Pritožnica s pritožbenimi navedbami o tem, da preplačila v konkretnem primeru ni, ker tožeča stranka dolguje ne le glavnico, temveč tudi pogodbene obresti, ne more omajati zaključkov prvostopnega sodišča, upoštevaje odločbo SEU C-520/21 s stališčem, da kreditna institucija pri restituciji zneskov, plačanih na podlagi nične potrošniške kreditne pogodbe, ne more zahtevati nadomestila, ki bi presegalo vračilo prejetega kapitala. Glede na standard verjetnosti in namen začasne odredbe pritožba zato s sklicevanjem na zastavljeno vprašanje Vrhovnega sodišča v predlogu za predhodno odločanje v II Ips 14/2025 ne more ovreči pravilnih zaključkov sodišča o preplačilu.
Ob izhodišču, da se predpostavke za veljavnost zavezovalnega pravnega posla presojajo po pravilih obligacijskega prava, je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilno pojasnilo, da so sporne nepremičnine v času sklenitve sporazuma o zavarovanju terjatve obstajale, zato predmet obveznosti (izpolnitveno ravnanje) po sporazumu ni bil nemogoč ali nedopusten (35. in 37. člen OZ). Tožnik ni uveljavljal drugih ničnostnih razlogov. Tudi pritožbeni poudarek, da so bile hipotekarno obremenjene nepremičnine, ki sodijo v sklop zaščitene kmetije, ne terja drugačne presoje. Javnopravne omejitve, katerih cilj je zagotavljanje delovanja kmetij ter preprečevanje drobitve kmetijskih zemljišč, veljajo (le) v primeru dedovanja in pravnoposlovnih razpolaganj, ki so podlaga za pridobitev lastninske pravice. Ker je šlo v obravnavanem primeru za razpolaganje nelastnika, pa razlogi, ki se nanašajo na veljavnost zavezovalnega pravnega posla, na podlagi katerega je bila ustanovljena hipoteka, niti niso pravno odločilni.
ZVEtL-1 ne predstavlja samostojnega pravnega temelja za pridobitev lastninske pravice, ampak mora predlagatelj v postopku izkazati pravni naslov (pravni temelj, na podlagi katerega je lastninsko pravico pridobil). Zato določbe ZVEtL-1 ne morejo predstavljati ustrezne podlage za pridobitev toženkine lastninske pravice na sporni nepremičnini.
Za presojo ni odločilno, kako je nepremičnino uporabljala toženka, marveč kakšna uporaba nepremičnine je bila v relevantnem obdobju mogoča in kakšno korist bi tožnica z njo lahko dosegla. Tožnica je bila prikrajšana pri najemnini (toženkini starši oz. pravni predniki so jo v preteklosti plačevali), saj bi sporno nepremičnino lahko oddajala nekomu drugemu in za to prejemala plačilo.
Sodišče druge stopnje še pripominja, da je poleg tega po njegovi oceni na podlagi ugotovljenih dejstev v predmetni zadevi in glede na trditve tožnika podan tudi zakonski dejanski stan iz 3. alineje prvega odstavka 24. člena ZVPot (navedene predpostavke so naštete alternativno).
To pomeni, da je tožnik toženki že ob zaključku glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje odplačal za 80,51 % višji znesek, kot bi ji, če bi ostali ročnost kredita in višina anuitet ves čas nespremenjeni. To pa je razmerje, za katerega je mogoče reči, da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval (toženec po pogodbi tudi ni imel možnosti konverzije). Zato je nepoštenost pogoja in posledično ničnost celotne pogodbe podana tudi iz tega razloga.
Zaslišanje bančnih uslužbencev, ki nesporno niso sodelovali pri sklenitvi Kreditne pogodbe, niti ne delajo v poslovalnici, kjer je bila sklenjena, ni primerno dokazno sredstvo za dokazovanje izpolnitve pojasnilne dolžnosti banke. Treba je ugotoviti oziroma dokazati, kaj konkretno je bilo ob sklepanju Kreditne pogodbe pojasnjeno tožnikoma in ne kakšna navodila naj bi banka dajala svojim uslužbencem.