Ker toženka ni uspela dokazati, da je tožnik za nepoštenost pogodbenega pogoja o vezanosti kredita na tujo valuto vedel ali lahko razumno vedel pred vložitvijo tožbe v obravnavani pravdi, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da v trenutku vložitve tožbe leta 2023 splošni petletni zastaralni rok iz 346. člena OZ še ni potekel, z vložitvijo tožbe pa je nastopilo pretrganje zastaranja (365. člen OZ).
Po obrazloženem se pokaže, da slovenski ustavni in zakonski okvir ni tako ozek, kot ga skuša prikazati toženka. Polno vračilo glavnice kredita (četudi nevalorizirane in brez nadomestila za njeno uporabo) je s slovensko ureditvijo skladna in sorazmerna posledica sankcije ničnosti, pri čemer upoštevamo, da je ničnost povzročila banka kot močnejša stranka, ki je prekršila najvišjo raven pričakovane skrbnosti (skrbnost strokovnjaka) ter načelo vestnosti in poštenja v razmerju do posebej varovanega potrošnika.
Sodišče, ki je postopek prekinilo, bi tudi samo naletelo na identično procesno situacijo, kar pomeni, da ni smotrno in ne bi pospešilo postopka, če bi se iskanja odgovora na predhodno vprašanje lotilo samo.
Pri sklenitvi navidezne pogodbe pogodbeni stranki neresnično voljo izražata, kot bi bila njuna prava, pri čemer se tega obe zavedata in hočeta, da posel le na videz nastane. Obe pogodbeni stranki torej želita nekaj drugega in ne tisto, kar zapišeta v pogodbi.
Navedena parcela ni bila del zapuščine po pokojnem C. C., za katero so dediči sklenili dedni dogovor. Z dednim dogovorom se dediči tudi niso dogovorili, da dogovor velja tudi za morebitno naknadno najdeno premoženje. Zato se odstopi celotnih dednih deležev posameznih dedičev, kot izhajajo iz dednega dogovora z dne 8. 9. 2021, ne morejo nanašati na nepremičnino, ki je v obsegu zapuščine ni bilo. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da gre za novo premoženje, za katerega se ob izdaji sklepa o dedovanju ni vedelo, da pripada zapuščini. Ker se glede te nepremičnine vsi dediči niso strinjali, da se razdeli, tako, kot so se dogovorili za preostalo zapuščino, drugega dednega dogovora niso sklenili, zapustnik pa oporoke tudi ni napravil, je sodišče prve stopnje to zapuščino utemeljeno razdelilo med zakonite dediče v skladu z njihovimi dednimi deleži.
Pri presoji, za kako zahtevno mnenje gre, sodišče upošteva zlasti obsežnost dokumentacije, ki je podlaga za izdelavo izvida in mnenja, čas, ki ga ima sodni izvedenec na voljo, da izvid in mnenje pripravi, kompleksnost in vrsto zadeve, ki je predmet izvida in mnenja, ter druge dejavnike, ki lahko vplivajo na stopnjo zahtevnosti dela sodnega izvedenca. Zahtevnost se po stališčih sprejetih v sodni praksi ocenjuje objektivno in s stališča stroke, ki je predmet izvedenstva. Za zelo (ali izredno) zahtevno mnenje gre, ko je naloga, dana izvedencu, tako zahtevna, da zahteva dodatni poglobljeni študij, obsežne analize ali preračune. Sodna praksa upošteva tudi primerjavo izvedenskih mnenj o enakih oz. podobnih strokovnih vprašanjih. Za zahtevno mnenje gre, če ta odstopa od standardne zahtevnosti izvedenskega mnenja.
Ker so sodediči v sporu v zvezi z obsegom zapuščine na pasivni strani enotni in nujni sosporniki, dejstvo, da poravnave niso podpisali vsi toženi sodediči, pomeni, da poravnave tožena stranka sploh ni podpisala in poravnava ni bila veljavno sklenjena.
Kadar je spor glede vrednosti stvari, ki sestavljajo zapuščino, to pa je pomembno za ugotovitev obračunske vrednosti zapuščine, od česar je odvisno vprašanje prikrajšanja nujnih deležev, je potrebna napotitev na pravdo.
Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi opravilo celostno in pregledno dokazno oceno vseh v postopku izvedenih dokazov, ki je oprta na metodološki pristop, ki ga določa 8. člen ZPP. Dokazna ocena je prepričljiva, vsi dokazi so ocenjeni, tako vsak posebej in vsi skupaj, ocenjen je tudi uspeh celotnega postopka.
Dejstvo, da je bila na zemljišču že cca 28 let pred dejansko razlastitvijo zgrajena cesta, je razlikovalna okoliščina od primerov, ko je bilo (gozdno) zemljišče dejansko razlaščeno in je občina oz. država šele zatem na takem zemljišču zgradila cesto. Ker se pri odškodnini zaradi dejanske razlastitve upošteva stanje zemljišča, kakršno je v trenutku razlastitve, je pravilno, da se lesna masa pri cenitvi ni upoštevala, saj je tam po naravi stvari ni moglo biti.
Za odločitev je pomemben rezultat celotnega dokaznega postopka in ne le zaključki, ki bi se jih dalo potegniti iz posameznega dokaza.
Ne drži, da bi lahko razlaščenec uveljavljal zamudne obresti le za zadnja 3 leta pred pričetkom postopka za odmero odškodnine, ampak za celotno obdobje od dejanske do formalne razlastitve, ki pa nastopi s pravnomočnostjo odločbe o razlastitvi, če seveda trenutek formalne razlastitve ne nastopi po začetku uporabe ZUreP-3. Kot je poudarilo VSRS namreč v tem primeru zamudne obresti tečejo do 1. 6. 2022, ko se je začel uporabljati ZUreP-3.
Obseg zadovoljevanja otrokovih potreb sodoločajo materialne in pridobitne zmožnosti njegovih staršev. Neogibna je zadovoljitev bistvenih življenjskih potreb, manj nujne pa so socialne potrebe in razvedrilo. Ob boljših materialnih zmožnostih staršev je mogoče (in treba) zadovoljiti večji obseg otrokovih potreb. V primeru šibkejših razpoložljivih sredstvih sta starša dolžna v okviru svojih zmožnosti vložiti več truda, da se pokrijejo otrokove potrebe. Zahteva po trudu pada premo sorazmerno z nujnostjo potreb.
Tudi pri ugotavljanju višine otrokovih potreb je temeljno merilo otrokova korist. Želje in pričakovanja otroka še ne predstavljajo njegove preživninske potrebe, nudenje več in dražjih dobrin pa samo po sebi ne zagotavlja boljših pogojev za njegov zdrav telesni in duševni razvoj. Starši imajo pravico, da s svojimi odločitvami - tudi v okviru izpolnjevanja preživninske obveznosti - sodelujejo pri oblikovanju vrednot, navad in interesov otroka ter njegovega odnosa do materialnih dobrin. Vse dokler na ustrezni ravni zadovoljujejo potrebe, ki so otroku v korist ter zagotavljajo njegov uspešen razvoj, imajo pravico, da skladno s svojimi vzgojnimi načeli in vrednotami omejijo sredstva, ki jih zanj namenjajo. Tudi starš z izjemno visokimi, celo neomejenimi preživninskimi zmožnostmi zato pri zadovoljevanju potreb, pričakovanj in želja otroka ni dolžan biti brezmejen.
Ker je sodišče prve stopnje v predmetni zadevi ob prej pojasnjeni diametralno nasprotni trditveni podlagi strank glede dogodka z dne 14. 9. 2025 večino dokazov tožencev prezrlo in ni presodilo, ali in kateri njuni dokazni predlogi se nanašajo na pravno pomembna dejstva in teh dokazov ni izvedlo, prav tako pa jih ni niti obrazloženo zavrnilo, je kršilo njuno pravico do sodelovanja v postopku in zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.
Sodišče druge stopnje, kljub upoštevanju, da gre za postopek po ZPND, ki mora biti hiter in v katerem velja nižji standard materialne resnice, ki je upravičen zaradi pomembnosti in občutljivosti varovane osebne dobrine, pritrjuje pritožbenim navedbam, da je podana absolutna bistvena kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je sodišče o ugovoru nasprotnega udeleženca odločilo brez, da bi poslalo ugovor predlagateljici in ji omogočilo, da odgovori na ugovorne navedbe ter predlaga dokaze.
