Tožnik je torej le delno uspel v sporu in sodišče prve stopnje je njegov uspeh ocenilo na 60%. Tudi po oceni pritožbenega sodišča uspeh tožnika v pravdi ni višji od 60%, saj sta bili dve parceli, ki sta bili predmet zahtevka, odsvojeni pred vložitvijo tožbe in je bil zahtevek v tem delu v celoti neutemeljen, na eni parceli pa tožnik ni bil moten. Moten je bil samo glede stvari, ki so bile na dveh parcelah, in je sodišče v tem delu tožbenemu zahtevku ugodilo, v ostalem pa ga je zavrnilo.
Ne drži trditev tožene stranke, da bi bilo v primeru, če je bila osnovna pogodba sklenjena v pisni obliki, potrebno skleniti tudi dodatke ali spremembe te pogodbe v isti obliki. Po 2. odst. 69. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki je veljal v času sklenitve pogodbe, je namreč mogoče pogodbo, za katero je bila dogovorjena posebna oblika, razvezati, dopolniti ali kako drugače spremeniti tudi z neobličnim sporazumom.
ZPP člen 205, 205/1-3, 208, 208/1, 205, 205/1-3, 208, 208/1.
izbris iz sodnega registra - nadaljevanje postopka
Potrebno je razlikovati med nasledstvom v postopku in v zvezi s tem povezanim procesnim položajem stranke na eni strani ter odgovornostjo družbenika za obveznosti družbe na drugi strani. Sklep, s katerim sodišče odloči o nadaljevanju postopka, ki je bil prekinjen, sam po sebi namreč ne pomeni vsebinske odločitve o kakšni pritožnikovi pravici ali obveznosti, temveč gre le za procesno odločitev.
Odločanje o prehodu obveznosti na novega dolžnika pa zahteva, da se o njem odloča po postopku, ki je vsebinsko enak postopku odločanja o ugovoru dolžnika proti sklepu o izvršbi, tako da so novemu dolžniku zagotovljena enaka procesna jamstva, kot jih za odločanje o takem vprašanju zagotavljata ZIZ in Ustava. Pritožbene navedbe, ki se v celoti nanašajo na vprašanje odgovornosti pritožnika za obveznosti družbe, bo moralo zato sodišče prve stopnje obravnavati kot ugovor zoper sklep o izvršbi po 12. točki 1. odst. 55. čl. ZIZ, vložen po izteku roka.
darilna pogodba - notarski zapis - razveza zakonske zveze
Materialnopravna podlaga za odločitev je 84. člen ZZZDR, ki ureja razmerje med razvezanima zakoncema po razvezi zakonske zveze glede vračanja daril. 2. odst. 84. člena ZZZDR določa, da darila, ki niso sorazmerna premoženjskemu stanju darovalca, se morejo vrniti in sicer v tistem stanju, v katerem so v trenutku, ko je nastal vzrok za razvezo. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da iz vsebine darilne pogodbe in notarskega zapisa izhaja, da sta pravdni stranki darilno pogodbo z dne 5.8.1996 sklepali kot zakonca. Vsebina darilne pogodbe pokaže, da gre za čisto darilo z jasnimi pogodbenimi določili in v takem primeru nagib daritve po razvezi zakonske zveze in zahtevku za vrnitev darila ni odločilne narave.
Nasprotni udeleženec S.Č. v pritožbi navaja, da je nepremičnino prodal in je banka, ki je dala kredit kupcu, že vpisana na predmetni nepremičnini kot hipotekarni upnik. Pritožnik ni navedel niti datuma prodaje, niti ni predložil pogodbe ali kakšne druge listine v dokaz svojim trditvam. V času izdaje sklepa o izvršbi je zemljiškoknjižno sodišče razpolagalo s podatki iz zemljiške knjige (zaznamba v spisu z dne 18.2.2004, da se stanje ujema) in torej ni bilo nobenih ovir za vpis zaznambe izvršbe in hipoteke (146. in 147. čl. ZZK-1). Sicer pa se lahko na isti nepremičnini ustanovi več hipotek (1. odst. 147. čl. Stvarno-pravnega zakonika - SPZ ), za vzpostavitev vrstnega reda hipoteke pa je pomemben trenutek vložitve predloga za vknjižbo hipoteke oziroma trenutek, ko je zemljiškoknjižno sodišče prejelo listino, na podlagi katere odloča o vpisu po uradni dolžnosti in je to trenutek, od katerega učinkuje vpis hipoteke v zemljiški knjigi in trenutek, po katerem se oblikuje vrstni red hipoteke.
