vročitev sklepa o izvršbi - pravilnost vročitve - vročitev s fikcijo - predlog za razveljavitev klavzule o pravnomočnosti in izvršljivosti - predlog za vrnitev v prejšnje stanje - pravočasnost predloga - zamuda roka za ugovor zoper sklep o izvršbi - zamuda roka za pritožbo - opravičen razlog za zamudo - dolžna skrbnost - prepozen ugovor
Vročitev s fikcijo je pravno veljavna oblika vročitve, ki temelji na zakonu ter nastopi že z iztekom petnajstdnevnega roka, odkar je bilo naslovniku puščeno obvestilo, in ne šele takrat, ko se je naslovnik s pisanjem tudi dejansko seznanil. Ker je bila v konkretnem primeru vročitev s fikcijo opravljena skladno z zakonskimi določbami in ob upoštevanju vseh procesnih kavtel ter na naslovu, ki ga dolžnik ves čas postopka navaja kot svoj naslov prebivališča (in tega ne v predlogu za razveljavitev klavzule pravnomočnosti ne v pritožbi niti ne prereka), ni podlage za zahtevo, da bi bilo treba šteti, da je bilo pisanje dolžniku vročeno šele takrat, ko se je z njim dejansko seznanil. Takšno stališče nima podlage v pravni ureditvi in sodni praksi in bi v celoti negiralo smisel fikcije vročitve, ki je vezana le na potek roka od puščenega obvestila. Dejstvo, da je obvestilo in pisanje iz nabiralnika vzela dolžnikova mati, na pravilnost vročitve ne vpliva (tu je pripomniti, da bi bila dolžnikovi materi kot odraslemu članu njegovega gospodinjstva veljavno opravljena tudi morebitna osebna vročitev tega pisanja).
Sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da dolžnik ni ravnal s pričakovano povprečno skrbnostjo, ko je dopustil, da pošto zanj prevzema mama, katere kljub seznanjenosti s postopkom in kljub naravi svoje zaposlitve ni redno spraševal o prispeli pošti. Razlog za zamudo roka za pritožbo zoper sklep o zavrženju ugovora tako ni ravnanje dolžnikove mame, ki mu pravilno vročenega pisanja ni pravočasno izročila, temveč nezadostna skrbnost dolžnika pri ravnanju s pošto, česar pa ni mogoče subsumirati pod zgoraj obrazloženi standard upravičenega razloga za zamudo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO
VSL00036835
ZNP člen 44. DZ člen 295. ZPP člen 206, 206/1, 206/1-3. ZNP-1 člen 57.
prekinitev pravdnega postopka - postopek za odvzem poslovne sposobnosti - nepravdni postopek - obvestilo sodišča o postopku - postopek za postavitev odrasle osebe pod skrbništvo - zakonska ureditev - procesna predpostavka za odločanje - sposobnost biti stranka postopka
Sodišče odredi prekinitev postopka, če se je zoper stranko začel postopek za popoln ali delni odvzem poslovne sposobnosti.
Na podlagi določila 44. člena Zakona o nepravdnem postopku, ki je prenehal veljati 15. 4. 2019, ko sta stopila v veljavo DZ in ZNP-1, je sodišče poslovno sposobnost odvzelo osebam, ki zaradi duševne bolezni, duševne zaostalosti, odvisnosti od alkohola ali mamil ali iz drugega vzroka, ki je vplival na psihofizično stanje, niso bile sposobne skrbeti zase za svoje pravice in koristi.
V DZ in ZNP-1 instituta odvzem poslovne sposobnosti ni. Iz 295. člena prehodnih določb DZ pa sledi, da se šteje, da je oseba, ki ji je bila popolnoma odvzeta poslovna sposobnost v skladu z določbami ZNP, postavljena pod skrbništvo, tako da ta oseba ne more samostojno opravljati nobenih pravnih poslov, za osebe, ki jim je bila delno odvzeta poslovna sposobnost v skladu z določbami ZNP, pa se šteje, da imajo položaj otroka, ki je že dopolnil petnajst let, če pristojni organ ni odločil drugače.
Z uveljavitvijo DZ in ZNP-1 v aprilu 2019 postavitev odrasle osebe pod skrbništvo ni več posledica predhodnega odvzema poslovne sposobnosti. O postavitvi pod skrbništvo in o imenovanju skrbnika odloča sodišče.
