Za vračilo založenega predujma upniku - predlagatelju postopka je pomembno samo, da je bila unovčena stečajna masa, ni pa odločilno, ali je to splošna ali posebna stečajna masa.
Z vračilom založenega predujma se predlagatelja stečajnega postopka postavlja v enak položaj kot ostale upnike, katerim ni bilo treba založiti predujma za kritje začetnih stroškov stečajnega postopka in s tem uresničuje načelo enakega obravnavanja upnikov (46. člen ZFPPIPP).
Vprašanje, kateri stroški se bodo pokrili iz katere stečajne mase (splošne ali posebne), ni predmet izpodbijanega sklepa o vračilu založenega predujma, ampak se bo o tem odločalo v nadaljnjih fazah postopka.
Iz navedenega višje sodišče ugotavlja, da je vsaj verjetno izkazano, da ima pritožnik položaj družbenika in da stečajna dolžnica ni insolventna, pri čemer stečajna dolžnica na pritožbo niti ni odgovorila. Gre za okoliščine, ki bi lahko, če se izkažejo za resnične, povzročile neutemeljenost predloga za začetek stečajnega postopka.
S sklicevanjem na to, da je bila zgolj formalna (slamnata) direktorica, se nekdanja poslovodja svoje obveznosti plačila založenega predujma ne more razbremeniti. Bistveno namreč je, da je bila v sodni register vpisana kot direktorica družbe ter je s tem prevzela pravice in dolžnosti poslovodje. Med slednje sodi tudi obveznost poslovodje pravočasno vložiti predlog za začetek postopka zaradi insolventnosti.
Iz gornje obrazložitve je razvidno, da je sodišče prve stopnje določilo dolžniku najkrajše možno preizkusno obdobje po petem odstavku 400. člena ZFPPIPP, saj po navedeni določbi preizkusno obdobje ne sme biti krajše od 1 leta. Dolžnik pa sploh ne zatrjuje, da bi upraviteljica podala ustrezen predlog niti da izpolnjuje pogoje za določitev krajšega preizkusnega obdobja od 1 leta (vendar ne krajšega od 6 mesecev) po določbi osmega odstavka cit. člena, tj. da nima prejemkov, ki bi ob upoštevanju izločitev ali omejitev spadali v stečajno maso, ali da je znesek teh prejemkov neznaten, in da ni izgledov, da bi bil v naslednjih dveh letih zmožen pridobivati pomembno višje prejemke, ali pridobiti premoženje večje vrednosti. Nasprotno, pritožbeno ni sporno, da se v stečajno maso mesečno stekajo sredstva iz naslova zasega dolžnikovih prejemkov, pričakovati pa je tudi zapuščino na podlagi sklepa o dedovanju. V tej luči se pokaže določitev preizkusnega obdobja 1 leta, kot ga je določilo prvostopenjsko sodišče, kot pravilna.
Do pravnomočnosti sklepa o začetku stečajnega postopka lahko zato določena procesna dejanja, med katera sodi tudi vložitev pritožbe zoper sklep o začetku stečajnega postopka, opravi v imenu in za račun dolžnika zakoniti zastopnik, ki ga je zastopal do začetka stečajnega postopka.
Če bi dolžnik zakonsko domnevo o pravilni vročitvi lahko izpodbil že z zanikanjem, da je obvestilo o prispelem pisanju prejel, bi bilo to v nasprotju z namenom, zaradi katerega je ZPP takšno dokazno moč javnim listinam določil.
Sklepov o preizkusu terjatev, ločitvenih in izločitvenih pravic se ne vroča, ampak objavi, saj niti ZFPPIPP niti drug zakon ne določa, da bi se ta sklep strankam postopka vročal.
Šele po tem, ko so izpolnjene procesne predpostavke, se sodišče spusti v vsebinsko obravnavo pravnega sredstva ali vloge.
Če je oseba sicer imela položaj upnika v stečajnem postopku, pa je ta položaj izgubila, kot je to v obravnavani zadevi, se je potek stečajnega postopka ne tiče več in nima pravice vanj posegati ne z vlogami ne s pravnimi sredstvi. Drugače povedano: nima procesne legitimacije za poseganje v postopek.
Ločitvena pravica upnice do zapustnice je bila vpisana v zemljiško knjigo. S smrtjo zapustnice se je prenesla lastninska pravica na nepremičnini.
