predlog za nadomestitev plačila globe z delom v splošno korist - premoženjsko stanje storilca - preseganje finančnega cenzusa - prihranki
Po pritožbeno neizpodbijanih ugotovitvah prvostopenjskega sodišča storilec je storilec, ki živi sam v lastnem gospodinjstvu in se v skladu z 10. členom Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (ZUPJS) šteje za samsko osebo, imel v mesecu vložitve vloge na dan 29. 1. 2020 na transakcijskem računu odprtem pri ... banki d.d. stanje v višini 15.691,95 EUR, na dan 25. 3. 2020 pa 17.276,10 EUR, medtem ko je na transakcijskem računu odprtem pri ... d.d. v mesecu vložitve vloge na dan 31. 1. 2020 imel 52.317,16 EUR, na dan 7. 5. 2020 pa 48.810,68 EUR. Ker vrednost denarnih sredstev, ki predstavlja storilčevo premoženje, znatno presega višino 48 osnovnih zneskov minimalnega dohodka (19.304,64 EUR), je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo predlog za nadomestitev plačila globe z delom v splošno korist.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00038582
KZ-1 člen 135, 135/1, 135/2, 445. ZKP člen 371, 371/1, 371/1-11, 392, 392/1.
grožnja - javna seja - bistvena kršitev določb kazenskega postopka - prestrašenost - nasprotje med izrekom in razlogi - nerazumljiv izrek - grdo ravnanje
Ugotoviti je namreč, da sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe ugotavlja obdolženčev namen vznemirjanja (točka 16 in 18 obrazložitve izpodbijane sodbe) in spet drugič obdolženčev namen ustrahovanja (točka 17 obrazložitve izpodbijane sodbe), prav tako pa ugotavlja oškodovankino subjektivno prestrašenost in njeno vznemirjenost, čeprav slednja v opisu dejanja ni zatrjevana, o njej pa ni izpovedala niti oškodovanka.
Za določitev nadomestnega zapora je lahko pristojno le okrajno sodišče. V trenutku vložitve predloga za določitev nadomestnega zapora storilec imel še vedno prijavljeno stalno prebivališče na naslovu na območju, ki spada pod pristojnost Okrajnega sodišča v Celju .
S trenutkom, ko je sodišče prve stopnje s pozivom storilca obvestilo o uvedbi postopka, se je krajevna pristojnost ustalila, o stvarni pristojnosti za odločanje v postopku za določitev nadomestnega zapora pa ne more biti dvoma in ta ni odvisna od kraja storilčevega prebivanja, saj je za odločanje v teh postopkih pristojno okrajno sodišče.
Iz pritožbenih navedb, da storilec stalno prebiva v tujini in da v Slovenijo ne prihaja, in podatkov o odprtih postopkih za izterjavo neplačanih davčnih obveznosti po sklepih o davčnih izvršbah, kot izhajajo iz obvestila FURS o obstoju okoliščin za odreditev nadomestnega zapora z dne 4. 11. 2019 (listna št. 1 spisa), mogoče utemeljeno sklepati, da obstajajo okoliščine, ki onemogočajo izvršitev in posledično odreditev nadomestnega zapora.