Sodišče lahko že zaradi tega, ker mora ves čas postopka po uradni dolžnosti paziti na obstoj sposobnosti biti stranka in pravdno sposobnost kot procesni predpostavki, opravlja poizvedbe o izpolnjevanju le-teh. Na drugi strani pa so vsi državni organi, ki razpolagajo s potrebnimi podatki, te podatke dolžni posredovati tudi sodišču, ne glede na določbe o varstvu osebnih in drugih podatkov.
Šele v pritožbi podani dokazni predlog po zaslišanju delavke banke pa je v tem pritožbenem postopku pritožbena novota, ki jo pritožbeno sodišče v skladu z določbo 337. člena ZPP ne sme upoštevati.
Sodišče prve stopnje je vsebino bančne garancije o najvišjem znesku, do katerega banka garant jamči, razlagalo drugače od upnika, kar ta s pritožbo izpodbija in vztraja pri razlagi garancije, ki jo je sodišču ponudil v predlogu za izdajo začasne odredbe. Čim pa je treba razlagati, koliko znaša najvišji znesek, do katerega jamči upravičenki iz garancije garant in za katere obveznosti dolžnika, sodišče ne more potrditi zatrjevane zlorabe pravic iz neodvisne bančne garancije.
družba z omejeno odgovornostjo (d. o. o.) - poslovodja družbe z omejeno odgovornostjo - zastopanje - pooblastilo za zastopanje družbe - direktor kot fizična oseba
Za veljavno zastopanje družbe ni potrebno, da je naročilo napisano na uradnem papirju družbe in opremljeno z njenim žigom. Na veljavnost zastopanja tudi nima vpliva okoliščina, ali je naročilo družbi v korist oziroma ali je potrebovala naročeno storitev.
omejitev dovoljene izvršbe na nekatera sredstva oziroma predmete - možnost poplačila iz drugega dolžnikovega premoženja - izvršba na nepremičnine
Dolžnika sta predlagala izvzem stanovanjske hiše S. iz izvršbe tako, se opravi izvršba na drugo hišo G. Navajala sta, da drugi dolžnik ni zaposlen in je brez dohodkov, ter da se drugi dolžnik in tretji dolžnik preživljata le s pokojnino tretjega dolžnika. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da drugi dolžnik in tretji dolžnik nista niti trdila niti izkazala, da bi upnica lahko izterjevano terjatev s pripadki poplačala z izvršbo na hišo G. in ne s prodajo hiše S.
Kljub temu pa pritožbeno sodišče dodaja, da iz dopis in uradnega zaznamka o zbranih obvestilih A. R., zdravnice psihiatrične bolnišnice ..., res da izhaja, da se obdolženec zdravi zaradi paranoidne shizofrenije ter da je odvisen od več psihoaktivnih snovi in da je bil v tej bolnišnici že večkrat hospitaliziran, kar pa še ni zadostna podlaga za sklepanje, da je pripor zoper obdolženca potrebno izvajati v ustreznem zdravstvenem zavodu. To bo predmet nadaljnjega kazenskega postopka, po pridobitvi že odrejenih izvedeniških mnenj s področja psihiatrije in klinične psihologije. Pritožbeno sodišče pa je prepričano, da ima obdolženi že sedaj v priporu možnost jemanja vseh predpisanih zdravil.
odškodninska odgovornost članov uprave in nadzornega sveta - odgovornost članov organov odvisne družbe - odškodninska odgovornost članov nadzornega sveta - dejanski koncern - koncernski privilegij - prekluzija - trditveno in dokazno breme - spoznavna stiska
Dejstva o vplivu obvladujoče družbe na odvisno družbo, (lahko da) sploh niso v spoznavnem področju odvisne družbe, ko slednja uveljavlja odškodninsko odgovornost članov uprave in nadzornega sveta po 548. členu ZGD-1.
Pri obravnavanju odgovornosti organov družbe (na katerikoli pravni podlagi) se ugotavlja in presoja notranje razmerje članov uprave oziroma nadzornega sveta do družbe, ki so jo zastopali oz. nadzorovali v času izvršitve škodnega ravnanja prav ti člani. Zato odvisni družbi po prenehanju funkcijtistih, ki so izvajali in sprejemali vpliv obvladujoče družbe, niso neposredno znana konkretna dejstva in okoliščine o tem, katera obvladujoča družba (če jih je več, kot v konkretnem primeru, kapitalsko nadrejenih tožeči stranki) je in na kakšen način, s katerimi konkretnimi dejanji in ravnanji odvisno družbo pripravila do tega, da opravi zase škodljiv pravni posel. Ker gre v primeru koncernskega privilegija za možnost razbremenitve odgovornosti članov organov uprave in nadzora odvisne družbe za škodo zaradi sklenitve škodljivega posla, ni v primarnem trditvenem in dokaznem bremenu oškodovane (odvisne) družbe, da se pri uveljavljanju odškodninske odgovornosti članov uprave ali nadzora nanj sklicuje. Član uprave se s sklicevanjem na 547.-548. člen ZGD-1 ne more ekskulpirati, če je pri tem kršil standard vestnega in poštenega gospodarstvenika iz 263. člena ZGD-1. Smiselno enako velja tudi za člana nadzornega sveta.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00038062
OZ člen 187. ZPP člen 212, 254, 285.
