Temeljno pravilo je, da sodišče v postopku za vzpostavitev etažne lastnine ne odloča o pravicah na zemljiškoknjižno že vpisanih posameznih delih stavbe, ki v naravi dejansko obstajajo. Zato je sodišče prve stopnje na podlagi določila 32. člena ZVEtL-1 pravilno ohranilo zemljiškoknjižno stanje teh posameznih delov.
Pri položaju vpisane nedokončane etažne lastnine je treba upoštevati, da so v zemljiški knjigi že vpisana stvarnopravna razmerja glede tistih posameznih delov v etažni lastnini, ki so že vpisani v zemljiški knjigi. Ta stvarnopravna razmerja med drugim vključujejo tudi vknjiženo lastninsko pravico. O tej pravici pa sodišče v postopku za vzpostavitev etažne lastnine ne sme odločati zato, ker za njihovo pridobitev, omejitev oziroma prenehanje, veljajo splošna pravila SPZ in ZZK-1. Če torej med zemljiškoknjižnim lastnikom vpisanega posameznega dela in dejanskim lastnikom ni spora o lastninski pravici na tem delu, lahko pravilno pravno stanje uskladita tudi zunaj postopka po ZVEtL-1, v rednem zemljiškoknjižnem postopku. Takšno postopanje navsezadnje zasleduje tudi samo načelo ekonomičnosti.
Za kondikcijski zahtevek je aktivno legitimiran izpolnitelj, ki je hkrati tisti, ki je prikrajšan (tu tožnik), pasivno legitimiran pa je prejemnik izpolnitve, ki je obogaten (tu tretji toženec). Do morebitne obogatitve prvega toženca in druge toženke (zaradi poplačila dolgov zapustnice s strani tretjega toženca in s tem povečanja zapuščine) ni prišlo na račun tožnika oziroma njuna morebitna obogatitev neposredno ne izvira iz tožnikove sfere (v 190. členu OZ je uporabljen izraz "na škodo drugega"). Dejstvo, da naj bi tretji toženec s prejeto kupnino poravnal nekaj dolgov zapustnice, je zato nepomembno. Vsi ostali morebitni pridobitelji teh denarnih sredstev (tako prvi toženec kot druga toženka na račun plačila dolgov zapustnice ali pa morebiti nekdo tretji, ki bi mu tretji toženec denar izročil iz naslova nekega drugega pravnega razmerja) se ne morejo šteti kot obogateni na račun tožnika. Ta razmerja s tožnikom niso neposredno povezana in tudi ne s samim dogodkom, ki je skupen tožniku in tretjemu tožencu, to je izročitev kupnine na podlagi neveljavnega pooblastila in prodajne pogodbe.
Iz 22. do 28. točke sodbe ni razvidno, kakšna pojasnila je tožena stranka tožniku dala. Sodišče prve stopnje je zgolj navedlo, da podpis izjave o prevzetem valutnem tveganju sam po sebi ne zadostuje za izpolnitev pojasnilne dolžnosti ter da tožena stranka tožnika ni opozorila na možnost realne in znatne spremembe tečaja ter na morebitne znatne negativne ekonomske posledice takšne spremembe. Pri tem pa iz obrazložitve ni razvidno niti, ali je sodišče to ugotovitev oprlo na trditveno podlago strank in jo štelo za nesporno, ali pa jo je sprejelo na podlagi ocene izvedenih dokazov. Slednja je v celoti izostala.
Bistvene sestavine prodajne pogodbe za prenos lastninske pravice na nepremičninah pa so, predmet prodaje, torej natančno opredeljena nepremičnina, s parcelno številko, katastrsko občino ali ID znakom in opisom ter določena kupnina za nepremičnino (cena). Iz navedenih SMS sporočil ne izhaja nedvoumna identifikacija nepremičnin, saj ni navedenih številk parcel, niti ID znakov, na katere bi se naj pogodba o prenosu lastninske pravice nanašala.
Opozorilo na tveganje spremembe valutnega razmerja CHF/EUR ne pomeni obveznosti predvidevanja oziroma napovedovanja dolgoročnega gibanja tečaja CHF/EUR, temveč obveznost opozarjanja na realno možnost, da se to v obdobju odplačevanja kredita lahko zgodi.
Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo načelo ekonomičnosti postopka, ko je odločilo, da bo o vseh zahtevkih v predmetni zadevi izvedlo enoten dokazni postopek in izdalo eno sodbo ter zato postopka ni prekinilo le v zvezi z odločanjem o enem izmed več kumuliranih zahtevkov.
Zapustnik je bil ob smrti razvezan. Da ima njegova razvezana žena pravico do dedovanja kot zunajzakonska partnerka ni verjetno izkazano s tem, ko: (i) tako piše v smrtovnici; (ii) ker sta imela ob njegovi smrti prijavljeno prebivališče na istem naslovu in (iii) ker je obstoju zunajzakonske skupnosti oporekal le eden od treh zapustnikovih otrok.
Več kot leto pred zapustnikovo smrtjo, je zavestno, prostovoljno prekinila njuno življenjsko skupnost. To prenehanje življenjske skupnosti torej ni bilo tiste vrste, ki ga sodna praksa ne šteje za ključnega, ker je denimo pogojen z okoliščinami, na katere partnerja ne moreta bistveno vplivati. Šlo je za zavestno odločitev, za umik iz skupnosti. Upoštevajoč ugotovitev, da so hude alkoholne epizode trajale več kot leto pred smrtjo zapustnika in vse do njegove smrti, da v tem času življenjske skupnosti med njim in tožnico ni bilo, je materialnopravno pravilen zaključek, da tožnici ne pripada dedna pravica iz naslova zunajzakonske skupnosti.
Cilj zavarovanja z začasno odredbo je v vzpostavitvi pravnega in dejanskega položaja, v katerem bi bil potrošnik, če nepoštenega pogoja ne bi bilo.
Zato je pritrditi, da besede, ki jih je toženec izrekel v dogodku dne 4. 2. 2025, tudi objektivno gledano niso takšne, da bi jih povprečen udeleženec primerljivega dogajanja, lahko doživljal kot resno grožnjo, da bi torej toženec uporabil takšno verbalno ali fizično silo, da bi lahko opredelili njegovo ravnanje za protipravno.
Cilj zavarovanja z začasno odredbo je v vzpostavitvi pravnega in dejanskega položaja, v katerem bi bil potrošnik, če nepoštenega pogoja ne bi bilo.
Po sodni praksi je za pravilnost vročanja ključno vprašanje, kje stranka (naslovnik pisanja) dejansko prebiva, in ne zgolj, kje ima formalno prijavljeno stalno/začasno prebivališče. Ker zakon vročanje fizičnim osebam jasno navezuje na njihovo stanovanje, je tega treba razumeti v dejanskem smislu (kot dejanski kraj bivanja) in ga ne gre enačiti s pojmom prebivališča. Povedano pa nujno pomeni, da mora biti stranki, ki se ji je pisanje vročalo po fikciji, omogočeno dokazati, da na (tem) naslovu, dejansko ne prebiva ali v tistem času ni prebivala oziroma je stanovanje opustila. To poudarjeno velja v primeru izdaje zamudne sodbe, ki temelji na absolutni domnevi, da toženka s svojo pasivnostjo priznava dejanske navedbe tožnic.
Sodno pisanje je bilo pooblaščenki predlagateljice vročeno šele naknadno. Kljub prvotno napačni vročitvi se je pooblaščenka (oz. predlagateljica) pravočasno seznanila s sodnim pisanjem. Predlagateljica zato ni uspela izkazati, da bi ji bila v postopku na prvi stopnji odvzeta možnost obravnavanja.
Opozorilo na možnost uresničitve t.i. črnega scenarija je ključnega pomena, zato do zaključka, da je bila pojasnilna dolžnost izpolnjena na ustrezen način, ni mogoče priti z ugotavljanjem, ali so bila morebiti tožniku dana kakšna drugačna, a vendarle zadostna pojasnila. Tudi ni bistveno, ali je tožnik valutno tveganje razumel oz. ali je glede na vse dejanske okoliščine verjetneje, da se je moral in mogel zavedati tudi črnega scenarija, temveč, ali mu je toženka v zadostni meri pojasnila vsa tveganja, v katera se je spuščal s sklenitvijo dolgoročne kreditne pogodbe v tuji valuti.
