Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo za odločitev bistveno dejstvo, da tožnik, ki je bil o tem poučen v okviru teoretičnega in praktičnega usposabljanja, v košari ni bil pripet, čeprav je imel zagotovljen varnostni pas s pozicijsko zanko, ki je omogočal vpetje, v košari pa sta bili v ta namen dve ušesi. Če bi bil pripet, do poškodb, ki jih je utrpel v škodnem dogodku, ne bi prišlo. Ta dejstva so ob sicer ugotovljeni objektivni odgovornosti prvo toženke na podlagi 149. in 150. člena OZ v zvezi s 184. členom ZDR vodila do presoje o podanem soprispevku tožnika k nastali škodi.
V delovnem razmerju je le primarno delodajalec tisti, ki zagotavlja varnost in zdravje delavcev v zvezi z delom, kot je jasno razvidno iz 5. člena ZVZD, poleg tega je ob ugotovljeni objektivni odgovornosti oprostitvene razloge obravnavati kot izjeme. Na podlagi takšnega izhodišča je v konkretnem primeru ocenjen delež soprispevka tožnika v višini 60 %, torej večji kot je odgovornost toženk, nepravilen, pravilno je njegov soprispevek oceniti v višini 50 %.