Tožena stranka je predlog za obnovo postopka utemeljevala s kršitvijo po 2. točki 394. člena ZPP, po katerem se postopek, ki je s sodno odločbo pravnomočno končan, obnovi, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Obnovitveni razlog po 2. točki 394. člena ZPP je podan, če stranka ni imela možnosti sodelovati v postopku do izdaje sodbe, ne pa, če stranka trdi, da ji sodba sploh ni bila vročena oziroma ji je bila vročena nepravilno. Pogoj za pravnomočno sodbo je njena vročitev stranki, pravnomočnost sodbe pa je predpostavka za obnovo postopka.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – razlog nesposobnosti – ponudba nove pogodbe o zaposlitvi – ustrezna zaposlitev – nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Delodajalec mora v skladu s 3. odstavkom 88. člena ZDR v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti preveriti, ali je delavca mogoče zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma ali ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja, oziroma prekvalificirati za drugo delo, pri čemer če možnost obstaja mora delavcu ponuditi sklenitev nove pogodbe. Vprašanje, ali je tožena stranka kršila navedeno določbo ZDR, je odvisno od ugotovitve, ali tožena stranka tožnici res ni ponudila sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi, čeprav je ta možnost pri toženi stranki obstajala, pri čemer dejstvo, da je tožena stranka v jeseni zaposlila delavca, ne pomeni, da je bilo to delovno mesto prosto tudi v času tožničine odpovedi.
starostna pokojnina – zavarovalna doba – polovični delovni čas – informativni izračun pokojnine
Tožnik je bil del zavarovalne dobe kot družbenik in direktor družbe zavarovan za polovični delovni čas, zato se mu pri izračunu pokojninske osnove upošteva zavarovalna osnova za polovični delovni čas. Informativni izračun pokojnine ima naravo informativnega izračuna in nima nobenih pravnih posledic. Zato se tožnik neutemeljeno sklicuje na informativni izračun in uveljavlja, da se mu prizna višja pokojnina.
invalidska pokojnina – tujec – popolna nezmožnost za delo
Ker je tožnik še zmožen za drugo delovno mesto z omejitvami s skrajšanim delovnim časom štiri ure dnevno, kar je invalidnost III. kategorije, ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti, zato je tožbeni zahtevek, naj se mu prizna pravica od invalidske pokojnine na podlagi I. kategorije invalidnosti, neutemeljen.
Ugotovljeno stanje denarnih sredstev na transakcijskem računu tožnika izkazuje, da njegovo finančno stanje ni tako šibko, da bi bilo ob izgubi denarne socialne pomoči ogroženo njegovo preživetje in preživetje njegove družine. Ker tožnik ni izkazal nastanka težko nadomestljive škode oziroma tega, da bi mu z izvršitvijo izpodbijanih odločb toženca, da nima pravice do denarne socialne pomoči, nastala nepopravljiva škoda, niso izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe, s katero bi se zadržalo izvršitev zavrnilnih odločb o denarni socialni pomoči.
KPND člen 23. ZJU člen 16. OZ člen 3, 88. ZKolP člen 1. ZNOIP člen 1, 13, 13/1, 13/2, 27, 27/1, 27/1-2, 18. ZJF člen 1.
regres za letni dopust – podjetniška kolektivna pogodba
Tožena stranka je javni zavod, ki je v obveznem delu pokojninskega in invalidskega zavarovanja vključen v sistem javnih financ, od ustanovitve dalje pa se financira iz sredstev obveznega zavarovanja in iz drugih javnih virov, zato so omejitve iz ZNOIP, glede načina obračunavanja in izplačevanja regresa za letni dopust, veljale tudi zanjo.
Po uveljavitvi ZNOIP (od 13. 3. 1993), ki je kot prisilni predpis omejil pogodbeno svobodo glede kolektivnega dogovarjanja o višini regresa za letni dopust tudi za delavce tožene stranke, se tožena stranka s sindikatom delavcev zavoda ni mogla več pravno veljavno dogovoriti za regres za letni dopust v višini, ki presega višino regresa za letni dopust, določeno z ZNOIP. Takšna določba v podjetniški kolektivni pogodbi je, če je sklenjena po uveljavitvi ZNOIP, nična.
PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE – OBLIGACIJSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0074569
ZASP člen 130, 146, 146/1, 153, 153/1, 157, 157/1, 157/4, 157/4-1, 157/4-3, 157/6, 157/7, 158, 158/1, 158/2, 159, 159/4, 168, 168/1, 168/2, 168/3, 185, 185/1, 185/1-2. OZ člen 168, 168/1, 169, 190, 198. ZPP člen 311, 311/1, 318, 318/4.
nadomestilo za javno priobčitev fonogramov – skupni sporazum – oblikovanje tarife – civilna kazen – neupravičena obogatitev – dolžnost mesečnega poročanja – zapadlost obveznosti – škoda zaradi iskanja kršitelja – neodpravljiva nesklepčnost
Stranke skupnega sporazuma smejo dogovoriti le eno samo tarifo. Tarifa ne sme biti različna za tiste, ki sklenejo pogodbo s kolektivno organizacijo, in za tiste, ki pogodbe ne sklenejo.
Tožena stranka je bila uporabnik fonogramov, ki pogodbe s tožečo stranko ni sklenila. Tožeča stranka lahko zahteva na temelju neupravičene obogatitve le toliko, kolikor bi lahko zahtevala nadomestila po Sporazumu 2006.
Ker je pravni temelj za določitev višine neupravičene obogatitve, kot tudi civilne kazni, zakonski, višine enega ali drugega ne more določati tožeča stranka kot kolektivna organizacija za uveljavljanje pravic. Tega ne more storiti niti sama, niti v dogovoru s kom tretjim. Zato določbe Sporazuma 2006, ki kažejo na morebitni drugačni namen tožeče stranke na eni strani, in še drugih skleniteljev tega sporazuma na drugi strani, ne morejo vplivati ne na višino zahtevkov iz neupravičene obogatitve, ne na višino zahtevkov na temelju civilne kazni.
Dvakratne povrnitve škode tožeča stranka ne more zahtevati. To bi namreč nasprotovalo temeljnemu pravilu deliktnega prava, namreč da se lahko nadomesti le škoda in nič več od tega. V avtorskem pravu je bila napravljena izjema od tega pravila, ki je v tem, da lahko kolektivna organizacija zahteva dvakratnik nadomestila za uporabo avtorske pravice. Kadar je tako, prejme tožeča stranka poleg avtorju pripadajočega nadomestila za uporabo avtorske pravice dodatno še enak znesek, iz katerega lahko pokrije stroške odkrivanja kršitev.
PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE – CIVILNO PROCESNO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL0077716
ZASP člen 130, 130/1, 157, 157/1, 157/4, 157/4-1, 157/4-3, 157/6, 157/7, 158, 158/1, 158/2, 159, 159/4, 168, 168/1, 168/2, 168/3, 185, 185/1, 185/1-2. OZ člen 190, 198. ZPP člen 311, 311/1, 318, 318/4. ZPreZP člen 1, 11.
javna priobčitev fonogramov – plačilo nadomestila kolektivni organizaciji – skupni sporazum o višini nadomestil – uporaba tarife – civilna kazen – dolžnost mesečnega poročanja – zapadlost obveznosti – stroški opominov
Stranke skupnega sporazuma lahko določijo različno nadomestilo glede na „okoliščine uporabe“. Ne smejo pa vezati višine nadomestila na okoliščine v zvezi z njegovim plačevanjem oziroma, glede na okoliščine v zvezi z njegovim neplačevanjem.
Stranke skupnega sporazuma smejo torej dogovoriti le eno samo tarifo. Tarifa ne sme biti različna za tiste, ki sklenejo pogodbo s kolektivno organizacijo, in za tiste, ki pogodbe ne sklenejo.
