Ker je bil prvi postopek pravnomočno ustavljen, je litispendenca odpadla ex tunc. Sodišče prve stopnje zato v cit. zadevi ni več moglo oziroma smelo zavreči tožbe z utemeljitvijo, da obstaja litispendenca, tudi če je bila ta tožba vložena kasneje. Sodišče prve stopnje tako z izdano zamudno sodbo ni odločilo o zahtevku, o katerem že teče pravda.
ZFPPIPP člen 103, 103/4, 103/4-3, 364, 364/1, 366, 366/1, 366/1-1, 371, 371/10. Pravilnik o tarifi za odmero nagrade upravitelja v postopkih zaradi insolventnosti in prisilne likvidacije ter stroških, do povrnitve katerih je upravitelj v teh postopkih upravičen člen 7, 7-2.
sklep o razdelitvi posebne razdelitvene mase – pritožbeni razlogi - dovoljenost pritožbe - nagrada stečajnega upravitelja - unovčenje in razdelitev posebne razdelitvene mase
Skladno z določilom 1. točke prvega odstavka 366. člena ZFPPIPP je pritožbo proti sklepu o razdelitvi posebne razdelitvene mase dovoljeno izpodbijati samo glede odločitve o ugovorih iz 364. člena ZFPPIPP. Ker pa odločitvi o odstotkih vrnitve predujma upnica ni ugovarjala, je pritožba proti temu delu prvostopenjskega sklepa nedovoljena. Zato jo je pritožbeno sodišče kot tako zavrglo.
Upravitelju pripada nagrada od tistega dela unovčenega premoženja, ki se razdeli med upnike.
Stečajni upravitelj mora zaradi spoštovanja enega temeljnih načel stečajnega postopka, to je zagotavljanje najboljših pogojev za poplačilo upnikov, stečajni postopek voditi tako, da se stečajna masa kar najmanj obremenjuje z najrazličnejšimi stroški in stroški, ki niso potrebni za izvedbo stečajnega postopka in unovčenja posebne razdelitvene mase.
Delodajalec je dolžan delavcu izplačati odpravnino le, če mu odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga ali iz razloga nesposobnosti in v primeru izredne odpovedi delavca ter redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delavca, v primeru poslabšanja njegovih pravic ter izvedeni spremembi delodajalca v skladu s 3. odstavkom 73. člena ZDR. Ni pa dolžan delodajalec delavcu izplačati odpravnine v primeru izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo delodajalec poda delavcu zaradi kršitev delovnih obveznosti.
ZIZ člen 15. ZPP člen 350, 350/2, 365, 365-2, 366, 366/1. Pravilnik o tarifi za plačilo dela izvršiteljev in o povračilu stroškov v zvezi z njihovim delom člen 10, 11, tar.št. 16.
plačilo za delo in stroške izvršitelja – predlog za odlog izvršbe – dejanja izvršitelja opravljena pred odlogom izvršbe
Prvostopno sodišče je izvršitelju plačilo za delo in povračilo stroškov priznalo na podlagi po izvršitelju predloženega Poročila o opravljenih izvršilnih dejanjih in obračuna plačila za delo in stroškov (list. št. 25 spisa, v nadaljevanju poročilo) v zvezi z računom izvršitelja (list. št. 27 spisa). Res je sicer, da je v obravnavani zadevi upnik dne 4. 9. 2012 predlagal odlog izvršbe (čemur je nato sodišče prve stopnje sledilo), vendar pa je iz poročila izvršitelja kakor tudi iz podatkov spisa razbrati, da so bila izvršilna dejanja, ki jih je izvršitelj obračunal, opravljena še pred predlaganim odlogom.