Zasebna cenitev, ki jo predloži stranka, predstavlja del njene trditvene in dokazne podlage in nima dokazne narave izvedenskega mnenja. Razlika med zasebno cenitvijo in izvedenskim mnenjem sama po sebi ne utemeljuje dvoma v pravilnost izvedenskega mnenja, če je to jasno, popolno in strokovno obrazloženo.
Vrednost nepremičnine se ugotavlja glede na njeno namembnost in stanje ob dejanskem odvzemu. Odškodnina se praviloma odmeri glede na tržno vrednost nepremičnine v času, ko je razlastitveni zavezanec mogel z gotovostjo ugotoviti, da je oziroma bo izgubil lastninsko pravico, praviloma ob odvzemu posesti, pri čemer je treba tako ugotovljeno vrednost ustrezno valorizirati.
Iz izvidov urgentnih zdravnikov ne izhaja, da bi bili otroci žrtve nasilja. V teh izvidih so navedbe otrok, da jih je tepla oziroma udarila babica, vendar jih, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, zaradi njihove neprepričljivosti in ostalih navedb otrok, kot npr. takrat sedemletne B. B., da ne ve, kam jo je babica udarjala, da ji je pri babici v redu in da je ni strah, ter ob hkratni ugotovitvi obeh zdravnikov, ki sta opravila preglede otrok, da ni mogoče ugotoviti nobenih poškodb oziroma modric, ni mogoče šteti kot dokaz nasilja.
Bodoča verjetna raba zemljišč ni eden od relevantnih kriterijev za določitev pripadajočega zemljišča po 43. členu ZVEtL-1.
Skupne dovozne ceste in poti v soseskah, ki imajo značaja javne ceste in poti, so eden najbolj tipičnih primerov skupnih pripadajočih zemljišč. Takšnih dovoznih cest in poti že po naravi stvarni ni mogoče razdeliti po prostem preudarku, kajti s tem bi bila povsem izničena njihova bistvena (povezovalna) funkcija.
Tožnik po sklenjeni sodni poravnavi tožbenega zahtevka ni utesnil in tudi ni znižal sporne vrednosti, sodišče pa sme popraviti vrednost spora zgolj v primeru, kadar je tožba vložena z nedenarnimi zahtevki (44. člen ZPP), kar v obravnavani zadevi ni bila. Zato je sodišče prve stopnje za odmero stroškov pravilno upoštevalo kot vrednost spornega predmeta vrednost 33.930,77 EUR tudi v času od sklenjene sodne poravnave do delnega umika tožbe.
Za uspeh z dajatvenim zahtevkom morata kumulativno obstajati tako podlaga (temelj) kot tudi substancirana trditvena podlaga glede višine.
Stališčem SEU je sledilo tudi VSRS v eni od zadnjih odločb, in sicer v sodbi II Ips 14/2025 z dne 17. 6. 2026, iz katere izhaja, da je v primeru, ko je ugotovljeno, da je pogodba o hipotekarnem kreditu v celoti nična, ker po odpravi nepoštenega pogoja o valuti kredita v CHF ne more več obstajati, je potrošnik dolžan banki vrniti prejeti znesek kredita v evrski protivrednosti na dan izplačila kredita, ne pa tudi plačati nadomestila za uporabo sredstev, izplačanih na podlagi te pogodbe.
V obravnavani zadevi tožnica znesek iz tožbenega zahtevka uveljavlja kot restitucijo in je tako treba glede plačila zakonskih zamudnih obresti uporabiti 193. člen OZ.
Za nepoštenost oziroma slabovernost po določbi 193. člena OZ mora tožnik dokazati toženčevo (pozitivno) zavest o dejstvih, iz katerih izvira neupravičena obogatitev, in pravni posledici, ki iz takih dejstev izhaja (da je tako korist treba vrniti) ali pa pozitivno zavest o dejstvih in hudo malomarnost do nezavedanja pravne posledice.