V zemljiško knjigo ostane vpisan po smrti še nekaj časa zapustnik. S smrtjo zapustnice je tako postal nepravilen vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo glede lastninske pravice na nepremičnini zapustnice. Vendar pa to ni razlog za to, da bi moral biti upnik napoten na pravdo za ugotovitev obstoja ločitvene pravice. Dedič po zapustnici je namreč znan: to je stečajni dolžnik. Tako je jasno, da upnikova ločitvena pravica v razmerju do dediča lahko obstaja, četudi dedič še ni vpisan v zemljiško knjigo kot lastnik.
Pritožnik poudarja tudi, da je ves čas postopka sodeloval s FURS ter tudi stečajno upraviteljico in da je po predhodnih pojasnilih ter odsotnosti nadaljnjih zahtev sklepal, da je zahteva že obravnavana oziroma zaključena, kar za odločitev sodišča druge stopnje ni bistveno glede na to, da se mu očita kršitev iz 1. točke četrtega odstavka 399. člena ZFPPIPP.
Odločilno je, da dolžnica v izpodbojnem obdobju upnikov ni prenehala plačevati in je obveznosti odplačevala, kolikor je zmogla glede na razpoložljiva sredstva, zlasti v obdobju, ko se je po smrti moža znašla v težki življenjski situaciji. Že sodišče prve stopnje je ugotovilo, da načela vestnosti in poštenja ni kršila v razmerju do drugih upnikov, saj je do njih poravnala obveznosti in je v postopku osebnega stečaja terjatev prijavila le upnica (vlagateljica ugovora proti odpustu obveznosti). Zgolj okoliščine, da je pred njo poplačala druge upnike, dolžnici ni mogoče šteti v škodo. Nesporno je, da so njeni prihodki prenizki, da bi poravnala vse zapadle obveznosti. Vendar je ugotovitev, da je insolventna, predpostavka za vodenje postopka osebnega stečaja, ne zadošča pa za odvzem odpusta.
Ker standardu vestnega in poštenega dolžnika ustreza aktiven dolžnik, pri presoji ni mogoče prezreti pritožbenih navedb, da je dolžnica v postopku odpusta obveznosti sodelovala z upraviteljico in si prizadevala za poplačilo upnice. Sodišče prve stopnje v postopku ni ugotovilo kršitev, ki bi vplivale na odpust obveznosti, iz podatkov v spisu pa izhaja, da je bila dolžnica v času trajanja preizkusne dobe zaposlena in prejemala redne prihodke, od katerih so se v stečajno maso v tem obdobju stekali prilivi iz naslova vračila dohodnine ter zasega in izterjave prejemkov.
V skladu z določbo tretjega odstavka 389. člena ZFPPIPP se za omejitev zneska prejemkov, ki spadajo v stečajno maso v postopku osebnega stečaja, uporablja 102. člen ZIZ. Glede na določbo drugega odstavka v zvezi s prvim odstavkom 26. člena ZSVarPre in prvim odstavkom 102. člena ZIZ je dolžnica v postopku osebnega stečaja v primeru dodelitve otroka v skupno varstvo in vzgojo upravičena le do polovičnega zneska merila iz 9. točke prvega odstavka 26. člena ZSVarPre. V primeru osebnega stečaja nad dolžnikom je tako pri omejitvi zneska prejemkov, ki spadajo v stečajno maso, za preživljanje otroka (ki ne živi v enostarševski družini) treba upoštevati le polovico zneska, ki ga določajo merila iz 26. člena ZSVarPre. To velja tako v primeru, ko je otrok dodeljen v skupno varstvo in vzgojo obema staršema, kot tudi v primeru, ko je otrok sicer dodeljen enemu od staršev, drugi pa je zanj zavezan plačevati preživnino.
Sklep o zavrnitvi ugovora proti odpustu obveznosti ni le formalno pravnomočen, temveč je tudi materialno pravnomočen in je sodišče ob odločanju po 407. členu ZFPPIPP na njegovo vsebino vezano. Vse razloge, ki jih je upnik podal v ugovoru proti odpustu obveznosti, sta presojali tako prvostopenjsko kot pritožbeno sodišče. Zato ni mogoče slediti pritožniku, da sklep o odpustu obveznosti zato, ker se sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni opredelilo do razlogov za ugovor proti odpustu obveznosti, nima "lastne vsebinske presoje" ter da razlaga sodišča prve stopnje pomeni, da o najintenzivnejšem posegu v pravice upnika do sodnega varstva in do zasebne lastnine ni sprejeta obrazložena sodna odločba, kar naj ne bi bilo v skladu z 22. in 33. členom Ustave Republike Slovenije.
