Še enkrat je poudariti, da v postopku zavarovanja, kjer se verjetnost obstoja terjatve in druge predpostavke za izdajo začasne odredbe ugotavljajo z dokaznim standardom verjetnosti, je pravilno sodišče prve stopnje zaključilo, da toženka ustrezne pojasnilne dolžnosti tožnikoma ob najemu kredita skladno z že zgoraj navedeno sodno prakso ni podala. Tako podana pojasnilna dolžnost pa tudi ne kaže na dobro vero toženke kot banke, ki je objektivni pojem, saj se je banka kot finančna inštitucija mogla zavedati, da lahko pride do tako drastičnih gibanj menjalnega tečaja, kot se je zgodil z valuto CHF.
V pasivo skupnega premoženja spada vsota obrokov kreditov, vrnjenih pred prenehanjem življenjske in ekonomske skupnosti (pred letom 2018), glede obrokov, ki jih je toženec plačal po razpadu življenjske skupnosti iz lastnih sredstev, pa ima toženec do tožnice obligacijski zahtevek.
Okoliščine narekujejo uporabo pravila iz prvega odstavka 140. člena OZ, da tisti, ki v svojo škodo dovoli drugemu, da ta nekaj stori, ne more zahtevati od njega povrnitve škode, ki mu jo je s tem povzročil (pravilo volenti non fit iniuria). Npr. iz 36. točke obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je bila zavestna odločitev "zgolj in samo" naročnice "same", da se bo gradnjo izjemno zahtevnega objekta pričelo na podlagi za izvedbo gradnje popolnoma neustrezne projektne dokumentacije PGD, ki je s to odločitvijo sprejela vsa tveganja za nastanek napak in pomanjkljivosti, ki so se kasneje tudi zgodile.
Podrobno je obrazloženo, zakaj tretja toženka ni bila nadzornik v smislu ZGO-1, kako ni imela nobenih relevantnih pooblastil za izvajanje nadzora (v razmerju do izvajalca, nadzornika in projektanta), kako ji je bila zgolj tožnica zavezana izročiti vse razpoložljive podatke in ji omogočiti dostop do objektov in naprav, ki so predmet pogodbe, in se je zavezala redno sodelovati s tretjo toženko, in zakaj posledično tretja toženka ne more odgovarjati za plačilo vtoževane škode.
Drži, da je odgovorni nadzornik dodatno zagotovilo naročniku gradnje, da bodo dela izdelana strokovno, vendar ravnanj tega "zagotovila" ni mogoče presojati izven konkretnih okoliščin primera, to je interesov, ravnanj in opustitev drugih udeležencev gradnje.
Utemeljene pa so pritožbene navedbe glede tožničinega soprispevka. V skladu s prvim odstavkom 171. člena OZ ima oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem poudarilo zlasti, da je tožnica s svojo nepazljivostjo pri hoji, ko ni gledala pod noge, prispevala k nastanku škode v 30 %. Po oceni višjega sodišča pa bi pri tem moralo upoštevati tudi druge ugotovljene okoliščine, in sicer, da bi tožnica morala opaziti mokra tla na podestu (in zato ustrezno prilagoditi hojo), zlasti pa biti bolj pozorna glede na to, da se čiščenje v zgradbi, kjer živi že več let, vedno opravlja ob sobotah ali nedeljah (škodni dogodek se je pripetil v soboto). Upoštevaje vse navedeno je tožnica po oceni višjega sodišča k nastanku škode prispevala v 70 %.
V zvezi s konkretno pritožbo velja že na tem mestu opozoriti, da so vsi tisti očitki kršitev iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki bi lahko bili relevantni glede pravilnosti in zakonitosti končne odločitve sodišča prve stopnje (op. v nadaljevanju te obrazložitve je pojasnjeno, zakaj uveljavljanje garancije za konkretni spor ni pravno relevantno v obsegu, za katerega se zavzema toženec), le navidezni očitki absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, s katerimi toženec (prikrito) uveljavlja nedopusten in posledično neupošteven očitek zmotne dokazne ocene (izpodbija ugotovljeno dejansko stanje).
