ZGD-1 člen 7, 7/1, 7/2, 8, 37, 472. ZIZ člen 270. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14.
zavarovanje denarne terjatve z začasno odredbo - izkaz verjetnosti obstoja terjatve - spregled pravne osebnosti - zloraba pravne osebe - huda malomarnost - zakoniti zastopnik gospodarske družbe - vodenje poslov družbe - upravičenje za zastopanje - preusmeritev poslovanja na drugo osebo - prenos dejavnosti na by pass podjetje - presoja premoženjskopravnih razmerij v zunajzakonski skupnosti - presoja subjektivne nevarnosti za uveljavitev terjatve - konkretna utemeljitev nevarnosti
Pravna teorija in sodna praksa sta enotni v stališču, da gre pri institutu spregleda pravne osebnosti za izjemo od temeljnega načela, po katerem družbeniki kapitalskih družb ne odgovarjajo za obveznosti družbe in predstavlja pravno podlago za uveljavitev odgovornosti družbenikov za družbene obveznosti. Splošna predpostavka za uveljavitev takšne odgovornosti je zloraba pravne osebe, saj je zloraba temelj in bistveni razlog za spregled v vseh primerih. Gre za ravnanja, s katerimi družbeniki dosegajo svoje interese in koristi ter morajo izpolnjevati objektivne in subjektivne elemente, predpisane v zakonu. Pojem "zloraba družbe kot pravne osebe" je nedoločen pravni pojem (pravni standard), ki ga je treba v vsakem posamičnem primeru napolniti z ugotovitvijo vseh relevantnih okoliščin. Za izpolnitev standarda zlorabe pa se ne zahteva (obarvani) naklep drugemu škodovati, marveč zadošča že nižja stopnja krivde (vsaj huda malomarnost).
Glede na navedeno je potrebno pri vsakem družbeniku posebej in individualno presojati subjektivne sestavine spregleda, saj gre za njegovo subjektivno odgovornost, in sicer namen, vedenje ali dolžnost vedenja ter hkrati upoštevati vse okoliščine, ki vplivajo na odgovornost zlasti stopnjo vključenosti družbenika v gospodarjenje družbe, vpliv družbenika na poslovodstvo in njegovo sodelovanje pri tem, koliko je bil družbenik seznanjen z gospodarjenjem družbe, kakšen je bil sploh interes družbenika za sodelovanje v družbi (zgolj udeležba zaradi dobička, aktivna udeležba pri upravljanju ali poslovodstvu) ter ali je družbenik pridobil koristi iz družbe na nenavaden način.
skupno premoženje - izvenzakonska zveza - vlaganje v tujo nepremičnino - obogatitev
Tožnici s tožbenim zahtevkom po nasprotni tožbi ni bilo potrebno zajeti bivšega zunajzakonskega partnerja, pač pa je dovolj, da je tožbo na povračilo vrednosti vlaganj v nepremičnino, za katero sta toženca obogatena, naperila le proti tožencema, ki sta zemljiškoknjižno lastnika nepremičnine.
ZIZ člen 34, 38, 38/5, 43, 43/1. ZPP člen 2. Odvetniška tarifa (2015) člen 20. Odvetniška tarifa (2003) tarifna številka 27, 27-1, 39. URS člen 14, 14/2.
potrebni izvršilni stroški - začetna in naknadna kumulacija izvršilnih sredstev - odločanje v mejah zahtevka - ustavnoskladna razlaga - nagrada in stroški odvetnika - delni umik predloga za izvršbi - obrazložena vloga - poizvedbe o računih dolžnika - nadaljnji izvršilni stroški
Upoštevati je potrebno, da navedba novega izvršilnega sredstva, vsebovana v predlogu za izvršbo z novim sredstvom izvršbe, zgolj dopolnjuje zahtevo za sodno varstvo, uveljavljano v predlogu za izvršbo, zato je nagrada za takšen predlog zajeta že v nagradi za predlog za izvršbo. Navedeno utemeljuje ureditev OT, v kateri predlog za izvršbo ni vrednoten po vrsti in številu izvršilnih sredstev, ampak po vrednosti izterjevane terjatve. V skladu s splošnim načelom enakosti (drugi odstavek 14. člena Ustave RS), ki v bistveno enakem položaju ne dopušča drugačne obravnave, ustavnoskladna razlaga narekuje enako vrednotenje tudi pri naknadni kumulaciji izvršilnih sredstev. Za opredelitev nagrade za sestavo predloga za izvršbo začetna kumulacija izvršilnih sredstev ni bistvena, zato na višino nagrade ne sme vplivati eventualna naknadna kumulacija sredstev. Slednje bi namreč lahko pripeljalo do nedopustnega obida najvišjega zneska za nagrado za predlog za izvršbo (glej 1. točko tar. št. 27 OT).
