Toženka je glede na ugotovljene okoliščine napačno štela, da ji osebnega razgovora s tožnikom ni treba opraviti, ker je pobegnil, saj se je po dveh dneh vrnil v azilni dom. Tam se je nahajal tudi v času izdaje izpodbijanega sklepa.

S tem, ko je toženka izpodbijani sklep 16. 1. 2025 izdala ne da bi s tožnikom predhodno opravila osebni razgovor, ki je bil predviden za 17. 1. 2025, je tožniku odvzela pravico do obveščenosti iz 4. člena Uredbe Dublin III, 4. in 5. člena ZMZ-1 ter pravico do izjave.

Obravnavani tožnikov dohodek temelji na tožnikovem nekdanjem zaposlitvenem statusu pri OZN, ki narekuje vzpostavitev zavarovanja, kjer se Sklad UNJSPF plemeniti skozi investiranje (naložbeni sklad), kar priznava tudi toženka, zavarovanje pa se hkrati financira tudi s plačevanjem prispevkov delodajalca in delavca. Navedeno ustreza značilnostim kolektivnega prostovoljnega dodatnega pokojninskega zavarovanja. Tudi dejstvo, da plačevanje v Sklad UNJSPF za zaposlene pri OZN ni obvezno, ampak je skladno z vsakokratnim dogovorom zaposlenega pri OZN, pri čemer določeni zaposleni pri OZN do tega niti niso upravičeni, po presoji sodišča kaže na to, da ne gre za dohodek iz naslova obveznega pokojninskega zavarovanja. Ni sporno, da se lahko dohodek iz Sklada UNJSPF izplača kot mesečno izplačilo, vendar pa imajo upravičenci možnost, da izberejo tudi drugačen način izplačila in da takoj prejmejo polno pokojnino ali pa 1/3 pokojnine takoj, ostalo pa kot rento.

Navedeno po presoji sodišča kaže na to, da obravnavani dohodek tožnika po vsebini ni del obveznega pokojninskega zavarovanja, kot menita davčna organa, temveč je lahko opredeljen le kot dohodek iz prostovoljnega pokojninskega zavarovanja.

Upravno sodišče je v novejši sodni praksi, zlasti v sodbi I U 1219/2019 z dne 9. 6. 2020, zavzelo stališče, da se med kmetijske dejavnosti uvršča zgolj pridelava grozdja, da spada proizvodnja vina v predelovalne dejavnosti in da je zato mogoče pri ugotavljanju dohodka iz kmetijske dejavnosti po drugem odstavku 24. člena ZKZ upoštevati le dohodek, dosežen s prodajo ugotovljene količine pridelanega grozdja.

Naravo in resnost nevarnosti nečloveškega ravnanja, ki grozi prosilcu zaradi predaje v drugo državo članico v postopku sprejema po Uredbi Dublin III, je treba oceniti na podlagi podatkov o tistih pomanjkljivostih azilnega sistema, ki so upoštevne v okoliščinah, v katerih se bo prosilec znašel po predaji, so po presoji sodišča pomembne tiste sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku, ki se nanašajo na obravnavanje prosilcev za mednarodno zaščito, ne pa pomanjkljivosti, ki se nanašajo na druga ravnanja organov države članice.

Že iz tožnikovih izjav v upravnem postopku ni razvidno upoštevno problematiziranje razmer v zvezi z namestitvijo prosilcev v hrvaškem azilnem domu. Ob takih okoliščinah pa v obravnavani zadevi po presoji sodišča ni bila vzpostavljena obveznost tožene stranke, da preveri aktualne podatke o stanju hrvaškega azilnega sistema.

Sodišče je upoštevalo v postopku v upravnem sporu predloženo tožnikovo trditveno gradivo, ki je obstajalo že v času odločanja v postopku izdaje izpodbijanega sklepa. Tožnik je namreč prosilec za mednarodno zaščito brez znanja slovenskega jezika, ki ga v upravnem postopku ni zastopal kvalificirani pooblaščenec, s čimer je izkazal, da navedenega gradiva upravičeno ni mogel navesti v postopku izdaje upravnega akta (52. člen ZUS-1). S tem povezane odločilne nove dejanske okoliščine (da osebe po predaji Republiki Hrvaški v dublinskem postopku niso ovirane pri dostopu do postopka za priznanje mednarodne zaščite in da se zanje v zvezi z nastanitvijo spoštujejo minimalne zahteve v skladu s 4. členom Listine) je tožena stranka prav tako navedla šele v odgovoru na tožbo in jih dokazovala z aktualnimi poročili, katerih vsebine tožnik ni prerekal.

V obravnavani zadevi se tožnikove navedbe o domnevno slabem ravnanju hrvaških policistov ob vstopu v Republiko Hrvaško, ki ga tožnik v tožbi ni določno opredelil, po presoji sodišča nanašajo na policijsko obravnavo tožnika kot osebe, ki je nezakonito na ozemlju Republike Hrvaške. Da tožnik takrat še ni imel statusa prosilca za mednarodno zaščito, je nenazadnje razvidno iz njegovih izjav v upravnem postopku, da ga je policija po odvzemu prstnih odtisov spustila, vendar se tožnik po tem ni napotil v azilni dom, saj se je odločil, da bo šel v Slovenijo. Navedeno pomeni, da tožnik po izjavi namere za mednarodno zaščito s policijo ni več imel stika, saj je bil napoten v namestitvene kapacitete.

Ni izkazan obstoj sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu v delu, ki se nanaša na obravnavanje predanih prosilcev po Uredbi Dublin III, ne drugih okoliščin, ki bi lahko vzbujale dvom, da bo tožnik med predajo ali po njej izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine.

Sistemske pomanjkljivosti glede nastanitve oseb, ki so v dublinskih postopkih vrnjeni na Hrvaško, že po naravi stvari ne morejo izhajati iz posplošenih tožbenih navedb, da je ruskim državljanom na Hrvaškem le v manjši meri priznana mednarodna zaščita.