Škoda ali korist za stečajnega dolžnika nista merilo, ki bi glede na tretji odstavek 321. člena ZFPPIPP kakorkoli vplivalo na odločitev o spremembi načrta poteka stečajnega postopka.
ZFPPIPP v primeru, kot je podani, ko upnik v danem postopku ni pridobil ločitvene pravice, ne določa ustavitve izvršilnega postopka, temveč je besedno zvezo postopek izvršbe treba razumeti kot izvršbo, t.j. neposredno izvajanje izvršilnih dejanj, ki pomenijo "fizično" opravo izvršbe oz. prisilnega poplačila.
Deveti odstavek 233. člena ZFPPIPP določa, da morajo v primeru iz drugega in sedmega odstavka istega člena (ko predujem za začetne stroške stečajnega postopka založi upnik ali sodišče), če vrednost unovčene stečajne mase ne zadošča za vrnitev založenega predujma ali plačil iz sedmega odstavka tega člena, te stroške plačati osebe, ki so bile člani poslovodstva v zadnjih dveh letih pred začetkom stečajnega postopka. Posamezni član poslovodstva se odgovornosti lahko razbremeni, če izkaže, da na nastanek teh okoliščin ni mogel vplivati.
Slamnati (nedelujoči) direktor se svoje odgovornosti za poslovanje družbe oziroma odgovornosti za vračilo predujma po 233. členu ZFPPIPP ne more razbremeniti s sklicevanjem na navideznost njegove vloge.
Upnik ne more prevzeti terjatve, ki je upravitelj ni ponudil v prevzem. Skladno z določbo drugega in tretjega odstavka 76. člena KZ-1 ima oškodovanec, ki v kazenskem postopku ni postavil premoženjskopravnega zahtevka ali pa ga je postavil, vendar kazensko sodišče o njem ni odločilo, temveč oškodovanca s tem zahtevkom napotilo na pravdo, možnost, da se poplača iz odvzete koristi. Odvzeta premoženjska korist v tem primeru čaka na odločitev oškodovanca, ali se bo želel poplačati iz odvzete koristi (kakor mu omogočata drugi in tretji odstavek 76. člena KZ-1) ali pa bo premoženjska korist ostala odvzeta in bo pripadla državi. Vendar to predstavlja zgolj možnost zahteve za poplačilo (iz dejansko odvzete premoženjske koristi), po odločitvi o odškodninski odgovornosti (kar predstavlja prvo fazo) in znotraj strogih prekluzivnih rokov. Oškodovanec mora najprej začeti pravdo na ugotovitev svojega zahtevka (prva faza), da lahko (po njegovi ugotovitvi) zahteva poplačilo iz odvzete vrednosti (druga faza).
Znesek odvzema premoženjske koristi se vplača v proračun; v primeru uspeha s premoženjskopravnim zahtevkom (prva faza) pa bo lahko oškodovanec v treh mesecih od pravnomočnosti odločbe zahteval poplačilo iz (dejansko) odvzete vrednosti, v kolikor bi bili izpolnjeni pogoji po 76. členu KZ-1 oziroma 97. členu KZ.
Šele ko je jasno, da unovčena stečajna masa ne zadošča za vračilo celotnega založenega zneska in kakšna je višina zneska, ki ga ni mogoče vrniti, je namreč mogoče predlagati, da morajo te stroške plačati osebe, ki so bile nekdanji člani poslovodstva.
Ker (še) ni izkazano, da vrednost unovčene stečajne mase ne zadošča za vrnitev plačil niti kakšna je višina zneska, ki ga ni mogoče vrniti, sodišče (še) ni smelo vračila teh stroškov naložiti nekdanjemu poslovodji stečajnega dolžnika.
Zoper sklep o izročitvi nepremičnine kupcu se sicer lahko pritožijo samo upniki, vendar je po presoji sodišča druge stopnje treba pravico do pritožbe zoper izpodbijani sklep zaradi varstva predkupne pravice, dovoliti tudi pritožnici kot predkupni upravičenki, saj je z izpodbijanim sklepom poseženo v njen pravni položaj.
V 262. členu DZ je določen institut postavitve odrasle osebe pod skrbništvo. Ta določa, da sodišče osebo, ki zaradi motnje v duševnem razvoju ali težav v duševnem zdravju ali drugega vzroka, ki vpliva na zmožnost razsojanja, sama brez škode zase ni zmožna poskrbeti za svoje pravice in koristi, postavi pod skrbništvo in ji imenuje skrbnika. V skladu s tretjim odstavkom 57. člena ZNP-1, je mogoč začetek postopka tudi po uradni dolžnosti, če sodišče izve za okoliščine, iz katerih izhaja utemeljen razlog, zaradi katerega bi bilo treba določeno osebo postaviti pod skrbništvo.
