Razlage SEU (pogoj, ki ni jasen, razumljiv) in Ustavnega sodišča (pogoj, ki je jasen, razumljiv) imata skupno izhodišče, da (ne)preglednost ne izključuje presoje predpostavk nepoštenosti pogodbenih pogojev, to pa je možno le, če so merila teh predpostavk različna. Takšno razlogovanje se logično izide samo v primeru, če se sprejme razlaga, da preglednost glavnega predmeta pogodbe ni predpostavka nepoštenosti pogodbenega pogoja.
V skladu s sodbo C-405/21 z dne 13. 10. 2022 in alternativno določenimi merili predpostavke nepoštenosti pogodbenega pogoja "znatno neravnotežje" je pogodbeni pogoj o prevalitvi neomejenega valutnega tveganja na potrošnika nepošten tudi, če je izpolnjeno merilo "količinske ekonomske presoje".
Zastaranje dajatvene terjatve prične teči praviloma od ugotovitve ničnosti pogodbenega razmerja.
Glede na to, da vrednost spornega predmeta obstaja že ob vložitvi tožbe, je logično, da sklep, ki to vrednost le ugotovi ali popravi, učinkuje za celoten postopek, torej ex tunc (za nazaj).
Sodišče je pravilno v plačilnem nalogu z dne 13. 2. 2026 opredelilo višino podrednega pobotnega ugovora tožene stranke do tožeče stranke v višini 77.135,06 EUR (ki zajema vse zahtevke pobota po pobotnem ugovoru, po prvem podrednem zahtevku, drugem podrednem zahtevku, delno tudi pobotni ugovor zaradi povišanja vrednosti nepremičnine).
Pregled zadeve pokaže, da je sodišče prve stopnje odločalo o priglašenih stroških obeh pravdnih strank, pri tem pa se ni opredelilo niti do dejstva, da se je postopek, ki je v začetku tekel kot enoten, s sklepom z dne 3. 7. 2018 razdružil v dva postopka, niti do dejstva, da se je sporna vrednost tekom postopka spreminjala, kar vpliva na vrednost posameznih opravil.
Sodišče prve stopnje se je namreč napačno zadovoljilo zgolj z ugotovitvijo objektivne nevarnosti, medtem ko je obstoj konkretne nevarnosti ugotavljalo zgolj na pavšalni ravni, na kar pravilno smiselno opozarjata tudi pritožbi. Upoštevanje strogih pogojev sodišču narekuje ugotavljanje konkretnih okoliščin in konkretne nevarnosti v predmetni zadevi. Predlagatelj začasne odredbe, ki zatrjuje nevarnost nastanka težko nadomestljive škode, mora za to konkretno in natančno navesti relevantna dejstva, tudi splošno znana.
Običajno bivališče se presoja evroavtonomno - na enak način kot običajno prebivališče po Uredbi Bruselj II bis. Bistvena je fizična prisotnost posameznika v državi članici, stabilnost običajnega bivališča in druge okoliščine, ki kažejo na namero osebe, da vzpostavi običajno prebivališče v določeni državi članici. Sodna praksa SEU pojem običajnega prebivališča razlaga tako, da gre za kraj, ki predstavlja dejanski center življenjskih interesov določene osebe.
Seštevanje vrednosti posameznih denarnih zahtevkov velja le za objektivno, ne pa tudi za subjektivno kumulacijo zahtevkov. Zato se vrednost spora presoja po drugem odstavku 41. člena ZPP, torej po vrednosti vsakega posameznega zahtevka. Zakon ne določa izrecno, da velja pravilo o ločenem ugotavljanju vrednosti tudi za aktivno sosporništvo, a ker se morajo enaki procesni položaji enako procesno obravnavati, pravilo o pasivnem sosporništvu in vrednosti spornega predmeta velja tudi za aktivno, in to tako za formalno kot tudi za materialno navadno sosporništvo. Izjemi od tega pravila sta enotno sosporništvo (ki pomeni sovpadanje objektivne in subjektivne kumulacije) in solidarnost terjatve oziroma obveznosti. V teh dveh procesnih položajih je vrednost spornega predmeta lahko le en(otn)a.
