Po izvedenem dokaznem postopku je še vedno ostal precejšen dvom glede vprašanja, ali je med tožnikom in A. A. obstajala življenjska skupnost, ki je bila po vsebini enaka življenjski skupnosti moža in žene. Zato je utemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik svojega dokaznega bremena ni zmogel.
Odstop od skupnega varstva in vzgoje je utemeljen predvsem tedaj, ko so podani posebno upravičeni razlogi, na primer nasilje, zlorabljanje, alkoholizem, duševna bolezen starša ali zelo visoka stopnja konflikta, ki ogroža otroka, čemur pa v danem primeru ni tako. Morebitne (slabše) osebnostne in starševske lastnosti enega od staršev, zaradi katerih starša nista (povsem) enako primerna za varstvo in vzgojo otrok, ne morejo vplivati na odločitev o skupnem starševstvu. Popolna uravnoteženost starševskih kapacitet je namreč ideal, ki v realnem življenju praviloma ni izpolnjen. Vprašanje torej ni, ali sta starša enako primerna za vzgojo in varstvo, ampak, ali je odklon od ideala takšen, da bi to lahko ogrozilo otrokovo korist.
Sodišče prve stopnje ni upoštevalo stališč sodne prakse, da se pri odmeri preživnine se upošteva tudi dejstvo, da ima tisti od staršev, ki mu otroci niso zaupani v varstvo in vzgojo in plačuje preživnino, z otroki v času, ko so le ti pri njem na stiku, prav tako stroške s kritjem otrokovih potreb. Prav tako je zgolj pavšalno zapisalo, da je nasprotni udeleženec „mlad, zdrav in pridobitno sposoben“, iz česar implicitno izhaja, da ima dodatne možnosti pridobivanja zaslužka, pri tem pa ni upoštevalo stališča Vrhovnega sodišča RS, da preživninskemu zavezancu, ki je že zaposlen ter pošteno dela poln delavnik (kot je v obravnavani zadevi nasprotni udeleženec), ni mogoče brez ustreznega tehtanja (kot je storilo sodišče prve stopnje) naložiti, da za pokrivanje preživninskih potreb mld. otroka najde dodaten zaslužek.
Bistveni element sklepčnosti tožbe je, da je tožbeni zahtevek logično povezan s tožbenimi trditvami. Na tožniku je trditveno breme, da navede vsa tista dejstva, ki vsebinsko utemeljujejo postavljeni tožbeni zahtevek. S sklicevanjem na toženčevo ravnanje v nasprotju s temeljnim načelom vestnosti in poštenja, ga tožnik ni zmogel.
V dokaznem postopku se je torej izkazalo, da toženka v daljšem časovnem obdobju ni plačevala stroškov elektrike za skupne prostore, kar predstavlja krivdni razlog za odpoved najemne pogodbe ne glede na sicer nizek znesek neplačanih stroškov. Natančna višina in specifikacija neplačanih stroškov glede na ugotovljeno dolgotrajno ponavljajočo se kršitev obveznosti iz najemne pogodbe niti nista bistveni in so pritožbeni očitki o nesklepčnosti tožbe zaradi pomanjkljivih trditev glede tega neutemeljeni.
Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da fizična delitev s predelavo po ustaljeni sodni praksi ni mogoča brez soglasja solastnikov. Ker predlagateljica s predvidenimi obsežnimi gradbenimi posegi, za katere bi bilo potrebno tudi gradbeno dovoljenje, ni soglašala, njenega soglasja pa ni mogoče nadomestiti s sodno odločbo, je neutemeljena pritožbena navedba o možnosti fizične delitve.
Udeleženca sta se strinjala, da se postavi še tretji izvedenec, ki bo ocenil vrednost nepremičnin. Mnenje izvedenca A. A. je časovno najbližje dnevu, ko je sodišče prve stopnje odločilo v zadevi, zato je tudi po oceni pritožbenega sodišča ocena tega izvedenca edina relevantna. Ostala dva izvedenca (B. B. in C. C.) sta namreč pojasnila, da sta njuni cenitvi že zastareli in bi bilo treba narediti novo. Izvedenec B. B. tudi ni znal pojasniti, zakaj tolikšna razlika med njegovo oceno vrednosti nepremičnin v osnovnem mnenju in dopolnitvi mnenja, ki sta bili izdelani v razmiku 10 mesecev. Glede na to je neutemeljena pritožbena navedba, da ni bilo razloga za postavitev drugega izvedenca.
