Pri delitvi solastnine ni nujno, da se solastniško razmerje v celoti likvidira, ampak je dopustno, da stvar še naprej ostane v solastnini, če to narekuje uporaba pravnih standardov upravičenega interesa ter potreb solastnikov iz 70. člena SPZ, upoštevaje tudi splošna načela in namen nepravdnega postopka.
Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo 935. člen OZ, saj navedena določba obravnava tako imenovana notorna dejstva. Gre za dejstva, ki so splošno znana, torej jih je v času sklepanja pogodbe poznala oziroma morala poznati tudi zavarovalnica. Pri čemer se je sodišče prve stopnje napačno oprlo na očitno vidno prekomerno telesno težo, ki bi naj predstavljala večje rizike in posledično zavarovalnici naj ne bi mogle ostati neznane okoliščine pomembne za ocenitev nevarnosti.
Ob takšnih zaznavanjih bi bila uporaba 935. člen OZ, ki se nanaša na splošno znana dejstva in zahteve, da bi zavarovalnica morala sklepati, da gre za prekomerno telesno težo in posledično večje rizike, prestroga in nesorazmerna.
Nova odločba o stikih se lahko izda, če to zahtevajo spremenjene razmere in koristi otroka, pri čemer mora biti v primeru, ko so stiki urejeni s pravnomočno sodno odločbo (kar vključuje tudi sodno poravnavo), ta sprememba okoliščin še posebej bistvena in pravno pomembna. Pravnomočno določena preživnina se lahko spremeni le, če so se od trenutka določitve preživnine bistveno spremenile potrebe upravičenca ali zmožnosti zavezanca, na podlagi katerih je bila preživnina določena.
V posestnem sporu je obravnava osredotočena (in hkrati omejena) na ugotavljanje in dokazovanje zadnjega stanja posesti in nastalega motenja.
Napačno je stališče, da je mirnost posesti pogoj za sodno varstvo. Zadnja mirna posest je pojem, ki ga SPZ pozna pri urejanju meje, ne določa pa ga kot predpostavko za posestno varstvo.
Neutemeljena je nadalje pritožbena graja, da bi moralo sodišče ugotavljati, ali je toženec ravnal v okviru dovoljene samopomoči. Namen posestnega varstva je v ohranitvi dotedanjega načina uporabe stvari (v začasnem zavarovanju dotedanjega načina izvrševanja posesti, do rešitve spora o pravici do posesti) oziroma v preprečevanju samovoljnih posegov v posest drugega. Samopomoč je izjema od pravila o posestnem varstvu, zato jo je treba interpretirati izjemno restriktivno. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da toženec ni podal konkretiziranih trditev, ki bi omogočale presojo, ali je nasproti tožnikoma izvajal samopomoč, torej presojo, ali je bila nevarnost neposredna, samopomoč pa takojšnja in nujna ter po načinu ustrezna okoliščinam, v katerih je obstajala nevarnost.
Brežina je ves čas obstajala, ni nastala, pa tudi se ni z ravnanji toženca pomaknila v parcelo 692, le meja med parcelama 692 in 694 je bila urejena drugače, kot so mejaši domnevali pred njeno ureditvijo (in skladno s to domnevo nepremičnini uporabljali), s potekom nad brežino. Nezadovoljstvo z ureditvijo meje ne more biti podlaga za negatorno tožbo.
Če naj se z začasno odredbo uredi taka vsebina, kakršna naj bi se uredila tudi s končno odločitvijo, velja, da naj se z začasno odredbo ne določi vnaprej (prejudicira) končne odločitve sodišča v primeru, ko bi obstoj in trajanje začasne ureditve tako močno in trajno prizadel interese otroka ter obeh staršev, da bi vplival na končni izid postopka.
