ZPP člen 205, 205/1-3, 208, 208/1, 205, 205/1-3, 208, 208/1.
izbris iz sodnega registra - nadaljevanje postopka
Potrebno je razlikovati med nasledstvom v postopku in v zvezi s tem povezanim procesnim položajem stranke na eni strani ter odgovornostjo družbenika za obveznosti družbe na drugi strani. Sklep, s katerim sodišče odloči o nadaljevanju postopka, ki je bil prekinjen, sam po sebi namreč ne pomeni vsebinske odločitve o kakšni pritožnikovi pravici ali obveznosti, temveč gre le za procesno odločitev.
Odločanje o prehodu obveznosti na novega dolžnika pa zahteva, da se o njem odloča po postopku, ki je vsebinsko enak postopku odločanja o ugovoru dolžnika proti sklepu o izvršbi, tako da so novemu dolžniku zagotovljena enaka procesna jamstva, kot jih za odločanje o takem vprašanju zagotavljata ZIZ in Ustava. Pritožbene navedbe, ki se v celoti nanašajo na vprašanje odgovornosti pritožnika za obveznosti družbe, bo moralo zato sodišče prve stopnje obravnavati kot ugovor zoper sklep o izvršbi po 12. točki 1. odst. 55. čl. ZIZ, vložen po izteku roka.
ZVRS člen 7, 7/1, 7, 7/1. ZIZ člen 17, 17. ZPP člen 76, 76/1, 76, 76/1.
Na izvršilni naslov je izvršilno sodišče vezano, vse dokler ni z izrednimi pravnimi sredstvi spremenjen ali razveljavljen (primerjaj 1. odst. 19. člena v zvezi s 4. točko 1. odst. 55. člena ZIZ). Ugovor, da bi lahko sodišče skladno s 3. odst. 173. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ po uradni dolžnosti izterjalo le takse in stroške, ki so bili plačani iz sredstev sodišča, bi dolžnica torej morala uveljavljati že v pritožbi proti sklepu, ki sedaj predstavlja izvršilni naslov.
Za ugotovitev ali ima dolžnica sposobnost biti stranka v tem postopku (t. i. aktivna procesna legitimacija), je pomemben že prvi del njene označbe - le Republika Slovenija, in ne katerokoli ministrstvo, je namreč pravna oseba (primerjaj tudi 5. člen Zakona o vladi Republike Slovenije).
Toženka bi preprečila izdajo zamudne sodbe, če bi odgovorila na tožbo tako, kot jo je poučilo sodišče prve stopnje v pozivu, ki ga je priložilo tožbi. Njena pisna vloga, ki jo je naslovila kot odgovor na tožbo, ni vsebovala navedb, iz katerih bi se dalo razbrati, da nasprotuje tožbenemu zahtevku.
V skladu s procesnimi pravili stranka lahko med postopkom prekliče predhodne navedbe, ker pa mora sodišče pri odločanju o sporu upoštevati celotno gradivo, bi moralo sodišče prve stopnje ob takem stanju zadeve o okoliščinah, ki so postale sporne zaradi preklica prvotnih navedb, odrediti dokazovanje. Za toženca ni bilo sporno, da je tožeča stranka storitve opravljala, samo toženčev cilj (postavitev mejnikov) ni bil dosežen, v zvezi z meritvami se je trikrat zglasil prav pri tožeči stranki, zato njena aktivna legitimacija ne bi smela biti vprašljiva, če bi sodišče presodilo vse te okoliščine, kot je ob preklicu navedb na podlagi 2. odst. 214. člena ZPP dolžno presoditi.
Iz 31. člena ZIZ ni mogoče razbrati, da gre za skrajni ukrep izvršilnega postopka. Iz samega zakonskega besedila namreč izrecno izhaja, da lahko upnik predložitev seznama dolžnikovega premoženja predlaga kadarkoli tekom izvršilnega postopka, tekom enega izvršilnega postopka pa lahko tudi večkrat, sploh pa zakon od njega zahteva zgolj verjeten izkaz, da s predlaganimi sredstvi izvršbe ne bo mogel biti v celoti poplačan, kar kaže na to, da je namen omenjenega ukrepa v tem, da se upniku omogoči čim učinkovitejša izterjava njegove terjatve, ne pa v varovanju dolžnika. Zaradi navedenega se razlaga, ki jo je navedlo prvostopno sodišče, da se predložitev seznama dolžnikovega premoženja lahko zahteva šele, ko so izčrpana vsa druga sredstva po tem zakonu, pokaže za nesprejemljivo, neekonomično in v nasprotju z njenim namenom, prvostopno sodišče pa je pri odločanju o upničinem predlogu imelo pred očmi ravno ta napačno presojan namen predlaganega zakonskega instituta,zaradi česar je odločitev prvostopnega sodišča preuranjena.