Pri ugotovitvenih in nedenarnih zahtevkih je vrednost spornega predmeta vezana na vrednost interesa, ki ga tožeča stranka zasleduje s posamezno tožbo. Kadar gre za tožbo na ugotovitev obstoja prerekane terjatve je treba upoštevati obseg pričakovanega poplačila iz stečajne mase. Tožničino poplačilo v stečajnem postopku nad toženko je odvisno od višine razpoložljivih sredstev razdelitvene mase in sorazmernega poplačila terjatev drugih upnikov. Zato vrednost ugotovljene terjatve (nujno) ne pomeni realnega ekonomskega ekvivalenta njenega zneska. Smisel opredelitve vrednosti spornega predmeta je namreč v tem, da se realno oceni ekonomski pomen spora (tako tudi v odločbi VSL I Cpg 122/2024 z dne 23. 5. 2024).
Neplačilo doplačila sodne takse v določenem roku ima enake pravne posledice kot neplačilo celotne sodne takse, tj. fikcijo umika pravnega sredstva. Če je sodna taksa plačana le delno, procesna predpostavka za meritorno odločanje sodišča ni izpolnjena.
Kot v odločbi X Ips 6/2026 z dne 26. 8. 2026 izpostavlja VSRS, se lahko očitna pomota pripeti vsakomur, tudi pravno kvalificiranemu pooblaščencu, vendar po ustaljenem stališču VSRS ne gre za očitno pomoto, kadar je vloga vložena pri nepristojnem sodišču in nanj tudi naslovljena. V tem kontekstu je treba še poudariti, da predlog iz tretjega odstavka 301. člena ZFPPIPP (predlog za nadaljevanje prekinjenega postopka) ni nujen pogoj, da se postopek nadaljuje in nima pravne narave akta, s katerim se postopek začne (tožbe), kar sicer zatrjuje pritožba. Razlog za prekinitev postopka v skladu z drugim odstavkom 301. člena ZFPPIPP preneha z objavo sklepa o preizkusu terjatev. Obstoj upnikovega pravočasnega predloga za nadaljevanje prekinjenega pravdnega postopka lahko vpliva le na odločitev o utemeljenosti zahtevka. Tudi, če upnik takšnega predloga pravočasno ne poda, sodišče vsebinsko odloči o tožbenem zahtevku v zvezi s prerekano terjatvijo. Ker prerekana terjatev v razmerju do stečajnega dolžnika v takšnem primeru preneha (sedmi odstavek 301. člena ZFPPIPP), sodišče tožbeni zahtevek zavrne (primerjaj zadevo II Ips 403/2010 z dne 17. 11. 2011). Ker torej Predloga ni mogoče primerjati s tožbo, za odločitev v zadevi ni uporabljiva določba devetega odstavka 112. člena ZPP, na katero se pritožba neuspešno sklicuje.
V zvezi s tem sodišče druge stopnje pojasnjuje, da se pred objavo sklepa o preizkusu terjatev postopek ne more nadaljevati, kar pomeni, da predloga za nadaljevanje prekinjenega postopka iz tretjega odstavka 301. člena ZFPPIPP ni mogoče podati preden je za to procesno dejanje izpolnjen z zakonom določen pogoj iz drugega odstavka citiranega člena (objava sklepa o preizkusu terjatev).
Obdolženi je bil osumljen storitve kaznivega dejanja, za katerega se storilec preganja po uradni dolžnosti, zato je bila policija v skladu s prvim odstavkom 148. člena ZKP pristojna ukreniti vse potrebno, da se pridobijo dokazi, ki utegnejo biti pomembni za uspešno izvedbo kazenskega postopka. Vprašanje povezave pridobljene zdravstvene dokumentacije z očitanim kaznivim dejanjem je lahko predmet dokazne ocene v nadaljnjem kazenskem postopku, nikakor pa to ne more pomeniti osnove za očitek nezakonitega zbiranja dokazov.