Od odločitve v zemljiškoknjižni zadevi je odvisno, ali je potrebna in utemeljena izdaja dodatnega sklepa o dedovanju. Če bo v zemljiškoknjižnem postopku sklep o vknjižbi lastninske pravice v korist B. B. na podlagi izročilne pogodbe postal pravnomočen, bo vknjižba učinkovala od 23. 1. 2026, izpodbijani sklep pa je bil izdan 28. 1. 2026. V primeru vknjižbe lastninske pravice v njeno korist dodatno najdenega premoženja ne bo, saj zapustnica pri spornih nepremičninah ne bo več vknjižena kot lastnica nepremičnin. V nasprotnem primeru, če bo dedinja v zemljiškoknjižnem postopku uspela in bo predlog za vknjižbo lastninske pravice v korist pritožnice zavrnjen, pa bo ne glede na izročilno pogodbo o navedenih nepremičninah treba odločiti kot o naknadno najdenem premoženju v tem postopku.
ZPP v 3. točki prvega odstavka 206. člena določa, da sodišče odredi prekinitev postopka, če se je začel postopek za popoln ali delni odvzem poslovne sposobnosti stranki. Z veljavnostjo ZNP-1 je institut odvzema poslovne sposobnosti nadomestil nov (po namenu soroden, a z nekaterimi pomembnimi razlikami) institut postavitve odrasle osebe pod skrbništvo. Začetek postopka odločanja o predlogu za postavitev pod skrbništvo ima zato enako posledico za odprte postopke, kot jo je imel pred tem začetek postopka odvzema poslovne sposobnosti, tj. prekinitev postopka.
Ker gre za ločene zahtevke desetih tožnikov, vrednosti spornega predmeta ne more predstavljati povprečje njihovih zahtevkov, temveč je odločitev sodišča prve stopnje, ki je zahtevke seštelo, pravilna.
Sodišče prve stopnje je zavrnilo ugovor tožene stranke, ker je ugotovilo, da sta izpolnjena za izdajo začasne odredbe nujna razloga, ki ju določata prvi odstavek 272. člena in druga alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ, kakor ju (s pravom EU skladno) razlaga aktualna sodna praksa.
Pritožnik je trdil, da je lastninsko pravico na spornem prostoru pridobil s predelavo, vlaganji in s soglasjem ostalih etažnih lastnikov, s čimer je nastala nova stvar. V zvezi s tem ni predložil nobenega pravnega naslova v smislu drugega odstavka 19. člena ZVEtL-1, ampak je predlagal zaslišanje direktorja upravnika, nekaterih etažnih lastnikov, ogled in postavitev izvedenca gradbene stroke. S temi dokazi v tem postopku ne more dokazovati pridobitve lastninske pravice.
ZVPot testa nepoštenosti ne pogojuje s kumulativnim obstojem dobre vere in znatnega neravnotežja, kot zmotno meni pritožba, saj so predpostavke v 24. členu določene alternativno, in glede na Direktivo 93/13 potrošnikom takšna ureditev zagotavlja višjo raven varstva, ki jo je zato treba uporabiti. Po ZVPot za nepoštenost pogodbenega pogoja zadostuje, da je ugotovljena bodisi nepoštenost v ravnanju ponudnika (dobra vera v postopkovnem pogledu) bodisi nepoštenost v teži bremena pogodbenega pogoja (pogoj za potrošnika vzpostavlja breme, ki nasprotuje pošteni in pravični tržni praksi - dobra vera v vsebinskem pogledu -neravnotežje). Dobra vera v postopkovnem smislu je zajeta v vseh alinejah prvega odstavka 24. člena ZVPot.
Če je vloga poslana na napačen naslov, s tem rok ni varovan, ampak se šteje, če je vloga vezana na rok, da je vložena pravočasno, če je izročena pristojnemu sodišču, preden se rok izteče (prvi odstavek 112. člena ZPP).
V konkretnem primeru je med pravdnima strankama po trditvah tožnika obstajalo pogodbeno razmerje, to je dogovor, da tožnik z gradbeno obrtniškimi deli izvede prenovo poslovnega prostora, uredi priključke na elektriko, ogrevanje in vodovod ter izvede spremembo dejanske rabe iz poslovne v stanovanjsko. Dejansko oblast nad prostori je torej pridobil zaradi izvedbe del, pri tem pa se je bil dolžan ravnati po navodilih toženke. Ni šlo za njegovo investicijo, ampak investicijo toženke, ki se je zavezala, da mu bo za opravljeno delo plačala oziroma (kot trdi tožnik), da bo nanj, po naknadno sklenjenem dogovoru, prenesla lastninsko pravico na kletnih stanovanjih.