pasivna legitimacija - odškodninska odgovornost naročitelja in izvajalca - solidarna odgovornost naročnika in izvajalca del - splošni pogoji za zavarovanje odgovornosti - predpostavke odgovornosti - pravno relevantna vzročna zveza - škodni dogodek - obstoj protipravnosti - nenadni in presenetljivi dogodek - izpodbijanje izvedenskega mnenja - dokazni standard - mejni prag zadostne verjetnosti - nestrinjanje stranke z izvedenskim mnenjem - postavitev dodatnega izvedenca - predpravdno izvedensko mnenje - obrazložitev pritožbe
V obrazložitvi pritožbe je treba jasno opredeliti razloge, ki naj bi jo utemeljili; pritožnik se tega bremena ne more znebiti s sklicevanjem na navedbe, ki jih je podal pred sodiščem prve stopnje. Posledično tožena stranka ne more uspeti s pavšalnim sklicevanjem na trditve o nesklepčni tožbi v pripravljalnih vlogah. Po jasnem stališču Ustavnega sodišča lahko odgovor na strankine navedbe izhaja tudi iz konteksta celotne obrazložitve. Upoštevajoč izčrpno obrazložitev sodišča prve stopnje o obstoju pasivne legitimacije ter predpostavkah odškodninske odgovornosti, pritožbena navedba, da se sodišče prve stopnje glede ugovorov tožene stranke v tem delu ni izrecno opredelilo, ni utemeljena.
Protipravnost tudi sicer ne pomeni, da mora sodišče ugotoviti kršitev določenega predpisa ali splošne norme pravnega reda, temveč zadostuje, da je ravnanje oškodovalca v nasprotju z običajnimi normami obnašanja in dobrimi običaji.
Glede predpostavke krivde višje sodišče poudarja, da mora oškodovanec zatrjevati in dokazati obstoj prvih treh predpostavk odškodninske odgovornosti. Ob obstoju vseh treh predpostavk (s katerih ugotovitvijo višje sodišče soglaša) je na toženi stranki breme dokazovanja ustrezne skrbnosti ravnanja (pod)izvajalca, saj se krivda v obliki (navadne) malomarnosti domneva. Posledično tožena stranka neutemeljeno poskuša prevaliti odgovornost dokazovanja svoje krivde na tožnike, saj je razbremenitev odgovornosti njeno trditveno in dokazno breme, ki pa ga tožena stranka ni zmogla.
ZST-1 člen 12, 12/2, 12/3. ZPP člen 108, 108/1, 108/2, 108/4. URS člen 14, 18, 21, 22.
nepopoln predlog za oprostitev plačila sodne takse - obvezne sestavine predloga za oprostitev plačila sodnih taks - nepopolna dopolnitev vloge - prepozna dopolnitev - zavrženje predloga za oprostitev plačila sodne takse - enakost pred zakonom - enako varstvo pravic v postopku pred sodiščem - prepoved mučenja - človekovo dostojanstvo - prestajanje zaporne kazni - nesporna dejstva - nerelevantne pritožbene navedbe
Prvotožeča stranka niti ne nasprotuje razlogom v izpodbijanem sklepu, da ni predložila vseh podatkov v skladu z drugim odstavkom 12. člena ZST-1. Zato sodišče druge stopnje pri presoji izpodbijanega sklepa ugotavlja, da so razlogi slednjega pravilni. Na drugačno stališče sodišča druge stopnje ne more vplivati pritožbeni razlog, da je prvotožeča stranka na prestajanju zaporne kazni, brez dohodkov, ločena od družine in da se ga ne more obravnavati tako, kot da je poročen. Slednje namreč ne more vplivati na presojo pravilnosti izpodbijanega sklepa in pravilne uporabe drugega odstavka 12. člena ZST-1. Prvotožeča stranka niti ne uveljavlja, da je poskušala dobiti podatke od svojih družinskih članov, kar naj bi ji bilo zaradi prestajanja zaporne kazni onemogočeno. Prav tako sodišču ni posredovala svojih podatkov, kar je bila dolžna in ji je bilo natančno pojasnjeno v 3. točki razlogov izpodbijanega sklepa.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO
VSM00038309
ZNP-1 člen 55, 55/2.. ZPP člen 154, 413.
