Četudi 7. točka 9. člena pogodbe o zaposlitvi napotuje na splošno zakonsko ureditev prenehanja delovnega razmerja, to ne pomeni, da jo je možno uporabiti mimo pogodbenega dogovora iz 1. točke 9. člena pogodbe o zaposlitvi. Ravno to pogodbeno določilo je odraz posebne ureditve, ki jo za poslovodne osebe dopušča zakon in ki si jo je tožnik izgovoril ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi - da mu po odpoklicu s funkcije generalnega direktorja pred iztekom mandata delovno razmerje za določen čas ne preneha in se ga do 31. 3. 2023 razporedi na drugo delovno mesto, ki ustreza stopnji njegove strokovne izobrazbe za določeno vrsto poklica, znanju in zmožnostim in za to delovno mesto sklene pogodbo o zaposlitvi za določen čas do 31. 3. 2023. Navedeno toženkino zavezo tožnik utemeljeno prikazuje kot poseben pogodbeni pogoj, ki mora biti izpolnjen, preden lahko pridejo v poštev tudi drugi zakonsko določeni načini prenehanja pogodbe o zaposlitvi.
Toženka sporne zaveze iz 1. točke 9. člena pogodbe o zaposlitvi ni sprejela pod pogojem, da bo razpolagala z ustreznim delovnim mestom. Ker je sprejela nepogojno pogodbeno obveznost, naknadno določanje pogojev z njene strani ne more privesti do razbremenitve obveznosti. Zaradi neizpolnitve dogovorjene obveznosti tudi vsebinska presoja utemeljenosti poslovnega razloga ne pride v poštev. Zato so tudi nepomembne ugotovitve sodišč druge in prve stopnje o tem, glede katerih delovnih mest toženka ni imela potrebe po tožnikovem delu.
Po postopkovnih pravilih (181. člen ZPP - ugotovitev obstoja pravnega razmerja) bistvo ugodilnih odločitev (izrekov) v sporih iz naslova odpovedi ni v ugotovitvi nezakonitosti odpovedi v izreku sodne odločbe, ampak v ugotovitvi, da delovno razmerje na podlagi takšne odpovedi ni prenehalo, ampak še naprej traja oziroma obstoji. Ugotovitev o nezakonitosti odpovedi je torej podlaga za priznanje delovnega razmerja, ne pa predmet odločitve. Prav tako ni nobenega razloga za razveljavitev odpovedi. Gre za enostranski akt delodajalca (ne npr. za pogodbo ali odločbo delodajalca), zato njegova razveljavitev ne more imeti nobenega dejanskega ne pravnega učinka. Zadostuje ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženki na podlagi odpovedi ni prenehalo, ampak mu je trajalo tudi od 9. 1. 2021 do 31. 10. 2021. Za ta čas je upravičen do pravic iz delovnega razmerja, s plačo v višini 10.830,00 EUR mesečno, znižano za prejeta nadomestila za brezposelnost, upoštevaje zakonsko ureditev v ZUTD.
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali sta določbi drugega in tretjega odstavka 3. člena Pravilnika o določanju dela plače za poslovno uspešnost nasprotnega udeleženca, ki kot kriterij za določitev tega dela plače določata prisotnost delavca na delu, diskriminatorni.
Zgolj prizadevanje tožeče stranke - podjemnika za odpravo napak, ki so se na izvršenem delu pokazale v garancijski dobi, ne izkazuje, da je tožena stranka – naročnik del neutemeljeno prejela garancijski znesek, do katerega iz temeljnega posla (Pogodbe) ni imela pravice. Upravičenje naročnika garancije do vračila zneska, plačanega iz unovčene garancije, na podlagi tretjega odstavka 1087. člena ZOR, je odvisno od utemeljenosti naročiteljevih ugovorov, ki se nanašajo na temeljni posel, v zvezi s katerim je bila dana garancija.
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali prvi odstavek 18. člena Zakona o obveznem zavarovanju v prometu izključuje pravico vseh posrednih oškodovancev (z izjemo tistih, ki so v določbi navedeni) do povrnitve škode, ki nastane kot posledica prometne nesreče.
Restriktivna uporaba dokazne prekluzije iz drugega odstavka 140. člena ZDavP-2 mora omogočiti davčnim zavezancem, da pojasnijo razloge, zakaj dokazi niso bili predloženi prej. Pri tem je bistveno, da davčni organ ne presoja podrobne vsebinske presoje (ne)opravičljivosti podanih razlogov za zamudo, temveč zgolj to, ali so očitno neopravičljivi. Takšni bodo tisti razlogi pri katerih je mogoče zaključiti, da jih je davčni zavezanec podal z namenom zavlačevanja postopka in gre torej za zlorabo pravice do predlaganja novih dokazov. Taka razlaga drugega odstavka 140. člena ZDavP-2 je skladna tudi z načelom enakovrednosti. Navedena določba se uporablja v vseh davčno-inšpekcijskih postopkih.
Uporaba dokazne prekluzije iz drugega odstavka 140. člena ZDavP-2 je torej dovoljena le, če je bilo v postopku ugotovljeno, da je davčni zavezanec imel možnost opredelitve do ugotovljenega dejanskega stanja davčnega organa pred izdajo zapisnika (načelo zaslišanja stranke kot odraz 22. člena Ustave) in hkrati za svojo zamudo ne poda nobenih (dodatnih) razlogov oziroma da okoliščine kažejo na zlorabo te pravice (11. člen ZUP), ker je navajanje novih dejstev in dokazov očitno namenjeno le zavlačevanju postopka.
