Starševsko skrb izvajata oba od staršev sporazumno v skladu s koristjo otroka. Če se ne sporazumeta o vprašanjih, ki bistveno vplivajo na otrokov razvoj, odloči o tem sodišče.
Vsak postopek pred sodiščem nedvomno najmanj posredno obremenjuje tudi otroka, že zato, ker postopek obremenjuje starša, ta pa običajno svoje nepredelane vsebine hote ali nehote prenašata na otroka. Višje sodišče v zvezi s tem poudarja, da, četudi je do neke mere razumljivo, da starši tega uvida zaradi različnih okoliščin in čustvene vpletenosti niso zmožni, pa imajo v skladu s prej citiranim členom dolžnost paziti na otrokove koristi pooblaščenci, ki stranke zastopajo v postopkih družinskih sporov. Vložitev predloga zgolj dva meseca po zaključku prejšnjega istovrstnega postopka, ki očitno ni utemeljen, zaradi prej izpostavljene dolžne skrbi za otrokovo korist poraja vprašanje etičnosti, k slednji pa pooblaščence zavezuje Kodeks odvetniške poklicne etike.
Pritožnica s pritožbenimi navedbami o tem, da preplačila v konkretnem primeru ni, ker tožeča stranka dolguje ne le glavnico, temveč tudi pogodbene obresti, ne more omajati zaključkov prvostopnega sodišča, upoštevaje odločbo SEU C-520/21 s stališčem, da kreditna institucija pri restituciji zneskov, plačanih na podlagi nične potrošniške kreditne pogodbe, ne more zahtevati nadomestila, ki bi presegalo vračilo prejetega kapitala. Glede na standard verjetnosti in namen začasne odredbe pritožba zato s sklicevanjem na zastavljeno vprašanje Vrhovnega sodišča v predlogu za predhodno odločanje v II Ips 14/2025 ne more ovreči pravilnih zaključkov sodišča o preplačilu.