SZ-1 člen 103, 106, 106/1, 106/2. ZOR člen 73. OZ člen 58.
najemno razmerje - najemna pogodba - odpoved najemne pogodbe iz nekrivdnih razlogov - izpraznitev stanovanja - primerno stanovanje - nadomestno stanovanje - oblika pogodbe - če je bila izpolnjena pogodba, ki ji manjka oblika (realizacija) - izvedba dokaza z izvedencem
Tožeča stranka namreč toženi stranki do sedaj ni ponudila primernega nadomestnega stanovanja. Dokler tako ne bo ravnala, toženci niso dolžni izprazniti nobenega od spornih stanovanj.
Sodišče prve stopnje je pravilno in zakonito izdalo sodbo na podlagi pripoznave, saj je toženec na naroku 26. 2. 2020 brezpogojno izjavil, da je zahtevek tožeče stranke v še spornem delu - za 62.400,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 1. 2020, torej po delnem umiku tožbe, utemeljen in da bo ta znesek plačal. Da naj bi bilo to v naglici in zato pod prisilo in zvijačo, pritožnik z ničemer ne podkrepi, zato takega pavšalnega očitka ni mogoče upoštevati in nanj tudi ne bolj konkretno odgovoriti.
ZP-1 člen 66, 66/3. ZG člen 77c, 77c/1, 77c/1 - 3.
dejansko stanje prekrška - nedovoljen pritožbeni razlog - prekluzija - skladišče - prevoz lesa - vodenje poslovnih knjig in evidenc
S pritožbenimi navedbami, da izjavi zaslišanega storilca, da lesa po dobavnicah, ki sta navedeni v odločbi o prekršku, sploh ni v skladišču, ampak ga je direktno peljal naprej, nikakor ni verjeti, da predložena dokumentacija dokazuje ravno nasprotno ter nadaljnje podrobno analiziranje posameznih dokumentov (dobavnice 6/18, povratnice št. 015218, dobavnice 25/18 in popratnice št. 015214) predstavlja podajanje lastne dokazne ocene ter uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa glede na določbo tretjega odstavka 66. člena ZP-1 ni dovoljen pritožbeni razlog.
Neutemeljene pa so pritožbene navedbe, v katerih prekrškovni organ sodišču očita, da je pri odločanju upoštevalo dokaze, ki jih zaradi prekluzije ne bi smelo upoštevati.
Drži, da je odgovorna oseba pravne osebe ob zaslišanju na sodišču 12. 11. 2019 v spis vložila „popratnico za oblo drvo“ z dne 18. 1. 2018, mednarodni tovorni list CMR in popratnico za drugo dobavnico z dne 19. 3. 2018, vendar pa s predložitvijo takih dokumentov ni bila prekludirana, saj gre za dokumente, s katerimi je prekrškovni organ razpolagal že ob inšpekcijskem pregledu in izdaji odločbe o prekršku.
Zgolj sklicevanje na določbo prvega odstavka 138. člena ZDavP-2, katera na splošno določa, da mora zavezanec za davek sodelovati pri ugotavljanju dejanskega stanja, ki je pomembno za obdavčenje, ni zadostno. Iz opisa kaznivega dejanja mora namreč biti popolnoma jasno, na podlagi katere pravne norme je bil obdolženec dolžan voditi poslovne knjige in evidence, ki jih davčnemu organu na njegovo zahtevo ni predložil.
sklep o odmeri nagrade izvedencu - nagrada izvedencu - plačilo nagrade za opravljeno delo - pripombe na izvedensko mnenje - opredelitev do pripomb na izvedensko mnenje - upravičenost izvedenca do nagrade - prispevki iz socialnega zavarovanja - pospešitev postopka
Sodišče prve stopnje je pritožnici vročilo izvedensko mnenje skupaj z izpodbijanim sklepom, zato se ni moglo opredeliti do pripomb pritožnice, ki jih v pritožbi navaja, da izvedenec ni odgovoril na vprašanja, ki mu jih je zastavilo sodišče prve stopnje.
Stranka, ki preklicuje priznanje, mora svoj preklic obrazložiti ter navesti in izkazati "vse okoliščine", ki preklic opravičujejo. To je pojasniti, zakaj je preklic upravičen in to upravičenost tudi izkazati. To ji bo uspelo, če bo navedla (in izkazala) razloge za zmoto pri priznanju.