SEU je v sodbi C-725/21 z dne 9. 3. 2023 presodilo, da za pojem »deli« v smislu tarifne številke 9401 velja enako kot pri drugih poglavjih KN, in sicer ta pojem zahteva, da obstaja celota, za delovanje katere so ti deli nujno potrebni. Ne zadostuje, da se dokaže, da stroj ali aparat brez tega proizvoda ne more zadovoljiti potreb, za katere je namenjen. Dokazati je treba tudi, da je mehansko in elektronsko delovanje zadevnega stroja ali aparata odvisno od navedenega proizvoda. Blago je mogoče šteti za »dele« sedežev v smislu tarifne številke 9401 KN le, če je nujno potrebno za to, da bi sedeži lahko opravljali svojo funkcijo
Bistvo revidentkinih navedb je, da imata plastična zaščita in mrežica predvsem funkcijo varovanja oziroma varnosti, saj funkcija sedeža naj ne bi bila zgolj nosilna ampak tudi varovalna. Revidentka dodatnih vsebinskih navedb glede povečanja varnosti ne poda, tako ni jasno, katero nevarnost naj bi oba proizvoda zmanjševala oziroma varnost česa (samega sedeža, vozila, potnikov) se z njuno vgradnjo poveča. Vendar to niti ni bistveno, saj revidentka sama navede, da sporna proizvoda ne zagotavljata posebnega opravila v povezavi z glavno funkcijo sedeža, niti ne gre za neko dodatno funkcionalnost sedeža. Na tej podlagi Vrhovno sodišče, ob upoštevanju stališča SEU iz sodbe C-725/21 z dne 9. 3. 2023, sodi, da gre pri obeh primerih za dodatek k sedežu in ne za njegove bistvene dele, od katerih je odvisno, ali bo lahko sedež opravljal svojo funkcijo.
Glede na ugotovljeno dejansko stanje avtomobilski sedež ohrani vso svojo funkcionalnost tudi v primeru, da se nanj ne pritrdi plastične zaščite za namene zaščite notranjosti oziroma mrežice za shranjevanje stvari. Dodatne revidentkine navedbe o tem, da plastične zaščite in mrežice ni mogoče uporabljati samostojno oziroma v povezavi z drugimi predmeti ter da ju tudi ni mogoče odstraniti po tem, ko sta vgrajeni v sedež, pa so ob upoštevanju stališča SEU, nerelevantne. Prav tako ni upoštevna revidentkina primerjava obeh proizvodov s prevleko sedeža. Sedeža brez prevleke ni mogoče dolgotrajno uporabljati in je tako neposredno povezana z glavno funkcijo sedeža (tudi po stališču SEU, 38. točka obrazložitve sodbe C-725/21 z dne 9. 3. 2023).
Tožnice v tožbi uveljavljajo odškodninsko odgovornost predlagatelja stečajnega postopka nad prvo tožnico. Očitki predlagateljice o arbitrarnem odločanju sodnikov Višjega sodišča v Ljubljani so smiselno usmerjeni zoper sodnike, ki so odločali o pritožbah v stečajnem postopku nad prvo tožnico. Z njimi ni mogoče utemeljiti dvoma o videzu nepristranskosti sodnega odločanja oziroma o objektivni nepristranskosti vseh sodnikov določenega stvarno pristojnega sodišča. Gre za razloge, ki bi jih bilo mogoče umestiti le v okvir izločitvenih razlogov iz 6. točke 70. člena ZPP.
Davčni rezident druge države članice Evropske unije, ki ves svoj dohodek na podlagi zaposlitve ustvari v Sloveniji, ima v Sloveniji pravico uveljavljati olajšavo za vzdrževane družinske člane.
Po načelu primarnosti prava Evropske unije v obravnavani zadevi ni dopustno uporabiti določbe 116. člena Zakona o dohodnini, ker posega v 45. člen Pogodbe o delovanju Evropske unije, ki njenim državljanom zagotavlja prosto gibanje delavcev in privede do nedopustne diskriminacije na podlagi davčnega rezidentstva.
Ker je revident vse svoje obdavčljive dohodke dosegel v Sloveniji, je bil v bistveno enakem položaju kot rezidenti Slovenije, ki svoje dohodke prav tako ustvarjajo v tej državi, vendar pa je bil glede možnosti uveljavljanja olajšave za vzdrževane družinske člane nedopustno obravnavan drugače in je bila zato njegova davčna obveznost plačila dohodnine v Sloveniji posledično sorazmerno višja. Poleg tega je bil v slabšem položaju tudi v primerjavi z davčnimi zavezanci v Italiji, saj je v danih okoliščinah plačal več dohodnine, kot bi jo plačal, če bi svoj dohodek ustvaril v tej državi.
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali tožena stranka na podlagi 26. člena Ustave Republike Slovenije odgovarja tožeči stranki za škodo, ki ji je nastala v posledici v letih 2016, 2017 in 2018 neodmerjenih nadomestil za uporabo stavbnega zemljišča za zemljišča, ki se uporabljajo za potrebe obrambe.