izločitev dokazov - test sorazmernosti - kolizija pravic - pravica do komunikacijske zasebnosti - pravica do zasebne lastnine - pričakovana zasebnost - zasebna elektronska pošta - službeni mobilni telefon - detektivska dejavnost - detektiv
Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu tehtno pojasnilo, zakaj so dokazi, ki jih je oškodovana družba pridobila s pregledom zasebne elektronske pošte na telefonu, ki je bil last oškodovane družbe in ga je obdolženi B.F. uporabljal v času trajanja delovnega razmerja, dopustni, čeprav za to ni imela njegovega soglasja. Ugotovilo je namreč, da je bilo s pregledom zasebne elektronske pošte poseženo v zasebnost obdolženega F. ter v pravico do komunikacijske in informacijske zasebnosti, vendar pa nato zaključilo, da vsak poseg v ustavno zagotovljene pravice ni nedopusten že sam po sebi, temveč je o protipravnem posegu mogoče govoriti le tedaj, kadar cilji, ki se s tem zasledujejo, posega ne opravičujejo. Nadalje je povsem ustrezno opravilo test sorazmernosti, kjer je tehtalo med pomenom in nevarnostjo kršitve z vidika obdolženih F. in L. na eni strani in pravicami oškodovane družbe A. d.o.o. ter njenem interesu po učinkoviti zaščiti in varstvu lastnih pravic in premoženja na drugi strani. Po opravljeni presoji je utemeljeno zaključilo, da je bil interes oškodovane družbe A. d.o.o., ne glede na kršitev pravice do komunikacijske in informacijske zasebnosti obdolžencev, močnejši. Oškodovana družba namreč ni izvajala nadzora in zbirala osebnih podatkov, kot to zmotno zatrjuje pritožba, temveč je šele po obvestilu zaposlenega A.S., ki je naključno vpogledal v aplikacijo Gmail, preko službenega telefona pregledala podatke elektronske pošte obdolženega F. Pri tem ne gre prezreti, da je oškodovana družba tako ravnala po prenehanju delovnega razmerja obdolženega F., in sicer v zvezi s sumom storitve kaznivega dejanja obdolženih F. in L. zoper njo. Po obrazloženem in upoštevaje, da je oškodovana družba h kazenski ovadbi predložila le podatke, ki se nanašajo na oškodovano družbo (ne pa tudi drugih zasebnih sporočil obdolženega B. F.), s čimer je zasledovala legitimen cilj, ki se odraža v varovanju zasebne lastnine iz 33. člena Ustave RS, posredovanje teh dokazov policiji pa je bil primeren in edini možen način za začetek kazenskega pregona zoper obdolženca, saj sicer oškodovana družba organom pregona ne bi mogla podati kvalitetne in dokazno podprte kazenske ovadbe, ne gre za nezakonit dokaz. Poročilo detektivke, ki jo je angažirala oškodovana družba, namreč ni listina oziroma dokaz, ki bi ga bilo treba izločiti iz spisa, ker detektiv ne zbira informacij v skladu z določilom 148. člena ZKP. Uporaba dokaznega gradiva, ki ga pridobi detektiv pri opravljanju svoje dejavnosti je dopustna, če je gradivo pridobljeno na zakonit način, kot je to bilo v obravnavani zadevi, torej v mejah, ki jih dopušča ZDD-1.
predlog za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja - zamuda roka - predlog za vrnitev v prejšnje stanje
Predlog za vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamude roka za vložitev predloga za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ni dovoljen, čeprav v konkretnem primeru na drugi strani ni nasprotne stranke oziroma oškodovanca, ki bi z ugoditvijo predlogu za vrnitev v prejšnje stanje utrpel kakšne posledice oziroma izgubil kakršnekoli pravice, vendar ta okoliščina ne vpliva na vprašanje dovoljenosti predloga za vrnitev v prejšnje stanje, niti samo po sebi ne predstavlja razloga za ugoditev predlogu za vrnitev v prejšnje stanje.
ZST-1 člen 12, 12/2. ZPP člen 108, 108/5, 110, 110/2.
oprostitev plačila sodne takse - nepopoln predlog za oprostitev plačila sodne takse - zavrženje predloga za oprostitev plačila sodne takse - zavrnitev predloga za podaljšanje roka - zakonski rok
Pritožnica je izrecno navedla, da ne zanika, da po prejemu poziva sodišča prve stopnje, naj predlog za taksno oprostitev dopolni, tako da sodišču v roku osem dni predloži predpisane podatke in izjave, tega ni storila. Tako je ravnala kljub temu, da je bila izrecno opozorjena na v zakonu določene posledice opustitve predložitve listin in izjav. Če vložnik ne popravi oziroma dopolni nepopolne vloge tako, da je primerna za obravnavo, jo sodišče zavrže (peti odstavek 108. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 12. člena ZST-1). Glede na navedeno, je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi predloga za oprostitev oziroma obročno plačilo sodne takse, pravilna.