Pritožnica ima v stečajnem postopku kot predkupna upravičenka položaj udeleženke v postopku. Enako kot stranka mora biti tudi ona sposobna razumeti pomen svojih dejanj in kakšne posledice jo lahko doletijo, če procesnih upravičenj, ki jih daje zakon (347. člen ZFPPIPP) ne uresniči. Njeno procesno ravnanje je mogoče presojati le, če je popolno poslovno sposobna. Le tedaj lahko stranka sama opravlja pravdna dejanja (pravdna sposobnost).
Če pritožnica zaradi svojih zdravstvenih težav ni bila sposobna sama skrbeti za svoje pravice, torej ni razumela pomena svojega dejanja, ko se ni odzvala na poziv upraviteljice za podpis prodajne pogodbe in plačila kupnine, za pritožnico ne more veljati fikcija vročitve (četrti odstavek 142. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).
Stroški stečajnega postopka so tekoči in občasni stroški stečajnega postopka (prvi odstavek 355. člena ZFPPIPP). Oboji morajo biti vključeni v predračun stroškov stečajnega postopka (356. člen ZFPPIPP). Ker gre za druge stroške, mora predračun stroškov vsebovati opis vrste stroškov in skupni znesek za vsako od vrst teh stroškov (3. točka drugega odstavka 356. člena ZFPPIPP). Če se med postopkom pokaže, da posamezne vrste stroškov niso več potrebne ali zadostne za izvedbo dejanj, ki jih je treba opraviti v stečajnem postopku, sodišče glede teh vrst stroškov postopka spremeni predračun stroškov na predlog upravitelja in na podlagi mnenja upniškega odbora, ali na zahtevo upniškega odbora (tretji odstavek 356. člena ZFPPIPP).
Upravitelj ni zatrjeval, da bi sporne stroške predvidel v predračunu stroškov stečajnega postopka. Res je, da pri določitvi predračuna stroškov ni mogoče natančno določiti višine posameznih stroškov, vendar jih upravitelj lahko oceni. Iz podatkov spisa izhaja, da upravitelj v predlogu predračuna stroškov stečajnega postopka ni vključil nobenih stroškov odvetniških storitev, niti ni pozneje predlagal spremembe predračuna stroškov stečajnega postopka.
Postopek zaradi insolventnosti je treba voditi tako, da se zagotovijo najugodnejši pogoji za plačilo upnikov (47. člen ZFPPIPP), kar pomeni, da se upoštevajo samo stroški, ki so nujni in potrebni za potek stečajnega postopka. Drugih stroškov ni mogoče priznati.
Upravitelj bi moral sproti seznanjati sodišče, da bi lahko odločalo o potrebnosti stroškov odvetnice. Za angažiranje odvetnice bi moral te stroške predvideti v predračunu ali spremembi predračuna stečajnega postopka in pridobiti sklep sodišča o potrditvi predračuna, nato pa podatke o tem, ali so ti stroški še potrebni ali zadostni za izvedbo dejanj, ki jih je treba opraviti v stečajnem postopku, vključiti v redno poročilo (295. in 356. člen ZFPPIPP).
Stroški, katerih plačilo je upravitelj predlagal za delo pooblaščene odvetnice, niso bili potrebni, in bi upravitelj, glede na svoje strokovno znanje in izkušnje, lahko navedene dopise, tako strokovno kot tudi časovno, sestavil sam.
Ker prvi odstavek 125. člena ZFPPIPP praviloma dovoljuje pravico do pritožbe zoper sklep in ker je dolžnik stranka postopka osebnega stečaja, je njegov položaj na splošno (ne le glede pravice do pritožbe) podoben položaju osebno odgovornega družbenika v stečajnem postopku nad pravno osebo. Zapoved smiselne uporabe pravil iz oddelkov 5.1 do 5.10 ZFPPIPP, opredeljena v prvem odstavku 383. člena ZFPPIPP, zato napoti na (smiselno) uporabo drugega odstavka 349. člena iz pododdelka 5.8.3 ZFPPIPP, po katerem ima osebno odgovorni družbenik (med drugim) pravico do pritožbe proti sklepu o prodaji iz 331. člena ZFPPIPP (tako odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up 949/12 z dne 10. 10. 2013). Tako dolžnik v postopku osebnega stečaja ima pravico do pritožbe zoper sklep o prodaji iz 331. člena ZFPPIPP.