Navedba tožene stranke, da v zemljiški knjigi kot lastnica nepremičnin, glede katerih tožeče stranka v tem postopku vtožuje plačilo stroškov obratovanja in upravljanja, ni vpisana tožena stranka, ne glede na temeljna načela zemljiške knjige (načelo javnosti in načelo publicitetnega učinka vpisov) ne zadostuje za upoštevanje preklica priznanja. Tožena stranka bi namreč morala konkretno zatrjevati, zakaj je ob podaji priznanja opravičljivo zmotno menila, da je lastnica zadevnih nepremičnin.
spor majhne vrednosti - pritožbeni razlogi - dejansko stanje - protispisnost
Pritožbene navedbe, tako kot glasijo, izpodbijajo ugotovljeno dejansko stanje pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa je v sporih majhne vrednosti nedovoljen pritožbeni razlog in se pritožbeno sodišče glede njih ne sme in ni dolžno izjasniti.
Kolikor pa pritožba trdi, da je sodišče prve stopnje kršilo procesno določbo po 8. členu ZPP, da ni skrbno in vestno presodilo vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj, bi to lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe in gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, ki prav tako ni dovoljen pritožbeni razlog v sporu majhne vrednosti.
Pritožbeni očitek ni utemeljen, saj se sodišču prve stopnje očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP pripeti le tedaj, če v tehničnem smislu napačno povzame vsebino listin ali izpovedbe strank oziroma priče ali izvedenca, torej, če bi povzelo nekaj, kar iz teh listin ali izpovedb ne izhaja, česar pa pritožba konkretizirano ne očita. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje nepopolno oziroma napačno dokazno ocenilo izpovedbe prič, pa pomeni pritožbeni očitek zmotne in nepolne ugotovitve dejanskega stanja.
izvršba na podlagi izvršilnega naslova - izvršba proti družbeniku družbe z neomejeno odgovornostjo - subsidiarna odgovornost družbenika osebne družbe - načelo stroge formalne legalitete izvršilnega postopka - izjema od splošnega načela
V postopku izvršbe na podlagi izvršilnega naslova je predpostavka poprejšnje zahteve za plačilo od družbe z neomejeno odgovornostjo za nastop subsidiarne odgovornosti družbenikov izpolnjena že po naravi stvari – da je upnik zoper družbo z neomejeno odgovornostjo pridobil izvršilni naslov, je moral (s tožbo oziroma v konkretnem primeru s predlogom za izvršbo na podlagi verodostojne listine) zahtevati plačilo od družbe, glede na potrebo po vložitvi predloga za izvršbo pa je bila ta zahteva neuspešna. Gre za odstop od načela stroge formalne legalitete oziroma razširitev učinkovanja izvršilnega naslova zoper osebno odgovorne družbenike.
Tretji odstavek 60. člena ZD torej zahteva tudi zaključek, da je bila zmota kavzalna, da bi mati (zapustnica) testirala drugače kot je ali pa sploh ne bi sestavila oporoke, če ne bi imela zmotne predstave o okoliščini oziroma o vzroku, ki jo je napeljal k testiranju (o nagibu).
sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi - prenehanje pogodbe o zaposlitvi
Sodišče se je v zadostni meri ukvarjalo z dogodki, ki so vodili do spornih izjav in pravilno ugotovilo, da ti izjavi nimata vsebine pisnega sporazuma o prenehanju delovnega razmerja, kot je določena v 81. členu ZDR-1. Pravilno je tudi stališče, da mora biti sporazum zapisan v enovitem aktu, jasno mora biti izražena volja obeh strank, da delovno razmerje delavcu preneha in kdaj mu preneha, kar pa iz korespondence med strankama ni razvidno.
ZPP člen 458, 458/1. Odlok o zbiranju in prevozu komunalnih odpadkov (2012) člen 25, 35.
spor majhne vrednosti - nedovoljen pritožbeni razlog - gospodarska javna služba - plačilo storitev - zbiranje odpadkov - odvoz odpadkov - sporočanje števila uporabnikov
Tožena stranka ni izkoristila pravice do uskladitve prostornine in števila posod z njenimi potrebami. Ker je bila na odjemnem mestu edini uporabnik, je zavezana k celotnemu plačilu.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00039506
ZDR-1 člen 35, 45, 59, 59/1, 179.. OZ člen 131, 131/1, 131/2, 171, 179, 186, 395.. ZVZD-1 člen 5, 12.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - kooperantska pogodba - pasivna legitimacija - soprispevek oškodovanca - nepremoženjska škoda - odmera višine odškodnine - pravična denarna odškodnina
Ni utemeljen ugovor neobstoja pasivne legitimacije tožene stranke, češ da se je tožnik poškodoval pri delu, ki je bilo predmet pogodbe med naročnikom in glavnim izvajalcem in da je odgovornost za varnost pri delu s kooperantsko pogodbo prevzel glavni izvajalec na delovišču. Odškodninska odgovornost tožene stranke kljub takemu dogovoru v pogodbi ni izključena. Učinki te pogodbe se lahko raztezajo le na pogodbene stranke in ne na tožnika. Ker tožnik ni bil pogodbena stranka, proti njemu pogodba ne učinkuje. Tožena stranka se torej ne more s sklicevanjem na vsebino kooperantske pogodbe razbremeniti svojih obveznosti s področja varstva pri delu.