Izvenobravnavni senat sodišča prve stopnje je pritrdil mnenju preiskovalne sodnice in v razlogih izpodbijanega sklepa navedel prepričljive razloge za odločitev, da prošnja za izročitev zahtevane osebe ni utemeljena. S tem soglaša tudi sodišče druge stopnje, saj je senat v sklepu ustrezno presojal pogoje za izročitev po 14. točki prvega odstavka 522. člena ZKP, ki kot pogoj za izročitev predvideva, da ne obstaja verjetnost, da bi bila oseba, katere izročitev se zahteva, v državi prosilki mučena, da bi se z njo nečloveško ali ponižujoče ravnalo oziroma bi se jo na ta način kaznovalo.
Pritrditi je pritožbi o pravno zmotnem stališču, da gre pri odločanju o zahtevi za informativni seznam dolžnikovega premoženja za odločanje o vsebinskem zahtevku in v posledici take pravnomočne odločitve za prepoved ponovnega odločanja (res iudicata). Gre za procesno dejanje sodišča, ki ga le-to opravi ob izpolnjeni navedeni zakonski podlagi.
Po drugem odstavku 223. člena KZ-1 stori kaznivo dejanje oškodovanje tujih pravic kdor, zato da bi preprečil plačilo upnika, med prisilno izvršbo uniči, poškoduje, odtuji ali skrije dele svojega premoženja in s tem upnika oškoduje. Obravnavano kaznivo dejanje spada med poškodbena kazniva dejanja, zato zgolj ogrozitev premoženja drugega za njegovo dokončanje ne zadostuje, temveč mora upniku v izvršilnem postopku nastati določena dejanska premoženjska škoda.
Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu pravilno pojasnilo, da navedbe zahtevane osebe ne predstavljajo razloga za zavrnitev predaje in da pri tem tudi ni podan noben izmed razlogov za zavrnitev predaje iz 10. in 11. člena ZSKZDČEU-1. A. A. je na zaslišanju namreč povedal le, da ne želi prestajati kazni na Poljskem, ker poljski ljudje niso normalni in obravnavajo ljudi kot pse, da sicer ni rasist in nima predsodkov do druge rase, vendar so poljski ljudje neumni in da je pol kazni na Poljskem že prestal. Takšni pavšalni očitki sodišču prve stopnje niso dali podlage za to, da bi opravilo poizvedbe o tem, kje bo zahtevana oseba v Republiki Poljski prestala preostanek zaporne kazni in kakšne so tam razmere. Ne dajejo pa je niti pritožbene navedbe o povprečni površini bivalnega prostora na zapornika v tej državi ter pavšalna navedba, da je CPT v zvezi s poljskimi zapori izpostavil tudi druge pomanjkljivosti režima prestajanja pripora in zapora, saj ne predstavljajo podatkov, ki bi kazali na to, da bo zahtevana oseba v primeru predaje Republiki Poljski v tej državi podvržena dejanski nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah.
Pravica do izjave iz 22. člena Ustave zagotavlja posamezniku možnost, da se izjavi o procesnem gradivu, ki lahko vpliva na odločitev o njegovih pravicah in pravnih interesih. Zato mora biti zahtevani osebi tudi v postopku odločanja o predaji omogočeno, da se pred odločitvijo seznani z obrazloženim predlogom preiskovalnega sodnika in se o njem izjavi. Na drugačno presojo ne vpliva, da 23. člen ZSKZDČEU-1 predhodne vročitve obrazloženega predloga preiskovalnega sodnika zahtevani osebi in njenemu zagovorniku izrecno ne določa. Takšno stališče je zavzelo tudi Ustavno sodišče v odločbi Up-500/15 z dne 20. 7. 2015.
Prav možnost izjave o vseh pridobljenih podatkih oziroma procesnem gradivu, na katerem temelji predlog preiskovalnega sodnika, je ustavno sodišče v navedeni odločbi izrecno zahtevalo tudi za ponovljeni postopek.
V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje zahtevani osebi in njenemu zagovorniku vročiti obrazložen predlog preiskovalnega sodnika ter vse naknadno pridobljene podatke in odgovore nemških in hrvaških organov ter jima dati primeren rok za izjavo.