Ugotovljeno stanje denarnih sredstev na transakcijskem računu tožnika izkazuje, da njegovo finančno stanje ni tako šibko, da bi bilo ob izgubi denarne socialne pomoči ogroženo njegovo preživetje in preživetje njegove družine. Ker tožnik ni izkazal nastanka težko nadomestljive škode oziroma tega, da bi mu z izvršitvijo izpodbijanih odločb toženca, da nima pravice do denarne socialne pomoči, nastala nepopravljiva škoda, niso izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe, s katero bi se zadržalo izvršitev zavrnilnih odločb o denarni socialni pomoči.
invalidska pokojnina – tujec – popolna nezmožnost za delo
Ker je tožnik še zmožen za drugo delovno mesto z omejitvami s skrajšanim delovnim časom štiri ure dnevno, kar je invalidnost III. kategorije, ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti, zato je tožbeni zahtevek, naj se mu prizna pravica od invalidske pokojnine na podlagi I. kategorije invalidnosti, neutemeljen.
PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE – OBLIGACIJSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0074569
ZASP člen 130, 146, 146/1, 153, 153/1, 157, 157/1, 157/4, 157/4-1, 157/4-3, 157/6, 157/7, 158, 158/1, 158/2, 159, 159/4, 168, 168/1, 168/2, 168/3, 185, 185/1, 185/1-2. OZ člen 168, 168/1, 169, 190, 198. ZPP člen 311, 311/1, 318, 318/4.
nadomestilo za javno priobčitev fonogramov – skupni sporazum – oblikovanje tarife – civilna kazen – neupravičena obogatitev – dolžnost mesečnega poročanja – zapadlost obveznosti – škoda zaradi iskanja kršitelja – neodpravljiva nesklepčnost
Stranke skupnega sporazuma smejo dogovoriti le eno samo tarifo. Tarifa ne sme biti različna za tiste, ki sklenejo pogodbo s kolektivno organizacijo, in za tiste, ki pogodbe ne sklenejo.
Tožena stranka je bila uporabnik fonogramov, ki pogodbe s tožečo stranko ni sklenila. Tožeča stranka lahko zahteva na temelju neupravičene obogatitve le toliko, kolikor bi lahko zahtevala nadomestila po Sporazumu 2006.
Ker je pravni temelj za določitev višine neupravičene obogatitve, kot tudi civilne kazni, zakonski, višine enega ali drugega ne more določati tožeča stranka kot kolektivna organizacija za uveljavljanje pravic. Tega ne more storiti niti sama, niti v dogovoru s kom tretjim. Zato določbe Sporazuma 2006, ki kažejo na morebitni drugačni namen tožeče stranke na eni strani, in še drugih skleniteljev tega sporazuma na drugi strani, ne morejo vplivati ne na višino zahtevkov iz neupravičene obogatitve, ne na višino zahtevkov na temelju civilne kazni.
Dvakratne povrnitve škode tožeča stranka ne more zahtevati. To bi namreč nasprotovalo temeljnemu pravilu deliktnega prava, namreč da se lahko nadomesti le škoda in nič več od tega. V avtorskem pravu je bila napravljena izjema od tega pravila, ki je v tem, da lahko kolektivna organizacija zahteva dvakratnik nadomestila za uporabo avtorske pravice. Kadar je tako, prejme tožeča stranka poleg avtorju pripadajočega nadomestila za uporabo avtorske pravice dodatno še enak znesek, iz katerega lahko pokrije stroške odkrivanja kršitev.
vložitev pritožbe po pooblaščencu v elektronski obliki – pravni pouk – pravilnost in popolnost pravnega pouka
Pravni pouk ni nepravilen oziroma nepopoln, saj je ta v delu, ki se nanaša na upnika, pravilen in popoln. V kolikor bi upnika sama vložila pritožbo osebno pri sodišču ali pa jo poslala po pošti na naslov sodišča, bi se njuna pritožba štela kot pravilno vložena. Ker pa je pritožbo na podlagi pooblastila vložil odvetnik, bi ta moral postopati v skladu z določilom 123.a člena ZFPPIPP, ne da bi ga na to prvostopenjsko sodišče moralo posebej opozoriti.