Iz podatkov v sodnem spisu še izhaja, da sta tožnika šele v svoji zaključni besedi (ko je bil njun dokazni predlog za zaslišanje strank že zavrnjen), trdila, da bi izvedba dokaza z zaslišanjem strank bistveno pripomogla k razjasnitvi zadeve, da tožeča stranka pozna pisavo pokojnega očeta, da je že na prvi vpogled kopije sporne oporoke takoj ugotovila, da nobena pisava ne ustreza pisavi pokojnega očeta, niti njegov podpis, da bi pravdni stranki povedali, da niti uporabljene besede niti oče ne bi nikoli napisal tako obsežnega teksta, kot je napisan na sporni oporoki.
Po presoji pritožbenega sodišča sta tožnika trditve o značilnostih pisanja in pisave pokojnika ter konkretne navedbe, da bi o teh lahko izpovedala in bi s svojim zaslišanjem bistveno pripomogla k razjasnitvi zadeve, podala prepozno.
napoved pritožbe - plačilo sodne takse kot procesna predpostavka - rok za plačilo sodne takse - predlog za oprostitev plačila sodne takse - zavrnitev predloga za oprostitev plačila sodne takse - rok za plačilo sodne takse po plačilnem nalogu - začetek teka roka za plačilo sodne takse - nov tek roka - opozorilo stranki - neplačilo sodne takse - domneva umika napovedi pritožbe
Iz povratnice je razvidno, da je toženka sklep Višjega sodišča prejela dne 11. 4. 2019. V drugem odstavku izreka tega sklepa je izrecno navedeno, da začne petnajstdnevni rok za plačilo takse odmerjene s plačilnim nalogom z dne 9. 10. 2018, teči naslednji dan po vročitvi tega sklepa. Torej ne drži pritožbena navedba, da toženka na začetek novega teka roka za plačilo sodne takse za pritožbeni postopek, ni bila opozorjena.
stečajni postopek nad pozneje najdenim premoženjem - začetek stečajnega postopka - odškodninska terjatev
Pritožnik nima prav, ko navede, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je njegov predlog zavrnilo, ker je presojalo odškodninske predpostavke terjatve, ki naj bi predstavljala naknadno najdeno premoženje, saj za potrebe začetka stečajnega postopka nad kasneje najdenim premoženjem tega ni treba in gre za prejudiciranje zahtevka. Pritožbeno sodišče soglaša s tem, da v predmetnem postopku ni mogoče z gotovostjo ugotoviti odškodninske terjatve, mora pa sodišča preveriti sklepčnost trditev.
postopek poenostavljene prisilne poravnave - dopolnitev predloga - posojilo družbenika družbi - seznam navadnih terjatev
Družbeniki sicer samostojno odločajo, kako bodo financirali družbo in to velja tudi v kriznem obdobju, kar pomeni, da možnost dati posojilo tudi v takem položaju ni izključeno. Vendar v kriznem obdobju prevzame s tem družbenik določeno tveganje. Če bo posojilo zadoščalo za rešitev krize, bo verjetno imel priložnost, da mu posojilo družba vrne. Če pa bo družba prišla v stečaj ali prisilno poravnavo, pa bodo veljale posledice 498. člena ZGD-1. Kdaj se družba nahaja v času, ko bi morali družbeniki kot dobri gospodarstveniki zagotoviti družbi lastni kapital oziroma kdaj se družba nahaja v kritičnem gospodarskem položaju je pravni standard, ki ga je v vsakem konkretnem primeru potrebno ustrezno zapolniti.
Glede na dopolnitev, ki jo je ponudil dolžnik, sodišče prve stopnje tako ni moglo presoditi ekonomsko finančne situacije dolžnika v trenutku prejema posojil s strani posameznih družbenikov, to je tistih terjatev, ki jih je predlagatelj vključil v seznam navadnih terjatev.