Toženec je k tožnici (pooblaščenemu servisu, ki ni bil prodajalec predmetnega vozila) vozilo pripeljal v popravilo, vozilo je tožnica popravila in obenem (neuspešno) poskušala v zvezi s popravilom za toženca uveljaviti garancijo v razmerju do proizvajalca vozila. Med pravdnima strankama je bil sklenjen dogovor o popravilu (podjemna pogodba), ki je bil izpolnjen, in dogovor o poskusu uveljaviti garancijo (mandatna pogodba), ki ga je tožnica izpolnjevala, vendar je proizvajalec uveljavljanje garancije zavrnil.
Tožnica je garancijo za toženca neuspešno poskušala uveljaviti na podlagi mandatne pogodbe, vendar se toženec iz tega naslova in le na ugovorni trditveni podlagi ne more uspešno braniti svoje obveznosti plačila za opravljeno delo po podjemni pogodbi. Bistvena dejanska ugotovitev je, da je proizvajalec garancijo zavrnil, medtem ko so vse preostale okoliščine (o krivcu za zavrnitev garancije) v tej pravdi pravno nerelevantne. Toženec bi sicer lahko s trditvami, da je za zavrnitev garancije kriva tožnica, morebiti uveljavljal odškodnino na podlagi tožničine odškodninske odgovornosti iz naslova mandatne pogodbe. Vendar predmetno nima relevantnega vpliva na njegovo obveznost plačila po podjemni pogodbi, saj bi šlo za uveljavljanje nasprotne (odškodninske) terjatve in bi moral predhodno postaviti ustrezen zahtevek (npr. procesni pobotni zahtevek, nasprotno tožbo).
Sodna praksa in teorija za presojo spremenjenih okoliščin upošteva pravilo iz drugega in tretjega odstavka 112. člena OZ. Razveza zaradi spremenjenih okoliščin je poseben institut, ki odstopa od splošnega načela, da pogodbe držijo (pacta sunt servanda), zato so predpostavke za njegovo uveljavljanje strogo določene.
Če je pogodba veljavna (pravilno sklenjena) in pride do nepravilnosti pri izpolnjevanju pogodbe, nastane pogodbi zvesti stranki škoda, ker pogodba ni pravilno izpolnjena. Ta je opredeljena kot pozitivni pogodbeni interes. To je premoženje, ki bi ga prizadeta stranka imela, če bi bila pogodba pravilno izpolnjena. Če pa pogodba ni veljavna in obveznosti ne nastanejo, ima oškodovanec nasproti tistemu, ki je za neveljavnost odgovoren, negativni pogodbeni interes oziroma interes zaupanja. To je premoženje, ki bi ga stranka imela, ko z drugo stranko sploh ne bi bila sklenila pogodbe.
Po soglasnem mnenju sodne prakse in teorije pa se lahko zahtevka, ki sta usmerjena na pozitivni oziroma negativni interes, uporabljata le alternativno. Oškodovanec ju ne more kumulirati, razlog pa je v tem, da bo vsak ponudnik stroške priprave ponudbe pokril s pričakovanim dobičkom iz pogodbe. Če bi mu povrnili oboje, bi to vodilo v previsoko povrnitev škode.
S.p. je fizična oseba, ki na trgu samostojno opravlja pridobitno dejavnost v okviru organiziranega podjetja. Tako je opredeljena v šestem odstavku 3. člena Zakona o gospodarskih družbah. Tudi če tožeča stranka kot s.p. ni bila formalno vpisana v sodnem registru kot družbenica družbe A. d.o.o., ni bila v njej zaposlena in ni bila vpisana kot poslovodja, je to dejansko bila kot fizična oseba brez dostavka s.p. Samostojni podjetnik ni ločen od fizične osebe, gre za eno in isto osebo.