanje postopka. Vendar pa je glede na izrecno besedilo tretjega odstavka 24. člena ZBPP doseg navedene zakonske določbe brez dvoma večji in organu za BPP nalaga, da vsaj v omejenem obsegu opravi tudi vsebinski preizkus zadeve.
Zakonodajalec je jasno določil meje oziroma obseg preizkusa zadeve, ki ga mora opraviti organ za BPP: razlogi za morebitno zavrnitev dodelitve BPP na tej podlagi morajo biti očitni, torej spoznavni na prvi pogled, brez poglobljene analize zadeve.
Če obseg dolžnosti in pravic skrbnika za poseben primer ne zajema razpolaganja z nepremičninami, skrbnik ni upravičen do vložitve vloge za odobritev pravnega posla po 248. členu DZ.
Z vročitvijo prvega enotnega dovoljenja za prebivanje in delo za namen zaposlitve tujcu pa se postopek za priznanje mednarodne zaščite, ki do takrat še ni pravnomočno končan, ustavi, o čemer pristojni organ tujca ob vložitvi prošnje posebej opozori. Pristojni organ o vročitvi prvega enotnega dovoljenja za prebivanje in delo za namen zaposlitve obvesti ministrstvo, pristojno za notranje zadeve, in urad, pristojen za oskrbo in integracijo migrantov.
Glede na navedeno tožnik nima več pravnega interesa za vodenje upravnega spora, saj si pravnega položaja s tožbo ne more več izboljšati.
Odreditev pripora med trajanjem kazenskega postopka je najbolj invaziven ukrep v svobodo obdolženca, ki zahteva skrbno presojo dokazov in iz njih izhajajočih dejstev, zato gre pri izdaji sklepa za odreditev pripora za samostojno meritorno odločitev med kazenskim postopkom. Iz tega razloga bi morala toženka nagrado za vloženo pritožbo tožnice zoper sklep o odreditvi pripora odmeriti po 1. točki tarifne številke 11 OT in ne po 2. točki te tarifne številke.
Glede na podatke javne listine je bila vročitev pošiljke s plačilnim nalogom I U 770/2025-11 z dne 26. 11. 2025 opravljena pravilno, tožnik pa zgolj z navedbami o neprejemu obvestila oziroma pošiljke pravilnosti vročitve ni omajal. Plačilni nalog je bil tožniku vročen 12. 12. 2025 s fikcijo vročitve, 15-dnevni rok za plačilo sodne takse pa se je iztekel 29. 12. 2025. V tem roku sodna taksa ni bila plačana, česar tožnik niti ne zanika.
Plačilo sodne takse je predpostavka za obravnavanje vložene pritožbe. Ker tožnik sodne takse ni plačal v postavljenem roku, plačila pa tudi ni bil oproščen, niti mu ni bil odobren odlog ali obročno plačilo sodne takse, se šteje, da je pritožbo umaknil.
Ukrep iz 38. člena ZOUTPI ni pogojen s krivdo imetnika dovoljenja, in sicer z namenom, da bi v prihodnje zagotovil uresničevanje zastavljenega cilja prepovedi prodaje tobaka in tobačnih izdelkov mladoletnikom, ki je v preprečitvi začetka in nadaljevanja kajenja med otroki, mladostniki in mladimi odraslimi. V postopku izreka inšpekcijskega ukrepa se imetnik dovoljenja ne more razbremeniti s tem, da je svojim zaposlenim dal vsa potrebna navodila, kot to velja za prekrškovni postopek. V razmerju do tistega, ki daje dovoljenje, je namreč on tisti, ki mora zagotoviti, da bo prodaja tobačnih izdelkov potekala skladno z zakonom.
Naravo in resnost nevarnosti nečloveškega ravnanja, ki grozi prosilcu zaradi predaje v drugo državo članico v postopku sprejema po Uredbi Dublin III, je treba oceniti na podlagi podatkov o tistih pomanjkljivostih azilnega sistema, ki so upoštevne v okoliščinah, v katerih se bo prosilec znašel po predaji, so po presoji sodišča pomembne tiste sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku, ki se nanašajo na obravnavanje prosilcev za mednarodno zaščito, ne pa pomanjkljivosti, ki se nanašajo na druga ravnanja organov države članice.
Glede na položaj, ko ni relevantnih poročil pristojnih evropskih organov (na primer organov EU, ESČP, UNHCR) in tožnik ni izkazal drugih svojih osebnih okoliščin, ki bi lahko vplivale na drugačno presojo dopustnosti njegove predaje Hrvaški z vidika varstva pravic iz 4. člena Listine, je tožena stranka lahko izključila obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v Republiki Hrvaški; zato ji od te države niti ne bi bilo treba pridobiti posebnih zagotovil, da ne bo prišlo do kršitve navedenih pravic. Ob takih okoliščinah toženi stranki torej ni mogoče očitati, da ni storila vsega, kar bi lahko, da tožnika ne bi izpostavila tveganju nečloveškega ali ponižujočega ravnanja.