Ker je pravni temelj za določitev višine neupravičene obogatitve, kot tudi civilne kazni, zakonski, višine enega ali drugega ne more določati tožeča stranka kot kolektivna organizacija za uveljavljanje pravic. Tega ne more storiti niti sama, niti v dogovoru s kom tretjim.
Kršitev avtorske oziroma sorodne pravice ima v civilnopravnem smislu za posledico uveljavljanje zahtevkov, ki temeljijo na neupravičeno pridobljeni koristi na strani uporabnika varovanih del in uveljavljanje civilne kazni ali odškodnine, ne pa
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca - zamuda s plačilom
Na utemeljenost razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca, ki mu delodajalec najmanj trikrat zaporedoma ali v obdobju šestih mesecev ni izplačal plačila za delo ob zakonsko oziroma pogodbeno dogovorjenem roku, ne vpliva dejstvo, da je delodajalec plačilo kasneje (z zamudo) izplačal.
ZDSS-1 člen 34, 34/1. ZPP člen 7, 212, 286, 286.a. ZDR člen 126, 127, 127/2. Kolektivna pogodba za dejavnost poslovanja z nepremičninami člen 43.
obveznost plačila – razpravno načelo – razpravno načelo – materialno procesno vodstvo – plačilo za delo
V individualnih delovnih sporih je razpravno načelo omiljeno tudi s prvim odstavkom 34. člena ZDSS-1, ki določa, da lahko sodišče izvede dokaze po uradni dolžnosti, če po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev.
Tožnik v tem individualnem delovnem sporu zahteva plačilo razlike v plači, ki je bila znižana na račun dela plače na osnovi delovne uspešnosti oziroma negativne stimulacije. Za odločitev o tem, ali je bila tožniku plača zakonito znižana, je bistveno vprašanje, koliko delavcev pri toženi stranki je dosegalo normo. Na to vprašanje je treba odgovoriti za pravilno uporabo materialnega prava, kar pomeni, da lahko sodišče prve stopnje dejstva ugotavlja oziroma izvaja dokaze tudi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 34. člena ZDSS-1).
ZDR člen 73, 204, 204/3. Direktiva Sveta 2001/23/ES o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z ohranjanjem pravic delavcev v primeru prenosa podjetij, obratov ali delov podjetij ali obratov člen 4, 4/2.
Institut prevzema na delo v drugo organizacijo oziroma k delodajalcu, po prejšnjih predpisih, ki so veljali do uveljavitve ZDR/02 (ZDR/90, ZTPDR), ni enak institutu prenosa podjetij, obratov in delov podjetja ali obratov glede na Direktivo sveta 2001/23/ES (ki je bila prenesena v naš sistem šele po 1. 1. 2003 - z določbo 73. člena ZDR/02).
Zaposlitev tožeče stranke pri invalidskem podjetju v letu 2008 ne predstavlja spremembe delodajalca po 73. členu ZDR/02, temveč gre za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi v skladu z 9. členom ZDR. Iz navedenih razlogov ni mogoče uporabiti tretjega odstavka 73. člena ZDR/02, ki določa, da
ima delavec enake pravice, kot če pogodbo o zaposlitvi odpove delodajalec iz poslovnih razlogov, če se pri delodajalcu prevzemniku iz objektivnih razlogov poslabšajo pravice iz pogodbe o zaposlitvi in delavec zato odpove pogodbo o zaposlitvi.
V skladu s četrtim odstavkom 73. člena ZDR/02 je delodajalec prenosnik skupaj z delodajalcem prevzemnikom solidarno odgovoren za terjatve delavcev, nastale do datuma prenosa, ter za terjatve, nastale zaradi odpovedi po prejšnjem odstavku, torej v primeru, če delavec odpove pogodbo o zaposlitvi, ker so se iz objektivnih razlogov poslabšale pravice iz pogodbe o zaposlitvi. Iz citirane določbe izhaja, da tudi če bi šlo za spremembo delodajalca po 73. členu ZDR/02, ne bi bilo nikakršne podlage za solidarno odgovornost prenosnika za primer prenehanja delovnega razmerja v prevzemniku. Širjenje odgovornosti delodajalca prenosnika tudi na primere, ko bi delavcu prenehalo delovno razmerje na podlagi odpovedi v stečaju, ni sprejemljivo in zanj ni nobene pravne podlage. Teh obveznosti ni dopustno široko razlagati, saj že Direktiva izjemoma v drugem odstavku 4. člena določa obveznost prevzemnika, ne pa prenosnika.
Upoštevajoč navedeno – da je bilo plačilo z asignacijo dogovorjeno že v ob sami sklenitvi pravnega posla, pritožbeno sodišče meni, da že slednje zadošča za izpodbitje domneve o obstoju subjektivnega pogoja izpodbojnosti iz 1. točke tretjega odstavka 272. člena ZFPPIPP. Pritožbeno sodišče v tej zvezi pojasnjuje, da je zmotno stališče tožnice iz odgovora na pritožbo, da običajnost načina plačila z asignacijo ni dokazana s tem, da je bilo v samem naročilu takšno plačilo predvideno in da bi morala toženka v ta namen dokazati, da je že pred tem poslom, v primerljivih pravnih poslih med strankama prejela plačila z asignacijami. To bi držalo zgolj v primeru, ko ob samem naročilu (sklenitvi pogodbe) ne bi bilo dogovora o plačilu z asignacijo. Da je plačilo z asignacijo šteti kot običajen način izpolnitve v primerih, ko je dogovorjeno s pogodbo (in s tem iztožljivo), je stališče ustaljene sodne prakse (1) že iz obdobja veljavnosti Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji. K temu je dodati zgolj še, da je asignacija zakonsko urejena (določbe 1035. do 1049. člena Obligacijskega zakonika) in v poslovni praksi gospodarskih subjektov precej pogosti način reševanja dolžniško-upniških razmerij in je tako tudi v tem kontekstu običajna.
Tožnica je namreč obstoj subjektivnega pogoja izpodbojnosti utemeljevala tudi s sklicevanjem na obstoj domneve iz 2. točke tretjega odstavka 272. člena ZFPPIPP. Sodišče prve stopnje je v tej zvezi tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno zaključilo, da je navedena domneva izpolnjena, ker je bilo plačilo po predmetni asignaciji v korist toženke dne 25. 10. 2010 izvršeno v obdobju zadnjih treh mesecev pred uvedbo postopka zaradi insolventnosti (postopek prisilne poravnave nad tožnico se je začel 30. 12. 2010).
Po ZFPPIPP se torej lahko izpodbija tudi običajna oblika ali način izpolnitve obveznosti, če je upnik vedel ali bi moral vedeti za dolžnikovo insolventnost. Pri navedeni domnevi 2. točke tretjega odstavka 272. člena ZFPPIPP gre za dejansko domnevo, saj iz ugotovljenega časa, kdaj je bilo izpodbojno dejanje opravljeno, sklepamo na dejstvo, ki je zakonski znak izpodbojnega dejanskega stanja. Po mnenju nekaterih avtorjev (2) pri tej domnevi zato ni pravno pomembno, ali je upnik dejansko vedel za dolžnikovo insolventnost, temveč da je bilo izpodbojno pravno dejanje storjeno v kritičnem obdobju pred začetkom postopka zaradi insolventnosti. Čeprav bi navedeno morebiti nakazovalo na to, da je moč takšno domnevo izpodbijati zgolj z izpodbijanjem domnevne baze oz. podlage domneve, torej s trditvijo, da izpodbijano dejanje ni bilo opravljeno v kritičnem obdobju, je pritožbeno sodišče mnenja, da je moč tudi v tem primeru domnevo izpodbijati z izpodbijanjem domnevanega dejstva, se pravi z dokazovanjem, da upnik v trenutku, ko je bilo izpodbijano dejanje storjeno, ni vedel oz. moral vedeti za insolventnost stečajnega dolžnika. Takšno je stališče je moč zaznati tudi v delu sodne prakse.(3)
ZZVZZ člen 80, 80/2, 81, 81/2. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 232, 233.