Ker je rok za plačilo sodne takse zakonski rok, ki ni podaljšljiv, je pravilna tudi odločitev prvostopnega sodišča o zavrnitvi predloga za podaljšanje roka za plačilo sodne takse.
zavrženje nepopolnega predloga za oprostitev plačila sodnih taks - izjava o premoženjskem stanju - dopolnitev predloga za taksno oprostitev - začasni ukrepi v času epidemije SARS-CoV-2 (COVID-19)
Držijo pritožbene navedbe, da je bilo delo državnih uradov in drugih institucij med epidemijo ovirano, vendar tožena stranka trditev, da vloge ni pravočasno dopolnila iz tega razloga, ni konkretizirala. S pavšalnimi navedbami o nemožnosti pridobitve potrebnih dokazil s pritožbo ne more uspeti.
KZ-1 člen 211, 211/1. ZKP člen 129.a, 129.a/1, 391, 442, 442/1.
goljufija - najemna pogodba - dejansko stanje - nenavzočnost na glavni obravnavi
V ravnanju obdolženke je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo vse objektivne zakonske znake kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1, pri tem pa je pravilno zaključilo, da je ravnala v krivdni obliki direktnega naklepa. Že ob sklenitvi najemne pogodbe je namreč vedela, da najemnine za vozilo zaradi brezposelnosti in slabega finančnega stanja ne bo mogla poravnati. Oškodovancu je že tedaj zato, da bi si pridobila protipravno premoženjsko korist, lažnivo prikazovala, da bo najemnino poravnala, kar je storila s sklenitvijo odplačne pogodbe, s katero je prikazala, da bo storitev plačala. S tem je oškodovanca spravila v zmoto, da ji je izročil vozilo, ki ga je uporabljala, najemnine pa ni plačala, ker ni bila zaposlena in ni imela sredstev, neposrednemu stiku z oškodovancem pa se je izognila tako, da je vozilo pustila na parkirišču na Ptujski cesti v Mariboru zatrjujoč, da je v okvari, kar se je izkazalo kot netočno. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je ravnala posebej motivirano, s specifičnim vzgibom okoristiti se, pri tem pa z zmotnim ustvarjanjem predstave, da bo storitev plačana, oškodovanca zapeljala v zmoto, da je z njo sklenil najemno pogodbo, ki je prav gotovo ne bi, če bi vedel za njen namen ter da nima sredstev za plačilo najemnine.
predlog za oprostitev plačila sodne takse - zavrnitev predloga za oprostitev plačila sodne takse - premoženjsko stanje prosilca - povprečni mesečni dohodek
Pri oprostitvah/obročnih plačilih sodnih taks je potreben restriktiven pristop, saj gre za izjemo od pravila, da se v postopkih pred sodišči plačujejo takse v skladu z ZST-1, izjeme pa je treba razlagati ozko. Zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, ki je predlog za oprostitev plačila sodne takse zavrnilo.
zdravljenje na oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve - omejitev pravice do prisotnosti pri izvajanju dokazov - prisilno pridržanje na zdravljenju v psihiatrični bolnišnici - duševna motnja
Pritožnik s svojim vedenjem hudo ogroža svoje zdravje in življenje ter zdravje in življenje drugih. To ogrožanje je posledica duševne motnje, zaradi katere ima pritožnik bistveno moteno presojo realnosti in ni sposoben obvladovati svojega ravnanja.
postopek v sporu majhne vrednosti - kupoprodajna pogodba - avto - ara - vrnitev dvojne are - kršitev pogodbe - razveza pogodbe
Ker toženec avtomobila ni pripravil tako, da bi ga tožnik lahko prevzel, niti ga ni pripravil v dodatnem roku, je pravilen zaključek prvostopenjskega sodišča, da toženec svoje obveznosti ni izpolnil zaradi česar je bila pogodba zaradi razlogov na strani toženca razvezana.
domneva umika ugovora - plačilo sodne takse - tek rokov v času veljavnosti posebnih ukrepov zaradi epidemije SARS-Cov-2 (COVID-19)
Dolžnik za svoje pritožbene navedbe o plačani sodni taksi ni priložil oziroma predlagal nobenih dokazov, spisovni podatki pa ne potrjujejo pritožbenih očitkov o napačnosti ugotovljenega dejstva neplačila sodne takse za ugovor zoper sklep o izvršbi do izteka roka za njeno plačilo, torej do dne 8. 6. 2020.