Napačno je stališče tožnika, da se besedilo 125. in 126. člena ZDavP-2, kot ga je uvedla novela ZDavP-2G, ne sme uporabiti v konkretnem primeru, ter da se lahko uporabijo le predpisi, ki so veljali na dan izdaje oziroma izvršljivosti odločbe davčnega organa z dne 4. 9. 2012, saj navedeno iz predhodnih odločb ZDavP-2G ne izhaja. Pravilno je stališče davčnega organa, da novela ZDavP-2G velja za vse terjatve, ki do uveljavitve navedene novele (1. 1. 2014) še niso zastarale.
V okviru presoje dopustnosti naknadne (ponovne) prošnje za mednarodno zaščito se najprej preveri, ali so se pojavili novi elementi ali ugotovitve oziroma jih je prosilec navedel v zvezi z vprašanjem, ali izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito (prvi pogoj). Če obstajajo taki novi elementi ali ugotovitve v zvezi s prvo prošnjo za mednarodno zaščito, se obravnavanje dopustnosti naknadne prošnje nadaljuje z drugim korakom, ko se preveri (drugi pogoj), ali novote znatno povečujejo verjetnost, da prosilec izpolnjuje pogoje za pridobitev statusa mednarodne zaščite. Gre za ločena pogoja, ki morata biti izpolnjena, da se lahko nadaljuje obravnavanje prošnje.
Tožnik je navedel novo dejstvo (služenje vojaškega roka) in s tem izpolnil prvi pogoj za dopustnost naknadne (ponovne) prošnje za mednarodno zaščito, vendar ni uspel izkazati, da bi mu novo dejstvo pomembno povečevalo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za pridobitev statusa mednarodne zaščite.
Tožnik je z očitanimi kršitvami jasno kršil pravila bivanja in sobivanja v Azilnem domu ter ogrozil ostale prosilce in zaposlene. Ob dejstvu, da je kršitve, četudi predhodno opozorjen, večkrat ponavljal, se očitno tudi v bodoče pravilom v azilnem domu ne bo podrejal. Toženka je ustrezno obrazložila, da če bi bilo gibanje tožnika omejeno na prostore azilnega doma, to ne bi pripomoglo k temu, da bi s kršitvami prenehal. Nobeno opozorilo varnostnikov in socialnih delavcev do zdaj namreč ni imelo učinka.
Za preprečitev nadaljevanja tožnikovih dejanj je na mestu izrek ukrepa omejitve gibanja na prostore Centra za tujce.
Tožnikova tožba je bila v delu glede proizvodnih naprav s skupno nazivno močjo nad 10 MW vložena prezgodaj, saj pogoji za njeno vložitev še niso izpolnjeni, ker toženka ob njeni vložitvi še ni izdala upravnega akta, s katerim bi zavrnila tožnikov projekt v opisanem obsegu. To pomeni, da ob vložitvi tožbe v tem upravnem sporu še ni obstajal upravni akt, ki bi ga bilo mogoče v upravnem sporu izpodbijati oz. predlagati njegovo spremembo.
Za odločitev v tej zadevi je ključnega pomena dejstvo, da je Nemčija zoper tožnika v SIS razpisala Ukrep zaradi kaznivega dejanja umora ali hude telesne poškodbe z opozorilom, da gre za nasilno osebo.
Tožnik te okoliščine ni uspel ovreči.
Zaradi razpisanega ukrepa zoper tožnika v SIS, ukrep omejitve gibanja za čas treh mesecev na območje Centra za tujce, ustrezen in sorazmeren nevarnosti, ki jo tožnik predstavlja za varnost države ali ustavne ureditve Republike Slovenije oziroma za varstvo osebne in premoženjske varnosti in s tem javnega reda.
Samovoljna zapustitev azilnega doma v času po izdaji odločbe vpliva tudi na vodenje upravnega spora, ki teče na podlagi tožnikove tožbe zoper izdano zavrnilno odločbo o prošnji. Iz tožnikovega ravnanja je razvidno, da je prenehal njegov namen počakati na sodno odločitev, ki bi lahko bila v njegovo korist, s tem pa tudi, da izpodbijana zavrnilna odločba očitno ne posega več v njegovo pravico, ki jo je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito.
Tožnik, ki je upravičenec do BPP, v tožbi ugovarja višini odmerjenih stroškov, ker meni, da so bili odmerjeni prenizko. navaja torej ugovore, ki so v interesu izvajalca BPP. Za takšne ugovore pa po presoji sodišča tožnik ne izkazuje pravnega interesa, ki je pogojen s posegom v njegovo pravico, obveznost ali pravno korist.