Če delodajalec opusti svoje dolžnosti v zvezi z zagotavljanjem varstva pri delu, ki mu jih nalagajo določbe ZVZD-1, in delavec iz tega razloga utrpi škodo, je delodajalec odgovoren za nastalo škodo. Neposreden vzrok poškodbe je sicer padec, a njegove škodne posledice bi bile (lahko) preprečene, če bi tožena stranka ravnala v skladu s predpisi o varstvu pri delu (npr. tako da bi po seznanitvi s pogostimi izpadi električne energije poskrbela za prenosno svetilko, s katero bi si tožnik osvetljeval pot). Padec in posledično poškodba tožnika je objektivno predvidljiva posledica pogostih izpadov električne energije, s katerimi je bila tožena stranka seznanjena in jih je dopuščala oziroma ni storila ničesar, da bi poskrbela za varnost svojih delavcev, prav preprečevanju tovrstne škode pa so namenjene tudi predpisane obveznosti delodajalca glede zagotavljanja varnosti in zdravja pri delu.
Abstraktno opredelitev stopnje pazljivosti, ki naj bi jo delavec kršil, je dolžna nasprotna stranka v sporu konkretizirati z opredelitvijo oblike, vrste oziroma načina nepazljivega ravnanja, ki naj bi (so)prispevalo k nastanku škode (VIII Ips 116/2009).
Ni dokazov, da bi bilo ravnanje tožnika do takšne mere neskrbno, da bi odstopalo od skrbnosti povprečnega ustrezno usposobljenega delavca. Glede na navedeno je neustrezno stališče sodišča prve stopnje, da je tožnik prispeval k nastali škodi v 20 %. Pravilna uporaba materialnega prava po presoji pritožbenega sodišča utemeljuje sklep o izključni odgovornosti tožene stranke za škodni dogodek.
Sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku ni raziskalo, koliko znašajo terjatve, nastale po sklenitvi sodne poravnave, saj je celoten zahtevek po temelju zavrnilo. Presodilo je, da toženka ni krivdno odgovorna za tožniku nastalo škodo (ki jo uveljavlja iz naslova strahu in nevšečnosti med zdravljenjem - v posledici škodnega dogodka, v katerem mu je ropar pritisnil pištolo na glavo), ker ni podan element protipravnosti. Navedeno pa je povezano z vprašanjem, ali je toženka sprejela ustrezne varnostne ukrepe, da ne bi prišlo do navedenega škodnega dogodka. Tožnik je ravno s temi besedami obrazložil dokazni predlog za postavitev izvedenca s področja varnosti in zdravja pri delu, do katerega pa se sodišče ni v ničemer opredelilo - ne na naroku za glavno obravnavo ne v sodbi. Zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STEČAJNO PRAVO
VSL00037863
ZFPPIPP člen 221b, 221b/4. ZPP člen 212, 213, 213/1.
pogodba o odprtju in vodenju transakcijskega računa - pogodba o odobritvi limita - narava kreditne pogodbe - solidarno poroštvo - odstop terjatve (cesija) - trditveno in dokazno breme - prehod trditvenega in dokaznega bremena - sklep o potrditvi poenostavljene prisilne poravnave - vpliv poenostavljene prisilne poravnave na terjatev - vezanost sodišča na trditveno podlago - dokazi pomembni za odločitev - enako varstvo pravic v postopku
Toženi stranki bi morali ob zatrjevanju izvedenih plačil solidarne porokinje zatrjevati in dokazati tudi druga pravno odločilna dejstva, iz katerih bi vsaj z verjetnostjo izhajalo, da s strani tožeče stranke zatrjevano in izkazano stanje dolga ni pravilno (npr. da je bil s plačili solidarne porokinje poplačan celoten dolg iz naslova limita in da po poplačilih solidarne porokinje prvotožena stranka odobrenega limita ni več koristila oziroma ga ni več koristila v takšnem obsegu...). Tega pa toženi stranki med postopkom pred sodiščem prve stopnje nista konkretno zatrjevali. Pavšalno nasprotovanje v smislu nevednosti ali izražanje pavšalnega dvoma v verodostojnost trditev tožeče stranke in predloženih listin v smislu, da toženi stranki ne vesta, ali je višina dolga pravilna, ker iz prometa na računu prvotožene stranke ni razvidno, ali oziroma kako je tožeča stranka obračunala plačila solidarne porokinje, pa v konkretnem primeru ne zadošča, da bi sodišče dvomilo v pravilnost trditev in predloženih dokaznih listin tožeče stranke. Skladno s sodno prakso in pravno teorijo se takšna pavšalna nasprotovanja ne upoštevajo.