V konkretnem primeru je bistvo spora odpoved najemne pogodbe za nedoločen čas po ZPSPP, ki v 24. in 26. členu določata le dva pogoja za veljavno odpoved - sodna odpoved in najmanj enoletni odpovedni rok. Ker zakon ne zahteva utemeljenega razloga (političnega, ekonomskega ali kakršnega koli drugega razloga), so morebitni motivi župana in potek postopkov javnih razpisov v drugih zadevah pravno nepomembni za odločitev o prenehanju najemnega razmerja v konkretnem primeru.
Sodišče prve stopnje je na pravilno ugotovljeno dejansko stanje o urbanističnem in dejanskem vidiku pripadajočega zemljišča k stavbi pravilno uporabilo materialno pravo 43. člena ZVEtL-1.
Kot javna zemljišča s prostorskimi akti niso bila opredeljena zemljišča, ki so načrtovana kot javno dobro, pač pa zemljišča, ki imajo značaj skupne uporabe za eno ali več zaključenih stanovanjskih enot. Zelenice niso bile načrtovane kot javno dobro, pač pa kot skupne za rabo ene ali več stanovanjskih enot.
Stališče, da je pooblastilo, ki je predloženo v fotokopiji namesto v izvirniku, nepopolno, je bilo preseženo z odločbo Ustavnega sodišča Up-648/09 z dne 14. 6. 2012. V navedeni odločbi je Ustavno sodišče kot očitno napačno označilo dotedanjo sodno prakso, po kateri se je za popolno štelo le pooblastilo, predloženo v izvirniku, ne pa tudi pooblastilo v fotokopiji.
Pri pooblastilu, predloženem v fotokopiji, se lahko pogosteje kot pri izvirniku pojavi dvom o njegovi pristnosti. Ustavno sodišče je pojasnilo, da je sodnikovi presoji prepuščeno, ali bo preveril obstoj in pristnost pooblastila, predloženega v fotokopiji, tako da bo zahteval predložitev izvirnika ali overjenega pooblastila. Vendar pa po prepričanju pritožbenega sodišča takšna presoja ne sme biti arbitrarna, temveč mora biti razumno utemeljena in ustrezno obrazložena. Če sodišče ne sprejme kopije pooblastila in zahteva predložitev izvirnika oziroma overjenega pooblastila, zlasti pa če na domnevno nepristnost pooblastila navezuje za stranko neugodne procesne posledice, mora svojo odločitev ustrezno utemeljiti.
Sodišče druge stopnje ugotavlja, da med predmetnim postopkom in zadevo Okrožnega sodišča v Mariboru I Pg 398/2014 z dne 7. 6. 2016 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru Cpg 208/2016 z dne 6. 10. 2016, ni podane niti subjektivne niti objektivne identitete (319. člen ZPP). Sedanji predlagatelj namreč ni bil stranka gospodarskega spora, kot pravilno opozarja v pritožbi.
Posplošeno navajanje posledic in povzemanje zakonske dikcije ne zadošča za izkaz pogoja za izdajo začasne odredbe iz 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ. Ker je vsak poseg v ustavno zavarovano lastninsko pravico za lastnika škodljiv, bi morala tožnica neobstoj hujših neugodnih posledic za toženca konkretno zatrjevati in dokazati. Ustaljeno stališče sodne prakse in teorije je, da ni mogoče šteti, da pomeni prepoved razpolaganja z nepremičninami le neznatno škodo za njenega lastnika, saj je pravica razpolaganja bistveni element lastninske pravice.
Sodišče druge stopnje se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je nasprotni udeleženec v opisanih dogodkih s svojim vedenjem in ravnanjem presegel meje oziroma ravnal tako, da je sodišče predlagateljico pravilno zaznalo kot žrtev in ji z ukrepi zagotovilo nujno potrebno zaščito.