pritožba zoper sklep o stroških postopka - stroški nepravdnega postopka - odločanje o stroških po prostem preudarku - načelo uspeha v postopku - tožba na ugotovitev očetovstva
Res je, da je v drugem odstavku 55. člena ZNP-1 določeno, da sodišče o stroških nepravdnega postopka odloča po prostem preudarku in ne zgolj na podlagi uspeha, kot je to značilno v pravdnem postopku (154. člen ZPP). Ne glede na to, je sodišče v danem primeru upoštevalo predlagateljičin uspeh v obravnavanem nepravdnem postopku ter nasprotnemu udeležencu naložilo, da ji vse stroške, ki so ji bili povzročeni, povrne.
Sodišče lahko v okviru proste presoje upošteva strankin uspeh, nasprotna pritožbena stališča nasprotnega udeleženca so neutemeljena.
podaljšanje pripora po vloženi obtožnici - ponovitvena nevarnost - prepovedano prehajanje meje ali ozemlja države - izvršitvene oblike
Glede na povzete razloge iz obrazložitve izpodbijanega sklepa se ni mogoče strinjati z zagovornico obtoženega P., da se glede na izvršitvene oblike, kot se očitajo obtoženemu, kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja državne meje ne more izvrševati od doma, preko telefona, niti da bi lahko kaznivo dejanje izvrševal tudi v priporu, saj ima na razpolago telefon vsaj dan med 8.00 in 16.00. Pritožbeno sodišče ponovno poudarja, da se obtoženemu P. ne očita (zgolj) prevažanje ilegalnih migrantov, temveč predvsem organizacija prevozov, novačenje oseb za prevoze, sodelovanje pri najemanju vozil, komunikaciji in nadzoru pri posameznih prevozih, kar vse je mogoče izvrševati tudi brez njegove fizične prisotnosti na terenu. Na drugačen zaključek pa ne nakazuje niti okoliščina, da ima obtoženi P. tudi v zavodu, kjer se izvršuje pripor, na voljo telefon vsak dan od 8. do 16. ure, pa kljub temu teh kaznivih dejanj ne izvršuje. V priporu gre vendarle za časovno omejeno komunikacijo (v nočnem času, ko se pogosto opravljajo prevozi ilegalnih migrantov, komunikacija ni mogoča) in da pri taki komunikaciji tudi ni mogoče pričakovati popolne zasebnosti. Zato ne držijo pritožbene navedbe, da bi bilo mogoče s hišnim priporom doseči enak učinek kot ga ima pripor.
Na tej podlagi, ko gre zgolj za trditev tožnika, pa pritožbeno sodišče ocenjuje, da tožencu v okoliščinah škodnega dogodka ni mogoče očitati, da je zlom veje posledica opustitve dolžnega ravnanja toženca, zato je nastanek škodnega dogodka mogoče pripisati le naključju v zvezi z ekstremnimi vremenskimi razmerami z žledolomom v času škodnega dogodka, kot izhaja iz poročila ARSO (priloga B5 spisovnega gradiva).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DAVKI - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00038215
SPZ člen 142. OZ člen 40, 40/2, 50, 50/1, 86, 86/1. ZPP člen 4, 4/1, 11, 11/1, 219a, 302, 302/3, 337, 337/1, 339, 339/1. ZDavP-2 člen 3.