materialno procesno vodstvo - pravočasnost navedb in dokazov
Glede na navedbe tožnika, podane do prvega naroka, ki res niso bile zadostne (v tem kontekstu ne drži trditev toženke s prvega naroka za glavno obravnavo, da je na tožnikove nepopolne navedbe opozorila sama še preden je sodišče slednjemu na prvem naroku dalo rok za njihovo dopolnitev), je sodišče prve stopnje v okviru materialno procesnega vodstva (285. člen), katerega namen je, da se dopolnijo nepopolne navedbe strank o pomembnih dejstvih in ponudijo ter dopolnijo dokazila, na ta način pa doseže pravičnejši zaključek postopka ter večja sprejemljivost sprejete odločitve, tožniku pravilno dopustilo, da v določenem roku svoje navedbe dopolni, nasprotna stranka pa nato po prejemu njegove vloge v nadaljnjem (istem) roku nanje odgovori. Res je, da bi lahko sodišče od tožnika dopolnitev navedb zahtevalo na prvem naroku in mu ne bi dalo (posebnega) roka za dopolnitev navedb (to za toženko ne bilo sporno, saj bi bilo v skladu s prvim odstavkom 286. člena ZPP), vendar pa ta okoliščina v obravnavani zadevi glede na sedaj veljavni tretji odstavek 286. člena ZPP, v skladu s katerim lahko stranke (med drugim) tudi po prvem naroku navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze, če njihova dopustitev po presoji sodišča ne bi zavlekla reševanja spora, ni odločilna. V skladu s prvim odstavkom 286. člena ZPP bi se moral slednji najkasneje na prvem naroku izreči o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke v zvezi z uveljavljenim pobotnim ugovorom. Ker tega ni storil, svojega ravnanja tudi ni opravičil, njegove kasnejše navedbe v tej smeri, ne glede na določbo tretjega odstavka 286. člena ZPP, niso dopustne.
URS člen 22, 26. ZPP člen 154, 154/2, 339, 339/2, 339/2-8.
odškodninska odgovornost države za delo sodnika - protipravnost ravnanja sodnika - pravica do izjave
Podlaga obravnavanega odškodninskega zahtevka je 26. člen Ustave RS, ki ureja odgovornost države za škodo, ki jo povzroči državni organ s svojim protipravnim ravnanjem, in sicer v povezavi s splošnimi pravili odškodninskega prava (določbami Obligacijskega zakonika). O tem in o dolžnostnem ravnanju sodnika je obširne razloge navedlo že sodišče prve stopnje v točki 9 obrazložitve izpodbijane sodbe. Pravilno je poudarilo (in se sklicevalo na stališče pravnih teoretikov), da je merilo za presojo protipravnosti ravnanja oziroma opustitve sodnika tisto ravnanje oziroma opustitev, ki nasprotuje običajni metodi dela in pravilom stroke (službenim dolžnostim). V točki 11 obrazložitve je tudi pravilno ocenilo, da je pri presoji, ali je VSL v odločbi III Cp 1912/2016 z dne 16. 11. 2016 (v zvezi z odločitvijo o stroških postopka z metodo izračuna po aritmetični sredini) ravnalo protipravno, treba ugotoviti, ali je nedopustno odstopilo od jasne zakonske norme (154. člena ZPP) in z uporabo te določbe povezane sodne prakse. Poudariti je treba, da ustaljena sodna praksa s protipravnostjo razume (le) kvalificirano stopnjo napačnosti oziroma kršitve, ki so zavestne, namerne in očitne, kažejo pa se med drugim tudi z nerazumnim odstopanjem od jasnih določb materialnega prava in uveljavljene sodne prakse oziroma z neuporabo povsem jasne določbe zakona ali (zaradi pristranskosti) namerne razlage predpisa v nasprotju z ustaljeno sodno prakso (povzeto iz odločbe VSL III Cp 726/2014 z dne 1. 10. 2014).
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00037847
KZ-1-UPB2 člen 47, 49, 49/1, 49/2, 51.. ZKP-UPB8 člen 95, 95/4.
odločba o kazenski sankciji - načelo enakosti - ni izkazan odstop od sodne prakse - olajševalna okoliščina - priznanje krivde - odločba o stroških kazenskega postopka - denarna kazen - oprostitev plačila stroškov kazenskega postopka
Kršitev načela enakosti pred zakonom ni podana, saj te ni mogoče opirati zgolj na podlagi ene zadeve, ki v pritožbenem postopku sploh ni bila preizkušena, kot izhaja iz kazenskega vpisnika, ravno tako ne na podlagi števila tujcev, ki so bili spravljeni čez mejo. Že državna tožilka v končni besedi je izpostavila sodne odločbe, ki ovržejo zatrjevanje pritožnic o kršitvi načela enakosti, pritožbeno sodišče pa izpostavlja še pravnomočne sodbe sodišča prve stopnje, ki jih je preizkušalo tudi pritožbeno sodišče. Iz prej navedenih sodbe izhaja, da so bile obtožencem za enako kaznivo dejanje kot je obravnavano in na podlagi bistveno enakih okoliščinah, ki so vplivale na izrek kazni v obravnavani zadevi, izrečene zaporne kazni v trajanju enega leta in treh mesecev taka kazen je bila izrečena tudi v obravnavani zadevi oziroma v zadevi opravilna številka I K 26615/2019, kazen eno leto in štiri mesece zapora, izrečene denarne kazni pa so bile v vseh primerih višje.