Primeri, v katerih je prekinitev postopka obligatorna, so taksativno našteti v prvem odstavku 205. člena ZPP. Vsi ostali primeri prekinitve (po 206. členu ZPP), vključno z reševanjem predhodnega vprašanja, so fakultativne narave.
Sodišče prve stopnje je dokazno podprto in pravilno zaključilo, da so izpolnjeni zakonski pogoji za sprejem nasprotnega udeleženca v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda brez privolitve.
Vožnje in parkiranje na nepremičninah tožnice v obsegu 3 metre v širino in dolžino na eni parceli ter v širini 3 do 5 metrov na drugi parceli, četudi bi bilo občasno in ne vsakodnevno, ni neznatno in benigno, da bi ga morala tožnica zaradi socialne funkcije lastnine preprosto tolerirati.
Sodišče pravilno poudari, da je dokazno breme glede (ne)pristnosti podpisa na pogodbi na tožencu. Ta se vabilu na zaslišanje ni odzval in navedb ni potrdil, niti ni predložil ustreznega gradiva, ki bi omogočal izvedencu grafološke stroke preverjanje pristnosti podpisov.
Morebitno zastaranje kondikcijskega zahtevka ne vpliva na pravni interes tožnice za ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe, saj tožnica svoje obveznosti po pogodbi še vedno izpolnjuje. Predmet tega postopka zavarovanja je zahtevek za ugotovitev ničnosti pogodbe, ne pa odločanje o končnem obsegu kondikcijskih zahtevkov.
Vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem oziroma opustitvijo (protipravnim ravnanjem sodišča) in škodo je podana, če je prav protipravno ravnanje povzročilo škodno posledico, ki brez protipravnega ravnanja ali opustitve ne bi nastala. Drugače povedano - če bi škodna posledica nastala tudi, če ravnanje sodišča ne bi bilo protipravno, vzročne zveze ni, s tem pa tudi ne odškodninske odgovornosti države za ravnanje sodišča.
Pravica, ki preprečuje izvršbo, je pravni standard. To je praviloma pravica, ki preprečuje, da bi bila stvar v izvršbi prodana. Smisel ugovora tretjega in tožbe na nedopustnost izvršbe je, da se prepreči oprava izvršbe na določenem predmetu in s tem ohranijo tiste pravice, ki bi po opravljeni izvršbi ugasnile. Primarno se pravica, ki lahko prepreči izvršbo, navezuje na stvari oziroma pravice, ki bi bile v izvršilnem postopku prodane oziroma unovčene zaradi poplačila upnikove denarne terjatve.
Najpomembnejša posledica 190. člena ZPP je, da bo sodba, izdana med prvotnima strankama, neposredno in z učinkom pravnomočnosti učinkovala tudi proti osebi, ki je stvar pridobila med pravdo. Pravnomočnost sodbe se razteza tudi na singularnega pravnega naslednika, ne le v primeru, ko je do tega pravnega nasledstva prišlo po pravnomočnosti, pač pa že v primeru, ko je do singularnega pravnega nasledstva prišlo po vročitvi tožbe tožencu.
Otrokova ogroženost je pravni standard, katerega vsebino sodišče napolni v vsakem primeru posebej. Pri tem so mu v pomoč napotki v DZ: Otrok je ogrožen, če je utrpel ali je zelo verjetno, da bo utrpel škodo, in je ta škoda oziroma verjetnost, da bo škoda nastala, posledica storitve ali opustitve staršev ali posledica otrokovih psihosocialnih težav, ki se kažejo kot vedenjske, čustvene, učne ali druge težave v njegovem odraščanju. Škoda se lahko kaže na telesnem ali duševnem zdravju in razvoju otroka ali na otrokovem premoženju.
Ob jasnem dogovoru staršev (pri čemer ni razbrati, da se oče dogovorjenega ne bi držal) otrok ni izpostavljen negotovosti, pa tudi ne očetovim pritiskom ali siljenju k širšim stikom, sicer predhodno dogovorjenim s sodno poravnavo, zato tudi ni ogrožen.