V postopku izdaje zamudne sodbe se ne ugotavlja dejansko stanje, ampak se šteje, da je resnično v tožbi navedeno dejansko stanje, saj se po sistemu afirmativne litiskontestacije pasivnost tožene stranke šteje kot priznanje tožnikovih dejanskih navedb.
Za ugotovitev ničnosti kreditnih pogodb v CHF zadostuje presoja, da banka svoje pojasnilne dolžnosti ni opravila z ustrezno profesionalno skrbnostjo. V takem primeru se vzpostavi (oziroma ohrani) dejansko neravnovesje (neenakost) med pogodbenima strankama in povzroči tudi, da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval; oboje ima za posledico nepoštenost pogodbenega pogoja in s tem ničnost kreditne pogodbe.
Zaradi zavrnitve tožnikovega predloga za izločitev izvedenca bistvena kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP ni podana, saj po obrazloženem navedeno ni vplivalo na pravilnost in zakonitost prvostopenjske sodbe.
Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo milejšo razlago nacionalnih zakonskih pogojev po ZIZ s sklicevanjem na zadevo SEU C-287/22 in s tem ni zašlo v razlago contra legem, kot meni pritožba. Sodišče prve stopnje je upoštevalo vse za izdajo začasne odredbe predpisane zakonske pogoje (razen v zvezi s pogojem reverzibilnosti, o čemer v nadaljevanju) in tudi pogoje uveljavljene v sodni praksi, le da z omiljenim (prilagojenim) pristopom, ki ga utemeljuje javni interes varstva šibkejšega v asimetričnem potrošniškem razmerju.
Tudi v posestnih sporih je odločitev o regulacijski začasni odredbi odvisna od vsakokratnih okoliščin posameznega primera.
Zaključek, da sprememba uporabe parkirne površine iz izključujoče v dostopno širšemu krogu oseb, tako spremeni način izvrševanja posesti, da ustreza definiciji motenja, je materialno pravno pravilen.
Tožnica lastninske pravice na zarubljenem govedu ni pridobila (1) niti sama z zavezovalnim pravnim poslom (ker goveda nikoli ni kupila), (2) niti preko zastopnika (ker pogodbeniki A. A. niso mogli sklepati, da deluje v tožničinem imenu - v času nakupov v potnih listih namreč kot imetnica goveda ni bila navedena tožnica, temveč A. A.), (3) niti, ker je bilo govedo skoteno na njeni kmetiji (ker krave, ki so to govedo povrgle, niso bile v njeni lasti). Ker tožnica ni dokazala, da je lastnica zarubljenega goveda, ne obstoji pravica, ki preprečuje izvršbo na njem.
Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da sta druga in šesta toženka v obdobju po začetku davčnih postopkov oziroma v času, ko je že obstajal davčni dolg družbe B. d. n. o., sklenila več pravnih poslov, s katerimi sta premoženje prenesla na svoji hčerki. Takšni prenosi premoženja na ožje družinske člane, ob hkratni neuspešnosti izvršbe zoper družbo in ob dejstvu, da osebno odgovorna družbenika za obveznosti družbe odgovarjata z vsem svojim premoženjem, tudi po presoji pritožbenega sodišča kažejo na realno nevarnost, da bi bila brez izdaje začasne odredbe uveljavitev terjatve tožeče stranke otežena ali celo onemogočena. Pritožbeni očitki, da bi morala biti objektivna nevarnost za uveljavitev nedenarne terjatve izkazana s konkretnimi že začetimi razpolagalnimi ravnanji (npr. z oglaševanjem ali drugimi prodajnimi aktivnostmi), niso utemeljeni, saj je pri nedenarni terjatvi predmet izpolnitve individualno določena stvar, zaradi česar je izvršba lahko onemogočena že z razpolaganjem s tem konkretnim predmetom. Prav zaradi te vezanosti na določen predmet je dokazni standard glede nevarnosti olajšan, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno sklepalo, da obstaja realna in ne zgolj hipotetična nevarnost, da bo uveljavitev terjatve tožeče stranke onemogočena ali precej otežena.