V 51. členu KZ-1 so določene meje omilitve kazni zapora, v drugem odstavku 51. člena omilitev kazni zapora v primeru priznanja krivde, vendar ta za obravnavano kazensko zadevo ni relevantna, saj obtoženca krivdo nista priznala, ko sta se prvič izjavila o obtožnem aktu, v katerem bi bila za tak primer predlagana omilitev kazni, ravno tako je nista priznala v sporazumu z državnim tožilcem. Priznanje krivde obtožencev v obravnavani zadevi ne predstavlja posebno olajševalne okoliščine, ki bi utemeljevale omilitev kazni, ampak gre za olajševalno okoliščino, ki jo je sodišče prve stopnje pravilno in zadostno upoštevalo pri splošni odmeri kazni v skladu z drugim odstavkom 49. člena KZ-1.
odvetniški stroški - odmera odvetniških stroškov - vrednost storitve po Odvetniški tarifi - vrednost spornega predmeta - navedba vrednosti spornega predmeta v tožbi
Odločilna za ovrednotenje odvetniških storitev je vrednost, ki sta jo tožnici navedli v tožbi. V njej sta postavili primarni in podredni zahtevek, vrednost spora pa ovrednotili z zneskom 20.000 EUR.Toženca opredeljeni vrednosti spora nista ugovarjala, niti ni sodišče po uradni dolžnosti določilo drugačne vrednosti.
Vrednost storitve v točkah je odvisna od vrednosti obravnavanega (spornega) predmeta.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO
VSL00038160
ZMZPP člen 10, 10/1, 73, 73/1, 89. Konvencija o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju, uveljavljanju in sodelovanju glede starševske odgovornosti in ukrepov za varstvo otrok (1996) člen 5.
pristojnost slovenskega sodišča - Srbija - stalno prebivališče - običajno prebivališče - pravica do izjave
Za presojo pristojnosti sodišča Republike Slovenije je odločilna ugotovitev, kje sta imeli hčerki pravdnih strank stalno prebivališče na dan vložitve tožbe v tej zadevi (89. člen ZMZPP), oziroma katero je bilo njuno običajno prebivališče v pomenu 5. člena Haaške konvencije v zvezi z mednarodnopravnimi vidiki starševske odgovornosti in ukrepi za varstvo otrok iz leta 1996 (Konvencija), ki sta jo ratificirali tudi Republika Slovenija in Republika Srbija. Pojem stalnega prebivališča je zato treba razlagati v povezavi s pojmom običajnega prebivališča.
nasilje v družini - izrečeni ukrep - kršitev prepovedi - premoženjska razmerja med staršema - namen zakona - pravna podlaga za izrek ukrepa - podaljšanje varnostnega ukrepa - obstoj konkretnega razloga za podaljšanje - nasilno obnašanje
Odnos med udeležencema je v okoliščinah (nerazrešena družinska in premoženjska razmerja med zakoncema v razveznem postopku) zelo konflikten, kar pa ni razlog za podaljšanje veljavnosti izrečene prepovedi. Gre za nerazrešena razmerja med sprtima zakoncema, kar izrazito negativno vpliva predvsem na njune mladoletne otroke, k nastanku takšne situacije pa sta prispevala oba udeleženca. Ukrepi po ZPND niso namenjeni urejanju odnosov med sprtima zakoncema.
Zatrjevana nepripravljenost nasprotnega udeleženca za dogovore ali kompromisne rešitve v razveznem postopku v zvezi z njunimi otroki ne predstavlja utemeljenega razloga za podaljšanje veljavnosti prepovedi.
začasna odredba v sporih iz razmerja med starši in otroki - regulacijska začasna odredba - varstvo in vzgoja - skupno varstvo in vzgoja otroka - sprememba odločitve o vzgoji in varstvu - onemogočanje stikov z otrokom - otrokova korist - ogroženost otroka
Začasne odredbe v družinskopravnih zadevah imajo velik neposreden vpliv na končno odločitev, ki lahko intenzivno in trajno prizadene otrokovo korist. Pravilno je zato stališče v izpodbijanem sklepu, da se začasna odredba izda, kadar je verjetno izkazano, da je otrok v taki meri ogrožen (161. člen DZ), da ni mogoče počakati do končne odločitve o zadevi.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STEČAJNO PRAVO
VSM00037635
ZFPPIPP člen 275, 391, 391/1. ZPP člen 318, 318/1, 318/1-4, 339, 339/2, 339/2-7.
zamudna sodba - razveljavitev darilne pogodbe - stečajni postopek - izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika - oblikovanje tožbenega zahtevka - rok za uveljavitev zahtevka - dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, ne smejo biti v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil tožnik
Trditve so v nasprotju z vsebino notarskega zapisa, ki ga je tožeča stranka priložila tožbi.