Onemogočanje stikov je res lahko razlog, da se tistemu, ki jih onemogoča, odvzame varstvo in vzgoja ter se otroka zaupa drugemu od staršev, če sodišče ugotovi, da bo ta omogočal stike, in če je le tako mogoče varovati korist otroka (sedmi odstavek 141. člena DZ), vendar sodišče prve stopnje ni prepoznalo takšne ogroženosti A. A., da bi o tem odločalo z začasno odredbo (prim. 161. člen DZ).
Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da je bila tožnikova trditvena podlaga glede izgubljenih prihodkov pomanjkljiva in presplošna, da bi lahko pripeljala do odločitve o tem tožbenem zahtevku. Tožnik ni navedel dejstev, na podlagi katerih bi sodišče in toženec lahko ugotovila, na katerih predpostavkah tožnik utemeljuje izgubljen dobiček in višino te izgube. Nobenih navedb ni bilo o tem, pri katerih aktivnosti iz delovanja društva so umanjkali prihodki oziroma so bili nižji, zaradi zatrjevanega protipravnega ravnanja toženca in/ali kakšni so bili ti prihodki iz posameznih storitev v preteklih letih. Zaradi tega niti sodišče, niti toženec nista mogla niti v grobem presoditi, kakšen bi lahko bil zatrjevani resnični dobiček tožnika, zato izgubljenega dobička ni bilo mogoče oceniti. Tega ne bi mogel storiti niti izvedenec. Že iz teh razlogov je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek, zato se pritožbeno sodišče do ostalih razlogov, ki jih pritožba izpodbija, ne opredeljuje.
Nepravilno je razlogovanje sodišča prve stopnje, da je treba predlog zavreči, ker se pomanjkljivosti, da je predlog vložil odvetnik na podlagi pooblastila predlagatelja, ki ob podpisu pooblastila in ob vložitvi predloga ni (bil) pravdno sposoben, ne da odpraviti. Očitek sodišču prve stopnje je v tem, da ni poskušalo odpraviti te pomanjkljivosti in da ni upoštevalo, da je skrbnik odobril vsa procesna dejanja predlagatelja oziroma njegovega pooblaščenca pred izdajo izpodbijanega sklepa. Če skrbnik ne bi odobril teh dejanj, bi bilo postopanje sodišča prve stopnje pravilno. Tako pa se izkaže, da bi bilo tudi izvotleno pravno varstvo predlagatelja, ki ga terja s predlogom za znižanje preživnine, če bi bil ta predlog zavržen, ker predlagatelj ne bi bil več upravičen do pravnega varstva za znižanje preživnine za obdobje od vložitve spornega predloga do vložitve novega predloga. Tudi iz sodne prakse izhaja, da če sodišče med postopkom ugotovi, da tožnik ni procesno sposoben, pa nima zakonitega zastopnika, ne gre za pomanjkljivost, ki se ne da odpraviti.
Sodišče prve stopnje je pri odmeri preživnine za obdobje od vložitve predloga, torej za september 2024 do vključno junij 2025, določilo višji znesek preživnine, kot ga je za to obdobje zahtevala predlagateljica, s čimer je prekoračilo postavljeni predlog. Res je, da v sporih iz razmerij med starši in otroki velja poudarjeno načelo varstva koristi otroka (7. člen DZ), zaradi česar sme sodišče odločati preko postavljenega predloga, vendar le v primeru, če bi menilo, da predlagana preživnina posega v korist otroka. V konkretnem primeru pa prisojeni znesek preživnine zagotavlja ustrezno varstvo koristi otrok v smislu 7. člena DZ in meril iz 189. člena DZ.
Z namenom okrepitve stikov in vzpostavitve tesnejšega odnosa med deklicama in očetom je bila izdana začasna odredba. Zato je še toliko pomembneje, da se začasna odredba dosledno spoštuje. Ugotovitev, da obveznost ni bila izpolnjena, pa predstavlja pogoj za izterjavo denarne kazni oziroma dovolitev izvršbe po uradni dolžnosti.
Tožnikov podpis na predloženi pritožbi ni fizično izpisan, temveč je skeniran in na pritožbo le natisnjen. Tak podpis po prej citirani zakonski določbi in tudi po obširni in usklajeni sodni praksi, ki ne dopušča fotokopiranega ali skeniranega podpisa, ne izpolnjuje zahteve po izvirnosti podpisa. Pritožba je posledično nepodpisana in nepopolna, te pomanjkljivosti pa ni mogoče odpraviti.