ničnost pogodbe - navidezna (simulirana) pogodba - nedopusten nagib - izogibanje davčnim obveznostim - izigravanje upnikov - nasprotovanje moralnim načelom - posojilna pogodba - sporazum o ustanovitvi hipoteke - vknjižba hipoteke - vrstni red vpisov v zemljiško knjigo - glavna obravnava v ponovljenem postopku - branje zapisnika - načelo neposrednosti - načelo ekonomičnosti in pospešitve postopka - relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - nedovoljene pritožbene novote - zloraba pooblastil - pridobivanje podatkov po uradni dolžnosti - premoženjsko stanje
Drži sicer, da se je po (drugi) razveljavitvi sodbe glavna obravnava začela znova in pred drugim sodnikom. Vendar pa lahko sodnik, po tem, ko so se stranke o tem izjavile, odloči, da se priče in stranke ne zaslišijo znova, temveč, da se preberejo zapisniki o izvedbi teh dokazov, saj mu podlago za takšno odločitev daje tretji odstavek 302. člena ZPP. Gre za kompromis med načelom neposrednosti ter ekonomičnosti in pospešitve postopka. Reproduciranje izvedenih dokazov z branjem zapisnikov je namenjeno predvsem seznanitvi novega sodnika z zadevo, saj se sodišče z zadevo ne seznani samo med glavno obravnavo, pač pa sme in mora izvedene dokaze preučiti tudi med pripravami na glavno obravnavo. Iz tega razloga tudi ni mogoče pritrditi pritožbenemu očitku o kratkotrajnosti glavne obravnave, na podlagi česar pritožniki sklepajo, da sodišče prve stopnje dokazov ni niti vpogledalo, še manj prebralo. Pritožniki tudi zmotno menijo, da bi sodišče v ponovljenem postopku moralo ponovno neposredno izvesti vse dokaze že zato, ker so tako predlagali. Tudi dejstvo, da se niso strinjali z branjem zapisnikov zaslišanih strank in prič in so izrecno vztrajali pri ponovni neposredni izvedbi vseh dokazov, ne preprečuje sodišču, da namesto ponovnega zaslišanja zapisnike zgolj prebere ter prič in strank ne zaslišuje ponovno. Bistveno je namreč, da so se toženci imeli možnost izjaviti.
Sodišče prve stopnje je natančno analiziralo celotno premoženjsko stanje prvega toženca in njegove družine v daljšem časovnem obdobju in prepričljivo ter argumentirano ugotovilo, da bi bilo zgolj teoretično možno, da bi v gotovini privarčevali 151.000,00 EUR, praktično pa je bilo to povsem nerealno in neživljenjsko. Že v razveljavitvenem sklepu je opozorjeno, da je zatrjevana skromnost v nasprotju z drugimi navedbami v postopku. Prvi tožnik oziroma njegova soproga sta bila v obdobju med letoma 2005 in 2007 (so)lastnika 3 nepremičnin, kljub zatrjevanim obsežnim prihrankom pa sta za nakup nepremičnin najela kredit. Že dejstvo sočasnega lastništva treh nepremičnin (pri čemer sta dve pridobila z nakupom), ne more šteti kot „skromen“ način življenja. Dejstvo nakupa dveh nepremičnin s kreditom pa hkrati ne dokazuje zatrjevanega obstoja „zajetnih“ finančnih sredstev. V istem obdobju je po izpovedi prvega toženca z znatnimi sredstvi tudi dokapitaliziral družbo svoje soproge, katere osnovni kapital znaša 39.000,00 EUR. Izpoved o skromnem življenju negira tudi očitno neuspešna investicija v obratovanje restavracije na naslovu ..., o čemer so izpovedale priče. Nič od naštetega, vključno s pričakovanim življenjskim standardom in stroški direktorja bančne ustanove, ne nakazuje, da je družina prvega toženca živela skromno. Povsem izkustveno in življenjsko nelogično je, da bi celotna družina dolga leta varčevala, živela skromno, za svoje obveznosti najemala posojila, hkrati pa vse svoje prihranke za trinajst let brez vsakršnega zavarovanja posodila prijatelju, pri čemer za takšno „posojilo“ ne obstaja noben relevanten listinski dokaz. Prvi toženec ni znal pojasniti niti tega, zakaj je posojilo delno dal v gotovini, drugi toženec pa posojila očitno ni potreboval, saj ga je takoj nakazal na račun svojega podjetja.
Tako kot sodišče prve stopnje tudi višje sodišče zaključuje, da je šlo za navidezno pogodbo v smislu prvega odstavka 50. člena OZ: pogodba je bila sklenjena le z namenom, da se nasproti davčnemu organu prikaže kot sklenjena, čeprav pogodbene stranke niso prevzele nobenih pogodbenih obveznosti, niti niso na tej podlagi prevzele kakršnihkoli pravic, pač pa so zasledovale namen, da se drugi toženec izogne plačilu davka. Šlo je za nedopusten nagib (drugi odstavek 40. člena OZ), ki je odločilno vplival na vse tožence, da so sklenili pogodbo in notarski zapis o zavarovanju terjatve, saj so vedeli, da je namen sklenitve pogodbe le v izognitvi plačila davka. Način, kakršnega se je poslužila tožena stranka, ne pomeni le nedopustnega nagiba, pač pa prav tako nasprotuje moralnim načelom, zaradi česar je ničnost podana tudi na podlagi prvega odstavka 86. člena OZ.