ZPP člen 245, 245/2.. Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih (2010) člen 47, 47/2, 47/3, 47/4, 48, 48/1, 48/1-2, 51, 51/2.
nagrada in stroški izvedenca za opravljeno izvedensko delo - nagrada za dopolnilno izvedensko mnenje - dodatna vprašanja izvedencu - status sodnega izvedenca - nagrada za študij spisa - povečanje nagrade - nagrada v razponu
Sodišče druge stopnje soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da sta izvedenca upravičena do stroškov za izdelavo dopolnilnega izvida in mnenja po drugem odstavku 51. člena Pravilnika. Izvedenca sta se morala v dopolnitvi izvedenskega mnenja opredeliti tako do številnih strokovno-tehničnih pripomb toženke na izvedensko mnenje, kot tudi odgovoriti na dodatna, nova vprašanja, ki v osnovno mnenje še niso bila zajeta.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO - SODSTVO
VSL00040058
KZ-1 člen 90, 90/1, 90/1-4, 228, 228/1. ZKP člen 143c. ZZUSUDJZ člen 3, 3/2. ZS člen 83, 83/3, 83/3-9.
kazniva dejanja zoper gospodarstvo - poslovna goljufija - nujna zadeva - tek rokov - zastaranje kazenskega pregona - tek zastaranja kazenskega pregona - zadržanje teka roka - začasni ukrepi v času epidemije SARS-CoV-2 (COVID-19)
Sojenje zaradi kaznivega dejanja poslovne goljufije, ki spada med kazniva dejanja zoper gospodarstvo, je šteti za nujno na podlagi 9. točke tretjega odstavka 83. člena ZS v zvezi z določbo 143.c člena ZKP. Roki v nujnih zadevah pa so tekli ves čas trajanja ukrepov za preprečevanje širjenja nalezljive bolezni COVID-19.
Kršitev kazenskega zakona po 1. in 2. točki 372. člena ZKP uveljavlja zagovornik z navedbami, da je sodišče napačno ugotovilo, da je obdolženec pri očitanem dejanju ravnal s krivdno obliko direktnega naklepa, posledično pa je sodišče prekršilo kazenski zakon v vprašanju, ali je dejanje, zaradi katerega se obdolženec preganja, kaznivo dejanje. S temi navedbami uveljavlja kršitev kazenskega zakona, kot posledico zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Vendar taka kršitev ni mogoča, saj je kazenski zakon kršen le tedaj, ko sodišče na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje kazenski zakon uporabi napačno, ali pa ga sploh ne uporabi. V obravnavani zadevi ne gre za tak primer, zato očitana kršitev ni podana. Bistveni zakonski znak kaznivega dejanja goljufije je spravljanje drugega v zmoto, to je ustvariti pri drugi osebi zmotno predstavo o določenih okoliščinah. Te okoliščine oziroma t.i. goljufivi namen, kot bistveni zakonski znak kaznivega dejanja goljufije, je v opisu dejanja v izpodbijani sodbi, po presoji višjega sodišča jasno in konkretno opisan. V opisu dejanja je torej izvršitveno ravnanje obdolženca oziroma njegovo lažno prikazovanje dejanskih okoličin in s tem spravljanje oškodovanca v zmoto, z namenom pridobitve protipravne premoženjske koristi, opisano s povsem konkretnimi dejstvi in okoliščinami in posledično zadostno konkretizirano. Očitana kršitev kazenskega zakona zato ni podana.