URS člen 22, 26. ZPP člen 18, 18/2, 181, 274, 374, 374/1. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin člen 6.
zavrženje vloge – pravica do sodnega varstva – izredno pravno sredstvo – revizija – predlog za obnovo postopka
Ker je tožnik vlogo označil kot „vloga za revizijo oziroma obnovitev postopka“ in jo vložil osebno, in ne po pooblaščencu, ki je odvetnik, je treba njegovo vlogo zavreči, saj tožnik vloge v zvezi s predlaganima izrednima pravnima sredstvoma ni vložil po pooblaščencu, ki je odvetnik, kar je v nasprotju s 1. odst. 374. člena in 1. odst. 338. člena ZPP.
Pravica do sodnega varstva je pravica, da sodišče odloči o stvari sami je ena od temeljnih pravic in svoboščin državljanov. To izhaja iz 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin pa tudi iz določbe URS (predvsem iz 22. do 26. člena URS). Ker je pravica do sodnega varstva načelo, morajo biti izjeme od tega načela točno in jasno določene. Kdaj sodno varstvo ni dovoljeno je določeno v tistih določbah ZPP, ki urejajo zavrženje tožbe. Zavrženje tožbe je tako določeno v 2. odstavku 18. člena (odločitev o sporu ne spada v sodno pristojnost), 181. členu (pomanjkanje pravnega interesa pri ugotovitvenih tožbah), 274. členu (odločanje o tožbenem zahtevku ne spada v sodno pristojnost; tožba je vložena prepozno, če je s posebnimi predpisi določen rok za vložitev tožbe; o tožbenem zahtevku že teče pravda; stvar je pravnomočno razsojena; sodna poravnava sklenjena po spornem predmetu; ni podana pravna korist tožeče stranke za vložitev tožbe) in prav tako v 1. odstavku 374. člena, ki določa da prepozno, nepopolna ali nedovoljeno revizijo zavrže s sklepom sodnik sodišča prve stopnje brez naroka ter 398. člen ZPP, ki določa da prepozen in nepopoln ali nedovoljen predlog za obnovo postopka zavrže s sklepom predsednik senata brez naroka.
ZASP člen 130, 146, 146/1, 153, 153/1, 157, 157/1, 157/4, 157/4-1, 157/4-3, 157/6, 157/7, 158, 158/2, 168, 168/1, 168/2, 168/3. OZ člen 131, 168, 168/1, 169, 190, 198.
nadomestilo za javno priobčitev fonogramov – skupni sporazum – oblikovanje tarife – civilna kazen – neupravičena obogatitev – škoda zaradi iskanja kršitelja – neodpravljiva nesklepčnost
Stranke skupnega sporazuma smejo dogovoriti le eno samo tarifo. Tarifa ne sme biti različna za tiste, ki sklenejo pogodbo s kolektivno organizacijo, in za tiste, ki pogodbe ne sklenejo.
Tožena stranka je bila uporabnik fonogramov, ki pogodbe s tožečo stranko ni sklenila. Tožeča stranka lahko zahteva na temelju neupravičene obogatitve le toliko, kolikor bi lahko zahtevala nadomestila po Sporazumu 2006.
Ker je pravni temelj za določitev višine neupravičene obogatitve, kot tudi civilne kazni, zakonski, višine enega ali drugega ne more določati tožeča stranka kot kolektivna organizacija za uveljavljanje pravic. Tega ne more storiti niti sama, niti v dogovoru s kom tretjim. Zato določbe Sporazuma 2006, ki kažejo na morebitni drugačni namen tožeče stranke na eni strani, in še drugih skleniteljev tega sporazuma na drugi strani, ne morejo vplivati ne na višino zahtevkov iz neupravičene obogatitve, ne na višino zahtevkov na temelju civilne kazni.
Dvakratne povrnitve škode tožeča stranka ne more zahtevati. To bi namreč nasprotovalo temeljnemu pravilu deliktnega prava, namreč da se lahko nadomesti le škoda in nič več od tega. V avtorskem pravu je bila napravljena izjema od tega pravila, ki je v tem, da lahko kolektivna organizacija zahteva dvakratnik nadomestila za uporabo avtorske pravice. Kadar je tako, prejme tožeča stranka poleg avtorju pripadajočega nadomestila za uporabo avtorske pravice dodatno še enak znesek, iz katerega lahko pokrije stroške odkrivanja kršitev.
