Davčni rezident druge države članice Evropske unije, ki ves svoj dohodek na podlagi zaposlitve ustvari v Sloveniji, ima v Sloveniji pravico uveljavljati olajšavo za vzdrževane družinske člane.
Po načelu primarnosti prava Evropske unije v obravnavani zadevi ni dopustno uporabiti določbe 116. člena Zakona o dohodnini, ker posega v 45. člen Pogodbe o delovanju Evropske unije, ki njenim državljanom zagotavlja prosto gibanje delavcev in privede do nedopustne diskriminacije na podlagi davčnega rezidentstva.
Ker je revident vse svoje obdavčljive dohodke dosegel v Sloveniji, je bil v bistveno enakem položaju kot rezidenti Slovenije, ki svoje dohodke prav tako ustvarjajo v tej državi, vendar pa je bil glede možnosti uveljavljanja olajšave za vzdrževane družinske člane nedopustno obravnavan drugače in je bila zato njegova davčna obveznost plačila dohodnine v Sloveniji posledično sorazmerno višja. Poleg tega je bil v slabšem položaju tudi v primerjavi z davčnimi zavezanci v Italiji, saj je v danih okoliščinah plačal več dohodnine, kot bi jo plačal, če bi svoj dohodek ustvaril v tej državi.
Kadar so kršene zahteve Zakona o pravdnem postopku, ki nalagajo razpis pritožbene obravnave, to pomeni, da niso bili konstituirani (procesni) pogoji za kabinetno uporabo reformatoričnih pooblastil, kar prizadeva konkretni pritožbeni postopek in s tem izpodbijano sodbo kot njegov neločljiv sestavni del.
Ob odločitvi za dopolnitev postopka pred sodiščem druge stopnje je treba imeti vselej pred očmi, da je ugotavljanje dejstev, če so med strankama sporna, lahko povezano z izvajanjem dokazov, ki v postopku pred sodiščem prve stopnje niso bili izvedeni, in/ali dokazno oceno na podlagi sicer že izvedenih dokazov, ki je v razlogih sodišča prve stopnje ni. Zato je bistvenega pomena, da sodišče druge stopnje, ko samo dopolni postopek zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja z ugotavljanjem dejstev, ki so med strankama sporna, pojasni, zakaj je to po njegovi oceni lahko storilo na seji senata. Na ta način opredeli, zakaj dopolnitev postopka na seji senata ni nedopustno omejujoča za pravico do izjavljanja v danem procesnem položaju, kar je ključnega pomena za poštenost postopka.
Po opisu dejanja v izreku prvostopenjske sodbe je obsojenka storila kaznivo dejanje kot uradna oseba iz 3. točke 99. člena KZ-1, ki ima po zakonskem opisu pri drugi osebi javnega prava uradno funkcijo z vodstvenimi pooblastili in odgovornostmi. Ta je potem v izreku konkretizirana z navedbo, da je bila obsojenka v času storitve kaznivega dejanja dekanja E., ki po pravilih te fakultete vodi, zastopa in predstavlja fakulteto, ki v skladu z Zakonom o visokem šolstvu izvaja nacionalni program visokega šolstva in nacionalni program znanstveno raziskovalnega in razvojnega dela, za katera zagotavlja sredstva država, s katerimi mora opravljati v skladu z namenom, za katerega so bila pridobljena, ter je odgovorna za zakonitost dela fakultete in odločanje v zadevah s področja delovnih razmerij delavcev fakultete, kot to določajo Statut Univerze v F. in Pravila E. ter s tem v zvezi zadolžena za zakonitost in namensko porabo sredstev.
Odločilno je, da je zakonski opis kaznivega dejanja s konkretnim opisom v izreku sodbe vsebinsko zapolnjen in s tem potrjen. Storilčeva kaznivost je tedaj pogojena z navedeno vsebino, ki je enaka, ne glede na njeno predhodno ali naknadno postavitev v ustrezne formalnopravne okvirje v smislu zgornje premise. Formalnopravni okvirji so tako kvečjemu dodatek, ki z izjemo večje določnosti, k že opisani vsebini ničesar ne prispevajo in posledično na obsojenkino kaznivost kot uradne osebe v ničemer ne vplivajo.
Vložnik kršitve kazenskega zakona iz 3. tč 372. člena ZKP, v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo niti posredno ni uveljavljal, eventualne nemožnosti uveljavljanja pa v zahtevi ni obrazložil. To je pomembno, kajti prvostopenjska sodba je bila odpravljena dne 30. 4. 2021, vložnik in obsojenka sta jo prejela 3. 5. oziroma 8. 5. 2021, vložnik pa je pritožbo poslal s priporočeno pošiljko dne 16. 6. 2021. Glede na zatrjevano dokončanje kaznivega dejanja v obrazložitvi zahteve, in ker je vložnik po ugotovljenih podatkih navedeno kršitev kazenskega zakona mogel uveljavljati že v pritožbi pa je ni, je sedaj z zahtevo za varstvo zakonitosti ne more več uveljavljati.