Na dopuščeno revizijsko vprašanje Vrhovno sodišče podaja dva samostojna odgovora. Prvič, prvina škodoželjnosti ni nujni pogoj za sklep o kršitvi načela vestnosti in poštenja. Drugič, dolžnost obveščanja v potrošniških kreditnih razmerjih presega razjasnitev tveganja, ki korenini v informacijah konkretnega zgodovinskega položaja, temveč mora črpati iz strokovnega poznavanja splošnega tveganja, kadar je kredit izražen v valuti varnega zavetja, posameznik pa prejema dohodek v drugi, domači valuti.
Sklep o denarni kazni, ki ga pritožnik izpodbija s tožbo, je izdan v postopku upravne izvršbe za izpolnitev nedenarne obveznosti s prisilitvijo. Cilj tega postopka je uresničitev odločbe (v njej naložene obveznosti o rušitvi nezakonite gradnje) in z njim javnega interesa, zaradi varstva katerega je bila inšpekcijska odločba izdana, pri čemer je sredstvo oziroma način te izvršbe denarna kazen, s katero se želi vplivati na zavezančevo voljo, da bo zaradi nje naknadno vendarle izpolnil to obveznost. Ker je torej prav prisilna realizacija obveznosti rezultat, ki se mu zavezanec tekom celotnega postopka izvršbe poskuša zoperstaviti, ima ta tudi pravico, da se v vseh fazah tega postopka brani pred posledicami ravnanja v skladu s to obveznostjo, in to tudi s predlogom za izdajo začasne odredbe. To pa posledično pomeni, da težko popravljiva škoda iz 32. člena ZUS-1 v primerih, kot je obravnavani, ni samo tista, ki se kaže kot očitna (to je v zvezi s plačilom izrečene denarne kazni), ampak tudi tista, ki je povezana s prisilitvijo, kot ciljem, v katerega je usmerjen izdani sklep o denarni kazni.
Revizija se dopusti glede vprašanja: ali je v konkretnem primeru materialnopravno pravilna odločitev sodišč prve in druge stopnje glede višine kondikcijskega zahtevka tožeče stranke - to je, da mora banka potrošniku vrniti celotno preplačilo nad vrednostjo najetega kredita, kar se izračuna na način, da se od seštevka plačanih obrokov kredita, v evrski vrednosti na dan plačila posameznega obroka, odšteje znesek dobljenega kredita, v evrski vrednosti na dan nakazila na račun potrošnika?
Revizija se dopusti glede vprašanj:
◦ Ali je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo - 1. točko prvega odstavka 43. člena Zakona o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča (ZVEtL-1), ko je kot odločilno za ugotovitev pripadajočega zemljišča predlagateljičine stavbe štelo geodetsko določeno površino in potek meja načrtovane gradbene parcele po vnaprejšnjem parcelacijskem načrtu, pripravljenem še pred izgradnjo in ureditvijo soseske?
◦ Ali je obrazložitev izpodbijanega pravnomočnega sklepa glede ugotovitve in uporabe urbanističnih standardov za določanje individualnih pripadajočih zemljišč stanovanjskih stavb obremenjena s kršitvami pravic iz 22., 23. in 25. člena Ustave ter kršitvami iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)?
◦ Ali sta sodišči prve in druge stopnje v okoliščinah obravnavanega primera pravilno uporabili določbe prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1 glede odločitve o skupnem pripadajočem zemljišču stavb obravnavane soseske?
◦ Ali je obrazložitev sklepov sodišč prve in druge stopnje obremenjena s kršitvami pravic iz 22., 23. in 25. člena Ustave ter kršitvami iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP?
Predlog se zavrne.
Pritožnik smiselno nasprotuje dokazni oceni Upravnega sodišča, da je med postopkom vsebinsko spreminjal svoje izjave o komunikaciji s pooblaščencem v prvotnem postopku in jih prilagajal na način, ki mu je ustrezal, zaradi česar je sodišče njegovo izpovedbo v celoti ocenilo kot neprepričljivo. Vendar pa pritožnik tega pritožbenega ugovora v ničemer ne konkretizira, temveč izraža le golo nestrinjanje z razlogovanjem Upravnega sodišča. Ker gre pri tem za uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ne zadoščale le navedba, katero dejstvo je po pritožnikovem mnenju zmotno ugotovljeno, temveč bi moral pritožnik določno navesti oziroma argumentirati, zakaj naj bi bilo sklepanje sodišča o (ne)dokazanosti določenega dejstva nepravilno.
Kadar je oškodovanec pravna oseba lahko voljo za pregon storilca z vložitvijo predloga za pregon izjavijo njeni zakoniti zastopniki oziroma pooblaščenci. Zaposleni lahko poda predlog za pregon le na podlagi posebnega pooblastila. Ker je pooblastilo mogoče podeliti le v okviru lastnih upravičenj, prokurist ob mešani oziroma skupni prokuri ne more samostojno podati pooblastila za vložitev predloga za pregon.
Za obravnavo nove oziroma ponovne prošnje za mednarodno zaščito, morajo biti predhodno izpolnjene vsebinske in postopkovne zahteve iz 64. in 65. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1).
Pojasnilo pritožnika, da novih dejstev in dokazov ni navajal zato, ker je prava neuk, ne more vplivati na drugačno odločitev v sporu, ker iz tega pojasnila ni razvidno, zakaj okoliščin, če obstojijo in so take narave, da zadostijo vsebinskim kriterijem iz 64. člena ZMZ-1, ni navajal vsaj v tožbi, ki jo je vložil po pooblaščeni svetovalki za begunce.
Sodišče je pritožnikov očitek o (zatrjevani) bistveni kršitvi določb upravnega postopka obravnavalo in ugotovilo, da toženka izpodbijanega sklepa sploh ni utemeljila s sklicevanjem na koncept varne izvorne države, zato je utemeljeno štelo ugovore v tej smeri za pravno nepomembne. To ugotovitev je pritožnik v pritožbi prezrl, zgolj s ponavljanjem tožbenih navedb pa pravilnosti navedenega stališča, ki ga je zavzelo sodišče prve stopnje, ne more izpodbiti.
V okviru izrečene pogojne obsodbe bi moralo sodišče stransko kazen izgona tujca iz države najprej določiti pri posameznem kaznivem dejanju, jo nato upoštevati v odločbi o enotni kazni ter izreči, da se kazen izvrši. Ker je sodišče v nasprotju z obrazloženim obsojencu šele pri odločbi o enotni kazni oziroma ločeno izreklo kazen, ki je pred tem ni določilo pri posameznem kaznivem dejanju, je ravnalo v nasprotju s pravili o izreku kazni pri steku kaznivih dejanj po prvem odstavku 53. člena KZ-1.
Vrhovno sodišče je že v sodbi in sklepu I Ips 3176/2013 z dne 26. 11. 2020 presodilo, da je iz navedene zakonske ureditve razvidno, da ima prejemnik premoženjske koristi pravico do pritožbe in pravico do le enega izrednega pravnega sredstva - zahteve za obnovo postopka. Drugega izrednega pravnega sredstva - torej zahteve za varstvo zakonitosti - procesni zakon ne predvideva. Vendar pa tudi v primeru, če je bil v škodo prejemnika premoženjske koristi prekršen materialni ali procesni zakon, prejemnik ne ostane brez pravnega varstva, saj ima možnost podati pobudo Vrhovnemu državnemu tožilstvu, da vloži zahtevo za varstvo zakonitosti.