Vrhovno sodišče je v preteklosti že večkrat pojasnilo, da delegacija pristojnosti ni sredstvo za odpravo morebitnih nepravilnosti pri delu sodišča, niti sankcija za morebitno sodnikovo nevestno delo ali zavlačevanje postopka, saj imajo stranke v teh primerih na voljo z zakonom predvidena (redna in izredna) pravna sredstva ter druge procesne institute.

Okoliščina, da toženka v zvezi z delom pristojnega in Višjega sodišča v Ljubljani uveljavlja odškodninske zahtevke zoper Republiko Slovenijo, objektivno gledano ne krni videza nepristranskosti pristojnega sodišča v konkretni zadevi. V konkretni pravdi zaradi razveze zakonske zveze, zaupanja mladoletnega otroka v varstvo in vzgojo, določitve stikov in preživnine namreč pristojno sodišče glede na vsebino spora ne bo odločalo o utemeljenosti očitkov o nezakonitem postopanju navedenih sodišč kot podlagi za toženkine odškodninske zahtevke zoper Republiko Slovenijo. Zgolj subjektivni občutek stranke, da pristojnemu sodišču ne more zaupati, pa ne predstavlja "drugih tehtnih razlogov" v smislu 67. člena ZPP.

Po teoriji procesnega prava gre za odtujitev v smislu prvega odstavka 190. člena ZPP le v primeru singularnega pravnega nasledstva. Z vidika uporabe navedene zakonske določbe ni najpomembneje, ali pravno nasledstvo v obravnavanem netipičnem primeru ustreza po definiciji (najpogosteje pogodbenem) prenosu posameznih prenosljivih pravic in obveznosti pravnega prednika na pravnega naslednika. Bistveno je, da ne gre za procesno nasledstvo (205. člen ZPP); to namreč izključuje uporabo prvega odstavka 190. člena ZPP, ker stranke, s katero bi se postopek po navedeni določbi lahko nadaljeval in končal, preprosto ni več (fizične osebe, ki je umrla, ali pravne osebe, ki je prenehala obstajati), na njeno (izpraznjeno) mesto pa po samem zakonu in neodvisno od svoje volje v pravdo vstopijo univerzalni pravni nasledniki. V obravnavani zadevi procesnega nasledstva na pasivni strani ni bilo - Mestna občina B ni prenehala obstajati.

Vodilo sodišča pri razlagi prvega odstavka 190. člena ZPP mora biti pravica do sodnega varstva, ki mora biti, razen izjemoma, zagotovljena znotraj že začetega pravdnega postopka. Razumnega razloga, da navedeno v tem primeru ne bi veljalo, ni videti: družba E. je vložila tožbo zoper ob vložitvi pasivno legitimirano Mestno občino B., ta je proti svoji volji, prisilno, sporne nepremičnine »odtujila« Občini C., slednja pa se je v pravdo vključila kot stranska intervenientka in je v tej vlogi imela in izkoristila možnost opravljanja vseh procesnih dejanj, ki bi po njeni presoji lahko ogrozila tožničin uspeh v pravdi, za kar si je prizadevala.