retrogradni bolniški stalež
Odločanje imenovanega zdravnika glede bolniškega staleža zavarovanca retrogradno je omejeno le na primere, ko je bil zavarovanec v bolnišnici ali če je zbolel v tujini in v drugih utemeljenih primerih, ko ni mogel do osebnega zdravnika, oziroma mu ni mogel sporočiti razlogov za zadržanost. Nobeden od razlogov, ki jih navaja osebna zdravnica v predlogu za retrogradno odobritev staleža tožnika (čakanje na operacijo zaradi stare poškodbe, invalidski postopek) ni takšen, da bi imenovani zdravnik lahko odločal o bolniškem staležu za nazaj.
URS člen 22, 26. ZPP člen 18, 18/2, 181, 274, 374, 374/1. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin člen 6.
zavrženje vloge – pravica do sodnega varstva – izredno pravno sredstvo – revizija – predlog za obnovo postopka
Ker je tožnik vlogo označil kot „vloga za revizijo oziroma obnovitev postopka“ in jo vložil osebno, in ne po pooblaščencu, ki je odvetnik, je treba njegovo vlogo zavreči, saj tožnik vloge v zvezi s predlaganima izrednima pravnima sredstvoma ni vložil po pooblaščencu, ki je odvetnik, kar je v nasprotju s 1. odst. 374. člena in 1. odst. 338. člena ZPP.
Pravica do sodnega varstva je pravica, da sodišče odloči o stvari sami je ena od temeljnih pravic in svoboščin državljanov. To izhaja iz 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin pa tudi iz določbe URS (predvsem iz 22. do 26. člena URS). Ker je pravica do sodnega varstva načelo, morajo biti izjeme od tega načela točno in jasno določene. Kdaj sodno varstvo ni dovoljeno je določeno v tistih določbah ZPP, ki urejajo zavrženje tožbe. Zavrženje tožbe je tako določeno v 2. odstavku 18. člena (odločitev o sporu ne spada v sodno pristojnost), 181. členu (pomanjkanje pravnega interesa pri ugotovitvenih tožbah), 274. členu (odločanje o tožbenem zahtevku ne spada v sodno pristojnost; tožba je vložena prepozno, če je s posebnimi predpisi določen rok za vložitev tožbe; o tožbenem zahtevku že teče pravda; stvar je pravnomočno razsojena; sodna poravnava sklenjena po spornem predmetu; ni podana pravna korist tožeče stranke za vložitev tožbe) in prav tako v 1. odstavku 374. člena, ki določa da prepozno, nepopolna ali nedovoljeno revizijo zavrže s sklepom sodnik sodišča prve stopnje brez naroka ter 398. člen ZPP, ki določa da prepozen in nepopoln ali nedovoljen predlog za obnovo postopka zavrže s sklepom predsednik senata brez naroka.
Iz določbe tretjega odstavka 83. člena ZDR o tem, da pri zagovoru lahko po pooblastilu delavca sodeluje predstavnik sindikata ali druga s strani delavca pooblaščena oseba, ne izhaja obveznost delodajalca, da delavca že v pisnem vabilu na zagovor opozori, da od delodajalca lahko zahteva, da o nameravani odpovedi obvesti sindikat, katerega član je. Vrhovno sodišče RS je že zavzelo stališče, da naslov 83. člena ZDR „postopek pred odpovedjo s strani delodajalca“ ne pomeni, da bi moral delodajalec izvajati kakšen postopek s formalnimi odločitvami ter z vsemi procesnimi zagotovili in roki. Revizijsko sodišče je zavzelo stališče, da gre za odpoved pogodbe o zaposlitvi, za katero veljajo splošna pravila odpovedi obligacijskih pogodb in tiste dodatne zahteve, ki jih ZDR določa zaradi varstva delavca kot šibkejše pogodbene stranke (zagotovitev zagovora in sodelovanje sindikata). Sklicevanje na sodelovanje sindikata se ne nanaša na to, da bi delodajalec moral delavca posebej opozoriti, da pri zagovoru lahko sodeluje predstavnik sindikata, temveč na to, da tega sodelovanja ne sme preprečevati in pa na obveznost delodajalca, da v skladu s prvim odstavkom 84. člena ZDR o nameravani redni ali izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi pisno obvesti sindikat, katerega član je delavec, če delavec tako zahteva.