Upoštevajoč navedeno – da je bilo plačilo z asignacijo dogovorjeno že v ob sami sklenitvi pravnega posla, pritožbeno sodišče meni, da že slednje zadošča za izpodbitje domneve o obstoju subjektivnega pogoja izpodbojnosti iz 1. točke tretjega odstavka 272. člena ZFPPIPP. Pritožbeno sodišče v tej zvezi pojasnjuje, da je zmotno stališče tožnice iz odgovora na pritožbo, da običajnost načina plačila z asignacijo ni dokazana s tem, da je bilo v samem naročilu takšno plačilo predvideno in da bi morala toženka v ta namen dokazati, da je že pred tem poslom, v primerljivih pravnih poslih med strankama prejela plačila z asignacijami. To bi držalo zgolj v primeru, ko ob samem naročilu (sklenitvi pogodbe) ne bi bilo dogovora o plačilu z asignacijo. Da je plačilo z asignacijo šteti kot običajen način izpolnitve v primerih, ko je dogovorjeno s pogodbo (in s tem iztožljivo), je stališče ustaljene sodne prakse (1) že iz obdobja veljavnosti Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji. K temu je dodati zgolj še, da je asignacija zakonsko urejena (določbe 1035. do 1049. člena Obligacijskega zakonika) in v poslovni praksi gospodarskih subjektov precej pogosti način reševanja dolžniško-upniških razmerij in je tako tudi v tem kontekstu običajna.
Tožnica je namreč obstoj subjektivnega pogoja izpodbojnosti utemeljevala tudi s sklicevanjem na obstoj domneve iz 2. točke tretjega odstavka 272. člena ZFPPIPP. Sodišče prve stopnje je v tej zvezi tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno zaključilo, da je navedena domneva izpolnjena, ker je bilo plačilo po predmetni asignaciji v korist toženke dne 25. 10. 2010 izvršeno v obdobju zadnjih treh mesecev pred uvedbo postopka zaradi insolventnosti (postopek prisilne poravnave nad tožnico se je začel 30. 12. 2010).
Po ZFPPIPP se torej lahko izpodbija tudi običajna oblika ali način izpolnitve obveznosti, če je upnik vedel ali bi moral vedeti za dolžnikovo insolventnost. Pri navedeni domnevi 2. točke tretjega odstavka 272. člena ZFPPIPP gre za dejansko domnevo, saj iz ugotovljenega časa, kdaj je bilo izpodbojno dejanje opravljeno, sklepamo na dejstvo, ki je zakonski znak izpodbojnega dejanskega stanja. Po mnenju nekaterih avtorjev (2) pri tej domnevi zato ni pravno pomembno, ali je upnik dejansko vedel za dolžnikovo insolventnost, temveč da je bilo izpodbojno pravno dejanje storjeno v kritičnem obdobju pred začetkom postopka zaradi insolventnosti. Čeprav bi navedeno morebiti nakazovalo na to, da je moč takšno domnevo izpodbijati zgolj z izpodbijanjem domnevne baze oz. podlage domneve, torej s trditvijo, da izpodbijano dejanje ni bilo opravljeno v kritičnem obdobju, je pritožbeno sodišče mnenja, da je moč tudi v tem primeru domnevo izpodbijati z izpodbijanjem domnevanega dejstva, se pravi z dokazovanjem, da upnik v trenutku, ko je bilo izpodbijano dejanje storjeno, ni vedel oz. moral vedeti za insolventnost stečajnega dolžnika. Takšno je stališče je moč zaznati tudi v delu sodne prakse.(3)
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja – dokazno breme
Tožnik je opravljal svoje obveznosti v skladu z navodili in pooblastili, ki jih je imel in ni storil očitani kršitvi delovnih obveznosti v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi (tožnik ni bil odgovoren za napako glede prekoračitve limita, ki je veljal za nove kupce, prav tako ni - kljub blokadi v sistemu - posloval v nasprotju s pravili družbe in ni bil odgovoren za nerealiziran znesek v poslovanju). V tem sporu zato tožena stranka ni uspela dokazati, da je z očitanimi kršitvami tožnik naklepoma ali iz hude malomarnosti huje kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (druga alineja prvega odstavka 111. člena ZDR).
