Udeleženci so v obligacijskem razmerju dolžni izpolniti dogovorjene obveznosti. Če je izpolnitev obveznosti v določenem roku bistvena sestavina pogodbe, dolžnik pa je v tem roku ne izpolni, je pogodba razvezana po samem zakonu (primerjaj 104. člen OZ). Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom izpodbijane sodbe, da je zaradi neplačila zadnjega obroka prišlo do razveze oziroma razdrtja pogodbe, toženka pa možnosti, da v stanovanju ostane kot najemnica, ni izkoristila, zato se je iz njega dolžna izseliti in ga prostega oseb in stvari izročiti tožnici (111. člen SZ-1).
Iz citirane zakonske dikcije nedvoumno jasno izhaja, da se izvršba odloži le na podlagi predloga dolžnika in ne po uradni dolžnosti, kot je to sicer mogoče v situacijah iz drugega odstavka 71. člena ZIZ. Navedeno pomeni, da je dolžnik tisti, ki mora v predlogu za odlog izvršbe navesti vsa dejstva, na katera opira predlog in predlagati tudi dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. Dolžnik je odgovoren, da priskrbi ustrezno trditveno podlago in sodišče lahko praviloma opre svojo odločbo samo na dejstva, ki jih je navedel dolžnik.