Tudi po presoji sodišča je zato pravilna ocena toženke, da tožnikove navedbe, do katerih se je prepričljivo, popolno in obrazloženo opredelila toženka v izpodbijanem sklepu, ne izkazujejo tehtnih razlogov niti za obstoj sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu v delu, ki se nanaša na obravnavanje predanih prosilcev po Uredbi Dublin III, niti drugih okoliščin, ki bi lahko vzbujale dvom, da bo tožnik med predajo ali o njej izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU.
Po presoji sodišča v konkretnem primeru ni mogoče uporabiti splošnih določb ZUP glede stranske udeležbe, saj ZTFI-1 ne podeljuje upravičenja do udeležbe v postopku nobeni drugi osebi kot le subjektu nadzora.
Ni sporno, da je tožnica prošnjo za dodelitev BPP vložila za pravno svetovanje in zastopanje za vložitev tožbe v upravnem sporu v zvezi z dodelitvijo BPP. Želi namreč vložiti tožbo zoper odločbo Upravnega sodišča, s katero je bila njena prošnja za dodelitev BPP zavrnjena. V takšnih ok0liščinah tožnica neutemeljeno nasprotuje uporabi 5. alineje 8. člena ZBPP. Ta namreč prav za primere, kakršen je tožničin, izrecno določa, da BPP ni mogoče dodeliti.