določitev pripadajočega zemljišča – predlog za določitev pripadajočega zemljišča k stavbi – konkretizacija predloga – navedba zemljiške parcele in zemljiškoknjižnega lastnika – poziv na dopolnitev predloga – dokazovanje z izvedencem
Brez navedbe zemljiške parcele, na kateri naj se določi pripadajoče zemljišče, in brez podatkov o njenem zemljiškoknjižnem lastniku predloga ni mogoče obravnavati. Tudi po pravilih nepravdnega postopka, ki se subsidiarno uporabljajo v postopku za vzpostavitev etažne lastnine in določitev pripadajočega zemljišča k stavbi, mora biti predlog, s katerim se začne postopek, ustrezno konkretiziran.
Dokazovanje z izvedencem je namenjeno ugotavljanju utemeljenosti predloga in ne njegovemu oblikovanju.
Delodajalec, ki delavcu odpoved pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga ali iz razloga nesposobnosti, se lahko razbremeni obveznosti plačila odpravnine po 109. členu ZDR, če so izpolnjeni naslednji pogoji: delodajalec mora ponuditi delavcu zaposlitev pri drugem delodajalcu; ponudba mora biti dana v času odpovednega roka; ponudba se mora nanašati na ustrezno zaposlitev za nedoločen v smislu tretjega odstavka 90. člena ZDR; da delavec sprejme ponudbo in sklene pogodbo o zaposlitvi z novim delodajalcem ter da se novi delodajalec v pogodbi o zaposlitvi zaveže, da bo glede minimalnega odpovednega roka in pravice do odpravnine upošteval delovno dobo delavca pri obeh delodajalcih. Delodajalec lahko ponudi novo pogodbo o zaposlitvi pri drugem delodajalcu ves čas odpovednega roka (ni potrebno, da istočasno z odpovedjo), vendar pa se delodajalec razbremeni plačilo odpravnine le, če se delavec odloči in sprejme ponujeno zaposlitev pri drugem delodajalcu, če pa je ne sprejme, pa čeprav gre za ustrezno zaposlitev v smislu tretjega odstavka 90. člena, delavec ne izgubi pravice do odpravnine. Bistven pa je seveda pogoj, da novi delodajalec v pogodbi o zaposlitvi prevzame obveznost, da bo pri odpravnini in odpovednem roku upošteval tudi delovno dobo pri prejšnjem delodajalcu.
sorodne glasbene pravice - javno priobčevanje komercialnih fonogramov - civilna kazen – uporaba tarife
Da je pritožbeno stališče, po katerem je treba v dani situaciji, ko individualna pogodba s tožečo stranko ni bila sklenjena, uporabiti T 2005, pravno zmotno, izhaja (1) iz 2. odstavka 158. člena ZASP, (2) iz 3. odstavka 168. člena ZASP in nenazadnje iz (3) 2. odstavka 1. člena T 2005.
oškodovanje tujih pravic – zakonski znaki kaznivega dejanja – namen storilca – oškodovanje upnikov
Kaznivo dejanje ni podano, če se oškodovanec v izvršbi lahko poplača s preostalim storilčevim premoženjem, saj v takem primeru ne gre za dejansko preprečitev izvršbe in s tem oškodovanje upnika. Zakon izrecno ne dopušča takšne razlage zakonske norme, da je to kaznivo dejanje podano le v primeru, če storilec razpolaga z zarubljenim premoženjem (premoženjem, ki je že predmet izdanega sklepa o izvršbi) in ne tudi, če razpolaga s katerimkoli drugim delom svojega premoženja. Zakon tako ozke razlage ne dopušča glede na dikcijo, da je do preprečitve plačila upnika prišlo med prisilno izvršbo zaradi uničenja, poškodovanja, odtujitve ali skrivanja delov premoženja dolžnika.