Dokazi so skladno z določilom 212. člena ZPP in ustaljeno sodno prakso namenjeni temu, da se sodišče prepriča o resničnosti dejanskih trditev strank, ne pa nadomeščanju manjkajočih trditev. Ker toženi stranki med postopkom pred sodiščem prve stopnje nista podali nobenih konkretnih trditev o pravno odločilnih dejstvih, ki bi vzbujala dvom v pravilnost višine zatrjevanega dolga in sam namen plačil solidarne porokinje za odločitev v konkretnem primeru ni bil pravno odločilen, sodišče prve stopnje ni imelo podlage za zaslišanje toženih strank. Sodišče namreč lahko odloča le v okviru trditvene podlage strank, saj je le tako zagotovljeno enako obravnavanje strank in spoštovanje njihovih procesnih pravic (npr. zagotovitev možnosti kvalitetne obrambe), pri čemer se izvedejo le dokazi, ki so pomembni za odločitev (prvi odstavek 213. člena ZPP).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00036940
ZPP člen 3, 3/3, 7, 212, 458, 458/1.
spor majhne vrednosti - zavarovalna polica - sklepčnost tožbe - trditvena podlaga - trditveno in dokazno breme - nedovoljeni pritožbeni razlogi
Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da je tožeča stranka dovolj specificirala svojo terjatev (tako v delu glavnice kot tudi obresti), z listinami (zavarovalne police, finančna kartica in obračuni obresti) pa jo le še natančneje substancirala. Njeno sklicevanje na listinske dokaze je bilo tudi tako določno, da je prvostopenjskemu sodišču omogočalo hitro in učinkovito povzemanje zatrjevanih dejstev. Pri tem je poudariti, da tožena stranka kljub temu, da so bili omenjeni listinski dokazi priloženi že dopolnitvi tožbe, tem v odgovoru na tožbo ni konkretizirano nasprotovala, trditveno breme v zvezi s tem, kdaj je tožena stranka izvedla delna plačila, pa je bilo nenazadnje na njej.
O alternativni kumulaciji zahtevkov je mogoče govoriti le, kadar obstaja alternativna obveznost dolžnika, ki ima možnost izbire. V takšnem primeru mora biti tudi tožbeni zahtevek oblikovan alternativno, tako da dolžniku omogoča, da izbere med prvo in drugo izpolnitvijo. Ker za tak primer v obravnavani zadevi ne gre, se tožnik zmotno sklicuje na določilo tretjega odstavka 18. člena ZST-1 v delu, ki velja za alternativni tožbeni zahtevek, po katerem se sodna taksa odmeri le za najvišji postavljeni zahtevek.
odločitev o pravdnih stroških - brezplačna pravna pomoč
Pritožba pravilno uveljavlja, da je pri odmeri stroškov postopka v predmetni zadevi treba upoštevati, da tožniku ni bila priznana brezplačna pravna pomoč že od začetka postopka, temveč šele od 25. 6. 2019 dalje, zaradi česar je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbo o znižanju nagrade iz petega odstavka 17. člena ZOdv. Tako je tožnikov pooblaščenec upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po odvetniški tarifi le za tisto delo, ki ga je opravil po 25. 6. 2019.
Pritožba sodišču neutemeljeno očita napačno sklicevanje na sklep VIII Ips 32/2019, v zvezi s katerim je pojasnilo, da je za presojo kršenega tedenskega počitka odločilno, katere zadolžitve oziroma obveznosti je imel tožnik na dneve, ko je bil po podatkih evidenc prost. Tožnik glede tega ni podal določnih trditev. V pritožbi priznava, da po datumih delovnih obveznosti res ni specificiral, za sklepčnost tožbe v tovrstnih sporih pa ne zadostuje navedba, da pripadnik ni bil noben dan prost oziroma, da je imel vsak dan zadolžitve. Posledica nesklepčne tožbe (ko iz tožbene povesti ne izhaja materialnopravna posledica) je zavrnitev tožbenega zahtevka (Pdp 389/2019).
