Razlogovanje tožnika v zvezi z obračunom prispevkov za socialno varnost in davčnega odtegljaja za leto 2018 iz naslova neupravičeno izplačanih povračil stroškov in detašmaja, ker da davčni organ zanemarja dejstvo, da so delavci, kljub temu, da niso bili zavarovani na podlagi 002, delali v tujini, kar po stališču tožbe pomeni, da so delavcem v tem primeru, kolikor jim ni priznan detašma, pripadale dnevnice ter povračila stroškov prevoza na službeni poti, ni utemeljeno. Ti delavci niso bili na službeni poti, ampak so opravljali delo po pogodbah o zaposlitvi. Službena pot pa je le tista pot, ki ne predstavlja rednega opravljanja dela na sedežu delodajalca oziroma v kraju, dogovorjenem v pogodbi o zaposlitvi, zato tudi povračila stroškov službenih poti tožnikovim zaposlenim v tem primeru ne pripadajo.
Pravna podlaga, na podlagi katere je odgovorna država članica za reševanje tožničine prošnje za mednarodno zaščito Kraljevina Španija, je določilo četrtega odstavka 12. člena Dublinske uredbe, ki med drugim določa, da kadar prosilec poseduje samo enega ali več dokumentov za prebivanje, ki so potekli manj kot dve leti pred tem, ali enega ali več vizumov, ki so potekli manj kot šest mesecev pred tem in ki so mu dejansko omogočili vstop na ozemlje države članice, se za čas, ko prosilec ne zapusti ozemelj držav članic, uporabijo odstavki 1, 2, in 3. Drugi odstavek 12. člena Dublinske uredbe pa med drugim določa, da kadar prosilec poseduje veljavni vizum, je za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito odgovorna država članica, ki je vizum izdala. Pristojni organ Kraljevine Španije je pristojnemu organu Republike Slovenije tudi posredoval odgovor, da je Kraljevina Španija v skladu s četrtim odstavkom 12. člena Dublinske uredbe odgovorna država članica za obravnavanje tožničine prošnje za mednarodno zaščito.
Določba desetega odstavka 10. člena ZUPJS določa tistega od staršev, pri katerem se otrok upošteva kot njegov družinski član v primeru ugotavljanja njegovega materialnega položaja za namen uveljavljanja pravic iz javnih sredstev (tudi v primeru uveljavljanja pravice do brezplačne pravne pomoči po ZBPP), kar pa ne pomeni, da se tistemu od staršev, kateremu otrok ni zaupan v varstvo in vzgojo, oziroma pri katerem otrok ne živi, finančna skrb, ki jo ta namenja otroku, ne upošteva pri ugotavljanju njegovega premoženjskega stanja, ko uveljavlja pravice iz javnih sredstev. Temu staršu se namreč po izrecni določbi 1. točke prvega odstavka 13. člena ZUPJS pri ugotavljanju upravičenosti do posamezne pravice iz javnih sredstev (v obravnavanem primeru pravice do brezplačne pravne pomoči) ugotovljeni dohodek zmanjša za izplačane preživnine.
Zahteva za varstvo zakonitosti je dopustna, če je višje sodišče kršitve sicer obravnavalo, vendar jih je kot neutemeljene zavrnilo. Toženka pa je navedeno določbo 420. člena ZKP razlagala ravno obratno, tj. da naj bi bila s tem, ko vložnik kršitev uveljavlja v pritožbi in jo drugostopenjsko sodišče zavrne, vložitev zahteve za varstvo zakonitosti izključena, kar je napačno. Ker se je toženka pri zavrnitvi tožnikove prošnje za dodelitev BPP iz razloga po 24. členu ZBPP oprla izključno na napačno razlago petega odstavka 420. člena ZKP, pa je bil posledično tudi 24. člen ZBPP zmotno uporabljen.
Tudi če bi bilo v konkretni zadevi predmetni objekt (stavbi št. 409 in 1296) treba obravnavati kot enovit objekt (čemur tožnik sicer nasprotuje), 117. člen GZ ne nasprotuje temu, da bi bilo mogoče legalizirati zgolj del tega objekta (tj. stavbo 409), kot je tožnik sicer tudi zahteval.
Če so tožnikove navedbe o slabem ravnanju policije resnične, ob upoštevanju v izpodbijanem sklepu ocenjevanih poročil, različnih člankov ter mnenj in sodnih odločb nižjih sodišč drugih držav v posameznih primerih, ne izkazujejo tehtnih razlogov za obstoj sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu v delu, ki se nanaša na obravnavanje predanih prosilcev po Dublinski uredbi, ne drugih okoliščin, ki bi lahko vzbujale dvom, da bo tožnik med predajo ali po njej izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine.
Pravica do tolmača pripada tožniku šele v okviru dublinskega postopka ob predaji Hrvaški, ne pa tudi v samem policijskem postopku.