ZVPot člen 37c. OZ člen 111, 111/4, 468, 768, 768/1. ZOdv člen 11. Kodeks odvetniške poklicne etike (1994) člen 41, 43.
jamčevalni zahtevek - odvetnikova odgovornost - odstop od pogodbe - vrnitev koristi
Opredelitev jamčevalnega zahtevka iz četrte alineje prvega odstavka 37.c člena ZVPot (da ima potrošnik, ki je pravilno obvestil prodajalca o napaki, pravico zahtevati, da se mu vrne plačani znesek) pomeni le slab zakonodajalčev zapis jamčevalnega zahtevka odstopa od pogodbe, saj tega opredeljuje s posledico, ki nastane, če potrošnik uresniči oblikovalno pravico odstopa od pogodbe, to je s kondikcijsko terjatvijo, ki jo pridobi, če je pred uresničitvijo pravice do odstopa že plačal kupnino oziroma storitev. Sicer pa potrošnikova uveljavitev tovrstnega jamčevalnega zahtevka po ZVPot potrošnika ne odvezuje po uresničenem odstopu od pogodbe prodajalcu (v primeru podjemne ali gradbene pogodbe izvajalcu) vrniti vrednosti koristi, ki jo je imel ali jo ima od uporabe stvari (po četrtem odstavku 111. člena OZ).
delo v splošno korist - izvršitev kazni zapora - vzrok za neizpolnitev
Omogočen ji je bil tako imenovan vikend zapor, kar ji je prav tako omogočalo opravo določenih del, vendar obsojenka teh možnosti ni izkoristila in ni opravila niti ene ure dela v splošno korist, ob tem pa se je kljub temu, da je vedela, da je dolžna sodišču sporočiti tudi kakršnokoli spremembo bivališča, tudi izmikala sprejemanju poštnih pošiljk in pisanj tako, da so bili neuspešni celo poskusi vročanja preko policije.
državna štipendija - dohodek iz delovnega razmerja
Sodišče je sporna zneska, ki sta bila očetu tožečih strank izplačana na podlagi sklenjene sodne poravnave v tujini, upoštevalo kot plačo, nadomestilo plače in povračilo stroškov ter kot jubilejna nagrado - odpravnino. Pravilna je opredelitev, da sporna zneska predstavljata dohodek kot izplačilo zaostalih neizplačanih plač in odpravnino zaradi prenehanja delovnega razmerja. Zaradi pravilnosti odločitve, da je potrebno sporna zneska šteti kot enkraten dohodek, odpade nadaljnja presoja in razlogovanje tožečih strank, na kakšen način bi morala biti sporna zneska upoštevana kot periodični dohodek. Ker gre za enkraten dohodek je pravilna odločitev sodišča, da je vir teh obdavčljivih dohodkov potrebno pridobiti iz uradnih podatkov - potrdila FURS, ki ga je po uradni dolžnosti pridobil CSD. Razvidno je, da gre za neto zneska, kar pomeni, da sta bila upoštevana zneska, po odbitju davka in prispevkov. Sodišče je pravilno pojasnilo, da ne more slediti zavzemanju tožečih strank, da sporna zneska predstavljata periodični dohodek skladno z drugim odstavkom 13. člena ZUPJS.
Sodišče prve stopnje je predlog obsojenca za obročno plačilo stroškov in nagrade in potrebnih izdatkov pooblaščenca oškodovanca utemeljeno zavrnilo. V točkah 5 in 6 obrazložitve je obsojencu pravilno obrazložilo določbe četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku, in sicer da sodišče nima pravne podlage, da bi prošnji ugodilo, saj plačila stroškov, ki so nastali oškodovancu, obdolženca ne more oprostiti oziroma mu dovoliti obročnega plačila. To so namreč stroški kazenskega postopka, ki jih je obsojenec, ki je spoznan za krivega, dolžan plačati ne glede na to, če bi ga sodišče dela ali vseh stroškov iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP oprostilo. Iz podatkov spisa pa izhaja še, da je sodišče prve stopnje obsojenca že z dopisom II Kr 22283/2014 z dne 16. 6. 2020 (list. št. 320) poučilo, da nima pravne podlage, da bi njegovemu predlogu ugodilo.