premestitev na drugo delovno mesto - izpolnjevanje pogojev - razveljavitev aneksa
Predmet presoje v tem sporu je zakonitost sklepa Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS, s katerim je bil aneks št. 11 (posledično pa tudi aneks št. 12, s katerim se je spremenil opis nalog delovnega mesta "analitik VII/2-I") razveljavljen, ker tožnica ob premestitvi ni izpolnjevala pogoja 8 let delovnih izkušenj na delovnem mestu tarifnega razreda VII/2. Ker sodišče prve stopnje v delu komisije za pritožbe ni ugotovilo postopkovnih nepravilnosti in ker je za razveljavitev aneksov ugotovilo zakonit razlog (neizpolnjevanje pogojev za delovno mesto, na katerega je bila tožnica premeščena), tožbenemu zahtevku na razveljavitev sklepa komisije pravilno ni ugodilo. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi za takšno odločitev.
Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da komisija za pritožbe postopka razveljavitve aneksov ni bila dolžna voditi po določbah ZUP. Če bi bil namen zakonodajalca, da se tudi v postopku po 74. členu ZJU upoštevajo načela in procesna jamstva iz ZUP, bi bilo tako tudi predpisano, kot je to v prvem odstavku 39. člena ZJU določeno za postopek odločanja o pritožbah javnih uslužbencev zoper odločitve o njihovih pravicah ali obveznostih iz delovnega razmerja.
PRAVO DRUŽB - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00037718
ZGD-1 člen 13, 21, 21/1, 23, 23/2, 27, 27/3, 27/4. ZIL-1 člen 42, 47, 48, 48/1, 58, 58/1. ZKme-1 člen 69. ZIZ člen 272, 272/1, 272/2, 272/3.
tožba za opustitev uporabe in izbris firme - začasna odredba v zavarovanje nedenarne terjatve - test reverzibilnosti - uporaba firme - varstvo firme - načelo izključnosti firme - razlikovanje firme - kolektivna blagovna znamka - blagovna znamka - razlikovalni učinek znamke - besedna znamka - primernost znaka za razlikovanje - zmeda na trgu - geografsko poreklo
Podlaga za presojo, ali se firma družbe jasno razlikuje od firme drugih družb, je okoliščina, ali firma družbe kot celota oziroma posamezni sestavni deli firme (slikovno ali fonetično) lahko pri pomembnejšem delu poslovnih krogov, v katerih posluje družba, ustvari (zmotno) prepričanje, da gre za firmo druge družbe. Firma upnika in dolžnika imata res skupen del, to je besedo KRAS, vendar pa se kljub temu razlikujeta dovolj jasno, saj imata vizualno, fonetično in pomensko gledano različni dodatni sestavini firme, kar v obravnavanem primeru za spoštovanja načela izključnosti zadošča. Firma upnika je namreč samo KRAS, firma dolžnika pa je PRŠUTARNA S' KRASA, ki se z dodatno (prvo) sestavino fantazijskega dodatka, to je PRŠUTARNA S', jasno razlikuje od firme upnika.
Pri presoji razlikovanja teh firm je treba upoštevati celovito dojemanje povprečnega potrošnika, za katerega pa je lahko merodajna bodisi posamezna sestavina bodisi celoten vtis, pri čemer pa je vselej treba obstoj verjetnosti zmede potrošnika presojati celovito, saj je le-ta firmo kot znak razlikovanja (podobno kot znamko) zaznava kot celoto in ne preizkuša njenih posameznih delov.
Tudi pri znamki z ugledom se presoja enakost ali podobnost znaka z znamko, pri čemer pa ni pomembno ali gre za istovrstnost blaga ali storitev.
V povezavi z geografskim izvorom Kraškega pršuta je treba upoštevati tudi, da upnik dolžniku ne more prepovedati, da v gospodarskem prometu v skladu z dobrimi poslovnimi običaji uporablja svoj geografski izvor. Zaradi opisanih pomembnih razlikovalnih učinkov in popularnostjo kraškega pršuta v Republiki Sloveniji, je povprečni potrošnik tisti, ki zelo loči posamezne pršute med seboj.
Če v vmesnem času do pravnomočnosti odločitve o tožbenem zahtevku, dolžnik ne bi smel uporabljati firme PRŠUTARNA S' KRASA, bi nedvomno nastala dolžniku hujša škoda kot bi brez izdaje začasne odredbe nastala upniku. Poseg v pravice dolžnika je treba namreč, kot je bilo pojasnjeno v omenjeni ustavni odločbi, presojati restriktivno.