Primarni cilj določitve ukrepov po ZPND je takojšnja zaščita žrtve pred povzročiteljem nasilja. Takšen je tudi namen varstva po 21. členu ZPND, ki je v tem, da se je v primeru verjetno ugotovljenih pogojev za izrek ukrepa, iz stanovanja v skupni rabi (ne glede na lastniška ali druga razmerja) dolžan umakniti nasilnež in ne žrtev. Neutemeljene so zato pritožbene navedbe, da je predlagateljica lastnica druge nepremičnine, v katero se lahko umakne, nasprotni udeleženec pa nima v lasti druge nepremičnine. Pritožnik se ob verjetno ugotovljenem nasilju nad predlagateljico in stopnje njene ogroženosti, ki zahteva umik nasprotnega udeleženca, glede na že omenjen namen ZPND, tudi na pravico do doma ne more uspešno sklicevati. To velja tudi za časovno neomejen ukrep prepustitve stanovanja v skupni rabi, ki je utemeljen s tem, da je verjetno ugotovljeno, da je predlagateljica izključna lastnica stanovanja.
Čeprav ZDR-1 ne ureja vsebine akta o razrešitvi vodilnega delavca, mora biti vseeno iz njega jasno razvidno, kaj je dejanski razlog za razrešitev, ta pa mora biti vsebinsko obrazložen do te mere, da je razumljivo, katere so tiste konkretne okoliščine, ki so privedle do sprejete odločitve. Le tak sklep o razrešitvi omogoča sodni preizkus. Ker izpodbijani sklep ne vsebuje utemeljitve, se šteje, da je bila tožnica razrešena brez utemeljenega razloga.