zavržena tožba - obstoj delovnega razmerja - rok za tožbo
Iz odločb VS RS VIII Ips 270/2015 in VIII Ips 258/2015, v katerih je Vrhovno sodišče Republike Slovenije navedlo: "Zakon roka in postopka za uveljavljanje obstoja delovnega razmerja izrecno ne določa. Sodna praksa ju je izpeljala iz rokov in postopkov, ki se nanašajo na uveljavljanje pravic v zvezi s pogodbo o zaposlitvi (delovnim razmerjem) in odpovedjo oziroma prenehanjem veljavnosti le-te.", ne izhaja, kot prikazuje tožnik v pritožbi, da tridesetdnevni rok, določen v tretjem odstavku 200. člena ZDR-1, ne velja za tožbo, s katero se zahteva ugotovitev obstoja delovnega razmerja. To iz obeh odločb jasno izhaja ("V teh primerih mora zadoščati, da se vloži tožba med trajanjem ali še v 30 dneh po prenehanju razmerja, urejenega s pogodbo civilnega prava, in v tožbi postavi zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja za nedoločen čas"). V obeh odločbah je bilo glede sodnega varstva na podlagi tretjega odstavka 200. člena ZDR-1 enako kot v številnih drugih zavzeto stališče, da velja za uveljavljanje obstoja delovnega razmerja po prenehanju le-tega tridesetdnevni rok za tožbo. Gre za ustaljeno in enotno sodno prakso, ki ji je sodišče prve stopnje pravilno sledilo.
ZDR-1 člen 44, 84, 126, 135, 135/2.. ZPP člen 7, 212.
nadurno delo - trditveno in dokazno breme - evidenca o izrabi delovnega časa - dnevnica
Če delavec meni, da mu delodajalec dolguje plačilo za delo preko polnega delovnega časa, mora navesti dejstva, ki to potrjujejo in v potrditev teh dejstev ponuditi ustrezne dokaze. Delavec mora dokazati, da je opravil delo preko polnega delovnega časa in tudi količino takšnega dela (VIII Ips 191/2018). Zato ni pravilno stališče pritožbe, da se dokazno breme glede števila opravljenih nadur v primeru odsotnosti evidence o času nadurnega dela enostavno prevali na delodajalca.
V premoženjskopravnem delovnem sporu, kakršen je spor za plačilo nadur, ne veljajo nobena posebna pravila o (obrnjenem) dokaznem bremenu. Za takšno stališče ni podlage v materialnem pravu, konkretno v ZEPDSV ter ZDCOPMD niti v ZDR-1, ki določa obrnjeno dokazno breme le v primeru zatrjevane diskriminacije (šesti odstavek 6. člena) in odpovedi pogodbe o zaposlitvi (84. člen). Prav tako v tovrstnih sporih ne obstajajo zakonske domneve, katerih neutemeljenost bi bil dolžan zatrjevati in dokazovati delodajalec.
KZ-1-UPB2 člen 48.a, 48.a/1, 58, 58/1, 58/2, 58/3.. URS člen 14.
odločba o kazenski sankciji - odstop od sodne prakse ni izkazan - odmera kazni - olajševalne in obteževalne okoliščine - načelo enakosti - stranska kazen izgon tujca iz države - resna grožnja za javni red ali javno varnost
Neutemeljene so navedbe pritožnice, da je bilo z izrečeno kazensko sankcijo – pogojno obsodbo, kršeno načelo enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave Republike Slovenije ter da gre v obravnavanem primeru za odstop od dosedanje sodne prakse. Pri tem se pritožnica sklicuje na odločbe pritožbenega sodišča v drugih kazenskih zadevah, vendar gre pri tem za povsem posplošeno in nekonkretizirano primerjavo. Izbira kazenske sankcije in višina določene zaporne kazni je vselej odraz ugotovljenih relevantnih okoliščin v vsaki posamezni zadevi ter tudi obteževalnih in olajševalnih okoliščin na strani vsakega posameznega obdolženca. Sankcija je vedno odmerjena individualno ter načelo enakosti ni prizadeto, če je podan stvaren razlog za drugačno obravnavanje. Le ob enakem dejanskem stanju ne sme priti do različnih odločitev. Pritožnica le citirala odločbe Višjega sodišča v Kopru, pri tem pa ne pove, katera so tista dejstva, ki bi kazala na enako dejansko stanje obravnavane zadeve z izpostavljenimi. Pritožbeno sodišče je pregledalo v pritožbi citirane odločbe pritožbenega sodišča in pri tem ugotovilo, da gre za popolnoma neprimerljive zadeve.
Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da pri obtožencu niso podane take osebne okoliščine, ki bi pomenile resno grožnjo za javni red ali javno varnost. Predvidevanje pritožnice, da ni mogoče izključiti, da obtoženec v podobnih okoliščinah na ozemlju Republike Slovenije ne bi ponovil enakih ali podobnih kaznivih dejanj, je za obravnavano zadevo nesprejemljivo. Za izrek te stranske kazni mora biti podana resna grožnja za javni red ali javno varnost, resne grožnje pa ni mogoče utemeljiti z golim predvidevanjem, kot tudi ne z dejstvom, da obtoženec nima prijavljenega prebivališča na ozemlju Republike Slovenije ter da je na ozemlju Republike Slovenije izvršil kaznivi dejanji.
ZPP člen 108, 108/4, 180, 339, 339/2-14, 351, 351/1. URS člen 22.
gospodarski spor majhne vrednosti - nepopolna tožba - prepozna dopolnitev tožbe - zavrženje tožbe - zavrnitev tožbenega zahtevka - enako varstvo pravic
Tožeča stranka v pritožbi utemeljeno opozarja, da zadevna zavrnilna sodba zanjo predstavlja presenečenje (absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), saj ni mogla računati s tem, da se bo (ker nepopolne tožbe v postavljenem roku ni dopolnila) v njeno škodo še enkrat upoštevala njena poprejšnja pritožba z dne 12. 7. 2019 zoper sklep o razveljavitvi sklepa o izvršbi, in sicer sedaj kot nesklepčna dopolnitev nepopolne tožbe. Zavrnitev tožbenega zahtevka za tožečo stranko namreč predstavlja hujšo posledico kot zavrženje tožbe. Takšne hujše posledice pa ZPP v situaciji iz četrtega odstavka 108. člena, kakršna je tudi obravnavana, nikakor ne določa.
ZDLov-1 člen 2, 2/1, 2/4, 48, 48/1, 77, 77-27.. KZ-1-UPB2 člen 204, 204/1.
dejanje po zakonu ni kaznivo - kaznivo dejanje tatvine - prekršek
Dejstvo je, da je bila srna najdena in živa, čeprav povožena in poškodovana, na cesti v naselju (na nelovni površini) in jo je obdolženka skupaj z neznanim sostorilcem odnesla in si jo prilastila. Taka pravilno ugotovljena pravno odločilna dejstva pa niso opora zaključku sodišča prve stopnje, da je obdolženka storila kaznivo dejanje tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1. Po prvem odstavku 2. člena ZDlov-1 je divjad prosto živeč sesalec, ki se lovi, kar pomeni, da je srna tudi divjad. 48. člena ZDlov-1 (najdba žive divjadi) določa, da je prepovedano (med drugim) prilaščanje najdenih osebkov vseh vrst divjadi. Ravnanje v nasprotju s prej navedeno prepovedjo je prekršek po 27. točki 77. člena ZDlov-1, saj ta predpisuje, da se z globo od 420,00 do 1.200,00 EUR kaznuje za prekršek posameznik, ki si (med drugim) prilašča najdene osebke vseh vrst divjadi in s tem ravna v nasprotju s prvim odstavkom 48. člena ZDlov-1. Na podlagi dejstev, ki jih je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo tako izhaja, da je obdolženka storila dejanje, ki ima znake prekrška in ne kaznivo dejanje tatvine kot ji je očital obtožni predlog in kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe.