Vrhovno sodišče je v številnih zadevah, v katerih je obravnavalo predloge strank za prenos krajevne pristojnosti, že poudarilo, da nezadovoljstvo stranke z delom sodišča ni razlog za prenos krajevne pristojnosti. Pravna stališča strank o tem, da sodišče krši bodisi procesna bodisi materialnopravna pravila, po naravi stvari sodijo v pravna sredstva zoper odločbe sodišča prve stopnje. Niso pa te navedbe utemeljeni razlogi, zaradi katerih bi sodišče odločanje o zadevi preneslo na neko drugo stvarno pristojno sodišče.
I. Revizija se dopusti glede naslednjih vprašanj:
- Ali je dovoljena pritožba stranskega intervenienta glede tistega dela izpodbijane odločbe, zoper katerega pritožbe ni vložila tudi tožena stranka, na strani katere se je stranski intervinent želel pridružiti pravdi?
- Ali je sodišče druge stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb ZPP, ker ni izvedlo pritožbene obravnave oziroma ni razveljavilo sodbe sodišča prve stopnje in zadeve vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje?
- Ali obrazložitev pravnomočne sodbe sodišča v pravdnem postopku predstavlja dokaz na način, da se dejstva, ki so v njej ugotovljena, v drugem pravdnem postopku štejejo za resnična, zainteresirana stranka pa lahko zatrjuje in dokazuje nasprotno?
- Ali lahko gredo stranki v breme prekluzije, ki so jo zadele v drugem postopku?
- Ali je sodišče na podlagi določbe drugega odstavka 87. člena OZ v konkretnem primeru utemeljeno odreklo kondikcijski zahtevek zgolj tožeči stranki?
Vrhovno sodišče je v številnih zadevah, v katerih je obravnavalo predloge strank za prenos krajevne pristojnosti, že poudarilo, da nezadovoljstvo stranke z delom sodišča ni razlog za prenos krajevne pristojnosti.
Predlagatelj svoje nestrinjanje z razlogi sodbe gradi na trditvah o neenaki obravnavi, ki pa jih utemelji le s tem, da naj bi tudi občina objekt uporabljala za prireditve, pa za to ni potrebovala spremembe namembnosti, in z navedbami, da je v tem postopku določen za inšpekcijskega zavezanca, po drugi strani pa je bila njegova zahteva za legalizacijo zavrnjena, ker ni lastnik objekta. Pri tem se formalno sklicuje na drugi odstavek 14. člena Ustave Republike Slovenije (URS) ter 14. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, vendar ne poda nobenih nadaljnjih pravno relevantnih navedb v tej smeri.
Zakonito sestavljeno ponudbo je moral razlastitveni upravičenec posredovati razlastitvenemu zavezancu v taki obliki in s takimi sestavinami, da se je ta lahko prepričal, da je skladna z zakonom. Res je sicer, da Zakon o urejanju prostora (ZUreP-2) ni izrecno določal, da bi moralo biti navedeni ponudbi priloženo cenitveno poročilo, ki je bilo skladno z zakonom podlaga za njeno izdelavo, vendar pa ni jasno, kako bi v odsotnosti tega poročila razlastitveni zavezanec sploh preveril navedene vidike pravilnosti ponudbe. Na to je morala paziti tožena stranka ob uvedbi razlastitvenega postopka po uradni dolžnosti, saj je drugi odstavek 199. člena ZUreP-2 izrecno določal, da je bilo zahtevi za razlastitev treba priložiti tudi ponudbo iz 197. člena tega zakona, torej zakonito sestavljeno ponudbo, ki je vsebovala vse sestavine, ki jih je določal zakon. S tem je bila torej določena formalna sestavina vloge, brez katere zahteve za razlastitev ni bilo mogoče obravnavati (66. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP)).
Prav tako je morala tožena stranka ugotoviti tudi, da je bila razlastitvenemu zavezancu z zakonom skladna ponudba posredovana pravočasno (glej tudi prvi odstavek 199. člena ZUreP-2). Po drugi strani je imel formalni preizkus svoje meje. Tako pristojni upravni organ ni bil dolžan glede zakonitosti vsebine ponudbe presojati več od tega, kar je zahteval ZUreP-2 v 197. členu in je moralo biti izpolnjeno že v razmerju do razlastitvenega zavezanca.
Če je bil pogoj za razlastitev tudi ugotovljen obstoj javne koristi, ki je temeljila na lastništvu drugih zemljišč s strani razlastitvenega upravičenca, sta morala biti tako lastništvo kot tudi javna korist dokazana že ob izdaji odločbe o razlastitvi. Naknadno pridobivanje takih zemljišč po koncu razlastitvenega postopka na prvi stopnji odločanja morebitne nezakonitosti izdane odločbe ne more sanirati.
Revizija se dopusti glede vprašanja: ali je pravilna, zakonita in ustavnoskladna razlaga sodišča, da predlagateljica v okoliščinah konkretne zadeve ni izpolnila procesnih predpostavk za odločanje o njenem predlogu za zaznambo spora?
Ker je prav prisilna realizacija obveznosti rezultat, ki se mu zavezanec tekom celotnega postopka izvršbe poskuša zoperstaviti, ima ta tudi pravico, da se v vseh fazah tega postopka brani pred posledicami ravnanja v skladu s to obveznostjo, in to tudi s predlogom za izdajo začasne odredbe. To pa posledično pomeni, da težko popravljiva škoda iz 32. člena ZUS-1 v primerih, kot je obravnavani, ni samo tista, ki se kaže kot očitna (to je v zvezi s plačilom izrečene denarne kazni), ampak tudi tista, ki je povezana s prisilitvijo, kot ciljem, v katerega je usmerjen izdani sklep o denarni kazni.
Sodišče zavrže izredno pravno sredstvo, ki ga vloži stranka sama, če predlogu ne priloži dokazila o opravljenem pravniškem državnem izpitu in tako ne izkaže pogojev iz četrtega odstavka 86. člena ZPP, to je, da ima sama oziroma njen zakoniti zastopnik opravljen pravniški državni izpit (367.č člen ZPP). V obravnavanem primeru je dolžnik vlogo vložil sam in na nobenem mestu ne trdi, da bi imel opravljen pravniški državni izpit, tem manj to izkaže.
Da bi bil predlog za dopustitev revizije formalno popoln, mora torej predlagatelj ne le navesti sporno pravno vprašanje, temveč predvsem jasno predstaviti pravni problem, ki naj bi ga Upravno sodišče napačno rešilo. Pri tem mora izhajati iz stališč izpodbijane sodbe in na kratko utemeljiti, zakaj so napačna, ter zakaj bi revizijska obravnava izpostavljenih vprašanj presegla pomen konkretne zadeve in bi bila s tega vidika pomembna za pravno varnost, enotno uporabo prava ali razvoj prava preko sodne prakse.
Predlog se zavrže.
Predlog se zavrne.
Tožnik, kot družinski član izbrisane osebe, ne sodi v krog tistih, na katere se razteza ureditev po Zakonu o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva (ZPŠOIRSP). Takšna določitev kroga upravičencev po prepričanju Vrhovnega sodišča ne nasprotuje načelu enakopravnosti. Tožnikov položaj je bil rešljiv po splošnih pravilih odškodninskega prava, tako kot v primeru vseh drugih tipičnih oškodovancev po splošnem odškodninskem pravu, tudi tistih, katerih zahtevki temeljijo na 26. členu Ustave. Njegov položaj je tudi izenačen s položajem izbrisanih po splošnih predpisih in zanj torej veljajo enaka pravila o zastaranju, kakor veljajo za izbrisane v delu, ki presega posebno odškodninsko shemo po ZPŠOIRSP.
V obravnavanem primeru se skladno z določbo tretjega odstavka 125. člena novele ZPP-E postopek pred Vrhovnim sodiščem nadaljuje po določbah te novele. Skladno s 124. členom navedene novele pa se revizija v primeru, kadar drug zakon določa, da je v nepravdnem postopku dovoljena, ta dopusti pod pogoji iz 367.a člena ZPP in po postopku po ZPP. To pomeni, da morajo tudi udeleženci nepravdnih postopkov za vrnitev zaplenjenega premoženja po ZIKS najprej podati predlog za dopustitev revizije, preden jo lahko ob ustreznem sklepu Vrhovnega sodišča vložijo. Tako direktna revizija, kakršno vlagata prva nasprotna udeleženka in stranski intervenient, ni dovoljena (drugi odstavek 374. člena ZPP), zato jo je Vrhovno sodišče na podlagi 377. člena ZPP zavrglo.
Dovoljenje za poslovanje podružnice lekarne lahko pridobi v določeni občini le tisti, ki ima v tej občini že odprto lekarno na podlagi podeljene koncesije (saj ima le ta pravico do izvajanja javne službe lekarniške dejavnosti v tej občini). Povedano drugače, koncesionar ima možnost pridobiti dovoljenje za poslovanje podružnice lekarne samo na območju občine, kjer ima podeljeno koncesijo, ne pa tudi na območju druge občine (izven meja občine koncedenta).
Predlog se zavrne.