Sodišče je pravilno opozorilo na objektivno odgovornost za nevarno stvar in ugotovilo dodatno neskrbno ravnanje voznika (nepravilno manevriranje vozila z odprtimi vrati), ki je omogočilo nadaljevanje tožnikovega premalo skrbnega ravnanja - vstop v vozilo. Porazdelitev odgovornosti med imetnika nevarne stvari (70 %) in oškodovanca, ki je zaradi nepremišljenega svojega ravnanja sam prispeval k nastanku škode (30 %), je pravilna.
Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je v tej zadevi odločilno dejstvo, da je bila sporna provizija plačana v okviru prodaje premoženja v stečajnem postopku, ki je potekala po ZFPPIPP, in da ni šlo za prodajo na prostem trgu. Kupci premoženja v stečaju nimajo pravice vplivati na pogoje prodaje, kamor upoštevaje ugotovljeno dejansko stanje spadata sporna višina provizije druge toženke in njena prevalitev na kupca. Gre za strošek stečajnega postopka, ki je bil (le) prevaljen na kupca, in z vidika kupca gre (le) za del kupnine oziroma za prodajni pogoj, pri čemer tožnica ni problematizirala dejstva, da je bila z višino provizije seznanjena, in trditve, da vsak kupec vnaprej ekonomsko oceni, koliko bo namenil za nakup v stečaju, ter stroške vračuna. Povedano drugače, gre za prodajni pogoj, ki je z vidika prodajalca inkorporiran v kupnino in kateremu posledično ni več moč nasprotovati le z izpodbijanjem tega segmenta kupnine. Gre za kupnino, ki je sestavljena iz cene, ki jo je prva toženka (prodajalka) prejela za prodano stvar, in transakcijskih stroškov (npr. sporne provizije druge toženke), ki jo je prevalila na kupca v stečaju.
Iz sodne prakse Sodišča EU izhaja, da morajo nacionalna sodišča pri presoji zastaranja tožbenih zahtevkov upoštevati možnost, da potrošniki ne vedo, da je pogoj v pogodbi, sklenjeni s prodajalcem ali ponudnikom, nepošten ali da ne razumejo obsega svojih pravic, ki izhajajo iz Direktive 93/13/EGS, kar narekuje zaključek, da je treba dati potrošniku na razpolago razumen čas, v katerem se v zvezi s spornim razmerjem seznani, ne le z vsemi pomembnimi dejanskimi okoliščinami, pač pa tudi z njihovimi pravnimi posledicami in s svojim pravnim položajem. Pri tem je Sodišče EU kot pomembno okoliščino poudarilo, koliko časa je bilo, upoštevaje vse okoliščine konkretnega primera, razumno potrebnega za seznanitev s pravno oceno o (morebitni) ničnosti. Ob upoštevanju, da je kondikcijski zahtevek nadaljnje (sekundarno) sodno varstvo primarnega sodnega varstva glede ničnosti, pa je mogoče razumevanje glede začetka teka zastaralnega roka kondikcijske obveznosti vezati na trenutek nastanka sodne prakse VSRS II Ips 18/2022 in II Ips 8/2022, ki je šele oblikovala celovito in kompleksno razumevanje zakonskih pogojev ničnosti v obravnavanih potrošniških sporih, tako da so lahko potrošniki učinkovito oblikovali zahtevano sodno varstvo. Zastaranje pred tem trenutkom bi pomenilo pretogo razumevanje pravil o zastaranju, ki bi nesorazmerno poseglo v pravico potrošnikov do sodnega varstva. Samo s tako razlago pravil zastaranja pa bo zadoščeno zasledovanju odvračalnega učinka kot enega od najpomembnejših ciljev direktive. Sodišče prve stopnje materialno pravno zmotno presodilo, da je "toženka v zamudi šele od prvega naslednjega dne, ko je tožnik plačal zadnji obrok, to je do 20. 11. 2021 dalje", saj pri tem ni presojalo (ne)poštenosti toženke v smislu 193. člena OZ, ki določa, da kadar se vrača tisto, kar je bilo neupravičeno pridobljeno, je treba vrniti plodove in plačati zamudne obresti, in sicer če je bil pridobitelj nepošten, od dneva pridobitve, drugače pa od dneva vložitve zahtevka. Pojem nepoštenosti oziroma poštenosti pa je pravni standard, ki ga je potrebno napolniti v vsakem primeru posebej. Če je predmet obogatitve vsota denarja, mora pridobitelj plačati zamudne obresti za celotno obdobje, ko je denar imel.
Tudi sicer je sodišče šele v ponovljenem postopku pozvalo toženca na konkretizacijo navedb in tudi iz tega razloga ni mogoče govoriti o prepoznih navedbah. V prvem postopku vprašanje povečanih stroškov v primeru skladiščenja na potencialnih drugih površinah zaradi materialnopravnega stališča sodišča prve stopnje (da pri profitabilni kršitvi ni možno upoštevanje nobenih morebitnih koristi) za sodišče ni bilo relevantno, zato takrat tudi ni izvajalo materialnoprocesnega vodstva že pred oziroma na prvem naroku, kot bi ga sicer moralo, če je štelo, da navedbe niso zadosti konkretizirane.
Ni izključeno, da se več poslov presoja kot celota bodisi z vidika nagibov bodisi z vidika nasprotja celotnega sklopa poslov z ustavo, s prisilnimi predpisi ali z moralnimi načeli bodisi z vidika nasprotja takšnega sklopa s prepovedjo oderuštva. Vendar povezanosti več poslov v takšno celoto (sklop) ni mogoče izpeljevati iz (retroaktivnega) spoznanja, da se več poslov med istimi strankami za eno od njih ekonomsko ni dobro izšlo, kot se za pritožnika niso izšli ti, ki jih je napadel s tožbo.
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnica prvič izrazila nezadovoljstvo glede izvrševanja pogodbe leta 2011, ko je na CSD potožila nad tem, da ji ne zagotavljajo dietne prehrane ali pa vsaj prehrambenih artiklov, da bi si lahko sama skuhala, da je ne vabijo k večerji, najbolj pa jo moti soba v kletnem prostoru, ki je temna in ima samo majhno okno in v kateri je vlaga, vse je v betonu in ploščicah in je neprimerno za bivanje. Pritožbeno ni izpodbijano, da sta ji toženca, potem ko jima je zapisnik predočila, v skladu z dogovorom uredila nove bivalne prostore, in sicer sta preuredila garažo in v njej uredila večjo sobo (24 m2) z dvema večjima oknoma in laminatom, kuhinja in kopalnica pa sta ostali isti kot prej. Sodišče prve stopnje je, glede na fotografije v spisu, upravičeno ocenilo, da so bivalni prostori, ki so bili namenjeni tožnici od leta 2011 dalje, vidni na fotografijah B16-B18, primerni in si nikakor ne zaslužijo naziva "grobnica ali bunker", kot jih označuje tožnica. Glede na to, da sta toženca zgradila novo hišo, v kateri sta skupaj živela s tožnico, in se toženka s Pogodbo ni zavezala obnoviti stare hiše, ni relevantno, v kakšnem stanju je stara hiša, zato ni utemeljen očitek, da se sodišče ni opredelilo do fotografij, iz katerih izhaja, da hiša propada.