Toženka lahko postopek spremembe vpisov v registru vodi le na zahtevo strank. Ne ZIL-1 ne Pravilnik nimata določbe, ki bi dajala podlago za postopanje po uradni dolžnosti. Ne gre pa niti za situacijo, ko bi bilo treba začeti upravni postopek zaradi javne koristi. Pri postopku v zvezi z spremembo imetnika znamke gre namreč po naravi stvari za postopek, ki je namenjen varstvu koristi imetnikov znamke. Gre torej za varstvo zasebne koristi strank, ne pa za postopek, ki bi se zaradi varstva javne koristi lahko vodil zoper določen pravni subjekt.
Kot stranska udeleženka tožnica nima pravice zahtevati izdaje odločbe v postopku, ki se je začel na zahtevo stranke z interesom, saj lahko izdajo upravnega akta zahteva le oseba, na zahtevo katere je bil upravni postopek uveden - aktivna stranka, oziroma oseba, zoper katero teče upravni postopek - pasivna stranka. Namen inštituta molka organa je namreč v varstvu pravic aktivne stranke, ki z zahtevo uveljavlja varstvo svojih pravic, pa o teh pravicah še ni bilo odločeno, oziroma varstvo pravic osebe, zoper katero teče postopek po uradni dolžnosti. Navedeno pomeni, da tožnici kljub temu, da zahteva izdajo odločbe, ki ima naravo upravnega akta iz 2. člena ZUS-1, ni zagotovljeno sodno varstvo v rednem upravnem sporu. Zato so po presoji sodišča izpolnjene predpostavke za subsidiarno pravno varstvo iz prvega odstavka 4. člena ZUS-1.
Če ima izpodbijani akt pomanjkljivosti, ki so bistvene, njegova presoja sploh ni mogoča. Gre za očitne, na prvi pogled spoznavne pomanjkljivosti izpodbijanega akta, ki ne terjajo podrobnejše analize in zato tudi ne izjave strank v sodnem postopku. Med takšne pomanjkljivosti lahko sodi tudi pomanjkanje (izpad) obrazložitve (dela) akta.
Davčni organ bi moral na ustni obravnavi ugotoviti vsa za odločitev relevantna dejstva in tožniku omogočiti, da se o njih na ustni obravnavi tudi izjavi. Prav temu (neposrednemu in ustnemu obravnavanju vseh odprtih vidikov konkretne zadeve) je namreč obravnava namenjena, saj se na njej zbere gradivo, ki je podlaga za odločitev, strankam pa se omogoči varstvo pravic ter udejanji načelo zaslišanja stranke, kot ga določa 9. člen ZUP.
Pravilo, da lahko davčni organ odloča v skrajšanem postopku brez zaslišanja strank, ureja le razširjeno procesno možnost organa, da odloči v skrajšanem ugotovitvenem postopku, vendar mu ne prepoveduje izvedbe posebnega ugotovitvenega postopka in zaslišanja stranke. Skladno s tem mora organ izpeljati posebni ugotovitveni postopek po ZUP in tožnika v zvezi z ugotovljenimi dejstvi zaslišati, če bi v okviru skrajšanega ugotovitvenega postopka opustitev načela zaslišanja stranke privedla do nedopustnega posega v ustavno zagotovljeno pravico iz 22. člena Ustave RS. Stranki se namreč mora omogočiti, da se seznani z vsem dokaznim gradivom, na katerem temelji odločitev organa, in da se o tem izjavi, če bi odločitev lahko negativno vplivala na njen pravni položaj.