V 75. členu KPDVI je določeno, da je v primeru nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, ki je ugotovljeno s pravnomočno odločbo, delodajalec dolžan delavcu izplačati pavšalno odškodnino, ki znaša 5 izplačanih povprečnih plač v zavodu, za izračun odškodnine pa se upošteva povprečje zadnjih treh mesecev pred pravnomočnostjo odločbe sodišča. Tožeči stranki je nezakonito prenehalo delovno razmerje pri toženki, ki je v nasprotju s 75. členom ZDR tožnico zgolj obvestila, da ji v roku 30 dni od prejema pisnega odpravka sklepa o razrešitvi tudi preneha pogodba o zaposlitvi, kar je ugotovljeno z zgoraj pravnomočno sodbo, zato je podan temelj za plačilo pogodbene kazni iz 75. člena KPDVI.
sorodne glasbene pravice - javno priobčevanje komercialnih fonogramov - civilna kazen – uporaba tarife
Da je pritožbeno stališče, po katerem je treba v dani situaciji, ko individualna pogodba s tožečo stranko ni bila sklenjena, uporabiti T 2005, pravno zmotno, izhaja (1) iz 2. odstavka 158. člena ZASP, (2) iz 3. odstavka 168. člena ZASP in nenazadnje iz (3) 2. odstavka 1. člena T 2005.
izbris iz sodnega registra brez likvidacije – sklep o obstoju izbrisnega razloga - prepozna pritožba
Pritožnik ne trdi, da bi mu bila sodna pošiljka nepravilno vročena, razlogi, zakaj je ni dvignil pravočasno, pa niso takšni pritožbeni razlog, da bi z njimi lahko uspešno izpodbil pravilni materialno pravni zaključek sodišča prve stopnje, da je pritožbo zoper sklep o obstoju izbrisnega razloga skladno s 439. členom ZFPPIPP pritožnik kot subjekt vpisa v sodni register vložil prepozno.
stvarna pristojnost – socialno sodišče – delovno sodišče – socialni prejemki
Tožnik v tožbi, vloženi zoper center za socialno delo, uveljavlja pravice s področja socialnih prejemkov (pravice iz naslova denarne socialne pomoči, pravice iz naslova subvencije najemnine), zato gre za socialni in ne za delovni spor. Socialno sodišče je stvarno pristojno za odločanje v socialnih sporih na področju socialnih prejemkov o socialno varstvenih dajatvah oziroma o pravici do socialnih prejemkov iz različnih naslovov, če je njihov namen reševati socialno varnost upravičenca in če je za priznanje pravice do takega prejemka odločilen premoženjski cenzus (ZDSS-1 čl. 7/1 - 5/a,b). Za odločanje v tem sporu je zato pristojno socialno sodišče in ne delovno sodišče.