Ker je bil prvi nasprotni udeleženec kot tretji solastnik tisti, ki je v upravnem postopku uveljavljal odstop od katastrske meje (in iz tega razloga tudi začel sodni postopek), je predlagatelj tudi v razmerju do njiju upravičeno uveljavljal svoj interes za sodno ureditev meje.
V obravnavani zadevi ni okoliščin, ki bi utemeljevale odstop od splošnega pravila o razporeditvi stroškovnega bremena, določenega v 173. členu ZNP-1.
Zapuščinsko sodišče ni dolžno ugotavljati, kje se nahaja stvar, ki sodi v zapuščino, in ugotavljati druge okoliščine, ki bodo omogočile izročitev stvari v upravljanje kaducitetni upravičenki. Prav tako ni pomembno, kaj se je dogajalo s stvarjo po zapustnikovi smrti - do prehoda zapuščine brez dedičev na državo pride po samem zakonu v trenutku zapustnikove smrti.
Odgovor na vprašanje, kdo ima pravico do pripadajočega zemljišča, je treba iskati v določilih o vzpostavitvi etažne lastnine in v predpisih, ki so veljali v času družbene lastnine.
Če je na stavbi nastala etažna lastnina v času, ko je veljala kogentna akcesornost pravic na pripadajočih zemljiščih stavb pravicam na stavbah, je na pridobitelja posameznega dela stavbe prešel tudi ustrezen delež na njenem pripadajočem zemljišču. Pripadajoče zemljišče je v takem primeru po samem zakonu postalo in pomenilo skupni del stavbe, ki je bil izvzet iz pravnega prometa kot samostojna stvar.
Vsak, v času družbene lastnine dejanski etažni lastnik in sedaj etažni lastnik te stanovanjske stavbe, ima pravico uporabljati pripadajoče zemljišče v celoti kot splošni skupni del stavbe.
Omejitev dedovanja po 128. členu ZD pomeni poseg v pravico dediča do dedovanja, zato morajo biti dejstva, ki tak poseg utemeljujejo, izkazana z ustreznimi dokazili s stopnjo prepričanja. Splošno potrdilo državnega organa brez konkretizacije posameznih odločb in dokazil o dejanskih izplačilih ne zadostuje za zaključek, da je bila pomoč dejansko izplačana v zatrjevanem obsegu. Republika Slovenija se je v postopku sicer sklicevala na zakonsko določene roke hrambe dokumentacije, vendar navedeno ne more iti v škodo dedinje. Dejstvo, da Republika Slovenija zaradi poteka rokov hrambe ne razpolaga več z dokumentacijo, še ne pomeni, da se s tem razbremeni trditvenega in dokaznega bremena.
Če otroci stike zavračajo, je zaradi ugotavljanja njihove koristi treba ugotoviti, zakaj jih zavračajo in v povezavi s tem presoditi, če, kakšni in koliko stikov je posameznemu otroku v korist.
Pri ugotavljanju zmožnosti staršev za pridobivanje dohodka je treba ugotoviti realne pridobitne zmožnosti. Upoštevajo se zmožnosti za zaslužek v danem okolju in vse zavezančeve sposobnosti glede na njegovo izobrazbo in strokovno usposobljenost, pridobljene izkušnje in njegovo zdravstveno stanje.
Toženka je s postavitvijo ograje tožnika v celoti izključila iz uporabe določenega dela dvorišča, ki predstavlja skupni del vseh etažnih lastnikov, ki ga imajo pravico uporabljati vsi solastniki sorazmerno svojemu deležu. Njeno ravnanje predstavlja nedopusten poseg v solastninsko pravico tožnika, saj tožnik ne more več uporabljati določenega dela zemljišča, ki ga je pred posegom toženke lahko uporabljal oziroma bi ga imel kot solastnik pravico uporabljati.