Rok za predajo tožnika v Bolgarijo potekel, predaja na podlagi izpodbijanega akta ni več mogoča. V takem primeru mora tožena stranka razveljaviti izpodbijani sklep in obravnavati prošnjo tožnice za mednarodno zaščito v Sloveniji, če se tožnik nahaja v Sloveniji.
Upravni akt, ki ga tožnik izpodbija s tožbo, očitno ne posega več v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto korist.
Neposredna zveza med graditvijo cevovoda, tudi kolikor se ta gradi pred pravnomočnostjo gradbenega dovoljenja in zatrjevanim onesnaženjem pitne vode, ki ga tožnik uveljavlja kot težko popravljivo škodo, s katero bo prizadeta javna korist, pa ker je delovanje cevovoda pogojeno z izdanim uporabnim dovoljenjem, ki ne more biti izdano pred pravnomočnostjo gradbenega dovoljenja, torej ne pred pravnomočno odločitvijo v tem upravnem sporu, ne obstaja. Zato sodišče meni, da ni potrebe za ureditev spornega pravnega razmerja, saj težko popravljiva škoda, ki jo zatrjuje tožnik, neposredno ne grozi.
Dopustnost gradnje, o kateri se odloča v postopku izdaje gradbenega dovoljenja, je določena s prostorskim aktom, ki v osnovi določa, katere vrste gradenj so dopustne.
Stranski udeleženec v postopku izdaje gradbenega dovoljenja ne more uveljavljati prekomernih emisij nasploh, temveč se mora sklicevati na neizpolnjevanje predpisov in standardov, ki se nanašajo na konkretno nameravano gradnjo oziroma na kršitve konkretnih določb prostorskega akta, ki naj bi negativno vplivale na njegovo nepremičnino.
To pomeni, da se ne more preprečiti izdaje gradbenega dovoljenja zaradi kakršnekoli spremembe osončenja svoje stavbe - ta mora biti taka, da gradnja ne bi bila več v skladu s pogoji iz OPN.
Primarno se osončenje sosednjih stavb zagotavlja s pravili o razdaljah (odmikih) med stavbami. Zadostna osončenost obstoječih stavb pa se zagotavlja tudi s pravili o gabaritih nove stavbe, predvsem glede njene višine.
Za osončenost je bistveno, da svetloba prihaja v prostor in ga s tem osvetljuje. Pri tem pa ni pomembno, pod kakšnim kotom sije svetloba v prostor ali kolikšno površino okna osvetjulje.
Zakonodajalec Republike Slovenije je v ZTuj-2 predvidel, da če tujec, ki mu je v Sloveniji priznana mednarodna zaščita, vloži prošnjo za izdajo prvega enotnega dovoljenja za bivanje in delo, in je prošnji za enotno dovoljenje za bivanje in delo ugodeno, potem "se šteje", da se tujec odpoveduje statusu osebe z mednarodno zaščito, na kar ga pristojni organ tudi opozori. Z vročitvijo tujcu prvega enotnega dovoljenja za prebivanje in delo za namen zaposlitve "postopek za priznanje mednarodne zaščite", ki do takrat še ni pravnomočno končan, ustavi, o čemer pristojni organ ob vložitvi prošnje prosilca posebej opozori.
Ker je pooblaščenka izjavila, da ne umika tožbe, četudi je razlog za to zgolj dejstvo, da ni uspela vzpostaviti stika s tožnikom, je sodišče tožbo zavrglo ne (toliko) zaradi odpovedi pravici do uveljavljanja sodnega varstva, ampak predvsem zaradi pomanjkanja pravnega interesa za nadaljevanje sodnega postopka.
Za presojo, ali je neko usklajeno ravnanje prepovedano, je upoštevanje njegovih konkretnih posledic odveč, če se izkaže, da je cilj tega ravnanja omejevanje ali izkrivljanje konkurence na skupnem trgu. V takšnem primeru se dogovor med podjetji že zaradi svoje narave obravnava kot škodljiv za dobro delovanje običajnega konkurenčnega trga, posledic usklajenega ravnanja pa ni treba preučevati.
Po pravni teoriji mora iz vsebine predpisa o organizaciji ali drugega predpisa izrecno izhajati, da gre za pooblastitev izdajanja odločb po ZUP, splošno pooblastilo za nadomeščanje namreč ne zadostuje.
Če uradna oseba, ki je odločbo podpisala, veljavnega pooblastila nima, to po presoji sodišča pomeni, da zakonitosti akta ni mogoče preizkusiti, kar pomeni absolutno bistveno kršitev določb postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP) in je odločbo treba odpraviti že iz tega razloga.