Iz določbe tretjega odstavka 83. člena ZDR o tem, da pri zagovoru lahko po pooblastilu delavca sodeluje predstavnik sindikata ali druga s strani delavca pooblaščena oseba, ne izhaja obveznost delodajalca, da delavca že v pisnem vabilu na zagovor opozori, da od delodajalca lahko zahteva, da o nameravani odpovedi obvesti sindikat, katerega član je. Vrhovno sodišče RS je že zavzelo stališče, da naslov 83. člena ZDR „postopek pred odpovedjo s strani delodajalca“ ne pomeni, da bi moral delodajalec izvajati kakšen postopek s formalnimi odločitvami ter z vsemi procesnimi zagotovili in roki. Revizijsko sodišče je zavzelo stališče, da gre za odpoved pogodbe o zaposlitvi, za katero veljajo splošna pravila odpovedi obligacijskih pogodb in tiste dodatne zahteve, ki jih ZDR določa zaradi varstva delavca kot šibkejše pogodbene stranke (zagotovitev zagovora in sodelovanje sindikata). Sklicevanje na sodelovanje sindikata se ne nanaša na to, da bi delodajalec moral delavca posebej opozoriti, da pri zagovoru lahko sodeluje predstavnik sindikata, temveč na to, da tega sodelovanja ne sme preprečevati in pa na obveznost delodajalca, da v skladu s prvim odstavkom 84. člena ZDR o nameravani redni ali izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi pisno obvesti sindikat, katerega član je delavec, če delavec tako zahteva.
PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE – OBLIGACIJSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0076598
ZASP člen 130, 130/1, 157, 157/1, 157/4, 157/4-1, 157/4-3, 157/6, 157/7, 158, 158/2, 159, 159/4, 168, 168/1, 168/2, 168/3, 168/5, 185, 185/1, 185/1-2. OZ člen 190, 198. ZPP člen 311, 311/1, 318, 318/4. ZPreZP člen 1, 11.
sorodne glasbene pravice – javno priobčevanje komercialnih fonogramov – nadomestilo – skupni sporazum – tarifa – civilna kazen – dolžnost mesečnega poročanja – predpravdni stroški – stroški fotokopij
Pogodbene stranke skupnega sporazuma so v svojem oblikovanju tarife v veliki meri proste. Pri tem pa se morajo držati zakonskega okvira. Stranke skupnega sporazuma lahko določijo različno nadomestilo glede na „okoliščine uporabe“. Ne smejo pa vezati višine nadomestila na okoliščine v zvezi z njegovim plačevanjem oziroma, glede na okoliščine v zvezi z njegovim neplačevanjem. Stranke skupnega sporazuma smejo torej dogovoriti le eno samo tarifo.
Ker je pravni temelj za določitev višine neupravičene obogatitve, kot tudi civilne kazni, zakonski, višine enega ali drugega ne more določati tožeča stranka kot kolektivna organizacija za uveljavljanje pravic.
ZPreZP v 1. členu ureja ukrepe za odpravo plačilne nediscipline in se uporablja le v pogodbenih razmerjih med upniki in dolžniki. V konkretnem primeru pa je tožbeni zahtevek usmerjen ravno proti toženi stranki, ki pogodbe ni sklenila.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja
Tožnik je predčasno zapuščal delovno mesto v privatne namene in pri tem svojih odhodov in prihodov ni pravilno evidentiral, skladno s hotelskim kodeksom. Navedene tožnikove kršitve res ne bi bilo mogoče kvalificirati kot hujše, v posamičnem in enkratnem ter izjemnem primeru, vendar pa glede na pogostost tožnikovih predčasnih odhodov z dela in predvsem, da je poskušal predčasne odhode prikriti z lažno registracijo odhodov, za katero je nagovoril podrejeno osebo, pa je tožnik s tem ravnanjem huje kršil pogodbene obveznosti. Zato je bil podan utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi in je bil ukrep sorazmeren in ustrezen glede na storjeno in dokazano kršitev.
ZZVZZ člen 80, 80/2, 81, 81/2. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 232, 233.
retrogradni bolniški stalež
Odločanje imenovanega zdravnika glede bolniškega staleža zavarovanca retrogradno je omejeno le na primere, ko je bil zavarovanec v bolnišnici ali če je zbolel v tujini in v drugih utemeljenih primerih, ko ni mogel do osebnega zdravnika, oziroma mu ni mogel sporočiti razlogov za zadržanost. Nobeden od razlogov, ki jih navaja osebna zdravnica v predlogu za retrogradno odobritev staleža tožnika (čakanje na operacijo zaradi stare poškodbe, invalidski postopek) ni takšen, da bi imenovani zdravnik lahko odločal o bolniškem staležu za nazaj.