Tretji odstavek 5. člena Pravilnika o dodeljevanju Zoisovih štipendij oži zakonski okvir, določen v 2. alineji prvega odstavka 24. člena ZŠtip-1, saj pri pogoju sofinanciranja iz javnih sredstev dodatno določa opredelilno lastnost sofinanciranja, tj. "na podlagi javnega razpisa ali neposredno s strani ministrstva, pristojnega za šolstvo". Zakonska določba ZŠtip-1 sofinanciranja iz javnih sredstev ne pogojuje z dodelitvijo sredstev na podlagi javnega razpisa oziroma neposrednega financiranja s strani ministrstva, zato je citirano določilo Pravilnika prekoračilo okvir, ki je dopuščen aktu, izdanemu za izvrševanje javnih pooblastil. Podzakonski akti smejo zakonsko normo razčleniti le do te mere, da s tem ne opredeljujejo izvirnih pravic in obveznosti oziroma da z zakonom urejenih pravic ne zožujejo. Ker dodatni pogoj v 5. členu Pravilnika oži pravico do štipendije, ki gre štipendistu po ZŠtip-1, je sodišče prve stopnje utemeljeno odklonilo uporabo 5. člena Pravilnika.
Pritožbenim navedbam o tem, da zaradi neakreditiranega postopka ni zagotovila, da so bili postopki opravljeni v skladu z mednarodnimi standardi ne gre slediti in je sodišče prve stopnje upravičeno mnenja NFL sprejelo kot zanesljiva. Tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije je zavzelo stališče, da samo dejstvo akreditacije ni odločilnega pomena, priča pa je pojasnila, da je predmet akreditacije le to, kar sodi med empirično (merljivo) znanost, da pa so tudi postopki, ki niso akreditirani, izvedeni po pravilih stroke in da vsako poročilo pregleda še drug izvedenec in vodja oddelka.
Pritožbeno sodišče ocenjuje, da v obravnavani zadevi ne gre pritrditi stališču o obstoju hudega nepotrebnega trpljenja oškodovanca oziroma obtoženčevega izživljanja nad njim, temveč izvedeni dokazi dopuščajo ravno nasproten zaključek, torej da je smrt pri oškodovancu nastopila hitro in brez dolgotrajnih ali stopnjevanih fizičnih oziroma psihičnih bolečin, ki bi po intenziteti presegale trpljenje oziroma bolečine, ki so običajne pri vsakem odvzemu življenja.