Aktivno legitimiran za vložitev tožbe je izvršilni upnik, ki je izpodbijal terjatev drugega izvršilnega upnika, pasivno legitimiran pa izvršilni upnik, katerega terjatev je bila izpodbijana. Pritožba ima prav, da odločitev v pravdi, na katero je bil v skladu z 202. členom ZIZ napoten izvršilni upnik, veže vse stranke izvršilnega postopka, tako druge izvršilne upnike kakor tudi izvršilnega dolžnika. Vendar to ne pomeni, da ima ima izvršilni dolžnik v tej pravdi status nujnega sospornika, kot napačno sklepa pritožba, temveč ima status sosporniškega intervenienta. Glede na to, da ima sosporniški intervenient položaj stranke, in to celo položaj enotnega sospornika, je napačno naziranje sodišča prve stopnje, da tožnik nima pravnega interesa vložiti tožbo zoper izvršilnega dolžnika (tretjetoženca).
Tožnica ni uspela dokazati, da bi ravnanje toženke in njena organizacija dela znotraj doma potekala v nasprotju z dolžnim skrbnim ravnanjem. Stalni nadzor in spremljanje vseh oskrbovancev doma ves čas, tudi tistih, ki so pokretni in se lahko sami premikajo z vozičkom po prostorih in premeščajo na voziček, bi bilo tudi po presoji pritožbenega sodišča pretirano in neživljenjsko. Tako v odnosu do oskrbovancev, ki jim bi bila vzeta precejšna mera svobode ob stalnem nadzoru, kot nezmožnostjo zagotavljanja takšnega števila strokovnega osebja v domovih starejših občanov.
Namen materialnopravnih prekluzivnih rokov je, da jih upravičenec uveljavlja brez nepotrebnega odlašanja. Zaradi tega za njih ne veljajo posebna pravila, kot veljajo za zastaralne roke. Materialni prekluzivni roki niso podaljšljivi, splošna značilnost prekluzivnih rokov pa je, da pravica (materialnopravno upravičenje) preneha, če ni v tem roku (sodno) uveljavljena.
Uveljavitev prvega odstavka 3. člena ZZUSUDJZ je torej učinkovala na enak način kot zadržanje zastaranja tudi na materialnopravne prekluzivne roke in je po vsebini pomenila, da tudi ti roki določen čas ne tečejo, njihov tek pa se bo nadaljeval, ko bo zakonska določba prenehala veljati. Zakon je materialnopravne prekluzivne roke izenačil z zastaralnimi roki.
Zakonsko besedilo 3. člena ZZUSUDJZ je identično besedilu v sklepih Vlade RS o začasnem prenehanju teka rokov za uveljavljanje pravic strank v sodnih postopkih, določenih z zakonom, s katerimi je tožeča stranka utemeljevala pravočasnost vložene tožbe.
Materialni prekluzivni roki v času veljavnosti sklepov Vlade RS niso tekli. Tek roka za sodno uveljavitev pravic je bil zadržan in se je podaljšal za čas trajanja nepremagljive ovire.
Sodišče prve stopnje je po presoji pritožbenega sodišča pravilno uporabilo materialno pravo, t.j. določilo 87. člena OZ, ko je zaključilo, da je v skladu s 1. odstavkom tega zakonskega določila posledica ničnosti pogodbe ta, da mora vsaka pogodbena stranka drugi vrniti vse, kar je na podlagi pogodbe prejela. Pravilno je pojasnilo, da povračilni (kondikcijski) zahtevek, tudi če je posledica ugotovljene ničnosti, temelji na obogatitvenem principu. Pravilno je tudi pojasnilo sodišča prve stopnje, da ko je predmet izpolnitve denar, mora prejemnik vrniti isto količino denarja, pa tudi, da v tem primeru ne pride v poštev določba, da mora sodišče, če vračilo prejetega ni mogoče ali če narava tistega, kar je bilo izpolnjeno, nasprotuje vrnitvi, obračunati ustrezno denarno nadomestilo po cenah v času, ko je izdana sodna odločba, saj ta določba namreč zajema primere, ko predmeta izpolnitve ni več mogoče vrniti ali ko vrnitev prejetega ni mogoča zaradi narave izpolnitve (storitev). Ker je v konkretnem primeru predmet izpolnitve denar, toženka ni upravičena do nadomestila, ker je tožnica uporabljala njen denar, je pa nasprotno tožnica upravičena tudi do vračila obresti, ki jih je plačala toženki.
Materialno pravno, v skladu s 193. členom OZ, pa je pravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje, ki pritožbeno ni konkretizirano izpodbijan, da toženki glede na vse okoliščine ob sklepanju pogodbe ni mogoče očitati nepoštenosti v smislu določila 193. člena OZ, ker v času sklepanja pogodbe ni ravnala namerno, zato je tožnici pravilno prisodilo zakonske zamudne obresti od vsake posamezne plačane anuitete kredita šele od vložitve tožbe dalje.
V 40. členu ZPreZP-1 je določeno, da izvršnica, ki nima vseh vseh sestavin iz prvega odstavka 39. člena ZPreZP-1, nima pravnega učinka. Taka določba je logična, saj zakon izvršnici daje pomen izvršilnega naslova. Za izvršilni naslov (ki temelji na soglasju upnika in dolžnika) pa je dospelost terjatve, s katero se mora dolžnik izrecno strinjati, bistvena.
Tudi če sta izvršnici neveljavni, tožena stranka pa bi utemeljeno uveljavljala stvarne napake, o neupravičeni obogatitvi ni mogoče govoriti.
Pritožbeno sodišče soglaša z materialnopravnim stališčem sodišča prve stopnje, da je tožnik je upravičen do odškodnine za celoten obseg škode, čeprav je ta v določenem delu posledica nemih degerativnih sprememb desnega kolenskega sklepa, saj gre pri pri konkretnih nemih degerativnih spremembah za pravno neupošteven sovzrok. Novejša sodna praksa je namreč ustaljena pri stališču, da je treba oškodovanca sprejeti takšnega, kot je.
Je pa utemeljen pritožbeni očitek zmotne uporabe materialnega prava glede odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ter duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Toženka ima prav, da je sodišče sodišče prve stopnje po teh dveh postavkah prisodilo tožniku previsoko odškodnino.