Pristop k izvršbi narekujejo razlogi ekonomičnosti in hitrosti postopka, saj je tako poleg transparentnejšega vrstnega reda upnikov omogočeno tudi, da se na ta način prepreči podvajanje izvršilnih dejanj, kot so na primer cenitev in dražba nepremičnine.
Po 1. odst. 337. čl. ZPP sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze, vendar le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oz. predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oz. do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz 2. odst. 286. čl. ZPP. V tej smeri pa tožena stranka v pritožbi ničesar ne navaja, tako da te nove navedbe v pritožbenem postopku niso več upoštevne.
Način ugotavljanja pravnih praznin in način, kako jih zapolnjujemo, nikakor nista dejavnosti, ki bi ju bilo mogoče izvajati poljubno, kar zagotovo še posebej velja v obravnavanem primeru, ko gre za vprašanje obstoja prekluzivnega roka in z njim povezano izgubo sicer zakonsko priznane pravice do sodnega varstva. Po mnenju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi dalo preveliko težo interesu gospodarskih družb, ki so glede na določilo tedanjega 3. odst. 489. čl. ZGD mogle in morale računati z možnostjo sodnega preizkusa primerne odpravnine in morebitnimi posledicami tega preizkusa. Premajhen poudarek in pomen pa je pripisalo pravni varnosti izstopajočih delničarjev, ki jim je zakon nedvoumno priznaval pravico, da o primerni odpravnini na njihov predlog odloči sodišče, pri čemer njeno uveljavljanje zakonsko ni bilo izrecno časovno omejeno, zaradi česar delničarji na morebitno izgubo priznane pravice s potekom prekluzivnega roka niso mogli računati. Glede na navedeno je po oceni pritožbenega sodišča analogija v primeru, kot je obravnavan, izključena.
Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, ki je prepričljivo ugotovilo in pojasnilo, da je bila tožnica, ki je občasno prihajala v bratovo stanovanje tudi po bratovi smrti, poleg toženke, ki je kot dedinja po pokojnem očetu posest na stanovanju pridobila v trenutku očetove smrti, soposestnica stanovanja ter da je bila v dotedanjem načinu izvrševanja posesti motena. Kot soposestnica pa je tožnica upravičena do varstva svoje posesti, kajti tudi vsak soposestnik uživa posestno varstvo v medsebojnih razmerjih z drugimi soposestniki, če kateri od njih onemogoča drugemu dotedanji način izvrševanja dejanske oblasti nad stvarjo.
Upnik je predlagal izvršbo na podlagi izvršilnega naslova, predlog pa oblikoval skladno z 41.čl.ZIZ, ki določa vsebino predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine, tako, da ta predlog vsebuje tudi kondematorni del. Po oceni pritožbenega sodišča je sam predlog nesklepčen in že iz tega razloga neutemeljen.
ZOR člen 99, 99/1, 99/2, 100, 99, 99/1, 99/2, 100.
razlaga pogodbe
V primeru kadar pogodbeni stranki utemeljeno pripisujeta različen pomen nekemu pogodbenemu določilu in ko je to dejansko nejasno je dolžno sodišče razlagati sporno določilo po 2.odst. 99.čl. ZOR.
Uporaba 100.čl. ZOR pride v poštev takrat, ko je pogodbo pripravila in predlagala le ena pogodbena stranka. Ta predpostavka je izpolnjena takrat, kadar se stranki o vsebini pogodbenih določil nista pogajali, ju nista usklajevali, temveč sta pogodbo sklenili s tako vsebino in v takem besednem zapisu, kot ga je pripravila in predlagala ena od njiju.
obrazložen ugovor - izvršba na podlagi verodostojne listine
Zatrjevana dejstva morajo biti dokazno podprta, da bi v nadaljnji pravdi privedla do zavrnitve pritožbenega zahtevka, če bi se izkazala za resnična. Dolžnik v ugovoru takšnih pravnorelevantnih dejstev ni navajal. V ugovoru je navedel le, da oporeka izvršilnemu predlogu, ker ta ne temelji na podlagi ustreznih listin, s katerimi bi dokazovali prevzem blaga v skupnem znesku 712.423,15 SIT. Iz teh ugovornih navedb torej izhaja, da dejansko dolžnik v ugovoru uveljavlja formalne pomanjkljivosti predloga, pa še to le za del uveljavljene terjatve. Ker pa te v obravnavanem primeru niso podane, saj je upnik izvršilnemu predlogu predložil izpiske iz poslovnih knjig in sicer preglede odprtih postavk ter obračunov obresti, overjene s strani odgovorne osebe, kar vse so po 23. čl. ZIZ verodostojne listine.