Iz opisa kaznivega dejanja pod 1. točko krivdoreka izpodbijane sodbe torej ne izhaja, na kakšen način je bilo obdolžencu pri lovu v pomoč motorno vozilo. Takšen opis kaznivega dejanja, pa po presoji pritožbenega sodišča, ne predstavlja zapolnitve dejanskega stanu kaznivega dejanja nezakonitega lova, po tretjem odstavku 342. člena KZ-1. Tako je glede tega kaznivega dejanja pritožbeno sodišče ugotovilo kršitev kazenskega zakona, v smislu določil prvega odstavka 372. člena KZ, ki je narekovala spremembo sodbe sodišča prve stopnje tako, da se obdolženca iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP, oprosti obtožbe.
V skladu z prvim odstavkom 142. člena ZPP se tožba stranki vroča osebno. Če se tisti, ki mu je treba pisanje vročiti, ne najde v stanovanju, se pisanje vroči tako, da se izroči kateremu od njegovih odraslih članov gospodinjstva, ki so ga dolžni sprejeti (tretji odstavek 142. člena ZPP v zvezi s 140. členom ZPP).
zasliševanje prič - anonimna priča - zaščitni ukrepi - zaslišanje preko videokonference - vodstvo glavne obravnave - odstranitev obdolženca iz sodne dvorane
Zaščitni ukrep je sodišče na podlagi določil 240.a člena ZKP odredilo za pričo, katere identiteta je razkrita. Sodišče lahko na glavni obravnavi uporabi določila 327. člena ZKP in odloči, da se obdolženca za čas zaslišanja priče, odstrani iz sodne dvorane ali pričo zasliši preko videokonference (4. točka drugega odstavka 244.a člena ZKP).
odpoved najemne pogodbe in izpraznitev stanovanja - pisna najemna pogodba - vsebina pogodbe - prosto urejanje pogodbenih razmerij - sprememba pogodbe - veljavnost sprememb pogodbe - obličnost spremembe pogodbe - krivdni razlog za odpoved najemne pogodbe - zamuda s plačilom najemnine - rok za izselitev iz stanovanja
Pravna podlaga tožbenega zahtevka so določbe najemne pogodbe. Najemodajalec - tožeča stranka lahko najemno pogodbo odpove, če najemnik ne plača najemnine in stroškov ter zamudnih obresti za pretekli mesec kljub pisnemu opominu (7. člen pogodbe) ali če ne plača najemnine in stroškov v roku, ki ga določa najemna pogodba, dvakrat zaporedoma ali dva meseca v zadnjih dvanajstih mesecih (18. člen pogodbe). V 22. členu pogodbe sta se pravdni stranki izrecno dogovorili, da morajo biti vse spremembe ali dopolnitve najemne pogodbe sklenjene v pisni obliki, sicer so nične.
Pogodbeni stranki sta izključili možnost ustnih dogovorov ali konkludentnih dejanj v zvezi z njunim najemnim razmerjem.
Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da navedbe pravdnih strank v zvezi s plačevanjem skupnih stroškov stavbe za ta postopek niso pomembne. Tožeča stranka tožbenega zahtevka namreč ni temeljila na trditvah, da toženec zamuja s plačilom skupnih obratovalnih stroškov stavbe, temveč s plačilom najemnin in individualnih stroškov stanovanja (stroškov ogrevanja).
Lastnik stanovanja je tisti, ki mora odpovedati najemno pogodbo z odpovednim rokom najmanj 90 dni. Kadar se odpoved najemne pogodbe uveljavlja po sodni poti, pa sodišče določi rok za izselitev, ki ne sme biti krajši kot 60 dni in ne daljši od 90 dni.
nujna zadeva - objava popravka - začasni ukrepi v času epidemije SARS-CoV-2 (COVID-19) - neplačilo sodne takse - pritožba se šteje za umaknjeno
Da gre za nujno zadevo potrjuje določba prvega odstavka in 6. točke drugega odstavka 83. člena ZS, ki kot nujne opredeljuje tudi spore za objavo popravka objavljene informacije. Sodišče prve stopnje je že samo pojasnilo, da so v obravnavani zadevi v skladu z ZS roki tekli ves čas postopka kljub sprejetim ukrepom po 83.a členu ZS in po Zakonu o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javno pravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-CoV-2.